TRUMPOV ODLOK. ZAKAJ JE SLAB IN ZAKAJ SO ZANJ KRIVI LEVIČARJI

Evropska migrantska kriza je bila katastrofa kataklizmičnih razsežnosti za Evropsko Unijo in njeno okorelo birokracijo. Najbrž jo je stala tudi Velike Britanije. Tam so nacionalisti spretno izkoristili podobe gorečih šotorov, pohoda nepreglednih množic, s kamenjem prerešetanih gasilskih vozil – vse od teh so bile posnete v Sloveniji. Nemčija je delala račun brez krčmarja, ko si je nadejala, da bo milijon prišlekov takoj začelo študirati nemščino in tehnične znanosti, nakar se bodo brž zaposlili v Volkswagnovi lakirnici. Naivno so spregledali dejstvo, da pretežna večina prihaja iz sveta, kjer ljudje večinsko verjamejo, da je opustitev vere v boga vredna smrtne obsodbe, ljudje, ki kradejo pa se kaznuje tako, da se jim odreže roka. Evropske migracije niso bile pohod beguncev. Begunci so nehali biti begunci, ko so prispeli v varno Turčijo. Od tam naprej so postali ekonomski migranti. 

Cerarjeva vlada v svoji nepripravljenosti branjenja Schengena je pomembno prispevala k splošnem kaosu, čeprav je izvirni greh res bil nemški. Ko sem leta 2015 šel poročat o begunski krizi na Šentilju me je pričakal popoln kaos. Vojska, policija, gasilci, civilne organizacije – nihče zares ni vedel kaj počne. Migranti so hodili sem ter tja, zbegani in nemirni, medtem  ko so jih delavke rdečega križa pošiljale iz enega šotora v drugega. Koordinatorka, ki je urejala vrsto pred šotorom za popisovanje, mi je zabičala, naj jim ne govorim, da so že v Sloveniji - večina jih je bila namreč prepričanih, da so še na Hrvaškem. Če bi kateri od njih izvedel, da je na drugi strani že bogata Avstrija, bi to hitro pripeljalo do nemirov. Naslednji dan je do tega res prišlo, ko je skupina migrantov ugotovila, da stojijo pred avstrijsko mejo, nakar so na silo prebili kordon avstrijskih policistov, kateri niso imeli druge možnosti, kot da se umaknejo. Poceni slepilo mi je dalo vedeti, da jih hočejo naši organi čimprej poslati naprej čez avstrijsko mejo, v iskanju svetega grala štirimestne socialne podpore. Naval je bil absolutno prevelik, koordinacija zmedena, ljudi pa občutno premalo, da bi se dalo reko ljudi, ki se je vila skozi ves kompleks šentiljskega prehoda popisati dovolj temeljito, da bi imeli vsaj najmanjšo možnost odkriti med migrante pomešane evropske muslimane, ki so se vračali iz bojišč v Siriji in Iraku. Sledile so tragedije, ki smo jih vsi predeli. Pariz. Bruselj. Koln. Nica. Berlin. Kar nekaj krvnikov je prečkalo našo državo in se z lažnimi dokumenti prebilo do države, kjer so šli na zmenek z 72 devicami.

Manj kot dve leti kasneje je Trumpova administracija prepovedala potovanja v ZDA državljanom Iraka, Irana, Libije, Sirije, Jemna, Sudana in Somalije za (vsaj) naslednjih 90 dni (trajna prepoved za Sirijo). Nekateri na desnici mečejo klobuke v zrak. Predvsem tisti, ki imajo radi hashtage  #whitegenocide. Veliko jih bo reklo, da bi podoben ukrep morala EU sprejeti že dve leti nazaj. A, počasi s takšnim entuziazmom. Sredi migrantske krize sem jasno povedal, da je treba reko ljudi na meji s Hrvaško ustaviti, če želimo ohraniti suverenost evropskih dežel. In zdaj bom jasno povedal da je Trumpova prepoved diletantsko izpeljana traparija. Zakaj?

1)      Proces sprejema azilantov v ZDA je povsem drugačen kot evropska free-for-all veselica, ko so gruče migrantov pohodile slovenske in avstrijske policiste ter se po avtocesti odpravile v beli svet. Ameriški proces preverjanja je že zdaj drugi najbolj zahteven na svetu (takoj za Izraelskim). Ljudje, ki so čakali na azilantsko vizo, so bili preverjani tudi do 24 mesecev. ZDA niso bile nikoli bližnjica za Islamsko državo. Sistem je bil preveč zahteven, da bi se vanj splačalo vložiti katarsko-savdska sredstva, ki napajajo samotarske napadalce Islamske države. Sploh glede na to, da je socialist Trudeau že tedaj vso bližnjevhodno bratovščino nediskriminatorno vabil v Kanado, Merklova pa v Nemčijo.  

2)      Izvršilna prepoved, ki si jo je privoščil Trump je bila tehnično katastrofalno izvedena. Na letališčih vlada zmeda – najprej so domov pošiljali tudi ljudi z zeleno karto, potem je prišlo do ponovne ad hoc spremembe. Cariniki ne vedo natančno kako prepoved izvrševati. Natančnih navodil ni, tista, ki so se spreminjajo tako hitro kot Trumpovi tviti. State department ne želi zagovarjati Bele hiše v pritožbah, ki jih odvetniki v imenu pridržanih migrantov vlagajo na sodišča, torej je de iure in de facto prišlo do razkola v izvršilni oblasti.  Trump je javno povedal, da ne gre za prepoved za muslimane, le dve uri kasneje pa še, da bodo organi po dvigu prepovedi prednost dale krščanskim migrantom. Zraven si je izmislil, da so do zdaj migracijske službe v državo spuščale pretežno muslimanske begunce in skoraj nobenega krščanskega – statistika, ki jo vodijo državne evidence ga postavljajo na laž. Medtem so se od odloka distancirali tudi prominentni republikanci, na čelu z Lindseyjem Grahamom in Johnom McCainom. Le nekaj ur kasneje je tudi Rudy Giuliani potrdil, da ga je Trump prosil naj izvršilni odlok napiše tako, da bo legitimiral »prepoved za muslimane«. Ampak, če se že res gremo to igro potem bodimo vsaj konsistentni…

3)      11. septembra 2001 so se na letala, ki so poletela v Pentagon in newyorška dvojčka vkrcali državljani Savdske Arabije, Egipta, Libanona in Združenih Arabskih Emiratov. Vse omenjene države so izredno hvaležne proizvajalke svežih jihadistov. Nobene od omenjenih ni na Trumpovem seznamu prepovedanih držav. Niti od tistih katerih prebivalstvo več kot 80-odstotno podpira šeriatsko pravo (Afganistan, Pakistan, Katar,  Niger, Bangladeš). Če bi Trump z zamrznitvjo migracij iz potencialno nevarnih držav mislil resno, bi ukrep veljal tudi za uradne zaveznike, kjer se po mošejah s tihim vladnim soglasjem uči vahabitski islam in sistemsko sovraštvo do zahodne civilizacije in sekularnega življenja temelječega na humanističnih vrednotah.

4)      Večina teroristov, ki je morila po zahodnem svetu je imela evropski ali ameriški potni list. Mnogi so prišli nazaj iz bojišč v Siriji, nekateri se tja sploh niso odpravili in so svoj džihad opravili kar s pokolom nedolžnih civilistov. Noben državljan katere od zgoraj omenjenih v ZDA še ni storil terorističnega dejanja. Res je sicer, da se resnični teroristi radi pomešajo prav med begunce, a je tukaj zopet potrebno omeniti izredno strog ameriški proces preverjanja. Kar nekaj volkov samotarjev so ujeli že na meji – za razliko od evropskih organov, ki se očitno niso sposobni spopasti z varnostno situacijo. Bodo Američani po arbitrarno določenih devetdesetih dneh močno izboljšali svoj izvrsten sistem, ki ga izpopolnjujejo vse od napadov 11. septembra? Težko verjetno.

5)       Skrajni sunitski despoti samooklicane Islamske države v Siriji in Iraku,  dobivajo točno to kar si želijo. Njihovi poveljniki so  po poročilih že razglasili sveto zmago. S tem, ko predsednikov izvršilni ukaz pravno latentno nakazuje, da se bo dajalo prednost krščanskim beguncem, so dobili priročno legitimacijo retorike, da zahod proti muslimanom vodi novo križarsko vojno. Njihov modus operandi temelji na laži - ali če se izrazim sodobno na alternativnem dejstvu - da si zahod želi podrediti islamski svet. Trump, ki bo svoj mandat očitno oddelal kot da še zmeraj vodi svojo na alt-right volilni bazi temelječo kampanijo je za Islamsko državo vreden več kot zavzetje Bagdada in Damaska. Z njim so dobili lastnega antikrista, ki bo s svojimi potezami podžgal džihadstično slo, ki tli v srcu marsikaterega brezposelnega muslimana rojenega v EU ali ZDA.

Tragično je, da so protestni val, ki se širi po ZDA prevzeli skrajni RefugreesWelcome  anarholevičarji. Isti tip ljudi, ki po Sloveniji maha z zastavami Združene Levice, se bori proti kapitalu, neoliberalizmu, žici in zahteva odprte meje. Namesto, da bi izpostavili katero od povsem legitimnih pravnih in praktičnih pomislekov o odloku raje trosijo nekoherentne traparije o tem kako je »Amerika zgrajena na rokah imigrantov«. Prava frustracija je poslušat takšne krilatice, ko pa se tukaj vendarle ne gre za povsem navadne migracije. Obstaja kar precejšnja možnost, da se muslimanska populacija, ki v ZDA prihaja z novim migracijskim valom v pomembnih odtenkih razlikuje od tiste japonske po drugi svetovni vojni in vietnamske v sedemdesetih in da obstajajo zelo kredibilni pomisleki, da ta migrantski val zahteva točno to kar se je dogajalo že do zdaj (in kar bi se moralo dogajati v EU): namreč izredno ostro preverjanje prišlekov. Vietnamski, korejski, japonski, indijski, kamboški in drugi begunci, ki so se uspešno asimilirali v ZDA vsekakor ne verjamejo, da je treba zaklati človeka, ki je opustil vero v njihovo božanstvo. Ne verjamejo, da ženske niso človeška bitja. Ne verjamejo, da je včasih častno 8-letnega dečka opasati z dinamitom in ga poslati po slaščice v Tel Aviv.   Blaznost (tudi zmernega) islama je brez primerjave v sodobnem svetu in tudi o tem se je treba pogovarjati. A skrajneži na levi se militantno borijo proti temu. ravno tako, kot se alt-right srenja okoli Trumpa izvršilno bori narediti ta prepad med dvema svetovoma še globlji.

Tako je politični diskurz je orientiran le še okoli dveh skrajnosti: povsem odprte meje (kar je seveda za nacionalno entiteto povsem nevzdržno) in popolna prepoved migracij za ad hoc izbrane države, ki naj bi bile varnostno najbolj nevarne (glede na izbiro držav naj bi šlo za države, kjer divja vojna, čeprav le štiri zares ustrezajo temu kriteriju). Ta druga možnost, ki jo nekateri tako pozdravljajo, pa je v resnici skoraj enako nevzdržna kot tista prva anarholevičarska. V heterogeni skupini ljudi, ki si želijo v ZDA – kar je za iskanje azila veliko težja pot, kot skozi prerešetano kanadsko in evropsko sito – je ogromno ljudi, ki so se borili z ramo ob rami z ameriškimi vojaki. Najprej za osvoboditev Iraka izpod Sadamovih krempljev, desetletje kasneje še proti Islamski državi. Večina ljudi, ki so v tem trenutku v postopkih za ameriško vizo po azilni zakonodaji, je v preteklosti že sodelovala z ameriško vojsko na bojiščih ali pa vohunila proti skrajnežem. Med ljudmi, ki so bili včeraj impromptu poslani nazaj z letali so bili takšni, ki so s svojim delom leta nosili lastno rit na razpolago in reševali ameriška življenja. Pozabljeni liberalci, ki so si želeli izboriti svobodo izpod diktatorske opresije- tudi tisti, ki so prvi miroljubno protestirali proti Arabskim tiranom, preden so njihovo revolucijo ukradli verski despoti in Vladimir Putin.  Zelo površno in vsegliharsko bi bilo takšno skupino enačiti z reko ekonomskih migrantov iz Pakistana, Afganistana, celo Balkana, ki so pri Zavrču kurili šotore. Islamski reformisti bodo zdaj imeli veliko težje delo, ko bodo redkim a neprecenljivim  bližnjevzhodnim liberalcem dopovedovali, da jih zahod ne sovraži. 

A bodimo iskreni. Trump je otrok levice in njenega odnosa do islama. Ne, sploh ne trdim, da je inkognito demokrat (čeprav je včasih bil res registriran demokrat). Gotovo pa nikoli ne bi dobil takšne podpore, kot jo je, če ne bi ameriških volivcev osem let obdelovala radikalna regresivno levičarska struja. Se spomnite slovenskih institucij, ki so hotele na mehak način ljudem vsiliti z resničnostjo skregano vizijo islama? Mirovni inštitut, informacijska pooblaščenka, Radio Študent, gverilski pogrom Zlovenija…. Vsi so po internetu lovili ljudi, ki so si upali o islamu naliti čistega vina. Izpostavljanje absolutne nekompatibilnosti dobesedne interpretacije islamske dogme z zahodnimi vrednotami je bilo medijsko stigmatizirano, v nekaterih primerih celo nezakonito kazensko preganjano. Tak levičarski modus operandi levičarjev Slovenci (kot nič drugega) nismo izumili sami. 

Dom le tega so ZDA. Tam je kultura parazitske, vseobsegajoče politične korektnosti, ki duši svobodo govora zrasla na kolidžih in univerzah in se počasi pretakala v mainstream. Dušenje kontroverznih javnih razprav je tam padlo na plodna tla zaradi rasne napetosti v talilnem loncu ogromne federacije. Nevroza se je začela tako, da se najprej ni bilo mogoče pogovarjati o pretiranem zanašanju domorodnih Američanov na reparacijske socialne transferje, nato o genetskih nasilnih tendencah temnopoltih prebivalcev (celo mednarodno priznane znanstvene študije iz podobnih tematik, so v ZDA naletele na kulturni, politični in sociološki tabu). Kulturno pogojena zapoved kritiziranja islama je bila le logična posledica izvirno rasne nervoze. Nič nenavadno ni bilo, da so se kritiki islama v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih že otepali stigme »rasizma«. Nikogar ni več zanimalo dejstvo, da islam ni nacionalna entiteta in da imajo Katarec, Indonezijec, Bosanec in Somalijec izredno malo skupnega, razen vere v istega boga. 

Ker so verjeli v isto ideologijo, je bilo treba njihova s sodobno civilizacijo skregana prepričanja skupinsko zaščititi. Še danes je prijatelj na Facebooku vlekel absurdno analogijo med islamsko mizoginijo (izpostavil sem šeriatsko določilo o pretepanju žensk) ter zahodnimi nasilneži in pijanci, ki pretepajo svoje žene. Povprečnemu človeku že en podoben dialog dvigne pritisk. Predstavljate si kako so se Američani počutili skozi desetletja hinavskega vsiljevanja podobe sveta, ki nima nobene povezane z resničnostjo v kateri živimo.  Predstavljajte si kako so se počutili liberalni (morda celo ateistični) muslimani, ko so se skrivali pred starši, ki so jih hoteli ubiti zaradi apostazije, medtem, ko so  morali poslušati sluzavo apologetstvo s strani sekularnih zahodnjakov, ki bi jih morali braniti.

Takšno stanje enostavno ni bilo trajno vzdržno. Slej kot prej bi ljudem prekipelo. Odlično bi bilo, ko bi svojo jezo in frustracije prenesli v kakšnega drugega - bolj uravnoteženega, manj antiglobalističnega, manj impulzivnega,  a še zmeraj dovolj odločnega - kandidata na desni. Zdaj pač je tako kot je, vsaj do leta 2018, ko bo skoraj zagotovo zaprisegel predsednik Pence. A Trump ni nobena anomalija anomalija. Trump je ogledalo regresivne levice. Ko se pogledajo vanj vidijo sami sebe in svojo hinavščino.  Sami so ustvarili to skrajno bipolarnost. Zaradi njih se je odcepila Velika Britanija. Zaradi njih je zaprisegel Trump. Zaradi njih je Francozom na naslednjih volitvah ostala izbira le še med nacionalistko, rusofilom in trdim socialistom. In zaradi njih je Islamska država včeraj dobila najpomembnejšo bitko v svojem mladem življenju.