TAKŠNI PAČ SMO

Mesto Goga je bilo zadnje dni na nogah. Z zadržanimi dihi in potnimi dlanmi držeč od dnevne uporabe zlizane kreditne kartice smo se tresli pred poročilom stresnih testov. Kolikšna bo luknja? Dve? Tri? Štiri? Deset milijard? Bodo ljudje kataklizmično drli na banke kot v Cipru in Grčiji? Končno je prišel usodni četrtek.  Tresla se je gora, rodila se je…pričakovano debela krava. Potomka tistih simentalk, ki so se desetletja pasle in rasle na travnikih slovenskega bratsko-partijskega bančnega kreditiranja in na koncu v hudi suši med odmrlo travo odpisov shirale, v upanju, da bo kmetovalec, t. j. davkoplačevalec,  s samokolnico pripeljal nekaj sveže detelje in vode.

4.700.000.000 evrov. Tako zapisana izgleda številka kar malce drugačna kot benignih 4,7 milijard.  Bolj oddaljena od realnosti. Manj preteča. Dovolj nenevarna, da jo je koalicija razglasila za veliko zmago. Skoraj takšno kot tedaj, ko smo se obranili turških vpadov ali pa tedaj, ko smo bojda lastnoročno obračunali z nemškim okupatorjem (tista »zmaga« je koaliciji še posebej pri srcu).

Takoj po objavi rezultatov je završalo. Propagandni stroj je začel mleti kot v najboljših časih nesporne vladavine Drnovška in Kučana. Premierka se širokousti, kako smo dokazali, da znamo in da bo bojda edina trojka v državi domača trojka. V paralelnem svetu, kjer živi ona, je namreč bančna luknja v višini skoraj 5 milijard evrov nekakšen indirekten uspeh njene vlade. Brez njihove aktivne participacije bi morebiti bila luknja še večja. Ne da bi podražili vire financiranja za podjetja, brez dokapitalizacije dveh priljubljenih bank gospodarstvenikov Formuma 21, brez dviga DDV, trošarin, registracij,  nadomestila za uporabo cest ter vinjet, brez gverilskih DURS-ovih racij gostinskih lokalov sredi delovnih dni, brez znižanja dohodninskih olajšav in drugih ukrepov, ki davijo že tako shiranega pacienta z imenom slovenski davkoplačevalec. Brez vseh teh ukrepov, bi moral slehernik pogumnim institucionalnim kreditojemalcem iz prejšnjega desetletja rit kriti z več, kot pa samo z 2.800 evri. Pa naj še kdo reče, da se zadeve niso lotili aktivno in zavzeto. Medijski spin, katerega je gospa sposobna, ne da bi zraven vsaj malce zardela, opravičuje post-KPK-jevo zaupanje stricev,  tet in ostalega sorodstva, katerim bi trojka na prosti trg dela odplaknila vse v javni upravi zaposlene sorodnike, nastavljene člane nadzornih svetov in tovariških uprav,  zraven pa razkrila vsak pod mizo dogovorjen kredit brez kritja.  

Staroekonomist  Senjur je pristavil svoj piskrček z modrim prepričanjem, da bo nova neizbežna dokapitalizacija v resnici naložba, ne pa izguba. Razmišlja, da za razliko od vseh prejšnjih tale vendarle ne bo postala črna luknja davkoplačevalskega denarja, ampak bo pomenila dokončen prelom s preteklostjo. Seveda doda, samo če se bomo potrudili gospodarstvo zopet postaviti na noge, kar glede na zgoraj omenjene vladne ukrepe zveni v tem trenutku ravno tako verjetno kot zdravilo za virus HIV. Morda Senjur sanja, da bo evropski vlak ekonomskega okrevanja za sabo potegnil še Slovenijo, a podobne sanje sta leta 2008 sanjala, a nikoli dosanjala, Šrot in Bavčar, ko so začele padati maske njunih zakreditiranih imperijev.  A najbolj pretresljiv je gospodov odgovor na vprašanje, ali bodo banke od zdaj naprej res opustile stare prakse najemanja posojil (brez tega fundamentalega pogoja bodo ukrepi učinkoviti podobno kot trije aspirini pri zlomu kosti). Takole je rekel gospod staroekonomist: »Ne vemo. Tukaj ne gre za to, da zamenjamo vse uprave in nadzorne svete, saj imata NKBM in NLB čisto nove uprave in nadzorne svete. To so novi ljudje, lahko jih zdaj zamenjamo z novimi, lahko vsako leto vrtimo nove ljudi, ampak to nikamor ne vodi, saj so vzorci stari. Ampak to smo mi! Ti vzorci niso prišli od zunaj. Mi smo takšni.« Presenetljivo odkrito s strani gospoda, ki je še par vrstic prej govoril o povečanju javnega dolga in ponovni dokapitalizaciji državnih bank kot o »naložbi«. Med vrsticami: ni pomembno, kaj se bo spremenilo, balkanske poslovne prakse in korupcija so del našega genoma in tako bo tudi ostalo. Takšni pač smo.

Če ne bi bilo Jankovičevih Stožic, bi prišel drugi vodja hudodelske združbe, ki bi poznal nove nadzornike in novo upravo, s katero bi preko sebi prijateljskih fantomskih podjetij sklenil še ducat novih nezavarovanih kreditov. In ker takšni pač smo, bomo do bridkega konca obdržali 25 procentov plus eno delnico – upajoč, da se bodo tuji investitorji še enkrat pustili nategniti in skupaj z državo kot delno lastnico nasedlih bank gospodarili po močvirju slovenskega prijateljskega bančništva. Evropska Skupnost sodeč na nedavne vzpodbudne odzive očitno mentalitete našega nesrečnega polotoka še zmeraj ni dodobra spoznala in Balkan dojema preveč naivno, ne ozirajoč se na to, kaj so jim zakuhali Grki, s svojimi inovativnim knjigovodstvom ali pa Srbi in Hrvati v moriji izpred dveh desetletij.

Potemtakem, če takšni pač smo in koruptivnega balkanskega bančništva nikoli ne bomo mogli izkoreniniti sami, se postavlja vprašanje, zakaj pomoč ne pride od zunaj  že danes? Irsko okrevanje nam je lahko za vzgled. Posojilo sklada ESM bi bilo solidna alternativa dragemu zadolževanju, za katerega smo se kasneje odločili. Tam so nam bili ob hkratnem rezu v naš na socialističnih privilegijih temelječ sistem pripravljeni denar posoditi bistveno ceneje, kot si ga – med obupno borbo ohraniti utopični socialni mir – sposojamo danes. Res bi tak ukrep zahteval veliko odrekanja, tudi s strani obeh svetih krav slovenske družbene sfere – javnih uslužbencev in upokojencev – vendar konec koncev, ali ni smiselno, da bremena nosimo vsi, ne pa le že tako do onemoglosti izžeto deloaktivno prebivalstvo? Kar naekrat delo v javni upravi ne bi več bil VIP privilegij tistih, ki imajo pravega »strica«, ampak bi bilo bolj primerljivo s tistim pravim odrekanjem, ki ga že vrsto let golta gospodarstvo. Razumem, da bodo bentili tudi upokojenci, da »že zdaj ne morejo preživeti s pokojnino«,hkrati pa zamahovali proti parlamentu in prosili mesijo Erjavca, naj zopet nekaj populistično pričara iz zraka, kot to zna samo on. Dejstvo, da je zdravo gospodarstvo za vzdržni pokojninski sistem eden od predpogojev, njih seveda ne zanima, ker so svoje že oddelali v neproduktivnih planskih manufakturah SFRJ.  Glede na to, da neo-protestniki hodijo okrog z napisi, kot so »Hočemo socialistično demokracijo!«, ni čudno, da jim trenutna koalicija, ki je zgrajena na demagogiji socialne utopije skuša čimbolj ugoditi z zagrizeno borbo za ostanke kosila, katerega smo že zdavnaj pojedli. Oz. tistega, katerega so pojedli častni gostje, ki so imeli privilegij prisostvovati na požrtijah, ki so jih več kot dve desetletji prirejale državne banke.  

Koalicijo razumem, ker se napaja iz populizma. Ljudstva, ki to mirno gleda – včasih celo malce potiho zaploska – pa ne. Če smo res takšni, da se bodo že videni vzorci pajdaškega kvazi socialnega kapitalizma nadaljevali – in bomo takšni tudi ostali – potem bo barka slej ali prej nasedla, ne glede na to, kako obupano se bomo trudili ostati finančno samostojni (dovolj daleč od oči mednarodnih instuticij, da bi kdorkoli dobil po prstih). Pomoč v obliki tiste strašljive slovanske besede za trojico – in z njo rezi v sveto socialno državo – bo prišla v vsakem primeru. Vprašanje je le, ali se bomo vmes še nekajkrat drago zadolžili pri institucionalnem investitorju brez imena, ali pa bomo kar takoj pogoltnili tisto žlico grenkega pelina, brez katere ne bomo nikoli ozdraveli. Ker smo pač takšni.