GAŠPER GAŠPER KOT LUČ NA UČITELJEVEM OKNU

Se še spomnite časov – sploh ne tako zelo daleč nazaj – ko so se ljudje prisrčno muzali ob imenovanju Marjana Podobnika za direktorja Telekoma? Del vodilne politike na čelu z Janšo in Bajukom se je sicer odzval, a tako mlačno, da ni povzročilo niti prepirov, ki bi zamajali takratno razmerje sil. Javnost je novico sprejela dokaj stoično. Najbrž misleč, da je vodenje državno zaščitenega monopolista, ki je trdno v pravičnih slovenskih rokah kot pilotiranje letala, v katerem je vključen avtopilot. Kot nekakšna častna funkcija politika, ki si je s trdim državotvornim delom zaslužil nekaj počitka in časa za razmišljanje o smislu življenja. Komu mar, če je bil kot inženir kmetijstva brez razpisa imenovan za direktorja telekomunikacijskega podjetja. Morda pa je v tujini veljal za svetovno eminenco telekomunikacij, kar slovenskemu narodu pač ni bilo znano. Pa kaj, če je za izdelavo reklamnih plakatov (ste se kdaj vprašali, zakaj državni monopolist sploh potrebuje reklamiranje, ko pa vendarle nima konkurence na trgu?) brez razpisa najel podjetje, v katerem so na državne denarce čakali njegovi osebni prijatelji. So pač bili najbolj sposobni in naredili najboljše plakate, ki so bili tako superiorni v primerjavi z domačimi in tujimi izdelki, da bi bil javni razpis metanje državnega denarja skozi okno. Kot predsednik uprave se je po slovensko samozavestno trkal po prsih in povedal, da ima Telekom takšna znanja in kompetence, da tujega partnerja ne potrebuje. »Pomemben pa je tudi narodnogospodarski interes,« je zatrdil nekoč, ko so ga povprašali o mednarodnih partnerstvih. Kot že rečeno, ljudstvo se ni razburjalo. Tako pač potekajo stvari v Sloveniji; bojda. Očitno stvar kljub temu deluje, so si mislili pri sebi. Denarja je bilo dovolj, preveč, da bi ga lahko Marjan s sodelavci kar tako zapravil, s svojimi nespametnimi investicijami in nepotrebnimi stroški poslovanja.

Se še spomnite – še malo dlje nazaj, takrat so bili časi še za odtenek bolj romantični – ko je nekdo »nastavu« Zorana Jankovića za predsednika uprave Mercatorja? Nihče se ni razburjal, še več: podeljevali so mu nagrade, GZS in Združenje Manager sta se kar tepla, kdo mu bo za vrat obesil bolj laskav naziv. Ekskluzivnost Electinih pogodb z Mercatorjem je bila pač nujno zlo. Tako uspešen vodja si bo pač vzel kos pogače zase in svoj zarod, važno je, da družba pod njegovim modrim vodstvom prosperira kot še nikoli doslej. Čeprav smo kasneje izvedeli, da je bil silni razvoj Mercatorja ravno tako papirnat, kot je bila papirnata rast slovenskega predkriznega gospodarstva, to ni zamajalo njegovega kreda med gospodarstveniki, a to je že druga zgodba. Pomembno je, da davnega leta 1997 vseobsegajočega zgražanja nad nastavljenim direktorjem največjega nacionalnega trgovca ni bilo. Ko je nekaj let kasneje dvakrat poskušal po preverjenem tajkunskem receptu s pajdaši ugrabiti celotno družbo, ni nihče pomislil, da so ga kot podjetnika dvomljivih poslovnih metod v svojih prejšnjih službah nastavili politiki.

In nato se je pred dnevi zgodil Gašper Gašper Mišič. Nič posebnega. Politika je zopet šla svojo pot. Tista iz ospredja potiho kot tista arogantna in ohola iz ozadja, sestavljena iz nam tako znanih ožjih družinskih članov, ki je zadevo bolj očitno in glasno podprla. Ladijski častnik bo zdaj tisti, ki bo Luko Koper odpeljal v varen pristan evropske logistične integracije ter jo ubranil napadov Reke in Trsta. In to kar v 90 dneh. Saj je strokovnjak za logistiko in premore večletne izkušnje s področja vodenja velikih gospodarskih sistemov. A ni? Kakorkoli že, odločilni glas je dal nazdornik, ki na nikakršen način ni povezan z Zoranom Jankovićem, in s tem na čelo pomagal novemu direktorju, ki prav tako na nikakršen način ni povezan z Zoranom Jankovićem – očitno imata veliko skupnega.  

A je vendarle nekaj drugače kot tolikokrat pred tem. Vrag je vzel šalo. Denarja ni. Debele krave na kredit smo že zdavnaj zaklali, skuhali in pojedli. Zdaj je čas, ko mesarji izdajajo račune. V času, ko politika razmišlja, ali bi bilo bolje za cekine zaprostiti tiste, ki se iz meseca v mesec tolčejo s pomočjo socialnih transferjev ali kar celotno delovno prebivalstvo in s kriznim davkom še bolj posoliti odprto rano hirajočega gospodarstva, ljudje očitno niso več pripravljeni gledati bratskega političnega kadrovanja, kjer vsak poskrbi za svoje, manjko v fiskusu pa nato kot bankomat na dveh nogah rešuje davkoplačevalec. Javno mnenje se je odločno zarotilo proti Gašperju Gašperju, prav tako bi se proti Stanku Stanku ali pa Zoranu Zoranu, če bi v tem nesrečnem času prišel na očitno nastavljeno mesto državne družbe. Napovedani so protesti. Ekonomisti se držijo za glavo. Mediji so v redkem enotnem naletu glasno izpostavili in upravičeno grajali kulturo političnega kadrovanja. Šestnajst let prepozno, a vendarle. Politika je bila takorekoč prisiljena tuliti z množico, kajti to je njena primarna naloga. Ne le zveličani pravičnik Virant (kateri bi si raje v trebuh zapičil samurajski nož, kot sprejel funkcionarsko nadomestilo, ker je to nemoralno in nepošteno), ampak kar celotna koalicijska in opozicijska smetana je morala začeti ubrano zavijati z ogorčeno množico. Oglasila se je celo bivša šefica Alenka, ki pa je kljub temu jasno pokazala, da jo bolj kot škoda, ki bi jo njen bivši kabinetni državni sekretar povzročil gospodarski družbi in njenim delavcem, skrbi škoda, ki jo bo povzročil politični stranki in vsem pozitivno naravnanim ljudem v njej. Da politična kriza ni nujno slaba stvar in se jo zlahka da izkoristiti za pridobivanje javnega mnenja, sta dokazala politika z razvitim socialnim čutom, Karel Erjavec, ki nikoli ne pozabi omeniti »svojih upokojencev«, ki tako težko živijo in se odrekajo, vlada pa z državnim denarjem neracionalno gospodari, in Igor Lukšič, ki je pravičniško pograjal nadzornike SOD-a, ki so izvolili Gašperja Gašperja, in ob tem prikladno pozabil na ukinjeni AUKN, sestavljen iz preverjenih SD-jevih kadrov, kateri ne bi dvakrat pomislili, ko bi bilo treba nastavit njim ljube »strokovnjake«. V preteklosti.

A časi se morda kljub vsemu spreminjajo. Smo na edinstvenem razpotju. Naslednji tedni bodo po mojem mnenju tisti, ki bodo oblikovali to desetletje. Lahko bo zadeva potihnila, kot jih je že veliko prej. Novi dnevnopolitični dogodki bodo zasenčili Gašperja Gašperja in o njem bomo naslednjič brali, ko bo zahteval odpravnino zaradi neupravičene razrešitve ali pa morda, ko bo Luka odškodninsko tožila njega zaradi njegovih vrhunskih vodstvenih ukrepov. Če se to zgodi, si bomo krivi sami. Qui tacit consentire (kdor molči se šteje, da pritrjuje). Mogoče pa ne. Mogoče bo to dogodek, ki bo presekal sukcesijo slovenskega političnega kadrovanja. Gašper Gašper lahko simbolizira Cankarjevo luč na učiteljevem oknu slovenske korporacijsko-kadrovske higiene in morda celo odnosa do ravnanja z državnim denarjem. Priložnost je tukaj. Mediji, (prisiljena, a vseeno) politična volja in ljudstvo so skoraj plebiscitarno sinhroni v svojih klicih. Protestniki, sedaj imate priložnost, da dokažete, kako vas februarja vendarle ni angažirala in na suho nategnila samo ena politična opcija. Zgrabite jo!