Po Manchestru je čas za iskren pogovor

Pa smo spet tukaj. Pri preštevanju nedolžnih žrtev, preoblačenja naslovnih slik na socialnih omrežjih v barve napadene države, sporočilih solidarnosti s celotnega sveta in jokavimi enovrstičnicami o tem kako bo ljubezen premagala sovraštvo. Spet je tisti čas v letu, ko nas periodično obišče religija miru in nas zopet spomni na latentno nevarnost, katero vsi podzavestno čutimo, a o njej raje ne razmišljamo. Tako kot so v pred-antibiotičnih včasih vedeli, da je lahko vsaka ureznina smrtna obsodba, tako smo se danes sprijaznili z tesnobo, ko se zavedamo, da nas mogoče nikoli več ne bo nazaj iz obiska londonskih znamenitosti. Islam je postal vis major sodobnega časa. Kot plaz za turnega smučarja ali napad morskega psa za surferja na Havajih.

Ko se teden obrača k koncu bo levica celila rane s skupinsko terapijo polno sporočili o ljubezni, povezanosti in multikulturnosti. Skrajna desnica bo še naprej slepoulično iskala vzroke za terorizem izključno v beguncih in multukulturalizmu. Skupaj se bosta po dunning-krugerju strinjali, da so vsega krivi zahodnjaki. Prvi bodo dejali, da nas muslimani sovražijo zaradi intervencij na Bližnjem vzhodu (in ogabno tacitno še prišepnili, da si nasilje zaslužimo, kot pred kratkim vodja laburistov Jeremy Corbyn). Drugi bodo mnenja, da je begunska kriza umetno sprožena s strani ZDA in EU, ker so tako prebrali na najljubši zarotniški strani. In tako bo v tonu brezveznih debat minil še eden napad. Do naslednje klavnice sredi kakšne EU metropole, ko se bo vsa predstava ponovila. 

Regresivna levica bo preko navideznega (a v resnični sociološko vsiljenega) konsenza ljudem prepovedala, da bi se zares pogovarjali o islamu kot o varnostni težavi. Alternativna desnica pa se bo na prepovedi hranila in iskala preproste odgovore na zahtevna vprašanja, gradila zidove kot odgovor na begunsko krizo in zraven mimogrede elegantno zapakirala še merkantilizem iz zgodnjega dvajstetega stoletja, v svoji težnji priljubiti se pretežno socialističnim nekvalificiranim delavcem, katere je globalizacija najbolj zgrabila za vrat. Začaran krog. Zmagovalci? Radikalni islamisti in Putinova Rusija. Prav nič čudno ni, da poročila evropskih obveščevalnih agencij nakazujejo, da Rusija s hibridno vojno lažnega obveščanja podpira tako alternativno desnico kot radikalno levico. Skupaj v sinergiji bosta obe poskrbeli za razkroj zahodne civilizacije. 

Obe se namerno ne osredočata na bistvo. Da so zahodne intervencije na Bližnjem vzhodu in tudi begunska kriza le simptoma bolezni. Zato skušamo zdraviti simptome, ker ne znamo pravilno diagnozirati bolezni, da je islam panarabska militantna ideologija, ki se pretvarja da je vera, ki strupi možgane z najslabšimi lastnostmi, ki jih kot primati premoremo: teritorialnost, sovraštvo, nasilje, sadizem. Cilj ideologije je jasen: kolonizacija preostanka človeštva, ki še ne razume dobre Alahove besede in verska teokracija. ISIS je popolna interpretacija korana in hadisov, tako kot sta Singapur in Hong Kong najboljši približek prostotržnemu kapitalizmu. 

Islamski teorizem ni začel svojega pohoda v napadih 11. septembra 2001. Podoben – a neuspešen napad na newjorški WTO se je zgodil že leta 1993. Leta 1985 so brigade Abu Nidala, frakcije, ki se je odcepila od Arafatovega PLOja poklale 23 ljudi v koordiniranem napadu na Dunajsko in Rimsko letališče. Leta 1972 je skrajna palenstinska skupine Črni September celo napadla Olimpijske igre v Munchnu in umorila 17 Izraelskih atletov. Leto kasneje so v Rimu še zažgali PanAmovo letalo in 34 potnikov v njih. Za razliko od konvencionalnih terorističnih skupin, kot sta evropska ETA in IRA je zaznati pomembno razliko. Pri islamskih teroristih je zmeraj na prvem mestu verska ideologija, in šele nato morebitni ozemeljske ambicije. Dejal sem, da si islam v pravoverni podobi želi globalni kalifat, a tudi to ni povsem res. Tudi kalifat je le pot do smrti. Islamski teroristi častijo smrt. Sanjajo o smrti. Hrepenijo po njej. Kot sami pravijo, ljubijo jo bolj kot mi ljubimo življenje. Umreti in pri tem ubiti čim več nedolžnih je absolutna dolžnost vsakega vernega muslimana in težko bi jim pri tem oporekali, ker temelja za takšno razmišljanje v Koranu zares ni težko najti. Islam je kult smrti. Kult smrti pa ni kompatibilen s civilizacijo in vladavino prava. Ujeti smo v boj. Eni mu pravijo Huntingtonov boj civilizacij, v resnici pa boj poteka med civilizacijo in barbarsko teokracijo.

Apokaliptične migracije beguncev, katerim so se pridružili ekonomski migranti iz celotnega Bližnjega vzhoda in severne Afrike so gotovo varnostno tveganje, a je vsaj v tem trenutku zajezeno – vsaj dokler se bo Turčija držala majavega dogovora ni več možnosti za Merkelfest iz leta 2015, sploh zdaj ko je tudi Mutti Deutschland ugotovila, da jo lahko takšno početje stane stolčka. Stvari, ki so se dogajale tisto poletje in jesen gotovo niso v ponos varnostnim službam evropskih držav. Koliko vojščakov kalifata se je gnetlo med prišleki na Šentilju ne vemo in najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Pravzaprav pa sploh ni pomembno. Da bo ISIS v gručo beguncev infiltriral svoje agente ni bila skrivnost – to so tudi sami napovedali. Veliko preden je Miro Cerar postavil šotore in jih spustil v Schengen brez pravega varnostnega preverjanja. 

Nekako nerodno nam je priznati, da je 74 devic iščočih fanatikov povsem dovolj že v Evropski Uniji. Od začetka pokolov, ki jih je otvoril napad na Charlie Hebdo je v Parizu, Nici, Koelnu, Manchestru in Bruslju umrlo 314 nedolžnih ljudi. Razen Mohameda Lahouaiej-Bouhlela, ki je s tovornjakom mendral ljudi v Nici in Anisa Amrija, ki se je zapeljal v množico ljudi sredi božičnega sejma v Koelnu so bili skoraj vsi teroristi evropski državljani. Belgijci, Angleži, Francozi. Večina jih ni bila revežev. Zdaj je že skoraj nekakšno pravilo, da mladi evropski muslimani, ki zapadejo v radikalizem pripadajajo srednjemu sloju, z dostopom do vseh materialnih dobrin, ki jih ponuja zahodna civilizacija. 

Kdor je zares prebral Koran mu dejanja mladih muslimanov ne bodo presenetljiva. Kdor mu zares sledi dobesedno, živi kot Al-Kajda, ISIS in brigade mučenikov Al-Aksa. Želi kalifat. Želi trpljenje. Želi smrt. Kdor ga je prebral in iz njega izluščil stvari, ki so mu všeč živi tako kot povprečen kristjan, ki se ne sprašuje zakaj stara zaveza veli, da lahko oče hčer legitimno proda naprej za 50 šekljev. Levičarji nas prepričujejo, da je takšnih hobi-vernikov, ki islam jemljejo na nek new-agerski spiritualni način - kjer smo vsi eno in se imamo vsi radi – večina. Statistike pa nakazujejo na drugačno, veliko bolj strašljivo resničnost. Bekim iz Tirane, Abdulah iz Savdske Arabije, Faraz iz Afganistana, Taufik iz Indonezije in Amadayo iz Somalije v resnici niso takšni kot Jože in Prekmurja in Helmut iz Bavarske. Ne v odnosu do človeškega življenja, moških do žensk, staršev do otrok, ljudi do države niti v splošnih pogledih na pravičnost. Lestvice prepričanj, ki jih objavljajo svetovni raziskovalni instituti vedno znova potrjujejo, da vsi predstavniki muslimanske vere živijo v neki drugi zgodovinski točki človeškega razvoja; tisti, katero smo mi iz evroatlantskega kulturnega kontinuuma prerasli že stoletja zakaj. Zagotovo obstaja korelacija med specifičnim abrahamskim mitom v katerega verjamejo muslimani in z njim premo sorazmerno večjo verjetnostjo, da bodo pripravljeni pobiti člane lastne družine, ker so zapustili vero. Levica se lahko še tako trudi podeliti neupravičeno humanitarno noto, a mora na koncu iskreno priznati, da najbrž v nobeni državi EU ni vsaj polovice prebivalstva, ki bi podpirala poboj apostatov, prešuštnikov, homoseksualcev in nevernikov. 

To pa je težava, ki je veliko večja od begunske krize katere val je zajadrala alternativna desnica. Begunska kriza je kaplja v ocean globalne težave militantnega islama (ki sploh ni skrajen, le dobesedno sledeč knjigi iz katere se napaja). V EU že živi 13 milijonov muslimanov, ki so hkrati evropski državljani. Nekateri so dobro situirani. Drugi kriminalci. Tretji pridigajo v katarsko sponzoriranih mošejah. Vsi skupaj, tudi tiste, ki jih označujemo za zmerne pa imajo povprečnemu Evropejcu povsem nepredstavljive vrednote. Čeprav so tudi sami uradno Evropejci. V Belgiji dolgo niso prijeli preostalih članov teroristične celice, ki je klala po Parizu. V četrti Molenbeek od koder vsi izhajajo so jih skrivali tam živeči prebivalci. Muslimani – ki so hkrati Evropejci. Ti »Evropejci« so sistematično napadali policijo vsakič, ko je v akciji aretirala kakšnega skrajneža, ki je v Molenbeeku našel zatočišče. Za njih je bil junak. Država pa sovražnik, ki jih želi uničiti. Podobno kot v Združenem Kraljestvu, kjer je tretjina mladih angleških muslimanov meni, da so bili teroristični napadi na London leta 2005 upravičeni. Ali pa na Nizozemskem, kjer več kot polovica muslimanskega prebivalstva podpira morilca, ki sta na podlagi fatve usmrtila režiserja Thea Van Gogha in politika Pima Fortyna. 

To pa je le Evropska Unija. Kaj pa 1.600.000.000 muslimanov, ki si z nami delijo isti planet? Večina iz – tudi po zaslugi islama – volatilnih delih sveta. Če le 1-odstotek deli skrajna prepričanja z islamskimi skupinami je to skoraj za eno Slovenijo skrajnežev, ki si želi v vas metati kamne, dokler ne izkrvavite. A ne gre prezreti dejstva, da je vahabitski islam, ki ga v EU in ZDA preko islamskih inštitutov in mošej pošiljata Savdska Arabija in Katar skoraj povsem soroden konzervativni sunitski interpretaciji islam, ki ga goji ISIS in druge skrajne skupine na Bližnjem vzhodu in severni Afriki. Potem takem ni težko razumeti, da je anonimna anketa European Values pokazala, da je 44-odstotkov Evropskih muslimanov fundamentalistov. Študija Wissenschaftszentrum Berlin für Sozialforschung je še bolj grozljiva. V fundamentalno interpretacijo islama naj bi verjelo kar 60-odstotkov evropskih muslimanov. Evropskih! Tistih, ki se s hitrimi avtomobili vozijo v po lepo asfaltiranih evropskih avtocestah, dobivajo 900 evrov socialne podpore na Nizozemskem, Belgiji in Franciji. Večina EU teroristov ne izhaja iz revščine. Zdaj pa si to resničnost preslikajte na Pakistan, kjer le 20-odstotkov ljudi misli da je ISIS negativna organizacija. Ali pa na skoraj vse države Bližnjega vzhoda, kjer šeriatsko pravo ni le implementirano kot pravo dežele, ampak tudi večinsko podprto s strani prebivalstva. Hitro pridemo do spoznanja, da je najmanj pol milijarde muslimanov vsaj potencialnih fundamentalistov. Štirinajstina človeštva.

To je resničnost. Bolezen je islam. Ne revščina. Ne begunci. Ne neposrečene mirovne intervencije zahodnih držav v muslimanskem svetu. Diagnozirati jo danes na žalost smejo le nacionalisti, ki pa to počno skupaj z rasistično prtljago, ki bi odpor do muslimanov elegantno preslikala še kar na vse ljudi, ki ne pripadajo njihovem majhnem, homogenem versko-nacionalnem mehurčku. Njim je vseeno, če jim družba reče, da so rasisti, ker v resnici so rasisti. Kaj pa mi drugi, ki smo vse kaj drugega kot rasisti in izolacionisti? Mi ki verjamemo v ekonomsko globalizacijo, a se prav tako zavedamo, da islam ne uničuje življenja le nam zahodnjakom, ampak tudi – oziroma predvsem – samim muslimanom? 

Mi, ki si želimo naliti čistega vina in rešiti tako civilizacijo, kot v večno zanko fundamentalizma ujete liberalce, ki se prestrašeni skrivajo v popolnem teokratskem kaosu muslimanskih dežel in muslimanskih družin v Evropi. Nas napadajo vsi: na eni strani teokratom predstavljamo za fatvo zrele demone, na drugi nas radikalna levica zmerja s fašisti in rasisti, da ne omenjam, da jih dobimo po glavi tudi s strani alternativne desnice, ki nas proglaša za Sorosove agente, ker podpiramo ekonomsko-liberalni globalizem.

Kako lahko v tako kaotičnem svetu, ki zmeraj bolj teži k popolni anarhiji ostati zvest samemu sebi? Ni lahko. Je pa nujno potrebno. Če zmaga islam gremo nazaj v bronasto dobo človeštva. Če zmaga regresivna levica gremo prav tako nazaj v bronasto dobo človeštva, še prej pa pred sodnika, ker smo si drznili kritizirati islam. Če zmagajo izolacionistične sile, ki so podprle Trumpa, Brexit in LePenovo bomo slej ali prej doživeli takšen globalni ekonomski kolaps, da nam bo zelo konkludentno jasno zakaj v resnici potrebujemo globalizacijo – čeprav prepozno.

Rešitev je le ena. Iskren, javen, vseobsegajoč pogovor o islamu, kot o največji težavi, ki preti naši civilizaciji. V debati morajo nujno biti udeleženi tudi muslimani – tisti, ki se izrekajo za zmerne. Če so zmerni, potem morajo po definiciji biti dovzetni tudi na kritike do svoje vere. Ko bo takšna debata postala legitimna, bomo razorožili tako regresivno levico kot alternativno desnico. Će se bomo o tem civilizirano pogovarjali vsi, bo regresivna levica veliko težje ljudi kar počez proglašala za rasiste in fašiste. Še zmeraj jih bo, le da bodo njihove obtožbe zmeraj bolj smešno prazne. Ko so vsi fašisti, potem ni nihče fašist. Tega se najbolj zavedajo Antifa anarholevičarji, kateri so se preselili na obskurno stran javnega diskurza in jih posledično nihče več ne jemlje resno. 

Na drugi strani, ob vseobsegajoči javni debati tudi alternativna desnica ne bo več imela primata nad vsesplošno frustracijo, ki jo ljudje čutijo zaradi vpliva islama na njihovo življenje. Ko se bodo o islamu iskreno začeli pogovarjati zmerni ljudje bomo zmagali vsi. Zahodna civilizacija, ker si ne bi več zakrivala oči pred neposredno nevarnostjo, ki jih preti, hkrati pa bi se znebila obeh političnih skrajnosti, ki v sinergiji (vede ali nevede) pomagata skrivati skrajneže. Resnični zmerni muslimani, katere je danes strah, da jih bodo starši umorili, če bi jim povedali, da ne verjamejo več v njihove mite. Tako bi bila muslimanom vrata do resnične integracije v družbo odprta. Morda bi trajalo petdeset let, morda sto, a bi do nje prišlo. Danes se zdi, da integracije enostavno ni – še več – v nekaterih primerih je očitno, da so zahodni muslimani še bolj radikalni od svojih bratov in sester v državah njihovega izvora. 

Dokler do tega miselnega preskoka ne bo prišlo se ne bo nič spremenilo. Teden dni nazaj je bil Manchester, leto dni nazaj Bruselj, še leto nazaj Pariz, pred tem Madrid, London, New York, Dunaj, Rim... Dokler bomo slikali zastave napadene države na svoje profile in se objemali bomo le celili svojo občutljivo ranjeno dušo. Dokler bomo na Facebook in Twitter lepili slike in videe nepojasnjenih pretepov belca in človeka temnejše poti s pripisom »Send Them Home!« se bomo le prepuščali najbolj primitivnim človeškim nagonom. Čas je za intelektualni javni diskurz. Sogovornike na strani muslimanov že imamo: Ayaan Hirsi Ali, Wafa Sultan, Majeed Navaz, Khalil Abdel-Karim in drugi muslimanski reformisti – ogromno jih je, še v vahabitski Savdski Arabiji; le da ne najdejo prave podpore med evropsko intelektualno elito, niti med mediji, ki ustvarjajo javno mnenje. 

Levica ima po naravi afiniteto do islama, ki je fundamentalno militantna, a tudi egalitarna in socialistična ideologija. Seveda socialistična na način, kateri je bolj podoben stalinizmu, kot skandinavskim deželam. Zato socialisti niso pravi sogovorniki. Kar postane zelo očitno, ko vidimo, da zgoraj omenjene islamske reformisti poleg fundamentalistov najbolj napadajo ravno levičarski mediji. Prepričan sem, da je povezava med reformisti in evropsko desno sredino tista, ki bo poskrbela za reformacijo islama in rešitev naše civilizacije. Tako bodo ubili ne dve, ampak tri muhe na en mah – radikalno levico bodo oropali antifa protirasistične retorike, ker bodo na svoji strani imeli tudi resnične muslimane, ki so pobožni, a vseeno priznajo, da fundamentalna interpretacija islama, ki jo po Evropi učijo katarsko sponzorirani imami neposredno vodi do terorizma. Skrajno desnico bodo oropali za največjega sovražnika, saj bodo od tedaj tudi muslimani aktivno sodelovali pri konstruktivni obsodbi terorizma in poskusu reforme svoje vere. Fundamentalistom pa bodo ukradli potencialne bodoče rekrute za mučeniški raj. 

Če želite spremembno, hkrati pa se niste pripravljeni odpovedati ekonomskemu globalizmu, si ne lepite slike zadnjih žrtev na svoja socialna omrežja. Udeležite se javne debate in muslimanom pokažite zastavo ISIS. Nato pa jih prosite naj vam razložijo v čem se njihova ideologija razlikuje od tiste, v katero verjamejo skrajneži. Bolj bodo izpostavljeni, bolj se bodo prisiljeni soočiti z lastnimi demoni. In bolj varni bomo vsi.

Manj socializma, manj zla

Ko se je pred 14 leti oče Marine LePen in ustanovitelj Nacionalne Fronte še bolj ekstremni Jean-Marie prebil do drugega kroga francoskih volitev, so k njegovemu bojkotu pozvali vsi. Celo skrajna levica je podprla konzervativca Chiraca kot manjše zlo v primerjavi šankovskim antisemitom. Skoraj enako se dogaja z njegovo hčerjo. Desni Fillion bo podprl Macrona. Ves politični establišment je združen v boju  proti Marine LePen. Z eno izjemo. Francoski Chavez,  Jean-Luc Mélenchon je izjavil, da se mora vsak odločiti po svoji vesti in tako z pretkano nevtralnostjo tacitno izrazil podporo LePenovi, še bolj tacitno pa dal zaušnico Macronu. Socialisti so zgroženi, podobno kot so bili zgroženi ameriški demokrati, ko nekaj časa Bernie Sanders ni in ni hotel dati podpore favorizirani Hillary Clinton. Nacionalna Fronta si medtem mane roke v upanju, da se bo marsikateri mlad nezadovoljnež brez družine, službe in upanja na prihodnost iz skrajne levice preselil k njim na skrajno desnico, tako kot je tradicionalno socialistični ameriški rust belt prinesel zmago Trumpu. 

Uradna desničarka LePenova se vidi kot borka za pravice delavcev. Za tiste, ki jih je globalizacije potisnila na rob. Predstavlja se kot alternativa bančnim globalističnim elitam. Hodi po tovarnah in bodri delavce katerim grozi stečaj, kot kakšen Borut Pahor med kampanijo za Predsednika Republike. Prepričana je da patriot ne more biti globalist. Zavzema se za, kar sama imenuje »inteligentni protekcionizem« in ponovno industrializacijo, ki ni nič drugega kot evropsko preoblečeni Trumpov merktantilizem, ki je začel in (vsaj do lanskega leta) zaključil svojo slavo v 19 stoletju. Obdržala bi socialistični 35 urni delovnik, prepovedala GSO hrano,  ukinila davek na nadure, znižala upokojitveno starost na 60 let, zavzemala bi se za enako plačilo žensk (enako, ne enakopravo!). Kakšen Miha Kordiš bi jo najbrž objel in skupaj bi zapela komunistično internacionalo.

Uradni levičar Macron, ki je sicer brez prave politične usmerjenosti – in celo brez pravega programa – bi, vsaj po obljubah nadaljeval neko trgom prijaznejšo obliko sredinske-levice, takšno, kot jo je v Veliki Britaniji Tony Blair in (v sicer še vedno bolj socialistični preobleki) Hollande. Rad bi omejil davke na premoženje. Rad bi omejil državno porabo na 50-odstodkov. Vsekakor velik razkorak od slovenske vlade revolucionarnega razrednega boja.

Narobe svet? No vsaj v eni stvari sta Marine in Emanuel na pravi partijski liniji političnega spektra. Pri migracijah se je socialistka kot klop oklenila  antimigracijske politike, medtem ko bi centrist Macron oklevajoče taval sem in tja – po eni strani se zavzema za sprejetje večjega števila migrantov, hkrati pa bi okrepil varovanje teroristično izpostavljenih lokacij in bolj temeljito preverjanje prišlekov. Rad bi ugajal vsem, kar mu po rezultatih sodeč kar uspeva. Morda, bi bil rezultat drugačen, če ne bi bil zadnji velik krvav napad (Nica) star že nekaj manj kot slabo leto.

Dejstvo pa je, da sta oba z varnostnega vidika škodljiva. LePen zato, ker se njena skrb za varnosti vrti okrog neefektivnega osredotočanja na migrante, ne ozirajoč se na neprijetno dejstvo, da so večino terorističnih akcij v Franciji izpeljali evropski državljani, večinoma Francozi in Belgijci iz bivših francoskih kolonij. Macron zato, ker vsaj po prvih občutkih ne bo odstopil od regresivno levičarske poti, s katero sta ledino orala Barack Obama in Justin Trudeau. V nevrotični želji biti všeč vsem socialnim in verskim prerezom prebivalstva in hkrati nevrotičnem strahu koga užaliti sta uvedla družbeno-etični moratorij na vsako temo, ki bi se ukvarjala z nepravičnim privilegiranjem manjšin, versko pravico do barbarizma ali .   Tako bodo ljudje še zmeraj preganjani (večinoma preko medijskih pogromov, včasih pa tudi kazensko), če se bodo hoteli začeti učinkovito pogovarjati o specifični grožnji, ki jo predstavlja islam.

Macron in LePen tako oba s svoje strani iščeta poti do ljudskih src – ona z nacionalistično-protekcionistično retoriko, podobno kot proti zahodu uporabljajo islamski samodržci, ko upravičujejo svoje diktature (križarske vojne so za oboje vir navdiha), on s koketiranjem s Sorosovimi Refugees Welcome uporabnimi idioti regresivne levice . Pot do ljudskih src pa ni pot do rešitve varnostnega vprašanja. Tega se najbrž zavedata oba. Kot tudi, da sta oba povsem neučinkovita pri spopadu z islamsko grožnjo. Macron bi islamski terorizem relativiziral in predstavil kot socialni problem, kateremu podlega nezaposlena mladina. LePen bi zapirala mošeje in si nabirala srd še tiste peščice zmernih muslimanov (in inkognito nevernikov), ki z islamom identificirajo svojo kulturo. Bolje bi bilo obdržati mošeje, zraven njih pa vzpostaviti centre, kjer bi se pogovarjali o islamu – recimo take kot je v Veliki Britaniji center Quilliam, bivšega ekstremista  zdaj pa islamskega reformatorja Maajida Nawaza. Tam bi nezadovoljne mladeniče, učili dejstev, kar so jim bila doma in v mošeji zamolčana. Da je salafistična interpretacija korana, kot jo pridigajo v katarsko in savdsko sponzoriranih mošejah po Evropi v resnici le malce preoblečena verzija militantnega panarabske ki je uspel kolonizirati ves Bližnji vzhod in dobršen del Afrike.

Takšni ukrepi bi pomenili neskončno več kot pa zapiranje mošej ali višjegrajska neposlušnost pri dodeljevanju migrantskih kvot. Na žalost pa takšnega miselnega preskoka nista sposobna ne Marine LePen in ne Emanuel Macron. Zato bosta do nadaljnjega – tako kot vsi drugi evropski politiki – varnostno neustrezna kandidata.

Če tako zaključimo, da nihče od nju ne bo spremenil varnostne situacije v Evropi (za to bo očitno morala poskrbeti civilna družba) je nato izbira med »manj slabim« povsem očitna. V resnici gre za izbiro med socialistom in še večjim socialistom. In Marine LePen je v vsakem primeru večja socialistka kot Emanuel Macron. Le vprašajte Edouarda Phelippa.

ŽIVEL PRVI MAJ!

Zadnjih nekaj prvih majev sem na srečo lastnega duševnega zdravja preživel v Aziji. Kar malce sem pozabil na psihopatologijo komunistične reformacije, ki jo v dneh pred kurjenjem kresov vzganjamo v Sloveniji. Zdaj ko sem tu in prisiljen gledati parado rdečega ponosa imam dovolj časa, da se vprašam kaj za hudiča se je zgodilo z nami? 

Seveda Slovenci nismo prvi in ne bomo zadnji, ki so nasedli retoriki borbe za proletariat. Pravice delavcev so bile od začetka komunističnih revolucij leitmotiv populistične vabe, s katerimi so na svojo stran pridobivali revne. Povsem totalitarni pošasti, ki se je skrivala zadaj je komunizem na razliko od nekaterih drugih –izmov, z delavskimi pravicami dodal človeško noto. Čar marksistične doktrine, na katero se je obesilo tako veliko najbolj smrtonosnih režimov na svetu, je vzbujanje iluzije, da je delavec zares pomemben, da ves čas poteka razredni boj med lastniki kapitala in tistimi, ki za njih opravljajo na pol suženjsko delo in da bo boj končan komaj, ko bodo izkoriščani prevzeli oblast. Skoraj nekaj bibličnega je v teh mislih – »prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi«.

V 21.stoletju smo po več kot 100 letnih eksperimentih, skozi različne kulturne kontinuume (evropski, latinsko-ameriški, azijski) konkludentno spoznali, da vsak poskus komunizma pelje v kratenje človekovih pravic, obvezno državno nasilje, medijsko cenzuro, revščino, celo pomanjkanje osnovnih dobrin. Venezuela je zadnji tak tragičen primer. 100 milijonov mrtvih in skoraj milijarda lačnih po svetu, ki so jih pridelali vsi do sedaj znani poskusi komunistične utopije so pač tako velik opomin kot spominski muzej Dachau.

A za razliko od drugih ponesrečenih družbeno-političnih ureditev, se komunistična misel – te dni v trendi obleki antikapitalističnega socializma in teženj po državno-vsiljeni egalitarni družbi.  Vsako generacijo se rodi dovolj razočaranih navadnih slabo plačanih delavcev in brezposelnih tehnoloških viškov, ki jih resničnost potisne na stranski tir globalnega sveta. Prav tako se rodi dovolj oportunističnih demagogov, ki bodo žalostne zgodbe pretopili v politični kapital. Tudi države, ki so nekoč v hladni vojni predstavljale uradni zahod niso imune – pojav kulturnega marksizma se je še posebej razpasel po finančni krizi iz leta 2007 in pojavu beguncev. A pravi dom takšnega razmišljanja so še zmeraj   države, ki jih je virus komunizma nekoč že prizadel. Kot je nekoč dejal Mark Twain: »Lažje je ljudi vleči za nos, kot pa jim dopovedati, da jih nekdo vleče za nos.«

Ni naključje, da ima Die Linke največ podpore v Vzhodni Nemčiji. Kot tudi ni naključje, da Slovenci po nekaj vzpodbudnih letih po osamosvojitvi, ko smo se končno začeli zavedali lastne ekonomske in kulturne evropske identitete, zopet zapadli nazaj v stare prežvečene vzorce. Dejansko se vsaj retorično vračamo v svinčene čase, ali še malce bolj nazaj. Namreč tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so ljudje na ulicah – sicer izredno po tiho – že šepetali, da je bolje ameriška okupacija kot ruska osvoboditev. Danes so šepeti potihnili, mi pa smo se vrnili kar v prvo triletko FLRJ, 1945-1948. Socializem je passé – edini dovolj egalitaren za Slovence je Sovjetski socializem.

Nikdar to ni bolj jasno kot takrat, ko obeležujemo praznik dela - prvi maj. Takrat televizijske ekrane, časopise, radijske sprejemnike in socialna omrežja preplavi četica tovariških socialistov, ki se huduje nad razmerami v katerih živi delovno ljudstvo, hkrati pa modruje, kako je edini način, da se delavski razred iztrga iz primeža revščine ta, da se odpovemo kapitalizmu  in znova zaživimo kot brezrazredna družba. 20 let nazaj posmeha vredne deklaracije, ki spominjajo na komunistične manifeste iz 19.stoletja, danes medijske izpostave - celo občudovanja - vredni prispevki, k družbenem dialogu.

Priprave na velik dogodek se začno že z generalko – 27. aprilom, dnevom, ko »zmagovalci« obeležujejo srečno zgodovinsko dejstvo, da se jim zaradi preračunljivega Hitlerja, ki si ni želel Evrope deliti z Sovjeti – ni bilo treba boriti na strani nacifašistov, ampak so lahko nasilno komunistično revolucijo izpeljali v psevdo-legitimnem zavetju zaveznikov. Nato se stvar, kot v adventnem decembru stopnjuje do vrhunca, ko delavska srca bijejo v ritmu proletarske revolucije.

Po nekaterih domovih poleg slovenske plapola še jugoslovanska zastava – celo na nekaterih kresovanjih, ki jih sofinancirajo lokalne oblasti. Ljudje se srečujejo ob kozarcu kratkega in hrepeneče delijo spomine o tem kako jim je bilo lepo, ko so bili v Jugoslaviji vsi zaposleni in kako bi morala biti današnja mladina podobno proaktivna kot oni, ki so si svoje delavske pravice izborili sami skozi pravično socialistično revolucijo. Iz sosednje hiše slišim prešerno prepevanje udarnih partizanskih parol “Na Juriš!”, “Hej Brigade” in zimzelene severnokorejsko navdahnjene hvalnice “Druže Tito Mi Ti Se Kunemo.” Seveda je odveč poudariti, da se histerija ni ustvarila sama od sebe, ampak da je bila skrbno negovana s strani levih varuhov nacionalnega interesa. Ljudje so bili delno medijsko kondicionirani, delno pa sledili lastni inerciji, katera se lahko zgodi le narodu, ki je nekdaj že prakticiral prisilno socialistično uravnilovko in plansko gospodarstvo. Vsekakor mediji k histeriji odločilno prispevajo.

V Dnevnikovem Izboru, rubriki Dnevnika na  RTVSLO sta prvega maja kapitalizem s polnim košem demagoških zaključkov in hujskaških parol napadla sociolog in sindikalist Gorazd Kovačič ter sindikalistka Lidija Jerkič. Seveda ob popolni hujskaški podpori voditeljice, ki je na koncu oddaje celo severnokorejsko zahropela: »Živel prvi maj!«.  Lidijo je skrbelo pomanjkanje članov sindikata, a je pomirjena, da smo v primerjavi z Zahodno Evropo še zmeraj v »prednosti«. Niti kančka ironije ni začutila v svoji izjavi, da bi se vprašala zakaj je za pravice delavcev v Zahodni Evropi bolje poskrbljeno kot v Sloveniji, čeprav je manj sindikalnega združevanja. Nato je skočila skozi razpoko v časovno-prostorskem kontimuumu in iz leta 1945 sporočila, da se je treba »upreti kapitalu«. Prekarni delavci so bojda posledica slabega organiziranja. Voditeljica je v imenu delovnega ljudstva socialistične republike podrezala ali so sindikati preživeta oblika združevanja delavcev, ali pa jih tako opisuje le kapital, da bi jih uničil, zmanjšal moč in dosegel uresničevanje neoliberalnih idej. Kovačič, ki je že vso poklicno kariero na plečih davkoplačevalcev, je seveda hvaležno pograbil kost in dejal, da je resnica ta druga – da si kapital ne želi sindikatov in da bi bile plače, če ne bi bilo sindikalnega združevanja na ravni tistih iz tretjega sveta in navrže še da je bila Slovenija od prve janševe vlade naprej deležna »neoliberalnih« eksperimentov, ki so destabilizirali gospodarstvo, vzpodbudili kreditno histerijo, ki je vodila v krizo in oslabila socialne partnerje. Zanj je bil vzoren kolektivni zasebni plačni sistem iz devetdesetih, individualni vodi v izkoriščanje.

Tokrat sem bil prvič v življenju srečen, da sociologom ne zaupajo vodenja velikih ekonomskih kolektivov in hkrati nesrečen, da si upa nacionalna televizija, ki jo napaja kapital profit ustvarjajočih posameznikov v eter spustiti takšno anarholevičarsko hujskaško skropucalo. Predstavnikov kapitala, ki bi povedali drugo plat zgodbe o sindikalnem dialogu seveda ni bilo.

V nekem trenutku so bili na vrhu prav tako davkoplačevalsko sponzoriranega RTVjevega internetnega portala trije sorodni članki:

»Na predvečer 1.maja opozorila o vse slabšem položaju delavcev«

,

»Uroš Macerl: Pri kapitalu ni milosti za življenje ljudi in otrok ter za okolje«

»Rastko Močnik: Praznik dela ob aktualen dokler se ne odpravi izkoriščanje.«

Kot sveti trije kralji anarholevičarske apokalipse. A RTVSLO je bila le overtura.

Svoje je pristavil še župan prestolnice Janković, ki je ljudi na Rožniku ob prvomajski proslavi nagovoril z napovedjo, da bo kapitalizma kmalu konec in s svojo priljubljeno komunistično parolo »delu čast in oblast«. Ne verjamem, da se ne zaveda njenega resničnega pomena: generacije uničenih družin, pokradenih tovarn in nepremičnin ter da štiri besede  danes niso nič manj strupene kot »Arbeit Macht Frei«. Nasprotno, mislim da se tega prav dobro zaveda. In da prazniku nalašč daje neokomunistični pečat, saj si konec koncev revolucionarno želi »konec kapitalizma«. Najbrž tistega prostotržnega, saj je drugače z slovenskim načinom pajdaškega kapitalizma povsem na ti. Ta mu je omogočil megalomanske gradbene projekte brez kritja, neplačevanje podizvajalcev in zadolževanje Mestne občine, katerega bodo na koncu pokrili davkoplačevalci.  Jankovića danes marsikdo vidi kot nepomembnega strica, ki včasih pove kakšno krepko, da se lahko nasmejimo.

Nihče se več ne spomni, da mu je ljudstvo leta 2011 po gromozanskem medijskem potisku dominantnih medijev zaupalo mandat za sestavo vlade, katerega je le s svojo neverjetno politično nesposobnostjo na srečo zapravil. Zato njegov govor ob prvem maju predstavlja marsikatera usta slovenskega proletariata. Ne le ljubljanski sinovi srbskih oficirjev, kot se tolažijo(mo) na desni, ampak 314.273 ljudi je tam zunaj, ki so pripravljeni piti iz njegove prvomajske čaše poceni floskul o delavskih pravicah, socialni državi, podjetništvu… Razumete? 314.273 ljudi si želi prvi maj vsak dan v letu in Jankovića za mandatarja. Kaj vam to pove?

Jasno je, da v Sloveniji razedni boj ni nek koncept iz zgodovinskih knjig. Razredni boj poteka ves čas, 365 dni v letu. Med ljudmi v gostilni, v javnih medijih, v koalicijski politiki. Prežeti smo z njim. Zavidamo bogatim, nesrečni smo ker smo revni. Zavidamo konkurečnim, nesrečni smo ker se ne moremo več povsem skriti v kalup nekonkurečnega protekcionizma. Želimo si še več enakosti, čeprav smo ironično najbolj egalitarna družba v Evropi, ki je že sama po sebi preveč egalitarna za lastno dobro. A to očitno ni dovolj. End game enakopravnosti je popolna enakost, kjer bosta srčni kirurg in čistilka dobila plači, ki bosta le marginalno različni, kot na enem posebnem karibskem otoku, ki tako ali tako predstavlja socialni ideal marsikaterega Slovenca.  Takšna ekonomska drža ljudstva je idealen pašnik za ultra-leve ideje, ki so v zadnjih desetih letih bruhnile v mainstream.

Seveda ni nič narobe z bojem za pravice delavcev, dokler ti potekajo v okviru treh vej oblasti in ne na ulici z jugoslovanskimi zastavami in Chejevimi majicami. Tudi s sindikati ni načeloma nič narobe, iz vidika partnerjev v socialnem dialogu in varuhov korektnega institucionalnega izvrševanja delovnopravne zakonodaje. Sindikati obstajajo tudi v Nemčiji. Le da ti veliko bolje – predvsem bolj v skladu z ekonomskimi zakonitostmi - sodelujejo z industrijo. Nemške avtomobilske gigante konec fiskalnega leta noben sindikat ne sili v izplačilo več-tisoč evrskih dodatkov za uspešnost. Izplačajo jih sami. Iz dobička, ki so ga ustvarili, tudi zaradi razumnega socialnega dialoga in zadovoljnih delavcev, ki so jim pomagali preživeti na globalnem trgu. Sindikati v Veliki Britaniji so bili pod levimi vladami v sedemdesetih zelo podobni slovenskim, in komaj ko so se začeli potapljati paradni industrijski igralci kot so bili Rolls Royce, Rover ter BAe in ko je vajeti prevzela železna lady so se stvari spremenile. Takrat so se začeli zavedati, da je edini način preživetja delavski razred, ki se razvija v skladu z ekonomsko resničnostjo. Ne pa delavski razred, ki zahteva stvari, katere so mogoče le z večjo splošno revščino in redistribucijo dohodkov.

Tragedija našega naroda je, da smo veliko bolj podobni sindikalni Veliki Britaniji iz sedemdesetih, kot vitki, moderni državi EU, ki se zna prilagoditi globalni ekonomiji - kot so recimo nekateri Višjegrajci. Zato se socialističnim demagogom nihče več ne smeje v obraz, ko rešitve za obstoj nekonkurenčnega gospodarstva iščejo v ukrepih, ki bi nas še bolj odrezali od globalnega sveta v katerem živimo in nas naredile še bolj nekonkurenčne. Pred dvajsetimi leti so se jim še. In so zaradi tega bili bolj previdni, bolj zmerni, bolj vključujoči. Danes so postali mainstream in se jim ni več treba bati javnega posmeha. Gorazda Kovačiča in Lidijo Jerkič (ter njenega duhovnega očeta Semoliča) je tako težko poslušati ravno zaradi tega, ker napadajo edino stvar, ki bi nas lahko potegnila iz dolgoročne stagnacije in slabega položaja delavcev – kapital. Družba, ki kapital vidi kot dvodimenzionalno zlo, je družba, ki spada ob bok Kubi, Severni Koreji in Venezueli.

Če bi bili sindikalisti pošteni bi povedali, da brez kapitala, ki ustvarja dobiček ne bi bilo davkoplačevalcev, brez davkoplačevalcev pa ne bi bilo  javnih služb niti socialnega dialoga. Če bi bili še bolj pošteni bi si upali priznati, da težava slovenskega trga dela niso požrešni kapitalisti, ampak enormni stroški dela, nefleksibilna delavnopravna zakonodaja in prav izsiljevalski sindikati, ki z gverilskimi metodami dušijo socialni dialog, tako v zasebnem  kot javnem sektorju -  s tem, da so z vlado Mira Cerarja sindikati javnega sektorja dobili carte blanche za postavljanje od ekonomskih resničnosti oddaljenih zahtev na račun davkoplačevalcev. Nikoli ne bodo izpostavljali tajkunov –  tudi njim ljubega župana prestolnice. Skupaj s Semoličem v zasebni in Štrukljem v javni sferi so bili pomenljivo tiho, ko so se dogajali menedžerski prevzemi in kreditni tornado v bančnem sistemu. Saj niso imeli kaj za povedati – ta proces ni imel nič skupnega s kapitalizmom (oz.neoliberalizmom, kot ga všečno imenujejo), ampak je bil produkt njim ljubega paradržavnega ropa, pod krinko nacionalnega interesa. Nikoli ne bodo priznali, da je tudi prekarno delo rezultat prav kombinacije toge zakonodaje, protekcionizma, visokih davkov in tajkunskih prevzemov, ki so izsušili že tako plitev trg dela.

Veliko bolj priročno je za vse tegobe delavskega razreda kriviti tiste, ki vsem nosijo kruh na mizo – kapitaliste. Tiste, ki so prisiljeni delovati po načelih globalnega prostega trga, hkrati pa se boriti z mlini na veter slovenske zakonodaje, ki jih omejuje na vsakem koraku. Zato vsem delavcem ob prazniku dela želim čim več prostotržnega kapitalizma, za katerega jim dopovedujejo, da je njihov sovražnik, v resnici pa je njihov rešitelj. Želim jim, da jih skuša rešiti čim manj levih mandatarjev, sindikalnih poverjenikov in socialnih podjetnikov. Živel prvi maj. In živel drugi maj! Ter živel bruto domači proizvod , ki nam v teh dveh socialistično ugrabljenih dneh spolzi skozi nacionalne prste.

Mimogrede v ZDA, od koder praznik izvira so prva dva dneva tega meseca pridno delali. Tam ne jamrajo in niti ne iščejo rešitev. Rešitev so že našli: rešitev je tako delo, kot kapital, ki delo omogoča. 

The Ballad of Blaž Mršić

I am writing this letter to esteemed European institutions as a patriotic Slovenian as well as a proud European in hope that European Union and its institutions take notice of systemic effort to shove our country back into the abyss of totalitarianism. I feel this is something that has to be expressed since our western neighbors and allies seem to be completely oblivious to our ever more apparent descent from rule of law to chaos of ex-communist dictatorship worshiping madhouse.

A single Facebook comment underneath a post of our ex Prime Minister Janez Janša was an inspiration for this exasperated rant.

Long story short: Mr. Janša expressed his dismay in a Facebook post about a recent gruesome murder case which was broadcast on Facebook via live feed, and subsequently became a media sensation. He added how there are many victims of the communist regime lying in unmarked graves around Slovenia and the media doesn’t really pay much attention to it anymore.

An ignoramus of the worst kind – one of those you hear yelling about the good old days in reeky old bars – commented with a vile reply, that encapsulated everything that is wrong with our country at the moment. I won’t dwell deep into his profanity laden comment, suffice it to say that he said something in line with: “Fuck you and your holes filled with (nazi/fascist) collaborators.” 

First it has to be explained what these holes actually are. They are mass graves filled with victims of the communist regime. Some Croatian, some Serbian, others Slovene. Some that collaborated with Italian and German armed forces during the Second world war. Others which just had too much real-estate that needed to be pillaged and stolen by the communists. Then there were some who just found themselves at the wrong place at the wrong time.

The biggest mass grave discovered so far is Huda Jama. Huda Jama is an abandoned mine in which communists hid what they described as “nazi and fascist collaborators” after a mass slaughter that followed the (so called) liberation (which was actually thinly disguised 46 year enslavement of the Slovenian people). Those “collaborators” – as later forensic evidence showed – also included young women as well as males in their mid-teens, most of them being completely clueless about Hitler, Mussolini or the whirlwind of World War 2 around them, as they suffocated underneath an ever-increasing pile of corpses being unloaded on top of them. Some dead, some barely alive, some completely lucid and horrified. Huda Jama was just one of such post-1945 dumping grounds where communist revolutionaries tried to bury their crimes far away from reaches of history books. And they succeeded. Right until 2011 when the first burial site was officially found – after decades of murmurs from the local population. When first bodies were being evacuated and the industrial scale of the murderous endeavor of communist death-squads finally became apparent, the leftist government tried to play it down, going as far as the President of the Republic and one time candidate for the high position of UN Secretary General proclaiming the massacres "a 2nd rate topic".

At this point I would like to take you back to that comment made by the ignoramus that spurred me on to write this response. You remember – the kind you run into in bars of questionable reputation. It just so happens this man is no ignoramus. He is a secondary school history teacher that goes by the name of Blaž Mršić. He is teaching at a prestigious France Prešeren gymnasium in Kranj. Gymnasium secondary schools in Slovenia are usually attended by future intellectuals who intend to study further at the university.  This far-left activist, akin to a Nazi supporter in Germany on the public payroll. He is being paid by our – supposedly center-left – government to present our children - future intellectuals, no less - with unbiased truth about our nation’s history. Yet he is an ideologue of the worst kind. An apparent anarchist, who does not believe in the rule of law and condones extrajudicial killings. This is the person who will tell our youth what happened during the second world war.

This would be an unfortunate anomaly if he was an isolated incident. But it’s far from it. A fetish of communism worship is running rampant throughout our country and is opportunistically yet tacitly supported by the establishment. You see,  this teacher will never get suspended by the Ministry of Education. Not as long as the (supposedly)  center-left government of Miro Cerar reigns supreme. Nor were the kindergarten teachers who dressed up 5 year olds  in old revolutionary uniforms mimicking the look of Yugoslavian guerrillas from seven decades ago.

The worship of communist symbols in our country has become a strange obsession fully supported by the government that still calls itself center-left but is slipping ever more dangerously into demagoguery of radical regressive left.

A bizarre ritual occurs every year on 5th of January as people gather to commemorate the battle of Dražgoše, a long forgotten incident during the second world war, where the communist army sacrificed a whole village of people as collateral damage, after they provoked Germans into attacking them. This infamous incident has grown into mythic status due to rewritten post-war history that portrayed the communist partisans as freedom fighters that stood up to Nazi Germany. Every year this embarrassment of our nation is being remembered as the nation-defining moment of resistance. The whole left establishment comes to greet the – ever fewer – surviving soldiers, as well as local aficionados of everything that has a distinct flavor of anti-imperialism, anti-capitalism, communism and anarchy. Together they rejoice, wave Yugoslavian flags with the infamous red star in the middle, carry banners sporting pictures Josip Broz Tito - our local Kim Jong Un -  and dress up as partisan fighters, strapped with actual guns, like some ghoulish apparitions from a long forgotten battles.

The current  President of the Republic gives a speech. Followed by the prime minister. Followed by the ever-present Milan Kučan, our first President of the Republic and coincidentally  also the last President of the Communist party of Slovenia, as well as the ultimate puppet master of post-transitional Slovenia, who with tacit undercover support helped socially engineer the left establishment around his persona. A man who is still being viewed as an esteemed statesman in our country has actually been an enabler of the worst kind of radical left train of political thought. Alongside his faithful regime economists - many of them apologists of yugoslavian brand of communism - he helped concoct a policy of “national interest” as a natural successor to Yugoslavian self-managing socialism, wherein foreign companies have been demonized and systematically shunned, while local state-owned ones have been privy to political protection. Of course these state-owned companies are jam-packed with regime-friendly bureaucrats, which basically amounts to the end game of political elites stealing the whole economy in one self-protective, interventionist swipe.

For this to be achieved the iconography of yesteryear had to be employed rigorously. Yugoslavian flags, hammer&sickle symbols, anticapitalist movements, state-ownership supporting mobs which randomly - yet in reality instigated by the media and politicians -  gather on main squares of our cities every time there’s a remote chance of a foreign company saving one of our state-owned businesses that’s been run to the ground by mismanagement and corruption… this is the face of new Slovenia. A country so convoluted with it’s past that it’s unable to ratify  the 2009 European Parliament resolution on European conscience and totalitarianism, simply for the fact that it added communism as one of the totalitarian regimes that this partiuclar resolution condemned. How could we possibly ratify it as such,  when much of the left establishment stems from the very same totalitarian tradition.

I feel it’s a Slovenia that the west is yet to pay attention to. Which is too bad because we need our western allies to get rid of this virus of pathological radical leftism. There are subtle hints in international polls every now and again, yet no notices. We are one of the most euro skeptical countries in the EU. We are one of only four EU countries that would prefer the protection of Russia, rather than NATO. Just two decades ago Bill Clinton was met with great fanfare, one that could only be matched to the one he got in Kosovo. Today we are one of the countries that hate USA most (next to such champions of Liberty and freedom as Somalia, Palestine, Afghanistan, Iran…). The signs are ominous. We aren’t just slipping to the past economically and ideologically, we are doing it geo-politically too. Two years ago the tip of this nasty iceberg surfaced on the European stage when one of our left's patsy prime ministers Alenka Bratušek embarrassed herself as she ran unsuccessfully for the European Commissioner. During her questioning the EU parliament members discovered more than  just the fact that she's a political poseur with no worthwhile knowledge on the field she's supposed to be in charge of. They also discovered she proudly sang the lyrics of an infamous communist anthem Bandiera Rossa during an official event that was broadcasted on our national television. PMs - even those on the left - seemed to be puzzled how an ALDE member sees no problem esctatically screaming "Evviva il communismo e la libertà" during a public event. No one in Slovenia was surprised. It is the new norm.

You see this shift in national mindset is not just a freak show. It’s a methodological political guerrilla warfare that certain idealogues gathered around the ex President of the Republic Kučan spread throughout our political and economic landscape. These political elites on the left portray themselves as social democrats, yet they are thinly disguised last European remnants of the once terrifying Yugoslavian totalitarianism.

Their tyranny however is executed in a far more clever, efficient and sinister way, compared the strongmen of the 21st century like Xi, Lukashenko, Erdogan or Putin usually go about it – they rather rule our tiny little country incognito, while keeping appearances of a parliamentary democracy. It is a worst kept secret that the last 3 left-wing prime-ministers were hand-picked by a very tiny circle of the leftist elites. Zoran Janković would be the 4th but fell through due to his own political incompetence after having already won the elections. It is also proven public knowledge that they control pretty much all mainstream media through intricate network of their loyalists who own major newspapers and other media outlets in the country. In addition the courts are almost exclusively presided over by jurists who learned their jurisprudence in a communist dictatorship.

Lukashenko is an evil dictator in the eyes of the world. These people are humble retired old men, who go out for a walk in the park every morning. Yet in the long run no less of a  stumbling block in the process of democracy, freedom and free thought.

Now back to the main point of this text. The fact is strange things are happening in our country. Things that would have been unfeasible just 20 years ago. And a history teacher not just condoning,  but celebrating extrajudicial killings of innocent people after Second world war is a line in the sand that needs to be drawn for the sake of sanity of this country and Europe in general. I titled this document a ballad but it can also be an ode to freedom.

It is up to you, esteemed European colleagues to have your say. It is your duty to tell our current Prime Minister, his Ministers and our government as a whole that it is not acceptable for a publically funded teacher to be condoning crimes against humanity and getting away with it without punishment. Remind them that such an outrageous act would not only be  disciplined but criminally sanctioned in any modern, civilized country. You owe this to the rest of Slovenians. The ones who have not yet been swallowed by quasi-yugoslavian self-managed socialism movement. We - the libertarians, the free trade impresarios, the believers in the European idea - are your true allies. The ones that keep the public opinion at least 50 percent on euro-atlantic side of the fence.  We are the ones who want a healthy EU, just like you do. We want to help you cleanse its infected regions which you don’t even know exist. I am pointing one out here. Have your say!

Tell our prime minister Miro Cerar that it is NOT acceptable for a public figure who is supposed to be teaching our kids unbiased history to sadistically support postwar extrajudicial slaughter fests.

Tell Maja Brenčič the Minister of Education, Science and Sport that it is wrong her ministry did nothing to make things right in this scandal. Tell her that countless, nameless victims still resting in mass graves across Slovenia are being shamed and humiliated for as long as this teacher is still a part of a workforce that she oversees

Tell them. I promise you, it will make a difference. Because one thing Slovenes care about the most – no matter if they are evil dictators or boring bureaucrats – is saving face. Help make Slovenia European again. Help make it sane again. 

TTIP, pot v lepšo bodočnost, katere se vsi otepajo

Tale sestavek sem napisal že mesece nazaj, ko so me je slovenska medijska scena tako sprovocirala s svojo socialistično držo glede mednarodnih trgovinskih sporazumov, da si nisem več mogel pomagati. Potem, ko je razumnikom v EU in Kanadi končno uspelo utišati valonske oportunistične socialiste in je bila sprejeta CETA, sem ga dal nazaj v predal, češ, morda so ljudje končno spregledali. Danes februarja 2017 živimo v nekem čudnem alternativnem vesolju antiglobalistov, kot so Trump, Frange, LePenn, Wilders – ljudje, ki so na bizaren način v ozkogledem protekcionizmu demagoško podali roke skrajni levici v EU in ZDA (ter z našimi zvestimi psevdoliberalnimi sopotniki evropske socialdemokracije, kot sta Vajgel in Šoltes) pa je očitno čas, da ponovno podam svoje misli o tem zakaj so me pred meseci tako razjezili puhloglavi članki, ki so napadali Trans Atlantic Trade and Investment Partnership (TTIP).  Danes je sporazum v veliki nevarnosti, da ga odnese val   ameriškega trumpovskega protekcionizma na eni strani in evropskega socializma na drugi strani.

ZOMBIJI

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so na nacionalki ob splošnem pomanjkanju proračuna za kupovanje novih filmov večkrat vrteli film Invazija tretjih bitij (Invasion of the Body Snatchers). Zgodba gre nekako takole: teles zemljanov se polastijo invazivna bitja iz vesolja. Ponoči ko ljudje spijo, nezemljani  prevzamejo njihovo telo in jih spremenijo v letargične zombije brez čustev, ki služijo le kot transport gostiteljev po našem zelenem planetu. Po začetni invaziji ostane le še peščica ljudi, katerih teles se niso polastili vesoljci in se še zavedajo samih sebe. Vsakič, ko skupino preživelih opazijo zombiji začno kazati na njih in s kruljenjem podobnim svinjskemu opozarjat druge zombije v bližini, da so naleteli na ljudi, ki še niso bili osvojeni. Na koncu filma ostaneta le še dva glavna junaka. Moški in ženska. Film se konča tako, da ga ona opazi sredi propadajočega Washingtona, pred stavbo ameriškega Kongresa in zakliče njegovo ime… on jo pogleda in nato začne kazati na njo s prstom in kruliti. Tudi njega so dobili. The end. Zaključna špica, rola se grozljiva priredba »Amazing Grace«.

Tak občutek me popade, ko po svoji lastni neumnosti in trmi z ljudmi razpravljam o zloglasnem trgovinskem sporazumu med EU in ZDA – TTIP. Obrožen sem z zombiji, ki krulijo in kažejo s prsti. Zombiji za katere sem še včeraj mislil, da so povsem normalni ljudje. Danes pa vidim, da so tudi njih osvojili »vesoljci«. Zgrožen sem bil, ko sem videl, da je proti TTIP s šankovskimi arumenti začela hujskati celo Zveza potrošnikov Slovenije. Tista zveza,  ki bi se naj borila na strani potrošnikov.

Naslednji dan je Portal Politikis, dal besedo vnuku slavnega socialističnega klavca, skrajno levičarskemu evroposlancu Igorju Šoltesu, da je še sam lahko povedal nekaj bedarij na temo in vnovčil kapital pri zvesti neumni publiki, ki predstavlja jedro skrajno-levega volilnega telesa. V vsakdanjem življenju srečujem ljudi, katere sem zmeraj cenil kot razumne, preudarne in racionalne, ki so me šokirali z nestrinjanjem s TTIP. Ne razumite me napak – z nestrinjanjem in različnimi mnenji ni povsem nič narobe. Težava nastopi le potem, ko vsi »zombiji« začno uporabljati natanko isto retoriko smešnih, davno ovrženih argumentov. Še včeraj sem bil obkrožen z realisti, ki so želeli prepričat svet, da smo tudi Slovenci mednarodno konkurenčni, danes pa name s prsti kažejo isti ljudje, le da zdaj z grozo ugotavljam, da so vsi prikriti antiglobalisti in protekcionisti na najbolj primitiven način.

ZAKAJ MEDNARODNA TRGOVINA?

Trgovinski sporazumi v bivših komunističnih, protekcionizma vajenih  državah so dokaj lahka tarča za spretne politične oportuniste. Mednarodna trgovina sama po sebi v takih državah po pravilu velja za zionistično/globalistično NWO zaroto, s katero nas želi Soros podjarmiti in zavladati vesolju. Veliko lažje je ljudi prepričati, da tujci prihajajo izkoriščat in plenit, kot da si želijo medsebojne gospodarske koristi. Ekonomija ni eksaktna veda in ekonomisti moderne dobe so si bili marsikdaj diametralno nasprotni v svojem dojemanju človeške gospodarske aktivnosti in njene regulacije. A o eni stvari so si bili zmeraj enotni:  mednarodno trgovanje se splača, protekcionizem pa ne. Za to obstaja več smelih argumentov, ki niso intrinzično razumljivi sosedu, na nebu išče sledi chemtrailov in ki voli levico, ker je ta za delavno ljudstvo. Angleški ekonomist David Riccardo je prvi pisal o aspektu primerljive prednosti. Preprosto povedano, če je država A odlična v izdelavi srpov, država v pa v izdelavi kladiv, je smelo, da država B  od države A kupi srpe, država A pa od države B kladiva. Bilo bi neučinkovito, ko bi država A morala na silo svoje potrebe po kladivih zapolnjevati s svojo neučinkovito proizvodnjo kladiv, enako velja za državo B, ki ne zna učinkovito narediti srpa. Ko si tako izmenjujeta dobrine, ki jih učinkovito proizvedeta zmagata obe.   Do takšne izmenjave dobrin na plemenski ravni je prihajalo že odkar obstaja civilizacija, daleč pred pomladjo narodov in  sanjami o prostotržnem liberalizmu.

Z nastankom mednarodne trgovine se zbudi konkurenca. Slovenci smo to občutili na lastni koži, ko nas je povsem legalno ropal državni monopolist Telekom Slovenije in nam zaračunaval absurdne naročnine in cene impulzov mobilne telefonije, hkrati pa ljudi z analognimi priključki zafrkaval z nujnim doplačilom paketa ISDN, če so so zaželeli novejši in bolj napredni ADSL (čeprav za to ni bilo nobene tehnične podlage – vse po načelu »ker lahko«). S konkurenco so se pojavili paketi zakupljenih podatkov in minut klicev. Nižale so se cene. Tudi Telekom Slovenije je kar naenkrat postal manj ohol in na vrat na nos začel ponujati svoje akcije (celo takšne gasilske, kot je bil paket Džabest pod ceno operativnih stroškov). Konkurenca je najboljša prijateljica potrošnika. Tega se še bolj nazorno zavedamo, ko obiščemo dobro založene police Lidla, Spara in Hoferja. Tisti s tremi in več križi na hrbtu se še spomnimo ogabnih jedilnih čokolad, sadnih sirupov enakega umetnega okusa, izbire med črnim in belim kruhom,  pralnih praškov z vonjem po naftalinu, pomanjkanja svežega sadja... Danes nam je ogromna izbira tako samoumevna, skoraj nadležna. Dvomim pa, da bi kdo raje šel nazaj v tisti čas. In ni vam treba. Ker obstaja mednarodna trgovina. In z njo tudi konkurenca.

Ljudje smo najboljši tedaj, ko sodelujemo. Ko dostopamo na tuje trge, hkrati pa imajo tujci dostop do domačega. Po principu medsebojnega učenja pridobimo vsi. Japonci so se od Angležev učili delati avtomobilov in od Američanov serijske proizvodnje. Evropejci in Američani smo se nato od Japoncev naučili kako serijsko proizvodnjo narediti bolj učinkovito in zanesljivo. Zato se danes vozite v vozilu s 5 letno garancijo, pred 50-leti pa ste na morje hodili s škatlo orodja v prtljažniku, za vsak slučaj, če sta se slučajno spaček ali fičo pokvarila. Finci so Američane naučili kakšen potencial ima pametni telefon z zaslonom na dotik. Korejci so koncept izboljšali, Kitajci so ga naredili cenejšega. Zato si danes lahko omislite vrhunski pametni telefon za vsega 200 evrov, pred tridesetimi leti pa ste okrog hodili s kovčkom na katerega je bila dodana slušalka, da ste morda lahko opravili kakšen brezžični klic nekje v centru velike metropole.

Ste še zmeraj prepričani, da je globalizacija in z njo povezano mednarodno sodelovanje vaš največji sovražnik, ki jemlje službe in ljudi peha v revščino?

ZAKAJ MEDNARODNI TRGOVINSKI SPORAZUMI?

Če se torej vsaj najdemo v točki, kjer si lahko priznamo, da je mednarodna trgovina pomemben del človeškega razvoja, si moramo hkrati priznati, da potrebujemo tudi mednarodne trgovinske sporazume. Ne le takšne bilateralne, ki urejajo razmerja med posameznimi državami ampak tudi multilateralne in medkoninentalne – take, ki bi olajšali proces medsebojnega učenja, sodelovanja, trgovanja… vsega kar nas bogati kot vrsto. Evropska Unija, ki je danes tako na udaru kritikov zaradi neučinkovitega reševanja begunske problematike, je iz majhnega medtrgovinskega sporazuma, med ustanovnimi članicami, ki naj bi urejal le premog in jeklo zrasla v svetovnega igralca. Štiri svoboščine, ki jih unija jamči (prosti pretok dobrin, kapitala, storitev in oseb) so Evropo spremenile v en sam trg in privarčevale trilijone evrov – ne le bankam in multikorporacijam, kot cinično nakladajo populisti. Zaradi tega, ker je Evropa svetovno pomemben igralec na prostem trgu pridobimo vsi. Takojšnji brezcarinski in birokratsko olajšan dostop do 500 milijonskega trga je prinesel delovna mesta, večjo konkurečnost in višji življenski standard.

Višjegrajske države, ki so za razliko od naše države resneje vzele lustracijo in pretrgale s preteklostjo, so v prostotržnem kapitalizmu eksplodirale in se iz držav tretjega sveta prelevile v evropske in svetovne zgodbe o uspehu. Poljska je recimo od leta 1990 do danes napredovala iz 151. na 48. mesto po bruto državnemu prihodku na prebivalstva, Češka iz 138. na 40. mesto. Težava je le, da ljudje te pridobitve nespametno jemljejo za samoumevne, kar se je zelo lepo pokazalo pri nedavnem britanskem referendumu o izstopu iz unije, kjer so Brexit demagogi vstrajno ponavljali, da bi bilo Združeno Kraljestvo enako močno tudi brez Evropske Unije. 

Pozabili pa so v kakšnem kaotičnem stanju prezadolženosti, nekonkurečnosti in stagflacije so bili preden so se leta 1973 pridružili EU.  Na žalost bodo morali v naslednjih desetih letih pojesti grenko spoznanje svoje zmote, začenši z zatonom Londona kot finančnega središča, umikom japonskih proizvajalcev avtomobilov in evropskega konglomerata Airbus, ki je že napovedal, da so večstomilijonske naknadne investicije v tovarno kril v Brightonu pod velikim vprašejm. Komaj čez 10 let, ko bo v Veliko Britanijo pljusknil val recesije, ki ga bo poganjal tornado zmanjšane konkurečnosti, se bo zares videlo kako uspešen je projekt gospodarske enotnosti evropskega trga.

Prav, evropskeptiki obstajajo, čeprav sem prepričan, da je večina Evropejcev še zmeraj dovolj prepričanih, da jim je – vsaj iz finančnega vidika - bolje v EU kot pa bi jim bilo izven nje (konec koncev podobno nakazuje tudi obupno hlastanje balkanskih držav, Turčije in Ukrajine po pridružitvi). Edine države, kjer je po anketah naklonjenost EU nižja kot 50-odstodkov so po raziskavi Evropske Komisije Grčija, Francija, Italija in Nizozemska.

ZAKAJ TTIP?

Če torej sledimo misli, da je evropski projekt gospodarsko dober (ali vsaj boljši od alternativ) in da bi bile države članice brez njega na slabšem kot so danes kaj je potem narobe s trgovinskim sporazumom med ZDA in EU? Za dve državi, kateri sta ena drugi najpomembnejši trgovinski partnerki in – kar je še pomembneje - po naravi del istega evro-atlantskega kontinuuma in jedro človeške civilizacije bi moral biti mednarodni trgovinski sporazum tako naraven kot spolni odnos po maturantskem plesu. Finančniki – vsaj tisti podkrepljeni z analizami – se strinjajo da bomo pridobili vsi. Gospodarstveniki – vsaj tisti podkrepljeni s podatki – se strinjajo da bomo pridobili vsi. Kje se je torej zalomilo, da ljudje hodijo na ulice s transparenti proti TTIP in to s takšno ihto, kot da gre za sporazum o kemični kastraciji homoseksualcev?

Dolgo sem bral stališča nasprotnikov sporazuma. Mednarodne levičarske demagoge kot sta Noam Chomsky in David Graeber.  Domače socialistične aktiviste iz skrajne Združene levice, davkoplačevalsko napajajočih se NVOjev kot je Umanotera, Zelenih Slovenije, evroposlanca Šoltesa… Pričakoval sem vsaj nek približek koherentnim argumentom. Take, ki bi se jih dalo napasti in argumentirano razmontirati. Pa jih ni. Ljudje enostavno trdijo stvari, ki de facto niso resnične. So nevedni ali zavajajo. Ne vem. Vem pa, da bodo isto trdili še naprej, tudi, ko jim konkretno poveš v kakšni zmoti so. Očitno res živimo v svetu »alternativnih dejstev«.

POPULISTIČNI POMISLEKI

Kateri so torej največji trni v peti TTIPjevcev? Le trije:

1)    Pomisleki antiglobalizatorjev, t.i. evropskih Trumpov, ki se borijo za samozadostnost in proti globalizmu

2)    genetsko spremenjena prehrana (GMO)

3)    institutom zunanje poravnave sporov (ISDS)

Prvi za serviranje osnovnošolsko izobraženim, katere so spretni politiki prepričali, da jim revnejši tretji svet krade službe – antiglobalizem je koristna krma za uporabne idiote.  

Drugi zaradi mešanice tistih, ki ne razumejo znanosti in oportunistov, ki jo razumejo, a je ne želijo razumeti -  GMO pridelava hrane je koristna krma za uporabne idiote.

Tretji za mešanico tistih, ki ne razumejo prava in tistih, ki ji ga razumejo, a ga ne želijo razumeti -  ISDS je prav tako koristna krma za uporabne idiote.

Prve pomisleke sem obdelal v prejšnjih odstavkih. Antiglobalisti spadajo v podstrešje zgodovine ob bok Herbertu Hooverju in njegovim protecionističnim tarifam, ki so bankrotirale ves svet in posredno pomagale pri netenju druge svetovne vojne.

Torej ostaneta le še dva na videz razumna pomisleka. Genetsko pridelana prehrana in institutom zunanje poravnave sporov Investor state dispute setlement (ISDS).

GMO

V zvezi z genetsko pridelano hrano se je v javnosti razpaslo več pol-resnic, napačnih informacij in tudi čistih laži kot o tem kdo je ubil JFKja. Znanost, pa je za razliko od politike in lobijev povsem natančna veda, ki temelji na empiričnih spoznanjih. Zaradi nje letimo 10 kilometrov nad zemljo, plujemo po širnih oceanih in raziskujemo skrivnosti našega osončja. Zato ji gre zaupati. In znanost pravi takole (po točkah, da bo bolj kristalno jasno):

1)    Genetsko spremenjeno hrana se je komercialno začela uporabljati že leta 1994

2)    Opravljenih je bilo na tisoče mednarodnih študij o morebitni škodljivosti le-te

3)    Večina študij ni naša prav nobenih dokazov da je genetsko spremenjena hrana škodljiva

Zeleni bodo na tem mestu skočili pokonci rekoč: »Ampak to da ni nobenih dokazov, še ne pomeni, da ZARES ni škodljiva«. In ne zamerim jim da tako mislijo, ker ne razumejo znanstvene metode. V znanosti besedna zveza »nobenih dokazov« ne pomeni enako kot izjava lokalnega pijanca, da ni nobenega dokaza, da je pijan. Globalni znanstveni konsenz, ki je enoten, da ni nobenih dokazov o škodljivosti nekega početja lahko laiki brez težav razumemo kot »Genetsko spremenjena hrana NE škoduje zdravju.« Druga paradigma, ki jo tako radi omenjajo zarotniki je ta, da so vse raziskave bile plačane s strani velikih korporacij. Pa niso bile. 

V raziskavah, ki jih je sponzorirala tudi Svetovna Zdravstvena Organizacija in v kateri so sodelovali strokovnjaki iz vsega sveta ni bilo prispevkov ali lobiranja farmacevtskih družb. Poleg tega se vsako leto v znanstvenih publikacijah (tistih, ki jih laiki zaradi zahtevnosti ne berejo) pojavljajo nove neodvisne raziskave, ki stran od medijskega blišča vedno znova odkrivajo isto resnico: Da genetsko spremenjena prehrana ni škodljiva. V znanstveni srenji je tema že tako prežvečena in dokazana, da so danes raziskave o njej podobne tistim, ki bi skušale dokazati, da je zemlja okrogla (vedno se bo našla skupina ljudi, ki trdi da je ravna).

O temi bi se že zdavnaj lahko nehali pogovarjati, če ne bi bilo v ozadju zelo neznanstvenih finančno-interesnih motivov.  Nalijmo si čistega vina. Dejan Židan in njegovi jezdeci zelene bio-predelane apokalipse doma in v EU, med katerimi je na žalost očitno tudi Zavod za varstvo Potrošnikov imajo svojega konja v igri. Z demoniziranjem cenejše uvožene genetsko spremenjene hrane hkrati brenkajo na strune domačih pridelovalcev in njihovih precenjenih izdelkov, kot tudi bio/eko kartelov, kateri že leta za nos vlečejo nevedne potrošnike s paradigmo »Eko predelava je zdrava, pesticidi povzročajo raka, dajte nam 30-odstodkov več za povsem enak izdelek, a z EKO nalepko, hvala.«

Dejstvo je da ljudje manipuliramo z geni živali in rastlin že tisočletja. V naravi ni lepih rumenih banan, z modrimi nalepkami Chiquita Bananas. Banane v naravi so majhne, rjave, lepljive, preveč sladke in dokaj neokusne. V naravi ni pomaranč. Moderna pomaranča je produkt pradavnega človeškega križanja pomela in mandarine. V naravi tudi ni prašičev, krav, kokoši in drugih domačih živali. Vse so bile namensko gojene za to, da so dobrega značaja, okusnega in obilnega mesa, da nosijo lepa jajca in dajo okusno, človeku prijazno mleko. 

Da so dobili domačo kravo so stari Mezopotamci križali na stotine generacij in vrst afriških govedi, preden so prišli do telesnega pečata, ki ga danes nosi vsaka slovenska muka. Seveda bodo lobisti proti GMO začeli kruliti, da to ni isto, a že 5 minuten pogovor s katerimkoli spoštovanim genetikom na zemeljski obli, vam bo razkril, da gre za isto stvar, le da s pomočjo moderne znanstvene metode gene manipuliramo bolj natančno in učinkovito, včasih pa so jih bolj po principu: »Posejmo, da vidimo kaj zraste iz te mešanice, ponovimo tisočkrat, dokler ne dobimo ravno prave kombinacije«. V obeh primerih gre za človeško igranje z DNK živih organizmov, ki se nato konzumirajo kot prehrana.

Žalostno dejstvo je, da kljub omenjenemu  znanstvenemu konsenzu premeteni politiki strah in neumnost množic izkoriščajo za pridobivanje političnih točk – pri čemer predvidevam, da je večina politikov samih dovolj pri pameti, da globoko v sebi vedo, da z GMO prehrano ni prav nič narobe. Povedano drugače -  da so navadni hinavci. Še bolj žalostjo je dejstvo, da je genetsko spremenjena hrana edina, ki bo rešila lakoto na svetu, a se ji pod noge postavlja polena človeške nevednosti, in kot neposredna posledica le tega milijone ljudi strada, čeprav jim ne bi bilo treba. Na drugi strani potrošniki v razvitem svetu trpijo manj dramatično, a še vedno po nepotrebnem. Zaradi genetsko spremenjene prehrane, se je cena hrane znižala. No vsaj tiste, ki se jo zaradi modificiranih genov, odpornih na zajedavce pridobivamo ceneje in z manj pesticidi. Seveda vas bo naš minister silil v nakup genetsko nespremenjene slovenske hrane, ki je bojda boljša ker so mu strici povedali. 

Pri pridelavi genetsko spremenjene prehrane se zaradi manj pesticidov veča varnost pridelovalcev samih. V prihodnosti bomo lahko pridelovali hrano iz rastlin, ki bodo povsem odporno na mraz in sušo, zahvaljujoč spremenjenim genom. To je edini način da svetovno proizvodnjo hrane dvignemo za 70-odstodkov do 2050, kar je komaj dovolj za prehrano 9 milijard zemljanov, ki bodo živeli takrat. Brez genetsko spremenjene predelave bo več milijard ljudi na svetu stradalo. Preostali bodo uživali v bio in eko izdelkih, v svojem izoliranem, znanstveno nevednem mehurčku. Zanimivo, da se za takšno prihodnost borijo zeleni in socialisti, kajne?

ISDS

V zvezi z institutom zunanje poravnave sporov ISDS med državami in investitorji ISDS je pomembno poudariti naslednje: ISDS ni izum TTIP, pač pa je inštutut mednarodnega javnega prava že odkar obstajajo mednarodni sporazumi. 

Tudi evropske države imajo sklenjenih več kot 1400 sporazumov z drugimi državami EU kot tudi državami izven EU del katerih je tudi ISDS. Več kot dve desetletji se brez velikih konflikov ISDS uporablja v severnoameriškem sporazumu NAFTA. Institut je prinesel ogromno predvsem revni Mehiki, v katero Ameriške multikorporacije veliko bolj pomirjene vlagajo, zavedajoč se, da jih ščiti neodvisna mednarodna arbitraža. Brez le te pač ni investicij v politično in gospodarsko volatilno okolje, kot je Mehika v Severni Ameriki in kot je recimo Slovenija v EU.  Velike korporacije bodo hudičevo premislile preden bodo v Sloveniji gradile tovarne vredne več sto-milijonov dolarjev in prinesle nova delovna mesta, če ne bodo zaščitene pred samovoljnostjo državne suverenosti nestabilnih držav. Recimo takih, kjer si poslanec državnega zbora upa povedati, da njene parlamentarne stranke ni povsem nič strah razlastniniti velikih korporacij, kot je pogumno povedal revolucionarni tovariš Kordiš v Tarči. Ali pa takih, kjer kljub temu, da imajo v Ustavi zapisano vrstico o pravni državi, tretjo vejo oblasti obvladujejo sodniki, ki so sodili tudi v tiraniji.

Če jutri Severna Koreja postane demokracija, boste zaupali sodnikom, ki so pod Kim Jong Unom , njegovim očetom in dedkom nedolžne ljudi pošiljala v gulage in pred strelske vode? Jaz ne bi. Velike korporacije najbrž še manj.

Parlamentarni in nevladno organizirani združeni levičarji bi vam ISDS radi napačno predstavili kot sredstvo s katerimi bodo zlobne korporacije v tajnem postopku »tožile« državo EU po posebnih pravilih, ki ne bi upoštevale ustave in zakonodaje, kar naj bi vplivalo na državno suverenost, okolijske standarde, človekove pravice in izumrtje dinozavrov. Seveda se – upravičeno – zanašajo, da njihovi volivci nikoli ne bodo prebrali dejanskega postopka po katerem potekajo takšne arbitraže. Ne bodo vam povedali, da si tako investitor kot država izbereta svojega arbitra, tretji pa se izbere na podlagi dogovora med obema strankama, njihovima arbitroma ali pa ga izbere arbitražno sodišče. Tako so stališča države povsem primerno zastopana, ne da bi se pri tem kršila načela mednarodnega javnega prava.

Niti vam ne bodo povedali, da je tajnost postopka med strankama v takšnih primerih nujna komponenta, ki poskrbi za zmanjšanje političnega vpliva znotraj države, katero investitor toži – to pa je konec koncev sam namen takšnih arbitraž: da se zaščiti investitorja pred svojevoljnimi,  unilateralnimi ukrepi posamezne države, kamor je investitor vložil svoje težko prigarana sredstva. Seveda stranka, ki v procesu propade ne bo ostala brez pravnega varstva: del strategije evropske komisije pri pogajanjih glede ISDS z ZDA je tudi ta, da se oblikuje pritožben organ, ki bi ponovno presojal zadevo na poziv stranke, ki z razsodbo arbitraže ne bi bila zadovoljna. S tega vidika pa ISDS kar naekrat ni več takšen baubau, kajne? Razen za tiste, ki ga gledajo skozi antikapitalistična, antiglobalistična očala in vehementno nasprotujejo vsakršni tuji investiciji na slovenski zemlji v prid Kučanovega, pardon nacionalnega interesa.

POSPRAVITE TRANSPARENTE

Kaj sploh še ostane nasprotnikom TTIP in drugih mednarodnih trgovinskih sporazumov? En velika demagoška kepa neznanja leve volilne sredine, ki bo pojedla vse, kar jim bodo politični mojstri skuhali. Verjeli bodo, da jim Vietnamci kradejo službe, da jih Monsanto zastruplja z genetsko spremenjeno prehrano, da bo Sony na ad hoc sodišču tožil njihovo domovino, ki bo na koncu ostala tako revna, da bodo morali njegovi vnuku v pokoju hodit prodajat vložene kumare pred parkirišča velikih supermarketov.

Kaj pa preostane nam, ki verjamemo, da je prosta mednarodna trgovina pot naprej in da smo ljudje najmočnejši skupaj, v sinergiji globalne vasi? Nič drugega kot to, da raznim Šoltesom tega sveta upamo kontrirati, ko govorijo stvari katerim najbrž niti sami ne verjamejo.