Friday, 25 May 2012

ATEISTIČNI MANIFEST



“Ti si tako nesrečen zato ker ne verjameš v nobenega boga.”

    K pisanju tega manifesta, katerega sem sicer imel že dolgo v glavi, a sem bil preveč zaposlen z drugimi za človeštvo prav tako ključnimi opravili, (recimo s pitjem osvežilnih pijač v gostinskih lokalih in gledanjem za razplod godnimi dekleti v takistih lokalih) da bi ga prelevil v nekaj konkretnega. Danes so mi mati, če jo smem kvazi-onikati lepši prozni strukturi na ljubo, rekli sledeče: “Ti si tako nesrečen zaradi tega, ker ne verjameš v nobenega boga.”(Prosti prevod iz srednjedravske štajerščine.). Za trenutek sem postal in se praskal po glavi kot ob vsakem argumentu, ki je preveč neumen, da bi se ga sploh dalo napasti s koherentnim in razumskim odzivom (v smislu stare mega debilne versko apologetične floskule: “Pa saj vetra tudi ne vidiš, pa veš, da obstaja” ). Nato sem se zbral, globoko zadihal in se odločil, da je očitno zadnji čas, da tudi v Sloveniji počistimo z versko blaznostjo in drugimi za osebnostni razvoj uničujočimi dogmami modernega sveta.
    A je res nekaj povsem normalnega, da povprečen človek leta 2011, na vrhuncu informacijske dobe, obkrožen z znanostjo - ki mu do potankosti razloži, od kod prihaja, in tudi z veliko verjetnostjo napoveduje, kam gre – zatrdi, da je Edina pot do sreče naivna, z dokazi nepodprta vera v  kozmičnega tirana s sadističnimi tendencami, ki vlada nad nebesi in zemljo, se zanima, v katerih položajih spolno občujemo in v stilu velikega brata nad nami izvaja kontrolo misli (tega zadnjega koncepta se je domislila komaj nova zaveza oz. njen potencialno izmišljen superheroj Jezus iz Nazareta).
    Moje ime je Mitja Iršič. Izjavljam, da se mi to ne zdi normalno. Izjavljam, da vera zastruplja in razčlovečuje. Izjavljam, da vera vzame tisto edino, kar ima resnično veljavo – našo človečnost in razum. Izjavljam, da sem ateist, a kljub temu dober človek. Izjavljam, da ne rabim kozmičnega nadzora in vdora v moje misli in da sem dober. Izjavljam, da prava dobrota izhaja le in izključno iz ateizma.
    Vse te postulate bom skušal razložiti v dotičnem manifestu, osredotočil pa se bom predvsem na zlobni monoteistični trojček™ (judizem, krščanstvo in islam), kajti znotraj ene izmed sekt, ki časti abrahamskega boga, sem odraščal tudi sam. S tem ne trdim, da so druge vere na kaj višjem duhovnem nivoju kot trojček, ki ga napadam, razen morda budizem, katerega pa v tem smislu niti ne gre šteti za vero, ampak prej kot filozofijo življenja (budizem namreč ne pozna omnipotentnega boga). Tudi veje hinduizma so v preteklosti poskrbele za prelivanje krvi, prav tako obsojam gnusno obrezovanje deklic, ki jih izvajajo sadistični afriški vrači. Moj napad na monoteistični trojček™ je izključno posledica mojega družbenega okolja ter dejstva, da le-tega najbolje poznam. 

KAJ SPLOH JE TA ATEIZEM? ALI JE TO DELO SAMEGA HUDIČA, KI NAS HOČE ZAVESTI?

    Nekoč sta dva moška hodila od hiše do hiše. V roki sta nosila brošuro. Ko sta pozvonila na vratih sta lastniku hiše pomolila brošuro pred oči, rekoč, da novačita ljudi v svojo “vero”. Ta jo je vzel v roke in videl, da je v resnici samo prazna beležka z nepopisanimi listi papirja. Zmedeno je vprašal: “Ampak… ta brošura je prazna?” - “Točno tako,” je dejal eden od moških. “Midva sva ateista.”
    Ta anekdota pravzaprav zajema bistvo tega, kar ateizem predstavlja. Ateizem v nič ne “veruje”.  To ni nikakršno prepričanje v nepreverjene dogme, ampak preprosto POMANJKANJE takšnega prepričanja. Ateisti smo odprti za vse možnosti, ki se dajo dokazati na znanstven in v realnem svetu preverljiv način. Ko vržem steklenico piva na tla (prazno seveda, pivo sem spil že prej, da bom zdaj lažje pisal), opazim, da ta pade na tla in se razbije. Vzamem še eno steklenico, ki prav tako pade na tla in se razbije (da, tudi tega sem prej spil). Vzamem tretjo steklenico in (da, priznam, da sem že malo pijan), jo vržem na tla in zgodi se enako kot s prvima dvema. “Zanimivo,” si rečem, “na podlagi eksperimentov, ki sem jih naredil, domnevam, da se bo podobno zgodilo s stoto, tisočo ali miljonto steklenico. Očitno obstaja neka sila, ki steklenice vleče proti središču Zemlje z neko stalno pospešeno hitrostjo. Imenoval jo bom Mitja.” Ups – nič ne bo. To silo so pametnejši od mene že dolgo tega odkrili, opisali kot medsebojno privlačnost teles z maso, jo poimenovali ‘sila gravitacije’, uvrstili v okvir osnovnih štirih interkakcij med telesi, v modernem času pa celo podali fizikalni okvir, zakaj le-ta sploh obstaja v vesolju, kot ga poznamo.  Očitno ne bom slaven – ne bom se mogel pohvaliti, rekoč, da dekleta “padajo” zaradi mene.
    Ali potrebujem določeno mero “vere”, da priznam gravitacijo kot resničen pojav? Ne. Zakaj? Pojav je predvidljiv in ponovljiv v laboratoriju. Na tla lahko zabrišem neskončno steklenic Heinekena in nobena od njih ne bo odlebdela v vesolje. Vsaka bo padla na tla. In si rečem: “Hopla, gravitacija!” 
    Prav tak je princip, na podlagi katerega deluje vsa moderna znanost. Pojav mora biti ponovljiv, izmerljiv v laboratoriju. nNa podlagi rezultatov, ki so tako pridobljeni, pa se nato razvijajo hipoteze, kaj ta pojav v resnici pomeni s stališča fizičnege resničnosti. Ateisti smo pogosto obtoženi “vere” v znanost. V znanosti ni potrebno verjeti. Hipoteze znanosti se lahko vsak trenutek preveri v laboratoriju, za tiste na višjem nivoju intelligence pa se lahko tudi matematično dokažejo.
    Na drugi strani religija zahteva verovanje v nekaj, kar ne samo, da ni dokazano, ampak nekaj, kar po sami definiciji ne more biti dokazano, glede na to, da obstaja zunaj naše eksistence.  Zahteva verovanje v nekaj, za kar nikoli v zgodovini človeštva ni bilo nobenih omembe vrednih dokazov.  Pozor: govorim o objektivnih dokazih. Verski blaznež, ki “čuti Jezusa v srcu”, je s tem dokazal ravno toliko kot jaz, ki v srcu čutim opico kapucinko, za katero trdim, da odjemlje grehe sveta.
    Prvi argument logične zmote trdi, da “ateisti ne moremo trditi, da boga ni, ker je to nemogoče dokazati.” Že prav – vendar ta argument deluje pri obeh straneh. Če ateisti ne moremo trditi, da boga ni, verniki prav tako ne morejo trditi da bog je, ker tako, kot mi ne moremo dokazati njegovega neobstoja, oni ne morejo dokazat njegovega obstoja. Poleg tega ateisti nič ne trdijo, kot je bilo zgoraj omenjeno, le sledijo poti, po kateri jih vodijo kredibilni argumenti. Dejstvo je, da do danes niso našli prav nobenega dokaza za obstoj česarkoli nadnaravnega, kaj šele omnipotentnega stvaritelja.  Seveda je absolutni dokaz za neobstoj boga nemogoč, a to ne govori prav nič o njegovem obstoju, kar je lepo razvidno iz miselnega poskusa z Russellovim  čajnikom (t.i. nebeški čajnik); angleški filozof Bertrand Russell je prišel do ideje za naslednjo analogijo o obstoju boga:  teoretično je postuliral, da med Zemljo in Marsom pluje čajnik, hkrati pa dodal, da noben znanstvenik ne bo mogel absolutno ovreči njegove  trditve, glede na to, da je nemogoče absolutno dokazati, da čajnika res ni tam. Analogija enako dobro deluje pri diskusiji o obstoju boga, hkrati pa med vrsticami govori, da je dokazno breme na tistem, ki nekaj trdi, ne pa na tistem, ki se samo odzove na trditev. Verniki trdijo, da bog je. Torej je dokazno breme na njihovih plečih, ne pa na plečih ateista, ki ne trdi prav nič (le zanika nekaj, za kar ni predstavljenih dokazov).
    Argument logične zmote trdi, da “je nekdo moral ustvariti vso to čudovito eksistenco, ki jo opazujemo danes”, ki v manj debilni različici pravi: “Zakaj obstaja NEKAJ, ko pa bi lahko obstajalo NIČ”. Argument že v osnovi pade zaradi tega, ker dodaja kvalifikator “NEKDO” namesto “NEKAJ”. S tem vprašanje avtomatsko postane pristransko in obteženo s pričakovanji inteligentega stvarnika, ki je ustvaril vse, kar je na zemlji in v nebesih/vesolju. To, da je edini odgovor, ki pride ljudem na misel to, da je vesolje ustvarila neka inteligentna entiteta, kaže samo na naše pomanjkanje domišljije.  Nekako v smislu: “To, da je stvarstvo ustvari bog, je edina ideja, ki mi pade na pamet.” Podobno so pred tisočletji govorili naši plemenski predniki: “To, da strele z neba pošilja nebeški elektromož, je edino, kar mi pade na pamet. Kaj drugega pa bi lahko bilo?” Kam pa pridemo brez domišljije. Plemenskim prednikom še odpustim, ker niso imeli znanosti, ki bi jih razsvetlila. Modernemu človeku pa ne. Neodpustno je, da se mu edina zamisel za obstoj zdi verjetna možnost o vsemogočnemu stvarniku (po navadi abrahamskemu psihopatu). Možnosti je ogromno, pravzaprav nešteto, če se le rešimo železnih okov primitivnega razmišljanja – in ravno tiste bolj verjetne, o katerih razpravlja moderna fizika (kvantna mehanika, različne teorije strun ipd.) so v celoti naturalistične in ne potrebujejo nikakršne inteligence za nastanek našega (niti morebitnih drugih) vesolij. Darwinova teorija naravne selekcije, ki je “teorija” samo še v znanstvenem smislu, de facto pa z dokazi podkrepljeno dejstvo (katere zakonitosti rejci psov že tisočletja s pridom uporabljajo), je bogu vzela avtorske pravice pri oblikovanju življenja, teorija-M pa mu je zdaj vzela še tisto zadnje – patent za nastanek celotnega vesolja (gotovo drugi najbolj varovan recept vseh časov, takoj za sestavino X iz Coca Cole) .


KONEC S TEIZMI. GREMO MOLIT! OČE NAŠ, KI SI V NEBESIH….

    Za razliko od znanosti, ki se razvija in popravlja svoje hipoteze ter tako dopolnjuje znanje, ki ga imamo o naravnem svetu, vera trdi, da VE, kako je vesolje nastalo. Torej, po definiciji na smešno aroganten način trdi nekaj, kar noben človek že po definiciji nikoli ne more vedeti.
     Na tem mestu bi bilo vredno opozoriti, da se znanost sploh ne ukvarja z obstojem boga, božanskih bitij, morebitnih inteligentnih dizajnerjev našega antropološko-gostoljubnega vesolja in drugih konstruktov omejene človeške pameti.  Ne trdi da obstaja, niti ne trdi da ne obstaja. Torej glede tega ostaja povsem agnostična in nepristranska. Trdi samo to, da trenutno ni dokazov, ki bi potrjevali obstoj kakršnih koli nadnaravnih bitij, ki bi obstajala zunaj časa in prostora ter to, da obstaja kar nekaj hipotetičnih načinov, kako bi stvarstvo lahko nastalo dobesedno iz nič brez intervencije “od zunaj” – se pravi izven okolja, imenovanega “naše vesolje”. Ravno tako ni dokazov, da obstaja podvodni mož, žaljik žena, boginja pomladi Vesna in drugi poganski konstrukti. Tudi Thor, bog groma, je zaenkrat brez omembe vrednih dokazov. Zeus? Višnu? Šiva? Ne. Nobenih dokazov. Glede teh neabrahamskih bogov smo seveda čisto vsi ateisti, ker nam je dovolj to, da pač ni nobenih dokazov, ki bi kazali na njihov obstoj. Zatakne se nam samo pri enem bogu – tistem najzlobnejšem sadistu iz tore, nove zaveze in korana. Tistemu, ki že v zapovedi, ki jih je predal Mojzesu pove, da je ljubosumen bog, ki bo uničil vsakogar, ki brez dokazov, naivno ne veruje vanj. Tistega, ki nagrajuje nekritično slepo vero. Tistega, ki podpira suženstvo (Eksodus 21:7-11, Eksodus 21:20:21, Luka 12:47-48, 1. Pismo po Timoteju 6:1-2,  Luka 12:47-48), tistega, ki ne vidi težav v posilstvu nemočnih žensk (Sodniki 21:10-24, Zekerija 14:1-2,). Tistega, ki ubija samo zaradi tega, ker nekdo ne ljubi njegove narcisoidne kozmične riti (Eksodus 22:19) ali pa zato, ker mogoče dela na sabat (ki je v soboto, ne nedeljo  - torej bi morali biti že vsi mrtvi ;) (Eksodus 31:12-15). Zakaj ne bi bili ateisti še glede kozmičnega Saddama Husseina, kot ga predstavlja zlobni trojček™?
    Za nadaljnjo razpravo je potrebno postaviti ločnico med deisti, splošnimi verniki (ki jih imenujem “hobi verniki” –  v to skupino spada po mojem mnenju najmanj 90% vseh), ljudi, ki pripadajo neki specifični denominaciji oz. sekti, ter fundamentalističnimi verniki.
     Prvi verjamejo (oz. nekateri samo domnevajo za razliko od “vernikov”, ki trdijo, da zagotovo vedo), da je za stvarstvom neka višja sila, ki je inteligentno ustvarila zakone narave (recimo štiri osnovne zakone interakcije med telesi – gravitacijo, šibko in močno interakcijo, ter elektro-magnetizem), potem pa se je umaknila na kozmične Havaje in še danes tam uživa na dopustu, ne da bi se vmešavala v naš fizični svet, ki se pač razvija naprej po zakonih, ki jih je v začetku ustvarila. Ta hipoteza je še najmanj blazna od vseh, ki jih bom predstavil v nadaljevanju. Ima pa nekaj usodnih napak. Prvič: opazovanje narave nam je nadzorno pokazalo, da deluje na zelo specifičen način; iz preprostejših stvari se razvijejo kompleksne. Nikoli obratno. Vesolje v začetku, v teoretični točki singularnosti, je bilo zelo preprosto in homogeno. Trajalo je milijarde let, da se je razvilo nekaj tako zapletenega, kot je biološko življenje na podlagi kompleksnih mulekul aminokislin. Če postuliramo nekega nadnaravnega, neskončno inteligetnega stvarnika, s tem kršimo ta zakon narave, hkrati pa smo v nasprotju z Occamovim rezilom, ki (poenostavljeno povedano) nalaga, da je najpreprostejša rešitev tista, ki je pravilna. Neskončno inteligenten stvarnik, o katerem ne vemo nič, vsekakor ni najpreprostejša rešitev. Naj podam življenski primer: po cesti hodi antropomorfno (človeku podobno) bitje, z glavo takšno, kot jo imajo vesoljčki iz priljubljenih pravljic o srečanjih tretje vrste. Razmišljam, kaj hudiča je zdaj to? Na misel mi prideta dve možnosti.: 1) to je bitje iz drugega planeta, čeprav za obstoj življenja, kaj šele inteligentnega življenja nimam nobene resne znanstvene podlage, me filmi, moderna mitologija in intuicija učijo, da to preprosto mora biti nezemljan. 2) to je človek preoblečen v kostum Hollywoodskega nezemljana.  Occamovo rezilo bo vsekakor bolj zadovoljila druga opcija, prav tako pa zdrav razum. Preprosto ne? In povsem enak princip je logično uporaben pri postulaciji, da zunaj časa in prostora obstaja (oz. NE obstaja) kozmična velesila, ki je ustvarila vse, kar vidimo.
   Druga veja so hobi verniki, ki, podobno kot deisti (in Fox Mulder), verjamejo “da je nekaj tam zunaj” in “tisto tam zunaj” enačijo z abrahamskimi miti, katerim so bili podvrženi v svoji najbolj ranljivi in dojemljivi dobi – v otroštvu. Sicer se na nek način opredeljujejo kot pripadniki določene sekte znotraj zlobnega trojčka monoteizma™, vendar ne verjamejo neposredno, da je Jezus ZARES vstal od mrtvih, plesal čača po vodi ter da ga je mati božja rodila brez penetracije. Prav tako se globoko v sebi na nek način najbrž zavedajo, da stvarstvo nima veliko skupnega s “svetim duhom”, na boga pa se naslanjajo predvsem iz koristoljubja – se pravi, ko kaj potrebujejo (“Bog prosim, da me uslišiš, v sosednji vasi so odprli novo javno hišo, jaz pa sem brez denarja. Zmolil bom tri zdrave marije in dvakrat oče naš, potem pa bom jutri zadel na lotu, sva zmenjena? Super stari, thanks.”). Hkrati berejo Karmo, kličejo vedeževalce, v  predalih hranijo mineralne kamne, ki sovpadajo z njihovim horoskopom, ter kupujejo magnetne odeje za zaščito pred magnetnim sevanjem. Morda bi kdo pomislil, da s temi pač ni nič narobe, češ pustimo naivneže, da živijo v svoji zablodi, a so po moje hobi verniki ravno tako nevarni in strupeni za človeštvo kot fanatiki. Več o tem v nadaljevanju.
    Naslednji so ljudje, ki aktivno pripadajo neki sekti abrahamske vere (raznorazni “okusi” krščanstva, judaizma, šiitski in sunitski muslimani itd.) Meja med temi in fundamentalnimi skrajneži je nevarno zamegljena. Vsi namreč verujejo v enega in istega kozmičnega tirana, ki izhaja iz Judovske monoteistične tradicije, zajete v Tori, ki jo kristjani imenujejo “stara zaveza”.   Zakaj so ti skupaj s hobi verniki ravno tako nevarni kot fundamentalist oz. celo odločilni pri razvoju fundamentalnih verskih prepričanj, pa več v enem od naslednjih odstavkov.


ZAKAJ RELIGIJA OZ. KAKO NEVEDNOST IN STRAH PREMAGATA ZDRAV RAZUM

    Galileo Galilei si je kot prvi drznil predpostavljati, da Zemlja le ni središče vsega stvarstva, kot so si to primitivno domnevali do tedaj, po arhimedski  postavki, ampak leta predstavlja  majhen, relativno nepomemben košček peska na ogromni peščeni plaži stvarstva (v poduk verskim literalistom naj tukaj poudarim, da besedo “stvarstvo” uporabljam v zelo opisnem, poetičnem smislu, brez insinuacij, da je res bilo “ustvarjeno”, kot si to predstavlja omejena človeška pamet) . Galilei je svoja znanstveno podkrepljena opažanja drago plačal. Prej ugleden znanstvenik je bil obsojen herezije in preostanek življenja preživel v hišnem priporu po nalogu Rimskokatoliške cerkve.
    Na tak način se religija z drakonskimi ukrepi že od nekdaj z vsemi pregovornimi štirimi brani znanstvenega napredka in novih pogledov na svet, ki bi lahko zamajali njeno avtoriteto, ki jo ima pri strašenju ljudi. Njena moč je v nevednosti vernika, v njegovem nepoznavanju naravnega sveta in s tem v strahu, katerega tako nepoznavanje pogojuje.  Ampak kako ji to uspeva še danes, v času, ko smo dobesedno obkroženi z znanostjo, ki je boga že zdavnaj nagnala iz zemljevida potencialnih razlogov za stvarjenje?
    Zlobni monoteistični trojček™ le nadaljuje na treh predpostavkah, iz katerih črpa večina svetovnih religij, od prvotnih plemenskih čaščenj do poganskih tradicij in antičnega politeizma in bližnjevzhodnega politeizma:
-        trah pred neznanim;
-        strah pred smrtjo;
-        smisel življenja – t.i. najgloblje vprašanje obstoja.
    Sejanje strahu pred neznanim je že star šport, s katerim se da odlično ukrotiti in zmanipulirati drugače nepokorne mase naivnih hord primitivnih divjakov.  Plemenski vrači so resda imeli veliko lažjo nalogo, ko so sejali prve tradicije primitivnih razlag naravnih pojavov, iz katerih so se razvili poganski bogovi. Grom in strela? Kaj pa drugega kot antropološko bitje v oblakih, ki se je razjezilo in smrtnike začelo obstreljevati s svojim besom. Poplave? Voda ima takšno moč, da jo povsem očitno nadzoruje nek pobesneli nadmož vseh morij in rek. Napredek v znanosti je malo po malo boga napodil najprej s pisalnih miz znanstvenikov, veliko kasneje še iz učilnic (čeprav ne povsod – v t.i. Biblijskem pasu (bible belt) ZDA, kjer še danes razpravljajo, ali bi raje učili evolucijo ali pravljice o tem, kako je svet pred 6000 leti ustvaril razumen dobrotnik iz onostranstva), a nikoli je ni uspela povsem izkoreniniti. Dandanes vemo, da je naše sonce fuzijska peč, ki nas bo grela še vsaj 5 milijard let, vemo, da je takih in podobnih peči v vesolju skoraj neskončno veliko, vemo, da lahko nastane kot povsem naraven pojav delovanja gravitacije, vemo, da se okrog te peči skoraj po pravilu formirajo nebesna telesa, kot je naša Zemlja, prav tako s pomočjo tete gravitacije. Vemo, da lahko življenje nastane kot povsem naključna zbirka osnovnih sestavin mulekul skozi proces abiogeneze, zadnja dognanja nas učijo celo, kako lahko NEKAJ nastane iz NIČ (predlagam knjigo The Grand Design, kjer avtorja Hawking in Mlodinow na poljudnoznanstven način nam povprečnežem skušata razložiti, kako bi nova teorija strun t.i. Teorija-M lahko brez težav razložila nastanek vesolja, v katerem živimo, ne da bi zato potrebovali nebeško posredovanje).
    Strah pred smrtjo je kljub vsemu napredku znanosti seveda še ostal, oz. se še poglobil, medtem ko se zmeraj bolj soočamo z dejstvom, da smo ljudje le zelo zapleteni biološki stroji, naš “ego”, oz. zavedanje samega sebe pa je le iluzija, ki nam jo pričarajo naši možgani. Prav nobenemu od nas ni všeč, da smo minljiva bitja, neobstoj pa dejansko nepredstavljiv koncept – ob smrti je namreč konec našega subjektivnega vesolja. Kar se tiče nas samih, je to dobesedno konec sveta hkrati pa največja groza, ki se nam lahko kot samozavedajočemu organizmu zgodi. Prav gotovo dovolj močan razlog za iskanje utehe v absurdnih obljubah o posmrtnem življenju, pa čeprav so te obljube pospremljene z povsem nemoralno ideologijo, katero je treba sprejeti, da bi bili deležni takšnega posmrtnega življenja. Po Karlu Marxu  je religija opij ljudstva, velik del potrebe po takem opijatu pa je v modernem času prav strah pred lastno minljivostjo (vsaj glede na to, da smo znanstveno boga v 21. stoletju že razorožili in nagnali iz “njegovega” stvarstva).
   O smislu življenja bom več povedal v zadnjem poglavju, tukaj le toliko, da prav tako predstavlja več kot zadosten razlog za sprejemanje iracionalnih verovanj v nadnaravno, med drugim tudi verovanje v boga.
    Glede na to, da je znanost zadnjih 100 let napredovala do take mere, da povprečno kritičen človek enostavno ne more več verjeti v obstoj kozmičnega Tirana, bom v nadaljevanju predvideval, da sta glavni orožji religije v modernem času le še strah pred smrtjo in iskanje smisla življenja, a so obljube, ki jih ponuja zlobni monoteistični trojček tako primitivne, duševno nezadovoljujoče, da ne rečem kar naivne, da je že skoraj neverjetno, da bi jim večina ljudi verjela. V formulo mora očitno biti vpletena še ena spremenljivka, ki je po mojem mnenju indoktrinacija otrok. Boga bi lahko že davno poslali v kozmični zavod za zaposlovanje, glede na to, da mu je preprosto zmanjkalo dela, pa tudi za njegove pretekle dosežke smo mu vzeli skoraj vse avtorske pravice in patente, če se ne bi dogajalo nekaj tako naravnega v slovenski in zahodni družbi nasploh.
   Človeški možgani so izredno dojemljivi do osmega leta starosti. Stvari, ki se jih naučimo tedaj ne pozabimo nikoli – otroci vpijajo znanje kot spužva, jezikov se naučijo spontano in brez truda, s pomočjo mimike, hkrati pa so v tistem obdobju, ko se ravno formulira osebnost, ki bo nato v okvirjih ostala enaka do smrti. Ravno v tem ranljivem obdobju, se vrši najhujša verska indoktrinacija s strani bogaboječih staršev in starih staršev, ki absurdno mislijo, da bo nemoralna doktrina krščanstva njihove otroke naučila dobrote, skrbi za sočloveka in ljubezni. Začne se s krstom, nadaljuje z veroukom, svetim obhajilom in birmo, s katero se indoktrinacija zaključi, otrok pa postane nov sejalec zle doktrine, ki zastruplja in razdvojuje soljudi. Ti otroci pa potem po zakonih naravne suksesije zgodbice prenašajo naprej na svoje otroke. Tako postuliram, da je indoktrinacija otrok v religijo staršev zelo gnusna oblika zlorabe otrok, katero pa družba tolerira, na podlagi tradicije, lastne indoktrinacije in splošnega alibija pred vsako kritiko, katerega je deležna le religija. Tega plazu ni mogoče ustaviti – sekte znotraj zlobnega trojčka tečejo kot dobro utečeni sistemi, ki že tisočletja dobro vedo, kako manipulirati s preprostim ljudstvom. Morda lahko le rotim vse bodoče starše, da dobro premislijo, preden otroka vprežejo v lastne miselne procese in ideološka pričakovanja, ker bodo otroka nevede zlorabili. Dobro bi bilo, da se zavedajo, da ni krščanskih, judovskih ali muslimanskih otrok, ampak samo tabula rasa človeška bitja, ki jih bodo naši nauki o pogledih na svet in morali zaznamovali za vekomaj. A vem, da ne bo pomagalo.  Edini zares pravi način je, da se že odrasli ljudje začno zavedati realnosti, kakršna je v resnici, in opustijo misli na abrahamskega boga, tako, kot so nekoč – čeprav težkega srca – opustili misli, da obstaja božiček.


AMPAK RELIGIJA JE STORILA TUDI TOLIKO DOBREGA, KAJ PA DOMOVI ZA BREZDOMCE?! 

   In? Gingis Khan je storil ogromno dobrega za civilizacijski napredek Azijskega konteinenta, a to njegovih grozodejstvev prav nič ne omili. Poleg tega se je treba zavedati, da imajo verske organizacije, ki hranijo brezdomce za svojo izjemno dobrodušnostjo zmeraj prikrite namene indoktrinacije obupanih, ki so njihove glavne “stranke”.
   V odgovor takim kritikam Hitchens ponuja izvrsten izziv: “Navedite eno dobro dejanje, ki bi ga storila samo verna oseba, sekularna pa ne, potem pa navedite še eno slabo dejanje, ki bi storila samo verna oseba, sekularna pa ne.” Pri prvem delu izziva, se kar malce zatakne. Rdeči Križ, Amnesty International, UNICEF in druge humanitarne ustanove niso ravno verske organizacije, pa vendarle opravljajo humanitarno dejavnost. Zdi se, da ljudje opravljajo dobra dela ne glede na njihovo versko pripadnost ali pomanjkanje le-te. Pri drugem delu izziva takšnih težav ni: brez naprezanja lahko pomislimo kar na nekaj primerov, kjer bi verna oseba storila nekaj slabega, česar neverna ne bi – očitni primeri so Palestinski samomorilci, teroristične akcije Al Qeede, mučenikov brigde al Aqsa, fundamentalistični kristjani z biblijskega obroča ZDA, ki napadajo klinike, kjer se opravljajo splavi, judovski aktivisti, ki gradijo hiše na okupiranem področju Zahodnega brega, (ker jim je bog v tori povedal, da je to zemljo namenil njim) ter tudi manj očitni, kot so obrezovanje spolnih organov, ter spolna zloraba otrok prek indoktrinacije, o kateri sem razpravljal v prejšnjih odstavkih.


ZAKAJ JE TREBA VERO ODSTRANITI, ČE HOČEMO PREŽIVETI KOT VRSTA?

Fizik in nobelov nagrajenec Steven Weinman je nekoč dejal:  “Na svetu bodo zmeraj dobri ljudje, ki bodo sposobni dobrih dejanj in slabi, ki bodo sposobni slabih.  Če pa želiš, da dobri ljudje storijo nekaj slabega – zato pa potrebuješ religijo.”
    Kljub vsem argumentom moralno sprevrženi pastirski miti iz bronaste dobe še zmeraj diktirajo naš vsakdan,  zlobni monoteistični trojček™ pa  vlada moderni civilizaciji. Vojna med Izraelci in Palestinci je v osnovi povsem preprost teritorialno-politični spor, ki ne bo nikoli rešen ravno zaradi tega, ker so fundamentalisti na obeh straneh,  ob tihem konsenzu Izraelske in glasnem konsenzu Palestinske oblasti, prepričani, da jim bog v koranu in tori sporoča, da so prav oni lastniki “svete zemlje”. Brez verske blaznosti bi ta spor bil rešen že pred desetletji. Seveda ob besedi fundamentalist vsi najprej pomislimo na sprevrženost islamskih skrajnežev, ki so se za svojih 72 devic pripravljeni z letalom zaletet v nebotičnik, razstrelit sredi množice nedolžnih ljudi, odrezat glavo nič krivemu novinarju in na bojišča proti “zahodnim” križarjem poslati 10 letne dečke, opremljene s kalašnikom. Šeriatsko pravo, ki velja v muslimanskih državah, je izraz tega, kam bi nas pripeljala vladavina organizirane religije. Ekstremizem, ki vlada v tej very danes pa presega meje bližnjega vzhoda – anatola Homeini, fundamentalni iranski klerik je razglasih Fatvo (smrtno obsodbo) nad pisateljem Salmonom Rushdijem, potem, ko je leta v knjigi Demonski Stihi kritiziral Islam. Zaskrbljujoče je predvsem dejstvo, da je ogromno drugače povsem Evropeiziranih in zmernih muslimanov, ki živijo na zahodu izreklo, da bi ga ubilo takoj, ko bi ga videlo. Ko je danski časopis objavil strip s sliko preroka Mohameda, so gorela veleposlaništva, muslimani po vsem svetu, pa so bili globoko užaljeni, večina jih je podprla fatvo nad uredniki časopisa in avtorjem stripa.  Pravzaprav je moderni bližnji vzhod nekakšen časovni stroj za to, kjer je bila Evropa stoletja nazaj, ko so v zmanipulirani inkviziciji v neznosnih mukah umirali nedolžni, ko so brez sodnih postopkov na grmadi kurili “čarovnice”, ki so se pač zamerile kakšnemu uglednemu meščanskemu prašiču in ko so ljudje verjeli, da so duševno bolani “obsedeni s hudičem”. Samo humanističnim gibajnem v Evropi in kasnejšemu posledičnemu konceptu ločitve države in cerkve se imamo zahvaliti, da Evropa danes ni to, kar je Bližnji vzhod.  Posledično je v Evropi cerkev in s tem vpliv zlobnega monoteističnega trojčka™ bila prisiljena iti v ozadje, brez realnega političnega vpliva. Kljub temu Vatikan velja za neko sui generis državno tvorbo, kot institucija, pa ni nič drugega kot konglomerat hinavcev, ki pod pretvezo nepreverjenih pastirskih zgodbic in absurdnih dogem za nos vleče zibelko moderne civilizacije ter si nepravično prisvaja ozemlja, sistemsko ščiti pedofile, pridiga absurdne teze o spolnosti (papežev poziv kristjanom v Afriki, da jih kondomi ne bodo zaščitili pred virusom HIV, je posredno pobil na milijone  ljudi so se držali pravil, ki jim jih je dala cerkev namesto, da bi poslušali znanost) ter širi sovraštvo in nestrpnost do drugače usmerjenih. Še huje je v ZDA, kjer ima cerkev (kljub de iure uzakonjeni ločitvi med cerkvjo in državo) dejansko moč lobiranja, ki posega tudi v dnevno-politične teme, o katerih odloča senat in predstavniški dom (znano je bilo, da se je prejšnji duševno prizatedi predsednik ZDA, o svojih odločitvah posvetoval z določenimi cerkvenimi dostojanstveniki) kot tudi grob poseg na področje izobraževanja, kjer so hoteli (in v nekaterih primerih uspeli) v šolski program vključiti “teorijo inteligentnega dizajna” kot “alternative teoriji evolucije”, kar je po analogiji evolucijskega biologa Dawkinsa primerljivo z izzivanjem teorije o “okrogli Zemlji” z alternativno teorijo o tem, da je Zemlja v resnici ravna in ploščata (tudi to med drugim trdita tako stara kot nova zaveza).
   Enajsti September 2011 se je zgodil na podlagi ene od radikalnejših interpretacij monoteističnega trojčka™, a tisti, ki dajo legitimnost takšnemu obnašanju so zmerni verniki - tudi “hobi verniki” iz drugega poglavja. Težko je namreč postaviti validen protiargument fundamentalistu, oz. Jihad Joe-ju, ki se bo razstrelil sredi Tel Aviva, misleč, da bo takoj po tem pristal v objemu devic, ki mu jih je obljubil Alah, ko pa sami (tudi če le delno) verjamejo povsem istim pravljicam (še enkrat je treba poudariti, da monoteistični trojček izhaja iz ene same židovske doktrine – stare zaveze, oz. tore), le, da jih vidijo v drugačni luči oz. interpretirajo v skladu s svojimi pogledi na svet. Konec koncev, še zmeraj podpirajo enakega kozmičnega Tirana, ki (kot opisujem v drugem poglavju) dovoljuje suženstvo, posilstvo, prodajo hčera, razpihuje ksenofobijo  in med drugim sam zagreši dejanja kot so  umor, genocid, detomor in druga zavržena dejanja (med drugim svojemu “izbranemu ljudstvu” sporoča, da morajo ljudstvo iz Samarije povsem iztrebiti, ubiti otroke, nosečim ženskam pa razparati trebuhe, da ne bodo rodile še več “nevernikov”, ker so ga tako zelo ujezili s svojo nevero.)
    Tako je vrhunec ironije, da morata biti tako kristjan kot musliman  v osnovi dobra juda – brez stare zavezev brez katere ni nobene osnove za nadaljnje “preroke”, kot sta bila recimo frajerja Jezus Kristus in Mohamad.  In prav vsi – tudi zmerneži (morda celo nevede in na podlagi nepodučenosti) dajejo legitimnost tej zlobni dogmi. Stara ženic , ki gre v soboto v cerkev z 20eur za “ufer”, rabin, ki vernikom diktira, kaj je “košer” in reže prepucije novoročenčkom, sta do neke mere soodgovorna za širitev strupa, skoraj v takšni meri kot verski mula v fundamentalističnem madrasu sredi Afganistana, ki mlade obupance uči, kako hočejo zahodnjaški križarji zasužnjiti muslimane. Govoriti o tem, da je Jezus pridigal o ljubezni, je podobno floskulam o tem, kako je Hitler gradil avtoceste. Tudi Jezus je bil le židovski rabin in sam (oz. evangeliji po njemu – sam trdim da je povsem mogoče, da nikoli ni obstajal, a to je že druga zgodba) je povsem jasno povedal, da je stara zaveza (in z njo vsi umori, posilstva in genocidi, ki jih je ukazal “njegov oče”) božja beseda in niti ena sama vejica iz njenega konteksta se ne sme spremeniti. Med drugim je prav Jezus v enem svojih evangelijev govoril o tem, da morajo sužnji ubogati svoje gospodarje, kot ubogajo gospoda v nebesih.  Dandanes vsi vemo, da je suženjstvo v osnovi nemoralno. Včasih pa to sploh ni bilo samoumevno in dejstvo, da jo biblija odobrava ponazarja, kaj vse se je nekoč štelo za “normalno”. Te danes samumevnosti so zorele skozi ideje postsrednjeveškega humanizma, ko se je zdrav razum uprl primitivni doktrini zlobnega monoteističnega trojčka™.
    Poudarjam, da je religija je strup, ki sprevrže um. Strup katerega je treba izsesati iz domene človeštva, preden nas vse pokonča, tako kot je abrahamski bog obljubil da nas bo vse pokončal, če ne bomo brez dokazov verjeli vanj. Zaradi nje izgubimo edino stvar na svetu, ki je res naša – našo človečnost. Tista, ki nas druži vse, ne glede na raso, vero, kulturo ali jezik. Zgubimo občutek za empatijo, pristni altruizem in ponotranjeno razlikovanje med dobrim in slabim. Degradira nas na raven apologetika, ki je prek indoktrinacije v otroštvu prisiljen braniti starodavne barbarske ideje iz bronaste dobe človeštva in sprevržene morale starih, davno umrlih, med sabo vojskujočih se pastirskih plemen.  Odrastimo kot vrsta in kot najvišja veja v razvoju nam znane evolucije. Sprejmimo realnost takšno, kot je. Naj enkrat za vselej utihnejo cerkveni zvonovi, ki vsak dan donijo v večini mest po zahodnem svetu kot posmeh milijonom, ki so izgubili življenje v groznih mukah, kot neposredna posledica sprevrženosti zlobne doktrine in manipulatorjev, ki so jo spretno izrabili v svojo korist.  


 AMPAK BREZ BOGA JE ŽIVLJENJE TAKO NESMISELNO!

   Ne ni! Komaj brez boga oz. kakršnekoli nadnaravne kozmične entitete, ki bi nad nami izvajala kozmično tiranijo in sodila o nas, je življenje zares ŽIVLJENJE. Ne pa tako, kot ga narekuje zlobni monoteistični trojček™ - de facto suženjstvo in pokora za grehe naših prednikov (najbolj sprevržena ideja stare zaveze je ravno ta, da se rodimo grešniki).  Tako življenje sploh ni vredno življenja. Če bi abrahamski kozmični tiran zares obstajal, jaz pa bi po smrti  prišel svetemu Petru pred nebeška vrata, bi mu najprej dejal, da take samovšečne, ljubusumne, nadute, sadistične riti, kot je on, ne bom nikoli častil.  Sem svoboden človek, ki ima moralo zapisano v svojem srcu, namesto da bi se držal njegovih sprevrženih pravil. Če bi imel to možnost, bi  dragemu ljubečemu gospodu odrezal glavo, jo postavil pred še živeče ljudi in jim dejal: “Tole je bil Vaš bog. Nikoli več Vam ni treba živeti v tiraniji. Od danes naprej ste prosti. Sledite samo eni božji zapovedi: Verjamite le sami v sebe, kajti to je edina stvar, ki vam je zares nihče ne more vzeti.”
    Tudi, če bi me redari pred Petrovimi vrati vrgli ven, preden bi uspel pokončati vsemogočnega ne bi veliko zamudil. Igranja na harfo in lebdenja na oblakih se hitro naveličaš, prav tako pa ne bi rad preživel večnosti v družbi naivnežev, hinavcev, neumnežev, pedofilov in drugih manjvrednih osebkov, ki so skozi življenje igrali njegovo gnusno kozmično igro dovolj dobro, da jih je spustil medse. Na tem mestu bi rad dokazal tezo, katero sem po malem izpeljal že v samem jedru, tokrat pa bi jo rad posebej izpostavil: namreč, da pravi altruizem izvira samo iz ateizma. Vernik po definiciji ne more biti dober po srcu. Nasledjo anekdoto si sposojam iz članka Slavoja Žižka z naslovom Defenders of the Faith (Borci za vero) iz New York Times-a, objavljeno 12. Marca 2006: “Yves le Breton  je med sedmo križarsko vojno naletel na staro ženico s vrčem ognja v eni roki in vrčem vode v drugi. Vprašal jo je, kaj ji bosta ta dva vrča. V odgovor je dejala, da bo z ognjem požgala nebesa, dokler od njih ne bo ostalo nič več, z vodo pa pogasila vsak ogenj v peklu. Ni namreč želela, da bi kdo delal dobro samo iz strahu pred bogom in peklenskim ognjem ter upanjem na nebeško nagrado, ampak le iz ljubezni do boga samega.”
    Tak etični princip pa je v osnovi mogoč samo, ko v boga ne veruješ. Komaj tedaj si dober le iz lastnega ponotranjenega altruizma, ne pa zato, ker povsem preračunljivo pričakuješ posmrtno nagrado.  Tako lahko logično postuliram,  da je prava naravna dobrota otrok ateizma.  
    Kaj pa spiritualni aspekt življenja? Ali smo kot ateisti osiromašeni za tisti višji nivo, katerega naj bi nam lahko dala le religija? Zakaj le? Resnični svet, kot ga poznamo, je v resnici neskončno bolj zanimiv, skrivnosten ter – upam si trditi – tudi duševno bolj zadovoljoč od zgodb o gorečem grmu, govoreči kači ali treh kraljih, ki so prijezdili gledat rezultate prve kozmične umetne oploditve v zgodovini človeštva. Ko se enkrat rešimo okov omejene mitologije, se nam odpre čaroben svet, ki je človeškemu umu skoraj nepredstavljiv. Znotraj nebesnih teles, ki jih imenujemo črne luknje, gravitacija prostor stisne na takšno skrajnost, da se v sredici, kjer obstajajo pogoji za točko singularnosti, čas dobesedno ustavi, prostor pa ne zavzema nobenega volumna več . Nepredstavljivo za človeške možgane? Prav mogoče. Svet izjemno majhnih objektov, kot so na primer elektroni (ki so sami po sebi pomemben sestavni del atomov in s tem vse materije, ki nas obkroža), se ravna po povsem drugačnih pravilih kot naš makro svet, naša intuicija pa tam nima kaj iskati – vsak izmed teh delcev je namreč na več mestih hkrati in nikoli ne moremo natančno izmeriti, kje v prostoru se nahaja (več o tem - Heisenbergov princip negotovosti). Kaj to pomeni za našo resničnost? Ogromno teorij in znanstvenih interpretacij obstaja, povsem kredibilna pa je tudi tista, da živimo v enem od neskončnih možnih paralelnih vesolij, v katerih so se vse stvari, ki bi se lahko zgodile, tudi zgodile – le da v drugi resničnosti. Zveni kot znanstvena fantastika, a je teorija povsem znanstveno konsistetna. A niso takšne možnosti neštetokrat bolj zanimive in globoke, kot misel na začetnika vesolja, ki ga zanima vaše spolno življenje?
     Gremo naprej.  Naš planet kroži okrog zvezde, ki je le ena izmed 400000000000 v naši galaksiji. Naša galaksija in galaksija Andromeda ter še nekaj bližnjih galaksij (naše “kozmično dvorišče”) tvorijo lokalni oblak galaksij. Domnevajo, da je v našem vesolju več kot 170000000000 galaksij. Če bi bilo naše sonce (ki je drugače tako zelo velikansko proti drobni Zemlji) le en ščepec peska, je količina vseh zvezd taka, da bi zavzele prav vse ščepce peska na celotnem planetu Zemlja! Skoraj nepredstavljivo prostranstvo časa in prostora, v katerem smo hkrati tako zelo majhni in nepomembni, kot nas uči kozmologija, kot tudi  neznansko posebni in pomembni, kot nas uči biologija. Kot zapleteni biološki stroji, nastali povsem po naključju, skozi še ne do potankosti razloženo abiogenezo, katere je milijarde let lesala naravna selekcija in kateri so na koncu prišli do točke, kjer se zavedajo sami sebe in so sposobni misli,  dovolj globokih, da posegajo v samo skrivnost nastanka vesolja.
    V čem je torej smisel življenja? Ne vem. Morda ga sploh ni. Morda je vse skupaj le kaos, neskočnost časa in možnosti, in posledica naključnih trkov delcev, ki jih sem in tja po pokrajini resničnosti nosijo štiri osnovne sile naravne interakcije. Morda. A tudi je če tako, je že to, da obstajam smisel sam bo sebi. Vsekakor je bolje živeti življenje, kot da je edino, ki nam je dano – le tako ga lahko povsem izkoristiš in se zavedaš njegovega edinstvenega pomena. Posmrtno življenje je samo potuha za nezadovoljne. Kot vrsta primatov iz rodu homo - ki je razvila možnost ne samo samoohranitve ampak tudi abstraktnega razmišljanja in spraševanja o obstoju - trdim, da ne rabimo mitov iz bronaste dobe človeške zgodovine, da bi se počutili dovolj pomembne. Le zazreti se moramo vase in se zavedati lastne pomembnosti. 
Naj končam s stavkom Richarda Dawkinsa, ki ga je zapisal kot izziv na vprašanje o smislu življenja:
“Vsak od nas bo nekoč umrl in zaradi tega smo eni izmed srečnežev. Večina ljudi ne bo nikoli umrla, ker se ni nikoli rodila. Potencialnih ljudi, ki bi se lahko rodili, pa se nikoli niso, je več kot vseh ščepcev peska v puščavah Arabskega polotoka. Med temi nerojenimo duhovi so gotovo poeti boljši, kot je bil Keates, znanstveniki pametnejši, kot je bil Newton. To vemo zato, ker veriga DNK omogoča skoraj neskončno veliko možnosti, iz katerih bi se lahko rodili potencialni ljudje. In skozi to morje naključij sva se rodila jaz in ti – v vsej najini povprečnosti.”


Amen! Kdo še rabi religijo, če pa je že naš obstoj več kot največji zadetek na lotu? Cenite dejstvo da obstajate. Občudujte vesolje, spoštujte svet, in bodite dobri. Zato, ker si tako želite in tako čutite. Ne zato, ker se bojite izmišljenega boga. Uprimo se indoktrinaciji zlobnega monoteističnega trojčka. Recimo skupaj NE religiji. Dovolj je bilo slepljenja. 

No comments:

Post a Comment