MADE IN SLOVENIA

Politika in populizem hodita z roko v roki že odkar se je naša podvrsta primatov  naučila govoriti in za alfa samce okronala najboljše govorce namesto največjih mišičnjakov. Ljudje radi slišijo všečne besede in politiki jim jih radi povedo v zameno za politbarometrske točke. V slovenskem mikrokozmosu desni radi zahajajo k spovedi, tisti na levi pa na spominske shode davnih bitk socialističnih revolucionarjev. Volilna baza pozdravlja preprostemu človeku lahko dojemljive stvari, Tako na prvi pogled ni nič bolj naravnega od poziva ministra za kmetijstvo, da moramo  kupovati slovenske pridelke, ker so boljše kakovosti, hkrati pa s tem podpiramo domače pridelovalce hrane ter tako ustvarjamo skoraj magičen krog nacionalnega sožitja. Kako lepo je to slišati. Človeka kar prime, da bi šel v najbližji Merkator in zahteval kilo slovenskega paradižnika, potem pa na poti domov pomahal na njivi potečemu se kmetu, katerega je ravno zalotil med oranjem slovenske grude. Idila. 

Pravzaprav je mit o slovenski kakovosti dokaj star – poznamo ga že iz sredine devetdesetih, še preden smo sploh bogokletno in antimencigerjansko razmišljali, da bi prodajali naša veleuspešna podjetja. »Kupujmo slovensko!« so se že ob nastanku mlade tranzicijske države bohotili prvi oglasi, ki so nas nagovarjali k nakupu superiornih domačih izdelkov. Na začetku je bila zadeva le prikupna krilatica, nič bolj nevarna in zlonamerna kot Telekomov slogan »S pticami si delimo nebo« in Koktina »pijača vaše mladosti«.

A čez čas – in še posebej, ko je udarila svetovna finančna kriza – je stvar metamorfizirala v ogabno, groteskno parodijo nevrotičnega gospodarskega nacionalizma, predvsem po zaslugi večnega ministra za kmetijstvo in zaščitnika vseh slovenskih pridelovalcev hrane, Dejana Židana. Po njegovem je hrana v Sloveniji, citiram  »nadpovprečne kakovosti, dobra in okusna«, razen svojih subjektivnih ocen, pa svoje trditve nikoli ni podkrepil z ničemer, kar bi racionalno usmerjenega potrošnika napeljalo k temu, da bi za glavo slovenskega zelja odštel najmanj dvakrat več kot pa tistega iz Lidla. Sledil sem patriotskim besedam ministra Židana in šel po poti dokazov superiornosti slovenske agrokulture in hrane na splošno, pa sem ostal praznih rok. Večina svetovnih indeksov kakovosti svetovne prehrane Slovenije sploh ne omenja, ali pa jo omenja v okviru EU, kjer nikakor ne izstopa ne v pozitivnem ne v negativnem smislu.

No morda vendarle malce izstopamo – skupaj z še petimi drugimi v znanost neverujočimi članicami EU – smo ostro nastopili proti dovolitvi uvoza (kaj šele gojenja!) genetsko spremenjene koruze SmartStax, katero sta preko neskončnih rigoroznih poizkusov obe -  ameriška (FDA, Food and Drug Administration)  in evropska (EFSA, European Food Safety Autority) - agenciji označili za popolnoma neškodljivo ljudem. Nasprotovanje genetsko spremenjeni hrani za vsako ceno, ne glede na dejstva, ki govorijo drugače, je nadvse všečna poteza, ki jo bo pozdravil vsak v zdravo kmečko pamet verujoč državljan. Taisto zdravo kmečko pamet, ki nam je nekoč brez dvoma dopovedovala, da je Zemlja ravna in zvezde majhne. Minister Židan zna poskrbeti za take preproste enovrstičnic lačne ljudi. Genetsko spremenjena hrana pač instinktivno ne zveni  »zdravo«, pa če nas znanost še tako prepričuje v nasprotno. Preprostežem bo prav tako težko razložiti, da človeštvo genetski inženiring v bolj amaterski obliki uporablja že od pamtiveka, drugače na naših policah nikoli ne bi pristali hibridni sadeži, ki jih v naravi ne najdemo v takšni podobi. Kateri? Recimo eksotični davno hibridizirani sadni eksoti kot so... pomaranče in banane.

Vse skupaj bo gospod minister začinil še s ščepcem puhljic o famozni prehrambeni samozadostnosti, ki naj bi predstavljala sveti gral republike, ali naj raje rečem socialistične republike? Preprosteži ministra ne bodo cukali za rokav z dejstvom, da imamo pač daleč premalo ozemlja za resnično samozadostnost, čeprav zminiramo Alpe in jih spremenimo v rodovitna neo-panonska polja. Niti jih ne bo zanimalo dejstvo, da je dejansko premalo zemlje na celotnem planetu, ki bi prehranila vseh 7 milijard lačnih ust, in bomo na koncu hočeš nočeš morali verjeti znanosti in se začeti prehranjevati z nepravično demonizirano genetsko spremenjeno prehrano, če si res želimo izničiti lakoto. Siti zahodni japiji si zaenkrat seveda še lahko dovolimo takšno sprenevedanje, in a ne za vedno.

No, takšne stvari ministra Židana ne zanimajo. Zato, ker ne zanimajo njegove volilne baze. Kot izvrsten populist za množice patriotov, ki radi kupujejo »slovensko«, samo zato, ker je »slovensko«, bo še naprej lomastil s svojimi nacionalistično-, protekcionističnimi floskulami o zdravi slovenski, genetsko nespremenjeni prehrani, ki odtehta vsako podobno iz genetsko spremejene Severne Amerike, ameriško lakajske Evrope, bognedaj celo nečiste Afrike ali Južne Amerike. Kot rečeno, znanstvenih dokazov, da smo Slovenci neskončno superiorni napram drugim državam pri pridelavi hrane še nisem zasledil. Zato bom slovensko kupoval tedaj, ko bo najugodnejše, drugače pa bom posegel po tujih pridelkih, za katere ne dvomim, da gredo skozi enaka - če ne še bolj rigorozna - preverjanja kakovosti kot slovenski. Židanovsko prepričani potrošniki – ponavadi bodo prav ti tisti, ki nasedajo preplačanim »bio« izdelkom – bodo kričali, da je slovenska hrana dokazano boljša od tiste s polic tujih trgovcev, že zaradi tega, ker je bolje, če hrana čim manj potuje. »Bolje iz Panonske nižine v Mercator kot iz Ria v Hofer«, bodo rekli. Že, že, kaj pa iz Italije, Španije ali Nizozemske? A je razlika v času, ki ga živilo preživi v tranzitu, res tako drastična, da upraviči včasih že prav nesramne razlike v ceni avtohtone prehrane? Odgovor je seveda nikalen in skregan z zdravim razumom.   

Nekateri se bodo zaskrbljeno vprašali, kaj pa bo potem s slovenskimi pridelovalci hrane? Ubogi kmetje bodo šli vsi na štrik, če poleg subvencij ne bodo mogli predrago prodajat svojih pridelkov. Preprosto. Zgodila se jim bo prostotržna ekonomija, kjer preživi tisti, ki za najboljšo ceno ponuja najboljšo (oz. najbolj sprejemljivo) kakovost. Tako kot se je zgodila gradbincem, metalurgom, rudarjem in vsem drugim poklicom. Ko zmanjka denarja izginejo tudi svete krave. Na koncu pa bodo potrošniki odločali, ali bodo zavili v Lidl po španski krompir ali pa v na Ljubljansko tržnico po… italijanskega. Će slovenski sadjarji ne bodo prepričali Fructala, da mu svoje superiorne breskve prodajo za večkratnik italijanskih (superiorne očitno morajo biti glede na ceno in glede na navedbe ministra), potem jim še zmeraj preostane večstomilijonski evropski trg, kateri bo gotovo z veseljem pokupil vso zalogo, ki jo imajo glede na očitno kakovostno prednost slovenskega pridelka pred tujimi. Razen če je le-ta iz trte zvita?

Nalijmo si čistega vina. Židanova nacionalna vznesenost je v resnici druga plat iste medalje socialdemokratskega »nacionalega interesa«, ki je tako uspešno »osvobodil« mnoga slovenska državna podjetja finančne likvidnosti, le da so tukaj na udaru nevedni potrošniki, ne pa vsi davkoplačevalci. Ščitenje domačih proizvajalcev, čeprav na račun potrošnikov, ki plačujejo več za fantomsko kakovost smo poznali v enem drugem sistemu, ki pa se je končal s tihotapljenjem kave čez mejo, pomanjkanjem nafte, bankrotom, hiperinflacijo in posledičnim rezanjem ničel z bankovcev v stilu Zimbabweja in mrzličnim nakupovanjem deviz. Gospod Židan, dovolj je bilo. Pariotizem, pomešan s poceni znanstveno nepodprtim populizmom, sodi na proslave ob dnevih državnosti in športne prireditve, ne pa na police trgovin.