HET ZOETE LEVEN

Star pregovor na Nizozemskem pravi, da je bog ustvaril Zemljo, Nizozemci pa Nizozemsko. Dobesedno.

Nekoč, nekdaj, stoletja nazaj so se namreč ekscentrična germanska plemena, katerim je najbolj godilo oblačiti se v živooranžne odtenke, odločila, da bi bilo zelo fino kar morju suniti prostor, kjer bi si ustvarili bivalne prostore. In so si jih. S pomočjo trmastega germanskega duha, prečrpavanj morske vode in neskončne količine peska. Dandanes tam stojijo gozdovi, travniki, hribčki, kolesarske stezice in prava pravcata mesta, kjer se je nekoč pretakalo Severno-ledeno morje. Kapo dol. Če dodam še dejstvo, da so takisti Germani odgovorni še za mednarodne korporacijske mastodonte kot sta Philips Electronics in Royal Dutch Shell, vam hitro postane jasno, da so fantje iznajdljivi kot MacGyver in marljivi kot tisti zadnji delavci, ki so šli popravljat opešan reaktor v Fukoshimi, tvegajoč večni manko erekcije.

Glede na vsesplošno tehnološko superiornost bi si človek predstavljal, da je njihov vozni park star nekje med pet in osem mesecev, avtomobili nad tremi leti starosti pa gredo preventivno v prešo. A temu ni tako. Ravno nasprotno. Fosili, ki se vozijo po nizozemskih cestah, so ponavadi tako zelo zastareli, da bi v lepi naši še na avto odpadih dvakrat premislili, preden bi jih sprejeli, romski pobiralci starega železa pa bi jih naložili na starega dojca samo, če bi jim v dlan stisnil petdesetaka ter jim obljubil nepozabno noč z najmlajšo hčero. Takšne avtomobile sem na slovenskih cestah nazadnje zasledil, ko sem hodil še v osnovno šolo Edvarda Kardelja, jedel lučke Ježek, igral Test Drive na Commodore 64 in se nerad klanjal Zeplu iz Kumrovca.

Predstavljajte si naslednji prizor: avtor besedila se brezskrbno vozi po lepo urejeni, kot letališka pista gladki avtocesti od Rotterdama do Haaga, ko ga prehiti brezhibno vzdrževani hidravlični Citroen BX kremno rumene barve – saj veste, tista nemška taksi barva, ki je bila v osemdesetih tako priljubljena, danes pa je všeč le še osebam s kroničnim daltonizmom. Nato še Sierra, poslednji zadnjekolesno gnani Ford z OHV šestvaljnikom pod pokrovom, katere korenine segajo v čas Forda Taunusa, nekam tja, kjer je homo sapiens začel prevladovati nad homo neanderthalis v prazgodovinski Evropi. Pa Peugeot 309 srebrne barve s kičasto belo linijsko nalepko na strani, tipično za obdobje okrog 25 let nazaj, ko smo še vsi dekorirali avtomobile z lepljivim kičem, misleč, da bomo tako bolj zanimivi predstavnicam tečnejšega, pardon, nežnejšega spola. Tesno za njim Opel Kadett E Caravan, bordo rdeč, sijoč v pomladnem soncu, še tak, kot da bi včeraj zapeljal iz tovarniškega dvorišča v Rüsselsheimu.

Ob prvih sintesajzerskih taktih skladbe Take On Me skupine A-Ha iz zvočnikov avto radia avtorja postane strah, da je nevede zapeljal skozi časovno – prostorski portal nazaj v leto 1984. Ko že panično razmišlja, kje bi dobil flourescentno majico z napisom »Free Nelson Mandela«, tesno oprijete premoženje kažoče kavbojke in usnjeno jakno z našitki »USA« na rokavih, ga pomiri čisto nova Insignia, ki prihrumi mimo kot futuristično vozilo iz filma Back To The Future. Hvala bogu, še zmeraj smo leta 2012! A je kljub prometni konici v manjšini med starim železom, ki ga obdaja, kajti za njim priletna gospa priganja Mazdo 929, staro dovolj, da je na njej čutiti še nekaj radiacije Malega Dečka iz Hirošime. Pa plavolasi Nizozemec, spominjajoč na slavnega Rudija Carella, ki se pogovarja po mobilcu (še en namig, da vendarle ni prišlo do časovno – prostorskega zamika!), z eno roko pa drži oguljen volan škatlastega Volva 740.

Takšnih prizorov, ko človeka naenkrat postane strah, kako se bo navadil na novo življenje v preteklosti (brez mobilcev, interneta, genetsko predelane prehrane in viagre), je na nizozemskih avtocestah in mestih vsak dan toliko, da mora biti vse skupaj več kot le naključje. Kako to, da se ljudje, ki zaslužijo najmanj trikrat več od povprečnega podalpskega Slovana, odločajo za zgodovinske primerke na štirih kolesih, namesto da bi si privoščili sodoben avtomobil z ABS-om, ASR-om, ESP-jem, airbagi, in drugo navlako, ki podaljšuje življenja.

V vlogi raziskovalnega novinarja pod krinko, sedeč v kanti za smeti, sem ustavljal mimohodeče Nizozemce, jih najprej iz zasede prestrašil ter nato povpraševal po njihovem voznem parku ter mogočih razlogih za enigmo njegove starosti. Odgovori so bili presenetljivi. Pravzaprav pretežno blontni gospodje sploh niso razumeli vprašanja, ZAKAJ vozijo tako stare avtomobile. Zakaj neki – ker še delajo, kaj pa drugega! Ko ne bodo več, bodo odšli po nove. Skoraj nihče od vprašanih ni zatrdil, da si novega oz. vsaj sodobnejšega avtomobila ne more privoščiti. Kljub božjastni napad vzbujajočim davkom ob nakupu ter obsceno visoki ceni dajatve za cestni sklad (kar 600 evrov na leto jih stane vzdrževanje njihovih res vrhunsko urejenih cest). Ampak ljudi, ki zaslužijo okrog 3 evrske tisočake na mesec, take stvari same po sebi ne motijo preveč. Tudi novi avtomobili se kupujejo, a nikakor vse dokler je v starem – ponavadi takem iz sedemdesetih ali osemdesetih let prejšnjega stoletja – še vsaj žarek volje do notranjega izgorevanja.

Dognal sem, da se Nizozemci od Slovencev pač fundamentalno razlikujejo v filozofiji kupovanja avtomobilov ter najbrž tudi drugih, nam sorodnih južnoslovanskih plemen. Medtem, ko bi bili pri nas nekateri za novega Golfa pripravljeni prodajati notranje organe in se prehranjevati samo s ptičjo pičo, je avto za njih nevzburljiva jeklena škatla na vzmeteh, ki te pripelje iz Amersfoorda do Maastrichta v enem kosu, nikakor pa ne stroj za uživanje ali, bognedaj, celo razkazovanje. Zanj odštejejo minorni znesek in se veselo vozijo. Ponavadi se avtomobili, če še zadovoljivo dobro delujejo, podajajo naprej potomcem.
Po mestu se seveda raje vozijo s kolesi (ki so po izdelavi ponavadi še starejšega datuma od avtomobilov) – tudi kakšnemu resnemu poslovnežu s kravato ni težko divje goniti pedalk med ozkimi kanalskimi ulicami Amsterdama, medtem ko mu svilena kravata opleta po hrbtnem delu sicer brezhibno zlikane Armanijeve obleke. Avtomobili pridejo na vrsto samo, ko je razdalja pač prevelika, da bi se dalo tja odpeljati s kolesom (ponavadi nad 20 kilometrov). Pa tudi razvejana mreža vlakov in avtobusov predstavlja uspešno konkurenco avtomobilom – če vas ne motijo vsakodnevni zastoji, ko se kdo vrže pod lokomotivo, kar je na Nizozemskem druga najljubša oblika samomora, takoj za avtoerotično zadušitvijo.
Stvari se razvijejo povsem naravno. Nikakor ni tako, da bi oče svojemu 7-letnemu sinu rekel:»Ruud, ko boš velik, boš tudi ti vozil starega zarjavelega AX-a, ki mi ga je leta 1991 v uporabo prepustil tvoj dedek.« Stvari se enostavno – zgodijo. Avto se redno vzdržuje, vožnja po ravnih in, kot že povedano, navdušujoče gladkih nizozemskih cestah je za vzmetenje, sklopko in vitalne dele motorja nestresna, hkrati pa dokaj udobna, glede na manjko balkanskih flik in lukenj. Tako se z Maybachom ne bo peljalo nič kaj bolj udobno kot s 17 let staro Škodo Felicio, ki na slovenskih cestah deluje, kot da bi imela vzmetenje iz mešanice macesna in hrastovine. Prav tako za volanom nihče ni živčen, niti v mestnih konicah niti na avtocesti, kjer se kot vlak zgledno držijo omejitve 120 km/h. Nobenega Audija z Lyonessovim piramidnikom za volanom, ki bi ti divje mežikal z dolgimi lučmi z razdalje pol kilometra, češ, »sem alfa samec, moj falus je ogromen, približujem se ti s hitrostjo 250km/h, umakni se ali umri«. Na tak način ljudje s svojimi veteranskimi vozili živijo v harmoniji dolga leta in desetletja.
Nekako sem prepričan, da takšna filozofija v Sloveniji ne bi delovala, pa tudi če bi imeli neskončno ravne in gladke ceste. Slovenci avtomobilizem enostavno drugače dojemamo. Statusni simbol. Falični podaljšek. Objekt spolnega poželjenja. Postavljanje pred sosedi. Način življenja. Čustva, ki zaigrajo, ko kupujemo avtomobil, so primerljiva s tistimi, ko Amnesty International v subsaharsko Afriko pripelje pošiljko življenjskih potrebščin. Bo 110 kilovatov dovolj? Bi bilo bolje vsaj 130? Najbolje kar 200, da ne bo omagal pri vzponu na Vršič. Gume za 60 evrov? Čakaj malo, s temi mora biti nekaj narobe. Najbrž so azijske, sestavljene iz zmletih ostankov pudljev, ki niso bili dovolj mesnati za pripravo kužka po sičuansko v tamkajšnjih restavracijah. Najbolje je kupiti preverjeno evropsko kvaliteto in odšteti vsaj 120 evrov na kos. Tako vsaj veš, kaj imaš, časi na Nordschleife pa se bodo spustili za vsaj 10 sekund na krog. 19-palčna aluminijasta platišča v premajhnih blatnikih za jurja na set, pa četudi bo treba potem jesti deteljo, pretvarjajoč se, da gre za rukolo, so seveda nuja. Pri takih stvareh se ne varčuje. In se res ne.

Povprečnemu Slovencu ni težko za prevozno sredstvo odšteti polovico likvidnega premoženja. Nizozemcem pa bi začelo metati peno čez usta, če bi morali zapraviti več kot kakšnih 5% svoje likvidne vrednosti samo za to, da se lahko premikajo – nekaj, kar se da veliko učinkoviteje opraviti tudi z vlaki in letali. Oni se nam samo nasmihajo na poti v banko, medtem ko mi tulimo o tragediji finančne krize, zaradi katere konec meseca ostane samo še za pogrete čufte v omaki iz srednje gnilih paradižnikov. Oni la dolce vita živijo sami, medtem ko ga pri nas živijo naši avtomobili.

Sladko življenje, pač. Het zoete leven. Vsak si ga predstavlja po svoje.