SPOMIN NA DNEVE, KO SO NAS POŠILJALI V PEKEL – V OPOMIN

Se spomnite tistih časov, ne tako dolgo nazaj, ko so Bližnji vzhod zajeli protesti zaradi tega, ker si je danski karikaturist drznil narisati sliko preroka Mohameda in s tem tako užalil muslimane, da so se ti spravili kuriti evropske in ameriške zastave in hkrati uničevati ne le dansko ambasado, predstavništva države, iz katere je bil nesrečni karikaturist, ampak kar vse po vrsti, kar je dišalo po zahodnih nevernikih? Se spomnite groženj s smrtjo? Jaz se. Nekateri pa so očitno pozabili. Naj vam osvežim spomin.

              

ALAH JE VELIK, PREVELIK ZA MEDKULTURNI DIALOG

Preden nadaljujem,  pa moram najprej eksplicitno poudariti, da nisem podpornik civilizacijske izolacije in slepega šankovskega nacionalizma, katerega me plitvo skušajo obtožiti anarholevičarske množice. Načeloma sem za medkulturni dialog in sodelovanje civilizacij. Ljudje smo močni, ko sodelujemo in ustvarjalnost nadgrajujemo z medsebojno pomočjo. Celotna Silicijeva dolina je zgrajena na temeljih zahodne in azijske inovativnosti, ki je v pičlih treh desetletjih zgradila lepi novi multimedijski svet, v katerem živimo. A prepričan sem, da je dialog s pripadniki verske skupnosti  (ki ne predstavlja kulturno enotne civilizacije!), katere osnovna doktrina zajema nestrpnost do drugačnih, sveti boj ter nasilno uveljavitev določenega načina življenja, že vnaprej obsojen na propad. Enostavno prihajamo z dveh različnih planetov. Evropejci smo ta planet zapustili pred 300 leti, muslimani na njem še živijo. Mi smo zdaj na planetu, kjer sta humanistično gojena etika in morala nadgrajeni s pravom. Muslimani pa na planetu, kjer so vsi ti koncepti povsem zamenjani s 1500 let starim vojaško-plemenskim tekstom o osvajanju manj vrednih ljudi, ki predstavlja osnovo za njihovo primitivno barbarsko pravo. Pravo, katerega si 90 odstotkov muslimanov po svetu – tudi evropskih – želi za pravo dežele. 

Prav tako nisem ksenofob. Sem človekoljub. Želim dobro vsem na svetu in hudo mi je pri srcu, ko vem, da je 1,6 milijarde ljudi na Zemlji imelo to nesrečo, da so se rodili v kulturo, katera je po zgodovinskih naključjih de facto islamska teokracija. Žal mi je, da so jih v njo indoktrinirali tako učinkovito, da se v okviru verske doktrine ne zavedajo več, kaj je fundamentalno moralno dobro in kaj slabo. Žal mi je, ker vem, da bo zaradi tega njihovo življenje bolj nevrotično, shizofreno in manj ljubeče do partnerjev in drugih ljudi. Prav tako mi je žal za njih kot za 23 milijonov revežev, katere so ugrabili kvazisocialistični severnokorejski narcisoidni psihopati. Žal mi je, da večini nikoli ne bo dano živeti v resnični svobodi in da bodo soljudi zmeraj videli najprej kot nevernike in šele nato kot ljudi. Bridka resnica katero smo Evropejci v vsej njeni strahoti dodobra spoznali komaj leta 2005.

KAJ SO ZMERNI MUSLIMANI EVROPEJCE NAUČILI O NEZMERNOSTI ISLAMA

Muslimani si niso enotni v tem, ali je preroka dovoljeno upodobiti na sliki ali v podobi kipa ali ne. Suniti se načeloma držijo striktne prepovedi, medtem ko v nekaterih šiitskih skupnostih velja, da se prerok lahko upodablja kot del verske ikonografije, spet v drugih je kakršnokoli upodabljanje bogokletno. Pomanjkanje konsistentnosti izhaja iz dejstva, da koran upodabljanja eksplicitno ne prepoveduje, prepovedujejo ga le nekateri hadisi, ki služijo kot dodatni teksti osrednji verski knjigi. Prepoved upodabljanja božanstev ni nič nenavadnega v abrahamskih religijah. Tudi stara zaveza, kateri sledijo judje, kristjani in muslimani že v svojih izvirnih desetih božjih zapovedih iz druge Mojzesove knjige, zapoveduje vernikom, naj si ne »delajo rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo.« To določilo je krščanstvo kot relikt stare zaveze v prvem stoletju opustilo. Pa tudi če ne bi – razsvetljenstvo in humanizem, ki sta tako globoko vplivala na krščanstvo in judaizem v modernem času, sta porok temu, da se bronastodobni zapisi nikoli ne bi jemali kot dobesedni napotki, kako moramo živeti življenje leta 2015. Kar pa za islam ne moremo trditi.

30. septembra 2005 je danski časopi Jyllands-Posten objavil satirični strip, v katerem je bil karikiran prerok Mohamed. Najprej so se pritoževale lokalne danske islamske organizacije in lobirale za čim večjo mednarodno odmevnost razžalitve, ki se je vršila nad njihovimi verskimi čustvi. S pomočjo interneta – tega čudovitega medija, ki povprečne smrtnike po navadi povezuje ter vzpodbuja  človeško ustvarjalnost in medkulturni dialog, tokrat pa je bil zlorabljen za širjenje doktrine sovraštva in razdeljenosti.

Karikatura preroka Mohameda, kot jo je upodobil danski karikaturist Kurt Westergaard je tako s svetlobno hitrostjo zaokrožila po medmrežju in završala po islamskem svetu. Najprej so praktično vsi ambasadorji muslimanskih dežel danskemu premieru poslali protestno noto. Kmalu za tem so bolj ali manj nasilni protesti izbruhnili povsod, kjer Mohameda častijo za božjega preroka. Mesta na Bližnjem vzhodu, v azijskih državah in Turčiji so gorela, po ulicah so se sprehajali ogorčeni prebivalci in vzklikali parole, ki so pozivale k umoru zahodnih križarjev. Ne le arhetipski strašljivi bradati možakarji s turbani na glavi in mitraljezom v roki. Prerez populacije je bil popoln – veliko bolj kot prerez begunske populacije, kjer prevladujejo mladi moški. Na protestih so se zbirale ženske z otroki v naročju, v hijab skrite babice, najstniški fantje in predšolski otroci.  Besni so zahtevali glave danskih karikaturistov. Le tako bi se neverniki oddolžili za to neznosno razžalitev verskih čustev, ko je nekdo na list papirja narisal karikaturo njihovega odrešenika. Pet let pred arabsko pomladjo, ko so se diktatorji še sladko smejali izza zlatih obokov svojih palač.

V Siriji – deželi, iz katere po mnenju naših osrednjih medijev očitno prihajajo v Evropo sami razsvetljeni inženirji, farmacevti, odvetniki, ekonomisti, vsi po vrsti  pohlevni družinski očetje, ki si želijo službe v Daimler Benzu – so nepregledne množice norele po ulicah in se znesle nad vsem, kar je imelo priokus po Evropi ali ZDA  (ZDA so pač temni angel islama, ki je po njihovem kriv za vsako gorje na svetu, ne glede na to, ali so v zadevo sploh vpletene ali ne). V Damasku so se najprej znesli nad dansko ambasado in jo požgali med vzkliki: »Alah je velik!«, »Smrt tistim, ki žalijo preroka!«,  »S svojo krvjo in dušo te bomo maščevali, prerok božji.«, »Nobenega drugega boga ni kot Alah in Mohamed je njegov prerok.«,  »Smrt Danski!« in seveda »Smrt Ameriki!« Študentka v srednjih dvajsetih s plakatom je stala sredi ulice navidezno mirna, kot da obžaluje to, kar se dogaja, dokler je niso dosegli mikrofoni al-Jazeere. Dejala je, da je ponosna na sodržavljane, ki so tako odločno branili čast preroka in da se že veseli dne, ko bo iz raja opazovala, kako bodo neverniki goreli v peklu. 

Danska, oaza miru sredi Evrope, država, ki je skozi desetletja na Bližnji vzhod pošiljala milijone evrov humanitarne pomoči in skrbno  varovala enakopravnost danske islamske manjšine ter negovala njeno pravico do izražanja vere v tej tradicionalno krščanski deželi, je postala največji sovražnik vsakega pobožnega muslimana. Medtem ko so se presenečeni Evropejci praskali po čelu češ »kaj za hudiča pa je zdaj to«, je zagorela že norveška ambasada. Osebje je komaj ušlo gotovi smrti, ki bi jih čakala, če jih ne bi inkognito pretihotapili iz države. Diktator Bashar al-Assad, sirski voditelj, katerega bi danes rusofili radi prikazali kot nekakšnega racionalnega pragmatika, je le prilil olje na ogenj z grožnjami, da ne bo več trgoval z državami, ki so objavile nesrečne karikature. Prav tako je iz Danske odpoklical svojega ambasadorja. Oportunistično se je skupaj s sodržavljani – podobno kot drugi bližnjevzhodni tirani – zgražal nad nedopustnim žaljenjem muslimanskih čustev, hkrati pa bil najbrž zadovoljen, ko je ugotovil, da je ljudem bolj pomembno to, če se nekdo nedolžno norčuje iz preroka, kot to, da jih nekdo že desetletja zatira in zadržuje v tiranskem zaporu. 

Tistega dne smo spoznali resnično nevarnost tega, da nekdo dobesedno verjame v bronastodobne mite. Hkrati pa smo začeli bolj ceniti tisto, kar je sodobni  zahodni civilizaciji že skoraj položeno v zibko resničnega liberalizma:  svoboda do izražanja. Čeprav se je marsikateri evropski časopis sramotno in boječe odločil za samocenzuro (predvsem iz strahu pred maščevanjem), je kar nekaj satiričnih časopisov po Franciji, Nemčiji, Španiji in Italiji kot prikaz solidarnosti z danskimi kolegi ponatisnilo karikaturo preroka Mohameda. Tragične posledice so vsem znane – v Franciji rojena muslimana sta leta kasneje zverinsko pobila  karikaturiste satirične revije Charlie Hebdo. Na danskem rojeni muslimani so kovali zaroto, kako ubiti danskega karikaturista Westergaarda, preden jih je odkrila policija. Dvakrat so ga nato res napadli na domu, tako da bo potreboval 24-urno policijsko spremstvo do konca življenja. A nikoli mu ni bilo žal, da je objavil karikature. Tudi novinarjem Charlie Hebda ni bilo. Vedeli so, v kakšni nevarnosti so, a se jim je zdela zaščita svobode izražanja bolj pomembna kot njihova življenja. Takšni Evropejci so duša evropske civilizacije. Resnični vojščaki, ki branijo ne le evropsko, ampak človeško svobodo. Na prvi fronti. V jarkih, ki razmejujejo barbarizem od moderne civilizacije. V skladu z Voltairovo mislijo: »Morda se ne strinjam s tvojim mnenjem, a bom do smrti branil tvojo pravico, da ga lahko izraziš.« 

Tistega dne, ko so gorele ambasade, Evropejci ne bomo pozabili. Takrat nismo bili napadeni s strani al-Qaede, al-Aqse ali takrat še neobstoječe Islamske države. Takrat so na ulice prišle gospodinje, podjetniki, taksisti, tajnice, turistični vodniki in zidarji ter nam povedali, da si zaslužimo smrt, ker smo si drznili narisati smešno karikaturo na kos papirja. Ne bomo pozabili žvižgov, grozečih napisov in streljanja s kalašnikovkami v zrak med vzkliki »Allah Akhbar« ter kurjenja zastave Evropske unije in zastav njenih članic. Takrat nam je bilo jasno razloženo, da si ljudje, ki žalijo njihovega preroka, zaslužijo smrt. Nismo pozabili, da je islam doktrina nestrpnosti, ki ne prenese razžalitve, niti ne tolerira drugačnih pogledov na svet.

Ko sem gledal te povsem običajne državljane, ki so zaradi takšne banalnosti noreli po Damansku, se mi je prikradel v spomin pakistanski odvetnik iz Londona. Ta je nekoč dajal intervju za angleško televizijsko postajo v povezavi s fatvo nad pisateljem Salmanom Rushdijem, ki je že leta 1988 poskrbel za podobno razburjenje kot danske karikature 17 let kasneje. Rushdie  je napisal knjigo Satanski stihi, katero so muslimani po vsem svetu razglasili za bogokletno. Sledili so podobni protesti po islamskih državah širom sveta, kot pri danskih karikaturah, z absurdnimi pozivi k opravičilu Združenega Kraljestva, od koder izvira  pisatelj, in pozivi h krvavemu maščevanju. Iranski teokrat ajatola Homeini je na njegovo glavo razpisal fatvo – smrtno kazen, katera nalaga vsakemu muslimanu, da obsojenega grešnika pri priči ubije, če slučajno naleti na njega.  Spomnim se intervjuja, v katerem je ta omikan pakistanski odvetnik dejal: »Če Rushdija kdaj vidim, ga bom takoj ubil. To je moja dolžnost. Ljubim svojo družino, a Alaha ljubim še bolj.« 

Gospod ni bil ekstremist. Bil je povsem zmeren musliman. V Angliji rojen in vzgojen, situiran, z dobro službo, hišo, avtom, ženo in majhnimi otroki. Povsem normalen človek, katerega vas ne bi bilo strah pozdraviti na cesti. Saj tudi je normalen. V skoraj vseh stvareh. Razen v tistih, ki zadevajo zlobne tekste, polne sovraštva, ob katerih je odraščal in kateri so poškodovali njegove možgane do take mere, da v kontekstu, kjer je kakorkoli vključena vera, ne razume več, kaj je dobro in kaj slabo.

Pomislite na to, naslednjič, ko boste gledali Evo Ban, kako intervjuva ubogega sirskega inženirja, ki si ne želi nič drugega, kot da pride v Nemčijo in si najde službo. Pomislite, ali je morda tudi on kuril nemško zastavo sredi Damaska med vzkliki: »S krvjo bomo maščevali Alaha.« Pomislite, kakšen bi bil njegov odgovor, na vprašanje, ali si zaslužita Kurt Westergard in Salman Rushdie smrt, ker sta razžalila njegovo vero. Statistika, opravljena na področju bližnjevzhodnih držav, nakazuje, da je več kot 50 odstotkov možnosti, da bi bil njegov odgovor: “Da.”