Thursday, 27 August 2015

ZAKAJ ISLAMOFOBIJA NI FOBIJA, ZAKAJ IZPOSTAVLJANJE TEŽAV ISLAMA NI RASIZEM IN ZAKAJ JE EVROPA LAHKO UPRAVIČENO ZASKRBLJENA ZARADI BEGUNCEV




Fobije se v psihiatriji definirajo kot trajni strah pred stvarjo ali situacijo, za katero bo posameznik naredil vse, da se ji izogne, ponavadi pa je strah pred objektom nevarnosti psihološko pogojen in objektivno pretiran. Ene fobije so tako povsem iracionalne. Recimo aurofobija (strah pred zlatom) ali pa asimetrifobija (strah pred asimetrijo). Večina fobij je rezultat kratkega stika v naših možganih, ki včasih paranoično iščejo vzorce nevarnosti v naravi. Obstajajo pa še druge vrste fobij, ki niso psihopatološke – recimo homofobija, kemofobija, ksenofobija, islamofobija. Te predstavljajo nek negativen stereotip, katerega ljudje pripisujejo določeni skupini ljudi. Slednja definicija fobij si s psihološkimi deli le pomensko sestavino »fobija«, ki etimološko izhaja iz grškega mitološkega bitja Fobosa, sina Afrodite in Aresa, in predstavlja personifikacijo strahu. Takšne fobije so lahko povsem racionalne ali pa so le koš šankovskih predsodkov preprostih ignoramusov.

V tem sestavku želim razložiti tri izhodišča:

1) Islamofobija ni ena izmed šankovskih fobij.

2) Kritika islama ni rasizem.

3) Begunska kriza je največji izziv za zahodne civilizacijske norme.


1) Islamofobija ni ena izmed šankovskih fobij

Vsakič ko v svetu eksplodira nov samomorilec, ko odrežejo glavo novemu nedolžnemu tujcu, ko kamenjajo duševno prizadeto deklico, ker je zažgala sveti koran, ko upravičujejo novo poroko savdskega metuzalema z 12-letnico s tem, da se je tudi prerok Mohamed poročil z 9-letno Aišo, je skoraj spontana reakcija liberalnih medijev v zahodnih državah stavek: »ISLAM JE RELIGIJA MIRU, TI DEVIANTI PA GA LE ZLORABLJAJO V SVOJE NAMENE!« V tem so si skupni vsi glavni svetovni mediji tipa CNN, MSNBC, BBC. Lokalni priokus slovenskih medijev, odkar smo po gospodarski krizi postali pretežno rusofilno usmerjeni, pa se pojavlja v obliki dodatka, da so za ves islamski teror krive zahodne sile – predvsem ZDA - s svojimi posredovanji na Bližnjem vzhodu.

Zakaj temu ni tako?

Le 5-minutni pogovor s kakšnim militantnim islamistom bo dovolj, da se prepričamo, kako so ZDA in zahodna vojaška vmešavanja v katerokoli bližnjevzhodno krizno žarišče zadnja stvar, katera bi skrbela te fanatike. Ameriški napad na Irak je bil za njih božji blagoslov. Končni ideološki cilj jim predstavlja globalni islamski kalifat, v katerem bi vsi sledili šeriatskemu pravu; ženske bi doma, pokrite v burke od nog do glave, kuhale, glasba, ples in ostali dekadentni razvrati bi bili prepovedani, prestopnikom pa bi sodili po šeriatskem pravu. Poleg ideološkega cilja imajo tudi osebnega, čisto sebičnega in povsem človeškega – koranski teksti pobožnim muslimanskim moškim obljubljajo raj z 72 prelepimi, voljnimi, večno mladimi devicami, s hruškasto oblikovanimi nabreklimi dojkami (ki ne bodo viseče!), belo poltjo (zanimivo, da hadis obljublja takšen evropski atribut!), brez nepotrebnih človeških lastnosti, kot so izločanje in menstruacija, sveti teksti opisujejo tudi okusno obliko vagine. Do njih pa bodo prišli le s pobijanjem nevernikov. Blodnje psihopatov?


Ne. Borci in samomorilci pod taktirko skupin, kot so ISIS, AlQaeda, Al Aqsa, Hamas, v resnici sledijo naukom korana in drugih svetih knjig svoje mitologije povsem dobesedno. Ne mitološki Alah ne njegov prerok Mohamed jih ne bi mogla obtožiti iznakaženja vere, v katero tako goreče verjamejo. Kako bi le?

Sledijo vsem zapovedim tega grozljivega teksta.Abu Musab al-Zarqawi, Osama Bin Laden in Abu Bakr al-Baghdadi niso islamsko-arabska verzija krščanskega fundamentalizma, kakršnega sta v ZDA prodajala demagoga Fred Phelps in Jim Jones, niti ponoreli aktivisti, kot je bil evropski Breivik. Al-Zarqawi je recimo napisal  več esejev, v katerih je povsem kredibilno opozoril, da je pokol civilistov v koranu upravičen, češ da je tudi prerok Mohamed upravičeval obstreljevanje obkoljenega mesta Ta’if s katapulti in posledičnim ubijanjem nedolžnih z naslednjimi besedami:»Neverniki so med njimi!«

Zgoraj omenjeni gospodje so vsi povsem kredibilni islamski kleriki, ki z dobesedno, originalnim piscem zvesto interpretacijo korana in drugih svetih tekstov islam razgalijo za to, kar v resnici je – teokratski, šovinistični, moralno bankrotirani imperializem. Tekst, ki možgane slehernika, ki mu je od rojstva podvržen, potencialno spremeni na tako nevaren način, da svoje najbolj pritlehne nagone upraviči z nadnaravnim in jih tako celo zamaskira v nekaj zveličanega, nedotakljivega, svetega. Islam v človeško zgodovino, polno divjaštva, nasilja in trpljenja, namreč ne prinaša nič novega. Le na zelo premeten način kodificira in intrinzično vzpodbuja vse, kar nas dela živali: sektaško nasilje, strah pred neznanim, sovraštvo in strah pred ženskim spolom in spolnostjo, ter posledično obvladovanje in poniževanje žensk. Povsem človeški pojavi, katere moderna civilizacija od evropske renesanse in razsvetljenstva naprej bolj ali manj uspešno brzda, v islamu pa so reason d’etre. Ali ste opazili, da se islamski apologeti, ki pridigajo o »veri miru, katero so fanatiki zlorabili za svoje namene« izredno neradi spuščajo v podrobnosti islamskih dogem niti nočejo preveč podrobno razpravljati o tem, kaj muslimani po svetu ZARES verjamejo. Saj jim ne zamerim.


Glavni verski tekst »religije miru« vsebuje 109 verzov, ki muslimane pozivajo k sveti vojni proti »nevernikom«. V prid širitve islamske teokracije jim je zapovedano, naj poiščejo nevernike, kjerkoli se že skrivajo, in jim odrežejo glave (ja, točno tiste podobe, ki jih vidite na televiziji, ko prestrašeni tujci v oranžnih kombinezonih čakajo, da jih islamski »bojevnik« olajša za glavo, so nedvoumno zapovedane v koranu). Muslimane, ki se pokolu ne bi hoteli pridružiti, koran označi za hinavce, katere bo Alah kaznoval z večnim peklom.

Tudi stara zaveza, ki ji sledijo tako kristjani, judje kot muslimani, je polna divjaštva, značilnega za tisto dobo človeštva, vendar pa noben drug verski tekst ni tako fundamentalno zgrajen na sektaškem sovraštvu in nasilju kot koran.

Citiram nekaj primerov navodil korana - osrednjega teksta »vere miru«, za katerega več kot 90 odstotkov muslimanov po vsem svetu (statistično preverjeno) verjame, da je dobeseden narek moralno popolnega, zveličanega stvarnika vesolja:





»Tiste, ki ne verujejo, bom kaznoval s težkimi mukami na tostranstvu in onostranstvu. In ne bodo imeli nobenih podpornikov« (3-55)


»V srca tistih, ki so zanikali vero, bomo vnesli strah, ker so poleg Allaha častili tisto, za kar jim (on) ni dal moči ne dokaza. Njihovo zatočišče bo Ogenj in grozno je to prebivališče zločincev.” (3-15)


Radi bi, da bi tudi vi, tako kot oni, zanikali vero in da bi si bili tako enaki. Zato ne imejte med njimi nobenih prijateljev, vse dokler se ne izselijo iz svojih domov zaradi Allaha. Če pa se ne bodo hoteli izseliti, jih zgrabite in pobijte, kjerkoli jih najdete, ter ne imejte med njimi nobenega prijatelja niti pomočnika. (4-89)


Kazen za tiste, ki se bojujejo proti Alahu in Njegovemu poslancu in ki širijo zlo po Zemlji je, da bodo ubiti, križani, da jim bosta navzkrižno odsekani roka in noga ali da bodo pregnani z Zemlje. To je za njih ponižanje na tem svetu, na onem svetu pa bodo deležni težkih muk; (5-33)



»Jaz sem z vami, zato utrdite tiste, ki verujejo. V srca tistih, ki ne verujejo, bom vlil grozo, zato jih udarite po vratu in po vsakem udu (telesa).« (8-12)


O, vi, ki verujete! Ko na bojišču srečate tiste, ki ne verujejo, jim ne pokažite hrbta. (8-15) In kdor jim na ta dan pokaže hrbet, razen tistega, ki se umakne z namenom izpeljati nek boj ali da bi se pridružil (drugi) skupini, si je zagotovo naprtil Alahov srd in njegovo zatočišče bo Pekel - kako grozno je to končno bivališče! (8-16)


In naj tisti, ki ne verujejo, nikakor ne mislijo, da so se rešili; zagotovo se Nam ne bodo izmaknili. (8-59) In zanje pripravite kolikor zmorete od sile in konjev, da z njimi ustrahujete Allahove sovražnike in vaše sovražnike ter druge poleg njih, za katere vi ne veste, Allah pa za njih ve. In karkoli porabite na Allahovi poti, vam bo povrnjeno in ne bo se vam zgodila krivica. (8-60)



Ti na sovraštvu do vsega drugačnega temelječi verzi puščajo zelo malo prostora za interpretacije. Še najbolj zvesto, pristno jim sledijo gospodje, ki jih vsak teden srečujemo na televizijskih ekranih, kako z odrezano glavo zahodnega nevernika vzklikajo »Allahu Akhbar« in se že veselijo, da so si kot bodoči mučeniki, ki koljejo v NJEGOVEM imenu, kupili večno posmrtno življenje, v katerem bodo lahko srečno posiljevali svojih 72 devic.

A rekli boste, da zavajam. »To ni res,« boste vpili, »Islamofob,« boste vzklikali. Na nacionalki so intelektualni težkokategorniki, kot sta Štefančič Jr. in Valenčič, vendarle jasno povedali, da skrajneži ne predstavljajo vseh muslimanov ter celo da so skrajneži le rezultat vmešavanja zahodnih sil v sveto zemljo v povezavi z revščino in pomanjkanjem, ki jih ljudje v teh deželah trpijo.

Takšne bleferje raje ne bom vprašal, kakšno zvezo imajo zahodna vmešavanja s tisočimi mrtvimi, ki v imenu islama po svetu umrejo vsako leto, v dogodkih niti pod razno povezanih z Bližnjim vzhodom. Ne bom jih vprašal, zakaj je pred desetletjem odjeknila bomba v Baliju, zakaj se na Kitajskem vsake toliko časa zgodi pokol na podzemnih železnicah velikih mest, katere izvedejo islamski separatisti na severovzhodu države, zakaj se dogajajo ugrabitve deklic za spolne sužnje in pokoli vaščanov v Nigeriji, ki jih izvaja islamistični Boko Haram, pa zakaj obstaja več radikalnih skupin v Somalij in Nigru, ki prav tako ugrabljajo ljudi in pobijajo vasi, polne otrok in žensk, pa zakaj simpatizerje Islamske države najdemo tudi v kulturno povsem drugačnih in z Bližnjim vzhodom nepovezanih azijskih državah (malezijski, indonezijski, filipinski in tajski božji poslanci so masovno odhajali na bojišča v Sirijo).

Ne bom jih vprašal, zakaj so si načini delovanja teh mednarodnih gverilskih Alahovih bojevnikov strašljivo podobni – bombandiranje nedolžnih, sekanje glav, posiljevanje devic, zganjanje terorja in strahu nad civilnim prebivalstvom. Niti jih ne bom vprašal, zakaj v Sirijo in Irak odhajajo mladi, situirani evropski muslimanski fantje iz premožnejših družin niti zakaj so bili nekateri teroristi, ki so udarili v EU in ZDA, sinovi bogatašev iz Kuvajta in Bahraina. Niti jih ne bom spravljal v zadrego z dejstvom, da je bil Osama Bin Laden sin savdskega milijarderja, ki bi lahko svojih 72 devic užival že v tem življenju.

Namesto tega bom Valenčiče in Štefančiče tega sveta soočil z normalnimi, neradikaliziranimi muslimani. Takimi, ki doma vzgajajo otroke, jih vozijo v šolo, hodijo v službo in kdaj zavijejo v kino.

Če bi si blazno želel medijske nesmrtnosti in bližnje smrti hkrati, bi tale blog opremil z videom, v katerem bi zažgal sveti koran, nakar bi vso stvar distribuiral po medmrežju. Če bi mediji zagrabili in posnetek objavili, bi skoraj zagotovo sledili izbruhi nasilja po vsem Bližnjem vzhodu. Navadni družinski očetje bi hodili okrog s kalašnikom in vpili:

»Smrt nevernikom, smrt Ameriki!« (če bi ZDA res imele kaj pri tem ali ne, jim je nepomembno). Razžaljena verska čustva bi kazali na tak zastrašujoče divji način, da jih v zahodnem svetu enostavno ne bi razumeli, in bi njihovo divjanje interpretirali kot krik na pomoč, namesto to, kar res je – masovna histerija, ki jo lahko povzroči le skupina moralno sprevrženih idej, kot je islam.

Ko so gorele danske ambasade po vsem Bližnjem vzhodu in celo v Indoneziji ter Maleziji, so bili protestniki zelo jasni v svojem besu, le da jih nihče ni zares poslušal.

Odkrito so povedali, da protestirajo, ker je nekdo narisal sliko njihovega preroka, kar je žaljivo predvsem za sunitsko frakcijo muslimanske vere, manj pa za šiitsko. Zahodno vmešavanje, revščina, družbene neenakosti so bile povsem nepomembne teme na teh shodih, kjer so povsem običajni državljani držav Bližnjega vzhoda pri Alahu prisegali, da bodo ubili nevernike, ki so narisali njihovega preroka.

Ko sta dva podivjana islamista v imenu Al-Qaede na Arabskem polotoku pobila nič krive karikaturiste v uredništvu Charlie Hebdo, pa za razliko ni bilo nobenih protestov proti nasilju, ki bi zajeli ves Bližnji vzhod. Prav tako jih ni bilo, ko so skrajneži pod taktirko talibanov v glavo ustrelili Malalo Yousafzai, da bi se ji maščevali, ker se je borila, da bi lahko tudi deklice hodile v šolo. Ogorčen odziv civiliziranega zahoda je povsem zameglil tisto, kar si o Malali mislijo njeni sonarodnjaki.

Pakistanci so o njej namreč imeli povsem drugačno mnenje – poleg kar konkretnega števila prebivalcev, ki delijo mnenje s talibani, da se ženske ne smejo šolati, so drugi razmišljali, da je mlada Malala vohunka agencije CIA, da sramoti državo v svetu in da z njo svet prikriva napade dronov na ozemlju Pakistana. Tako je – bolj kot militantna skupina klerikov, ki je v glavo ustrelila 15-letnico, ker je hotela v šolo, jih je prizadelo ameriško targetiranje teh istih militantov, katerih njihova vlada ne more ali pa noče odstraniti iz svojega teritorija.

Da, težko je priznati, a tudi t. i. zmerni islam je v resnici še zmeraj bolj barbarski, bronastodoben ter skregan z modernimi civilizacijskimi načeli o etiki in morali kot pa najbolj fundamentalistični krščanski kleriki in najbolj ortodoksni hasidski židje na Zahodnem bregu.

Morda so zgornji primeri preveč anekdotalni. Morda me bo kak slovenski levičar, ki se pretvarja, da je liberalec, še zmeraj obsodil zahodnjaške pristranskosti? Naj vam postrežem z nekaj statističnimi podatki, ki bodo streznili še tako zadrtega new-agerja, prepričanega, da vse religije na svetu »širijo ljubezen«.

Najprej je treba povedati, da so določene države na Bližnjem vzhodu že dokaj blizu »utopiji«, o kateri sanjajo sunitski verski blazneži iz skupine ISIS. Skoraj vse imajo šeriatsko pravo že kodificirano in inkorporirano v svojo kazensko zakonodajo, kar prinaša kup lepih stvari, od kamenjaja tistih, ki so nehali verjeti v islam, do sekanja rok tatovom, zakonskega statusa žensk na ravni doživljenskih mladoletnic, ki nikoli ne dosežejo enakopravnosti z moškim, pretepanja in bičanja zaradi pitja alkohola, ter do usmrtitev homoseksualcev.

Na tej točki bodo vsi pomislili na Afganistan, Pakistan, Savdsko Arabijo, Združene arabske emirate in podobne trdoročne teokracije, kjer se občasno v časopise prikrade kakšna bizarna zgodba o žrtvah posilstva, katere so obsodili na zaporno kazen zaradi izveznzakonskih spolnih odnosov in zapeljevanja moških. Kaj pa Kuvajt, Bahrain, Jordanija, Egipt, Libanon in druge v bližnjevzhodnem smislu »zmerne« islamske države?

Bi bili presenečeni, če vam povem, da je tudi v teh deželah glavni vir kazenskega prava ravno šeriatsko? Bi bili presenečeni, če vam povem, da je tudi v teh državah kazen za apostazijo smrt in da beseda žensk na njihovih sodiščih pomeni natančno polovico besede moškega? Bi bili še bolj presenečeni, če vam povem, da tudi družinska razmerja v Maleziji in celo v nekaterih delih Indonezije in Filipinov urejajo šeriatski zakoniki, po katerih sodijo lokalna šeriatska sodišča? V prav vseh zgoraj omenjenih deželah je kazen za apostazijo (se pravi greh muslimana, ki je prenehal verjeti v islam) smrt. Glede tega med vodilnimi islamskimi kleriki ni posebnih filozofskih debat in so si dokaj složni. Tudi tisti zmerni v sicer dokaj proameriških družbah, kot sta Jordanija in Kuvajt. Če se boš odpovedal veri, boš umrl. Zanimiva interpretacija moralnega življenja, kajne?

Pa še statistika, ki sem jo obljubil.

72 odstodkov Iračanov verjame, da bo še za časa njihovega življenja na zemljo prišel islamski odrešenik Mahdi, in vladal 9 let pred sodnim dnem, ko bo svet rešil zla (pri čemer smo »zlo« vsi neverniki, ki ne sprejemamo Mohameda kot svojega preroka). Torej se več kot polovica Iračanov veseli, da bomo vsi, ki ne verjamemo v NJEGA, prav kmalu ostali brez glave. V Afganistanu je takšnih ljudi 83 –odstotkov,  Siriji 81 –odstotkov,  »zmerni« Turčiji, ki je uradno sekularna, pa 68 odstotkov.

90 odstotkov v Angliji rojenih in vzgojenih muslimanov je mnenja, da si danski karikaturist, ki je narisal preroka Mohameda zasluži strogo kazen. 40 odstodkov istih britanskih muslimanov si želi uvedbe šeriatskega prava v Veliki Britaniji.

Muslimani na palestinskem ozemlju, v Libanonu, Saudski Arabiji, Siriji, Libiji, Pakistanu, Afganistanu, Bangladešu in v Rusiji (!) se skoraj soglasno strinjajo, da obstaja samo ena interpretacija šeriatskega prava (tista dobesedna, ki žensko reducira na raven nečloveškega bitja in nalaga smrtno kazen za apostazijo, homoseksualnost in prešuštvo ženske).

Druge številke so naravna posledica takšnega razmišljanja. Več kot 50 odstotkov muslimanov po vsem svetu je prepričanih, da mora ženska brezpogojno ubogati svojega moža, ne glede na modrost njegovih odločitev. Večina ljudi v Egiptu se strinja, da je smrtna kazen z obglavljanjem primerna kazen za apostazijo, homoseksualnost in prešuštvo.

Aposazija je na sploh velik problem za razsvetljeno evropsko mladino muslimanskih staršev. Tisti, ki sami ne padejo pod vpliv pranja možganov iz otroštva poročajo, da ne želijo javno priznati izgubo vere, ker jih je strah, da jih bodo starši umorili zaradi onečaščenja družinskega imena.

Gallupova anketa je razkrila še eno strašljivo dejstvo. Kar 7 odstotkov svetovnih muslimanov je »radkaliziranih«. Se pravi, da 90 milijonov ljudi odkrito podpira talibane, Al-Qaedo, ISIS ali katero drugo radikalno skupino, ki se bori za vzpostavitev svetovnega islamskega kalifata. Seveda je podpora nadalje odvisna od sektaške pripadnosti posameznika; suniti bodo najbrž bolj privrženi sunitskemu gibanju ISIS. Vojščaki skupin ISIS in Al-Qaeda namreč tudi nesunitske muslimane smatrajo za heretike, katere je treba spreobrniti ali pobiti. Še strašljivejši je podatek, da se odstotek ljudi, ki simpatizirajo z radikalizmom v posameznih državah ne razlikuje. Se pravi, da tistih 7 odstotkov ni le iz arhetipskih legel fanatizma (Irak, Afganistan, Pakistan, Palestinsko ozemlje), povsem enak odstotek radikalizacije bomo našli v veliko bolj zmernih muslimanskih državah (Egipt, Alžirija, Tunizija, Turčija, Malezija, Indonezija, Maroko…).

Se vam islamofobija še zmeraj zdi le tipična fobija brez racionalnega ozadja ali pa ste se začeli zavedati, da islam tudi v neradikalizirani obliki predstavlja pomemben izziv civilizacijskim vrednotam, ki jih v zahodnem svetu gojimo že tako dolgo, da so postale samoumevne? Upam, da sem s tem ustrezno razložil prvo izhodišče, zato naj preidem na drugega.


2. Kritika islama ni rasizem

Še ena priljubljena krilatica v liberalce preoblečenih levičarjev. SSJK rasizem definira kot »miselnost ali ravnanje, ki temelji na rasnem razlikovanju, zlasti glede na družbeno vrednost, pravice«. Hmmm, po tej definiciji bo vse vernike v preroka težko stlačiti v to definicijo. Morda pa sem narobe razumel termin »rasa«? Poglejmo. SSJK pravi da je »rasa skupnost ljudi z določenimi skupnimi značilnimi telesnimi znaki, ki se dedujejo.« Aha, potem nimam težav z interpretacijo rase. Tako kot kristjani, budisti ali pa hindujci muslimani ne padejo v to kategorijo.

Islam je vendarle skupina dogmatskih idej, kateri sledi cel kup ras, ki med sabo nimajo veliko skupnega, razen vero v isto sprevrženo ideologijo. Razumeti jo kot »rasizem« je še ena past, v katero liberalni zahod tako rad pade predvsem zaradi tega, ker je islam sam po sebi naravno sektaška ideologija, s primitivno hujskaško retoriko »mi proti njim«, ki v vernikih sproži povsem iste nevronske povezave kot bi jih, če bi bilo govora o njihovi rasi, narodu in domovini. Zaradi tega so od islama bolni možgani večkrat zmedeni in versko solidarnost enačijo z nacionalno solidarnostjo, nekakšno »veliko islamsko državo« (ki je, kot rečeno, utopični projekt vsakega radikaliziranega, pa tudi marsikaterega zmernega vernika). Ko sta dva etnična Nigerijca v Londonu povozila in nato do smrti zabodla nič krivega angleškega vojaka častne čete, je eden od njiju dejal, da je napad »odgovor na posiljevanje NAŠIH žensk v Iraku in Afganistanu.« V Angliji rojena Nigerijca seveda nista imela prav nobene racionalne povezave z ženskami na Bližnjem vzhodu, a je njuna reakcija zelo zanimiva in nazorno kaže, na kakšen sektaški način »religija miru« deluje in katere centre v možganih vzpodbuja. Zaradi takšne miselnosti pa na žalost prihaja do zmede tudi med zahodnimi liberalci, ki vsako še tako objektivno kritiko islama označijo najprej za islamofobijo, nato pa še - povsem banalno in z logiko skregano - za rasizem. Tako nehote in nevede igrajo na strune borcev za globalni kalifat, katerim je takšna miselnost še kako po godu.


Upam, da sem v zgornjem sestavku pokazal, da islamofobija sama po sebi ni iracionalni strah pred neznanim, kakor tudi da ni rasizem. Zdaj pa bi rad prešel na bistvo tega sestavka.




3) Begunska kriza je največji izziv za zahodne civilizacijske norme

Čez Balkan se proti slovenski meji vali gruča beguncev, ki skušajo pobegniti masakru, za katerega je kriva radikalna sunitska veja islama, ki je parazitsko izkoristila odhod Američanov iz Iraka ter hkratno arabsko pomlad, ki je pokazala, da je Bližnji vzhod pripravljen na demokracijo nekako tako kot Severna Koreja. Val beguncev, ki se nam približuje je sestavljen iz izredno majhnega števila Kurdov in kristjanov – tistih, ki so najbolj na udaru – in pretežnega dela muslimanov. Prepričan sem, da so med njimi tudi predstavniki intelektualcev, ki so pravzaprav preko socialnih omrežij začeli protidiktatorsko arabsko pomlad, katero so jim na koncu islamisti hinavsko ukradli. Prav tako sem prepričan, da so med njimi pošteni, a od vojne obupani in obnemogli ljudje, ki si ne želijo nič drugega kot dobro plačane službe nekje v Skandinaviji.

Vendar pa sem enako prepričan, da se je mednje infiltriralo ogromno takih, ki koran berejo dobesedno in v Evropo niso prišli iskat boljšega življenja, ampak 72 devic. Glede na to, da je na otoku Kosu do konca avgusta pristalo več kot 150.000 sirskih beguncev, je statistično verjetno, da bo več kot 10.000 radikaliziranih, če je verjeti Gallupovi lestvici o 7-odstotnem simpatiziranju s skrajnimi gibanji. Ti bodo v naslednjih letih in desetletjih težava predvsem pri napadih volkov samotarjev tipa Charlie Hebdo.

Še večja težava pa bodo vsi »zmerneži«, ki so res prišli v Evropo iskat boljše življenje, a so vseeno prepričani, da so ženske manjvredna bitja, ki morajo biti zakrita z burkami, da je dolžnost muslimana umoriti svojo hčer, ker je zavrgla islam in prevzela »zahodne vrednote«, da so pitje alkohola, kockanje in ples greh, ki ga bodo z lokalnimi vaškimi stražami izkoreninili iz mestnih okolišev evropskih mest, kjer se bodo trajno naselili. Se vam zdijo takšni strahovi pretirani? Ste prepričani, da so islamske milice sredi ljubljane in maribora demagogija desnih ekstremistov? Kako rad bi videl, da imate prav.

A izkušnje iz svetovljanskih evropskih metropol kažejo strašljivo sliko islamske neprilagoldjivosti, nepripravljenosti ne le na asimilacijo, ampak tudi miren soobstoj z zahodno kulturo, v katero so bili sprejeti kot gosti. V določenih predelih Londona mladi muslimanski moški delijo letake, na katerih piše, da se nahajate na območju, kjer angleško zakonodajo zamenjuje šeriatsko pravo. Povedali vam bodo, da je ženskam v mini krilih vstop prepovedan. Pa da je pitje alkohola prepovedano. Da ne smete poslušati glasbe. Opozorilom je večkrat sledilo nasilje, ko se domačini niso hoteli podrejati šeriatskemu načinu življenja.

Podobne zgodbe se dogajajo v Belgiji in na Nizozemskem, kjer imajo velike težave z državljani maroškega porekla, ki so se v Evropi rodili, a se z njeno kulturo vseeno ne morejo sprijazniti. Poročila o napadih muslimanskih tolp na policiste se vrstijo. Napadi so se od leta 2005 skoraj potrojili. Tudi taki neizzvani, ko je skupina mladih muslimanov napadla skupino mladih žensk, ker so se bojda oblačile kot vlačuge in s tem žalile njihova verska čustva. Še večja težava je tiho trpljenje pretepenih in čustveno uničenih muslimanskih žensk, ki ga nikoli ne prijavijo oblastem, ker jih pri tem ne bodo podpirali ne lokalni islamski kleriki ne njihove lastne družine. Študije kažejo, da več kot 90 odstotkov nasilja v muslimanskih družinah v Angliji, Belgiji in na Nizozemskem ostane neprijavljenega. Konec koncev sam sveti tekst legitimizira pretepanje žensk v verzu 4-34:

“Možje so nadrejeni skrbniki žensk, ker je Allah odlikoval ene nad drugimi in ker trošijo iz svojega imetja (za oskrbo). Zato so krepostne (ženske) ubogljive, varujejo za časa moževe odsotnosti tisto, kar je Allah ukazal varovati. Za tiste, za katere bi se bali prevzetnosti, jih opomnite, se jih izogibajte v postelji ter jih udarite. Če pa vas ubogajo, ne ukrepajte proti njim. Resnično je Allah Vzvišen in Velik.

O teh problematikah je izredno malo govora v osrednjih medijih, ki se poleg tega obnašajo tako tako, kot da je Evropska Unija odgovorna za žalostno usodno ljudi, ki so bili primorani zapustiti domove v vojnih žariščih. Ukvarjajo se s simptomi, namesto da bi spraševali po zdravilih za bolezen, za kar je v prvi vrsti odgovoren zaradi Rusije in Kitajske kriminalno neučinkovit Varnostni Svet, ki je al-Assadu dovolil, da za razliko Gadafija v  Libiji v večnem pat položaju obvladuje upornike, s tem pa daje izvrstno zatočišče radikalnim skupinam.

Raje kažejo slike plemenitih Slovencev, ki na Rdeči križ nosijo pakete za begunce na otoku Kosu. Pa afganistanske študente kot svetle izjeme uspešne integracije v naše okolje. Prav tako jih ni sram po pogovornih oddajah vlačiti antisemitskega raperja Zlatka, kateri je prepričan, da je bilo sodelovanje radikalnih mudžahedinov v Bosanski vojni upravičeno in celo zaželeno dejanje in si to upa povedati v živo, a ni deležen nobenega odziva lokalne inteligentsije, kaj šele medijev.

Zakaj je temu tako? Predvsem zaradi maničnega liberalnega strahu, češ, zdaj nas bodo pa označili za islamofobe in celo rasiste. A zdaj, ko na vrata Slovenije in Evrope trka neka druga kultura z nekimi drugimi predstavami o civilizacijskih normah ter o etiki in morali, je pravi čas, da se začnemo pogovarjati. Brez strahu, da bi bili označeni za skrajne desničarje in ksenofobe.

Čas je, da se vprašamo, ali smo dovolj močni, da ohranimo to čudovito evropsko kulturo takšno, kot smo si jo čez stoletja napak, solz, krvi in potu priborili. Takšno, kot so jo oblikovale nikoli v zgodovini prej videne sile racionalnih humanističnih gibanj renesanse in razvetljenstva. Takšno, kjer si vsak upa povedati, kar si misli, ne da bi ga bilo strah obglavljanja. Takšno, kjer se bodo dekleta še naprej lahko sprehajala po mestu v kratkih hlačah, brez spopada z razžaljenim vernikom. Takšno, kjer je vzpostavljena ostra meja med državo ter religijo in kjer zakonodajo diktirajo s strani ljudstva izvoljeni odposlanci, ne pa neracionalni verski kleriki.

Če si želimo, da takšna ostane, se bomo morali potruditi in jo braniti. Nič več ni samo po sebi umevno. Tega smo se Evropejci, omehčani po 70-letnem miru, nehali zavedati. Za svobodo se je treba boriti, kdaj pa kdaj tudi z življenjem. Skoraj zagotovo je, da bo vsaj manjšina beguncev, ki se bodo naselili v Evropi – nekateri tudi v Sloveniji – podobno kot v evropskih metropolah zahtevala, ne le spoštovanje njihove verske dediščine, ampak tudi našo asimilacijo z njo.

 Tem ljudem moramo izreči odločen NE. Nedvoumno jim moramo razložiti, da si v svobodni Evropi vsak lahko privošči risanje verske ikonografije. Pa da si nobena ženska ne zasluži biti pretepena. Da je burka znak opresije žensk in simbol staroarabskga maničnega strahu pred spolnostjo. In da je vsak lahko oblečen, kot si želi, prav tako nam nihče ne sme diktirati, kaj bomo pili in s kakšnimi aktivnostmi se bomo ukvarjal. Res je, muslimani bodo lahko zaradi tega neznansko užaljeni.

A nikogar ne bodo nikdar smeli nasilno prepričevati v svoj prav. Na kontinentu, kjer vladajo ustave in racionalna zakonodaja s tisočletno zgodovino humane misli in smisla za pravičnost, se šeriatsko pravo ne sme in ne more jemati resno, ne v kontekstu institucij ne v krogu družin – že zaradi tega, ker je protiustavno. Naši bratje in sestre v Bruslju, Londonu, Amsterdamu, Parizu in drugih evropskih metropolah so prvi na preizkušnji. Kmalu bomo mi. Ne dopustimo si, da bi nam odvzeli edino stvar, ki jo resnično imamo. Svobodo. Walt Disney je nekoč dejal, da ko človek izkusi svobodo, nikoli več ne bo zadovoljen s suženjstvom. Vzemimo si te besede k srcu.

9 comments:

  1. Všeč pri tem blogu mi je, da mi ni bilo treba brati dolgo, da sem videl, kam vse to vodi. Že v drugem odstavku začne omenjati neko rusofilstvo, kar dokazuje, da blog niti ni islamofoben, ampak bolj pravoslavnofoben. Prav taki ljudje na smrt sovražijo pravoslavje in so podpirali islamske teroriste proti Srbiji in Makedoniji (in podpirali bombardiranje prve). Ni treba ugibati, na čigavi strani so bili v čečenski in ciprski vojni.
    In če Amerika res ni kriva, zakaj pred napadom na Irak in Afganistan skoraj ni bilo teh problemov?

    ReplyDelete
    Replies
    1. Jah pobč, pa bi moral prebrati do konca, če že komentiraš!

      Delete
    2. Jah pobč, pa bi moral prebrati do konca, če že komentiraš!

      Delete
    3. LOL Rusofilni mediji a to misli ameriški POPTV in povezane kanale ali mogoče S(D?)S Siol,vrjetno iz Kremlja diktirajo kako naj mediji poročajo o teh imigrantih.
      Res ne vidim kaj imajo Rusi z tem ,še manj pa kako bi Asadov padec izboljšal položaj v Siriji. V Libiji ni več Gadafija a anarhija se je šele dobro začela

      Delete
    4. Ni bil ne Gadafi, ne Asad tvorec miru. Bila sta smao pokrov nad vrelim loncem. Kasneje bi ga dvignilo - huje bi bilo.

      Delete
  2. Prepričana sem, da so vsa dejstva navedena v postu plod internetnega brskanja in nimajo ničesar skupnega z resničnostjo. Pojdi pogledat Iran, Irak in še kakšno državo potem pa piši in ugotavljaj na podlagi svojih izkušenj in ne na podlagi medijskih manipulacij. Lp

    ReplyDelete
    Replies
    1. Verzi so citirani naravnost iz Korana.
      http://www.spoznajkuran.si

      Glede raziskav: mednarodno priznane Gallupove ankete - niso sporne in tudi muslimani jim ne oporekajo.

      Glede splošnega stanja modernega islama: Glejte muslimansko Al Jazeero ali pa še raje... pričevanje bivše muslimanke na taisti televiziji:
      https://www.youtube.com/watch?v=YQsFY7n1XQ4

      Delete
    2. Sabina, kdaj ste bili v Iranu, Iraku, pa "še kakšni državi" ...?

      Delete
  3. Strah me je, ne toliko zase, ker sem že blizu zadnje četrtine, strah me je za moje naslednike. Strah pa je fobija, kakor koli to imenujete. Za razliko Sabine sem pred leti, ko naj ne bi bilo v teh deželah težav, bil tam in videl marsikaj. Če bi povedal samo nedolžno zgodbo, ki sem jo neposredno doživljal mi ne bi verjela tako, da je ne bom napisal, ker je škoda časa. Morda bo kaj takega sama doživela v bližnji prihodnosti, morda pa si kaj takega želi

    ReplyDelete