NEIZBRANI
Pred davnimi časi, ko sem na Zavodu za zaposlovanje obravnaval vloge za delovna dovoljenja tujcem, sem spoznal veliko barvitih osebnosti, predvsem iz balkanskega kotla, a tudi širše. Delo je bilo precej žalostno. Kot pravnik sem bil angel smrti, ki je tujcem in njihovim delodajalcem dostavljal slabe novice o zavrnitvi njihovega delovnega dovoljenja.
Družba, ki zaposluje tujca, nima poravnanih obveznosti do davčne uprave. Zavrnjen.
Nima potrdila o šolanju. Zavrnjen.
Potni list je neveljaven. Zavrnjen.
Apostile na diplomi ni ustrezen. Zavrnjen.
Kvote delavcev za to leto so bile presežene. Zavrnjen.
Vsako pismo, ki sem ga poslal, je za tujca, ki se je že nahajal v Sloveniji, pomenilo dve stvari. Hitro iskanje novega delodajalca, ki bi vložil delovno dovoljenje za njih, ali pa prisilni izgon iz države. V tistih pismih ni bilo veselih novic. Ljudem, ki so si želeli boljšega življenja, so povedala, da je tega poglavja v njihovem življenju vsaj zaenkrat konec. Namesto, da bi zaslužili za svojo družino, ki v deželi tretjega sveta strada kruha, so morali iti nazaj. Osramočeni, ponižani, večkrat brez prihrankov, za katere so delali leta, da so sploh lahko prišli v Slovenijo.
Bil sem priča premnogim nesrečnim usodam. Tudi takim, ko so se slovenski delodajalci kruto poigrali s tujci.
Spomnim se ukrajinske eksotične plesalke iz Donetska. V Sloveniji že skoraj dve leti delala pri istem delodajalcu, dokler je ni malce pred iztekom pogodbe odpustil. Vse z namenom, da se ne bi kvalificirala za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, s katerim bi lahko delala za kateregakoli delodajalca v Sloveniji. Z navadnim delovnim dovoljenjem je bila priklenjena na enega delodajalca, njena pogodba o zaposlitvi pa je bila povsem odvisna od njegove dobre volje. Že dvakrat jo je odpustil le malce preden bi lahko pridobila osebno delovno dovoljenje in jo nato čez nekaj časa ponovno zaposlil, da bi pač ostala odvisna od njega. Če bi v Sloveniji delala neprekinjeno 5 let, bi lahko zaprosila za stalno delovno dovoljenje (in hkrati stalno prebivališče). A ji zaradi prekinitev nikoli ni uspelo, tako da je nad njo zmeraj visela senca bližnje deportacije, če se zgodi kaj nepredvidljivega. In se je. Ko je delodajalec nekega dne zaprl lokal, v katerem je delala, in jo trajno vrgel na cesto, ker ni mogla pravi čas najti novega delodajalca, je bila prisiljena iti nazaj v vzhodno Ukrajino. Glede na to, kaj se danes dogaja v tistem delu Ukrajine, lahko samo upam, da je še živa.
Spomnim se albanskega zidarja z začasnim delovnim dovoljenjem, za katerega prav tako albanski šef ni več mogel plačevati davkov. Kljub temu da si je tu ustvaril družino, je moral iti nazaj na Kosovo, v državo, kjer se je preživljal s prodajo starih koles na boljših sejmih, katere je pobral na odpadih in predelal v delno vozne primerke, a je večkrat ostal lačen.
Nič bolje se ni godilo s tujci drugod po Evropski uniji, ki sem jih utegnil spoznati. Spomnim se vietnamske študentke, ki je predvsem zaradi nadarjenosti dobila štipendijo iz arhitekture in študirala v Amsterdamu. Ko je doštudirala in si v splošnem globalnem kaosu po padcu banke Lehman Brothers ni mogla pravi čas najti službe, je bila prisiljena, da se preseli nazaj v Vietnam, čeprav si je na Nizozemskem v petih letih ustvarila povsem novo življenje. Prav nič se ni veselila vrnitve v deželo, kjer je vsako delovno mesto pridobljeno s pomočjo poznanstev v komunistični partiji in je s partijci nepovezanim težko dobiti službo kje drugje kot na riževem polju. Spomnim se filipinskega delavca v Nemčiji, ki je najprej delal kot pomočnik v kuhinji restavracije s hitro hrano, nato se je zaposlil kot smetar, dokler ni nekega poletja postal tehnološki višek – tudi bogata Nemčija nima prostora za 100-odstotno zaposlenost. Tudi on ni imel nobene druge izbire, kot da se vrne v Manilo, mesto z največ umori na prebivalca, kjer so roparji nekoč že ubili njegovega bratranca in dva strica.
Če bi jutri srečal vse te ljudi iz moje preteklosti, bi jim težko razložil, zakaj so oni morali nazaj, beguncem, ki se danes masovno stekajo v Evropsko unijo, v mnogo primerih brez kakršnikoli dokumentov, pa ne bo treba. Še več, beguncem evropske države obljubljajo programe za čimprejšnjo integracijo v družbo njihove nove domovine, v katero so stopili povsem ilegalno. Ne bi imel argumenta, če bi mi nazaj poslani migrantski delavci in študenti rekli, da je to krivično. Oni so zdaj doma, vsak v svoji bedi držav tretjega sveta. Ne pa v Nemčiji, kjer bodo begunsko-migrantske družine iz Bližnjega vzhoda deležne azilov, jezikovnih tečajev, poklicnih usposabljanj, socialnih pomoči in brezplačnega šolstva za njihove otroke. Prepričan sem, da danes ljudje, katere sem spoznal, z gnevom spremljajo begunsko krizo in se sprašujejo – zakaj oni, mi pa ne?
FLÜCHTLINGE, WILLKOMMEN!
Večina beguncev bi šla namreč v bogate severnogermanske dežele, kjer si poleg svobode, katere bi bili deležni tudi v Romuniji, Bolgariji, Makedoniji in Sloveniji, želijo tudi ugodnih socialno-ekonomskih razmer. S tem ne le da nakazujejo, da so se spremenili v ekonomske migrante, ampak tudi, da nimajo nobene želje po vrnitvi v svojo že pred vojno obubožano domovino. A vendarle, motor evropske ekonomije, Nemčija, se je že odločila, da potrebuje »sposobne mlade inženirje«, ki bodo vplačevali v pokojninsko blagajno namesto zmeraj bolj ostarelih Nemcev. Torej je že jasno, da bodo nasmejani mladi fantje, ki so tri tedne nazaj strumno valili proti Avstriji in na iPhonih 6 kazali visokoločljivostne posnetke nevarne poti čez Sredozemlje, čez 5 let nemški državljani z dobro plačano službo v Volkswagnu, kjer bodo družbo lastnoročno rešili težav z emisijami dizelskih motorjev. Mhm. Malo morgen!
Nemčija je pač pod napačnim vtisom, da so begunci, ki prihajajo danes, enaki Turkom, ki so jih sprejemali po drugi svetovni vojni. Pa niso. Turki so bili že tedaj neskončno bolj sekularni in napredni od vseh ljudi iz bližnjevzhodnih držav. Turčija že od otomanskih časov ni bila resnična teokracija, njeni državljani pa so ob vstopu v Nemčijo bili že dodobra evropeizirani. Kljub temu imajo še danes težave z resnično integracijo v nemško družbo – v primerjavi z Nemci so nižje izobraženi, posledično opravljajo slabše plačana dela, živijo v svojih od prave Nemčije odrezanih četrtih, njihova mladina pa toži o odtujenosti, ki jo čuti do družbe, v kateri živi.
Kaj se bo zgodilo, ko bodo v Nemčijo stopili ljudje, katerim se višek morale zdi, da žensko pretepajo na tak način, da še zmeraj ostane »lepa«? Odtujenost bo ista, nezadovoljstvo bo večje, pomanjkanje ustrezne sekularizacije pa bo poskrbelo, da bodo za razliko od Turkov mladi bližnjevzhodni muslimani rešitve iskali v rekrutnih centrih skrajnih islamističnih skupin in verskih madras, kjer sredi Evrope učijo o tem, kako je edina pot do nebes ta, da se vsi neverniki spreobrnejo v islam ali pa nasilno umrejo.
Če si Nemčija res želi poceni visoko inteligentne delovne sile, potem bi jo zlahka iskala kje drugje. Recimo v državah, iz katerih prihajajo junaki iz prvega odstavka, ki so morali zaradi izteka delovnih dovoljenj domov. Tam ni univerz, kjer bi mlade astronome najprej učili o »modrostih« v koranu, nato pa absurdne znanstvene trditve; za primer lahko navedem profesorja astronomije na iraški univerzi, ki je na državni televiziji razlagal, kako je znanstveno potrjeno, da se Sonce vrti okrog Zemlje. Kakšni inženirji hodijo iz takih univerz, ne upam niti pomisliti. In prepričan sem, da o njih raje ne bi razmišljali niti v EU legalno živeči mladi strokovnjaki in marljivi delavci, katerim je poteklo delovno dovoljenje in so morali spakirati kovčke in reči »auf Wiedersehn«.
PODRIMO MEJE!
Anarholevičarski protestniki, ki so protestirali v prestolnici in pred časom na meji napadli še policiste lastne države, imajo za tako dilemo preprosto rešitev. Ne le begunce, v državo je treba spustiti vse, ki si tega želijo! Torej bi radi rušili meje, kar lepo sovpada z njihovo drugo mantro, da je treba tudi premoženje »pravično razdeliti«. Pustimo za trenutek dejstvo, da je hujskanje k podiranju mej suverene domovine navadna veleizdaja. Kaj bi takšno rušenje mej pomenilo za svet, kot ga poznamo? Vsi prebivalci revnih držav bi se hoteli masovno preseliti v bogate države in uživati socialne ugodnosti, za katere niso sami naredili nič. Obstajajo dobri razlogi, zakaj v Nemčiji izdelujejo dobre avtomobile, zakaj v ZDA programirajo najboljše programe in zakaj v Koreji izdelujejo najnaprednejše mikročipe. Te države so skozi desetletja načrtno vlagale v izobraževanje in razvoj, danes pa žanjejo sadove svojega trdega dela in odrekanj. Ko se bodo odprle meje in bo vsak dejansko lahko šel tja, kamor si bo želel ter hkrati izkoristil socialno državo, ki si jo bo izbral, bo to tako, kot bi se nekdo desetletja odrekal dopustom in razkošju ter namesto tega vlagal vse v svoje podjetje, zdaj pa bi ga radi razočarani, bankrotirani anarholevičarji, ki so ta čas preživeli v disku pojoč "Born To Be Alive", prisilili ne le da svoje premoženje »pravično« deli z njimi, ampak da svoj dom odpre vsakemu, ki mu je na dežju mokro in ga na mrazu zebe. Na tej točki se končata tako lastninska pravica kot suverenost države, s tem pa tudi vladavina prava.
V redu, drugi so bolj razumni in se zavedajo, da vseh migrantov enostavno ne moremo sprejeti, vendar pa da morajo biti vsaj begunci obravnavani po Konvenciji o beguncih in tako upravičeni do pravne zaščite. Se strinjam. Ljudi, ki bežijo iz kaosa vojne, je vsekakor treba sprejeti vsaj na začasno prebivanje in jih nato vrniti, ko se razmere v državi izvora kaosa umirijo, čeprav, kot sem že omenil, se večina več kot očitno ne bo vrnila. Vsekakor nisem mnenja, da se moramo do beguncev obnašati kot Tajci, ki mjanmarske brodolomske begunce naložijo nazaj na ladje in z vlačilcem odvlečejo na odprto morje ter jih tam prepustijo materi naravi . Postavlja pa se povsem umestno vprašanje, zaradi katerega bi bil na slovenski nacionalni in še kakšni komercialni televiziji nemudoma proglašen za rasista.
JE SUIS BEGUNEC
Koliko beguncev je resničnih beguncev in koliko je ekonomskih oportunistov, ki namesto pred vojno bežijo pred revščino?
Res je, v Siriji divja vojna, o tem ni dvoma. Prav tako v delih Iraka, čeprav tukaj stvar ni več tako preprosta – ogromno beguncev prihaja iz nezasedenih delov Iraka. So afganistanski in pakistanski migranti prav tako begunci? V obeh državah de facto in de iure, razen v posameznih brezvladnih protalibanskih žepih, ne vlada vojna. Skoraj vsak mlad Afganistanec, ki se je pojavil na televiziji, je povedal isto zgodbico o tem, kako so »ga lovili talibani«, nato pa začel razlagati o pisarniških službah ali pa vsaj socialnih podporah, ki ga čakajo v Nemčiji.
Če sta Paristan in Afganistan mejna primera, pa so med resničnimi begunci pomešani prebivalci držav, ki so povsem normalni ekonomski migranti, ki v EU prihajajo pod pretvezo, da bežijo pred vojno – predvsem iz revnih subsaharskih držav. Ti pa med Sirijci in (nekaterimi) Iračani, ki dejansko bežijo pred državljansko vojno, nimajo kaj iskati. Res je, dežele subsaharske Afrike so nevzdržno revne. A nevzdržno revne so tudi Belorusija, Mjanmar, Kambodža, Nepal, Butan, vendarle revščina sama po sebi državljanom ne podeljuje statusa begunca.
Vem, da v mirnih delih Iraka, Afganistana, Pakistana in Libije vsakodnevno življenje gotovo ni podobno jesenskemu sprehodu med macesni varne evropske prestolnice. Vsak dan prinese novo priložnost za ugrabitev, razstrelitev samomorilca sredi tržnice ali naključni sektaški umor. A življenje je podobno v obmejnih mestih Mehike – v Ciudad Juarezu recimo na mesec umre več civilistov kot v Kabulu in Bagdadu, pa nelegalni Mehičani v ZDA vseeno ne trdijo, da so vojni begunci. Vojna divja na vzhodu Ukrajine, pa se civilisti ne vijejo v dolgih kolonah proti Slovaški in Madžarski v upanju na prestop meje in podelitev azila.
Pravzaprav po vsem svetu skoraj neprestano potekajo oboroženi spopadi, kjer so v nevarnosti civilisti. V Kolumbiji vladne sile že desetletja ne uspejo premagati komunističnih gverilcev FARC, fronta Polisario se v zahodni Sahari bori proti maroškim vladnim silam, al-Qaeda je aktivno prisotna v več kot polovici afriških držav, na vzhodu Kitajske civiliste terorizirajo gverilci turkistanskega islamskega gibanja (ETIM), v Bangladešu in Indiji deluje Qaedat al-Jihad, indijska podskupina al-Qaede. Preden bom dokončal ta tekst, bodo te skupine ugrabile, mučile, posilile in pobile na tisoče civilistov po vsem svetu. A vendarle splošna povečana nevarnost nesrečnim državljanom teh držav ne more nuditi statusa begunca, ker bi potem bili zopet tam, kjer si nas želijo anarholevičarji – pri odprtih mejah, kjer bi celotna subsaharska Afrika, večina Bližnjega vzhoda, predeli Latinske Amerike in Azije migrirali v svet pacifistične zahodne civilizacije, kar bi privedlo do socialne in družbene nevzdržnosti in posledičnega kolapsa sistema.
Še zmeraj lahko pomagamo revnim, a ne tako, da jih vse povabimo k sebi na dom. Lahko podpremo demokratične iniciative, vzpodbujamo prosti trg, ekonomsko in politično svobodo in ljudem, ki si to želijo, ponudimo roko, da v svojih državah zgradijo takšno demokracijo, kakršno so prišli iskat v Evropo. Na daljši rok bo takšna strategija veliko bolj učinkovita, kot gasilske akcije, ki jih izvajamo z nameščanjem beguncev širom Evrope.
Zavedam se, da moramo poskrbeti za resnične begunce, že da se civilizacijsko distanciramo od sebičnih, brez truda obogatelih Arabcev iz Zalivskih držav, ki so svoje kulturne, verske in genetske rojake zavrnili kot smeti. Ker smo civilizirani in razsvetljeni. Ker smo zibka sodobne civilizacije. Čeprav se moramo hkrati zavedati, da bo večina njih to civiliziranost in razsvetljenost izkoristila tako, da nam bo postopoma skušala vsiliti svoj s svobodno družbo nekompatibilen način življenja, kar bo prav gotovo prihodnje rodove pripeljalo do neizbežnega spopada civilizacij, za katerega lahko samo upam, da se bo končal z zmago evropske liberalne svobode.
Kar lahko storimo danes tukaj, je vsaj to, da resnične, iz vojne bežeče begunce ločimo od oportunistov, ki so prišli brez vize, delovnega dovoljenja ali celo dokumentov v EU iskat službo, če ne to pa vsaj uživati sadove evropske socialne države vsakega prvega v mesecu, ko jim bi bila nakazana socialna podpora in otroški dodatek za sedemčlansko družino. Takšno selekcijo smo dolžni narediti. Ker je pravična. Pravična ne samo do resničnih vojnih beguncev, ampak tudi do Ukrajinke, Albanca, Vietnamke in Filipinca iz prvega odstavka ter do vseh drugih, ki so morali domov, v svet, ki je mnogo bolj reven in nevaren kot Evropska unija, katero so morali zapustiti. Če že govorimo, da so vsi enakopravni, potem se tega vsaj držimo. Tudi ko gre za ekonomske migrante. Tako za tiste iz Kabula in Islamabada kot tiste iz Donetska.
No comments:
Post a Comment