SVET MODRECEV

Gregor Židan je sicer manj nadležen od hvalisavega, nastavljenega ženskega ignoramusa, pod vladavino katera smo trpeli dolgo leto in pol. Kljub temu sem ga iz dna duše preziral, ne zato, ker je bil predstavnik stranke, ki se nikoli ni sramovala rdeče preteklosti, ampak predvsem zato, ker sem bil očitno edini v Sloveniji, ki je uvidel, da skuša s svojo gverilsko akcijo spodbujanja kupovanja slovenske hrane nesramno nategniti domačega potrošnika in mu natveziti, kako je slovenska hrana toliko boljša od tuje, da je zanjo vredno plačati več denarja. Seveda vprid domačim pridelovalcem, kjer ima prav oportunistično in hinavsko tudi svoj osebni finančni interes.

Nato pa sem slišal za njegov famozni »svet modrecev« in kar naekrat je po politbarometru nadležnosti zlezel prav na čelo lestvice, hkrati pa je v meni posijalo upanje, da je socialnim demokratom v Sloveniji dokončno odklenkalo, svet modrecev pa bo veljal za njihov labodji spev.

V redu, razumem, Židan je hotel v preporod strankinega protekcionističnega bleferstva  vključiti bivše voditelje in vplivneže, ki so tako ali drugače krojili usodo socialnih demokratov v času neodvisnosti in še prej v totalitarizmu. Ideja bi bila dobra, če bi bili »modreci« takšni, da bi jih kdo iz volilnega telesa (še) jemal resno. A na njegovo žalost tranzicijsko demokratizirani ZKS-ovci izgubljajo nekdanji sijaj pri vseh, razen morda pri tistih volivcih, ki ne zamudijo nobene partizanske proslave in imajo na levi ritnici tetovirano podobo Janeza Stanovnika s stisnjeno pestjo na nastopu v Dražgošah leta 2012.

Druščina je vse prej kot pisana; najbrž bi jim lahko kakšen specialist za upravljanje s človeškimi viri napisal kar skupni Europass življenjepis s spremenjenimi letnicami.

Janez Kocijančič, večni predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, oportunist z izjemnim talentom za vztrajno zadrževanje pred javnim koritom, ki očitno ni po naključju preživel politične čistke tistih vsaj navideznih liberalcev iz sedemdesetih – Stane Kavčič je ni. Borut Pahor, ki je v Sloveniji vladal tako suvereno kot kraljica Elizabeta v Združenem Kraljestvu, je dobromisleči naivnež, ki je bil s svojim darom za retorično privlačno blefiranje, idealen za vlogo ljudskega pepčka na levici, ki je pozornost volivcev – uspešno – odvrnil od pomanjkanja kredibilnega programa, podobno, kot je to uspelo njegovemu nasledniku Jankoviću in kot bo najbrž letos Cerarju. Ciril Ribičič, sin nikoli obsojenega vojnega zločinca, nekdanji ustavni sodnik in zadnji partijski don. Odločno je podprl »spontane proteste« leta 2012 in tako kot ustavni pravnik legitimiral coup d'etat. Škoda, da ga ni v času osamosvajanja, takrat je bil precej bolj spravljiv in odprt do prizadevanj za ohranitev južnoslovanskih povezav. Podobno kot Miran Potrč, ki v maniri stranke, kateri pripada, nikoli ni bil za osamosvojitev Slovenije (na vprašanje novinarke TV Beograd v času osamosvajanja o tem, kakšna je razlika med njim – kandidatom komunistov - in Jožetom Pučnikom, je odkrito povedal, da za razliko od Demosa oni niti ne razmišljajo o odcepitvi), a je kljub temu nato državi, katere si sploh ni želel, do upokojitve delil nasvete kot poslanec. No, gospod je vendarle vreden spoštovanja, vsaj po izjavah Milana Kučana iz predvolilnega obdobja leta 2009 je Potrč pravi slovenski Nouriel Roubini.  »Tisti, ki boste glas oddali za Mirana Potrča, boste glas vložili v dobro naložbo, ki bo dvignila borze in delnice na borzi« je dejal takrat in ostal živ. In dokler bo Kučan živ, ga bodo očitno iz naftalina potegovali vsi politiki na levi, katerim spričo neuspehov med vladanjem teče voda v grlo in si želijo pomirjujočega žegna ljubljenega vodje, katerega hudodelska tolpa socialistične buržoazije, specializirana za gospodarski kriminal, je vsaj soodogovorna, če ne izključno odgovorna za potop Slovenije.

Najbrž ni naključje, da so trije od »modrecev« leta 1991, ko smo se aktivno pripravljali na skoraj zagotovljen oborožen konflikt z agresorsko armado, podpisali Deklaracijo za mir, sramotno vnaprejšnje mahanje z belo zastavo, katero je Pučnik upravičeno označil za veleizdajo.  

Si res želimo takšnih »modrecev«, ki bi svetovali parlamentarni stranki s koalicijskimi ambicijami?

Medtem državi zmanjkuje denarja za socialne transferje, gradnjo in popravilo transportne infrastrukture. Nastalo proračunsko luknjo želi krpati z zmeraj novimi davljenji davkoplačevalcev in parazitskim ožemanjem gospodarstva.  Mladi brezposelni intelektualci se izseljujejo  v tujino, potem ko na neplodni slovenski grudi ne najdejo svojega mesta pod soncem. Zmeraj iste elite se osebno poslužujejo javnega premoženja, hkrati pa vpijejo, da nam grozi neoliberalizem in uničenje socialne države, ko jih kdo hoče odgnati od korita.

Socialni demokrati bi se teh perečih težav lotili z imenovanjem slabo definiranega, protokolarnega sveta modrecev, sestavljenega iz ljudi, ki tvorijo zgoraj omenjeno elitno kontinuiteto, ki kriči o neoliberalizmu, hkrati pa se gre neoliberalizem.

Res - po eni strani je iskreno in pošteno priznati, da socialni demokrati v Sloveniji izvirajo iz zveze komunistov, vendarle pa je to dejstvo, katero bi v vsaki razviti evropski socialdemokratski stranki hoteli pomesti pod preprogo, ne pa ga postavljati na piedelstal, kot nekakšno nostalgično dodano vrednost. Vsak pač ne more upati, da mu bo vedno bolj pogumna apologetika in poveličevanje totalitarizma prinesla volilni rezultat. Razen če si predsednik Socialnih demokratov želi postati slovenski Jörg Haider, le da na nasprotnem ekstremu populističnega spektra. A treba je priznati – Haider je bil neznansko bolj karizmatičen od slovensko medlega Židana, da bi slednjemu uspel takšen veliki met.