VLADAVINA PRAVA IN DRUGE LJUDSKE PRIPOVEDKE

Spominjam se debelušnega gospoda z gimnazije, profesorja zgodovine, ki nam je v navalu filozofske ihte hitel razlagat, da je pravo pravzaprav nekoristna človeška dejavnost, ker se ga da prirediti in posledično zlorabiti na tak način, da koristi le sovražnim elementom v družbi. Kot primer je navedel Stalina, možaka, ki je na “legalen” način pomoril več milijonov ljudi. Nekako sem na globji ravni še zmeraj verjel v splošno vladavino prava v smislu, kodificiranega etičnega ideala civilizirane družbe brez katerega bi preveč razmnožena in biološko neuravnotežena čreda vrste homo sapiens razpadla na oportunistične celice, kaos bi zavladal našim ulicam, nihče več ne bi bil sposoben legitimno preprečiti tolpi zlobnežev, da sredi ulice pretepe starejšo občanko.

Kultivacija kodificirane morale, ki so jo postopoma gradili velikani evropskega prava kot so bili Rousseau, Spinoza, Kant in Grotius,  je vsekakor civilizaciji potrebna človeška dejavnost. Svoboda in enakost pred zakonom. Enake priložnosti za vse. Sliši se odlično. Zeitgeist kontinentalnega prava nas je pripeljal do točke, ko pozitivno pravo jemljemo kot novodobno Biblijo, ki pa je roko na srce res velik napredek v primerjavi s tem pastirskim bližnjevzodnim tekstom – zdaj vsaj ne poznamo uzakonjega zasužnjevanja sosednjih narodov.

Ne bom dovolj prevzeten, da bi trdil, kako je Slovenija popoln mimostrel vladavine prava in posmeh drugega člena naše na hitro napisane ustave. Kdor misli drugače naj preživi vikend paket v Zimbabweju ali Siriji. Minimum pravne države obstaja. Nismo si ga priborili sami, niti nam ga niso priborili partizani, Rudolf Meister ali Ivan Cankar. Sledili smo razvoju humanistične misli in se prilagajali širšemu toku razvoja paradigme pravičnosti, v katerega so nas usmerjali večji narodi.  

A ta civilizacijski minimum ni dovolj da državo označimo za “pravno”.  Potrebno je nekaj več. Nekaj kar daje tisti občutek, da stvari zares delujejo. Pomirjen sem, da ne bom oropan,  kamenjan in ubit ampak hkrati si želim zagotovila, da ne bom posiljen s strani državne birokracije, prikrajšan zaradi neenakomerne razdelitve sredstev in na sodišču ter pred upravnimi organi obravnavan nič drugače, kot poslanec državnega zbora ali pa predsednik uprave nacionalnega monopolistista. Skeptik v slovensko zakonodajo (oz. vsaj našo avtohtono implementacijo kontinentalega prava pomešano z raznimi okusi post-diktatorske paradigme) sem postal v devetdesetih. Vsi poznamo drugi člen Ustave Republike Slovenije, a besede so tako zelo poceni. Kar vprašajte politike.  Najvišji dokument države mi je zagotavljal enakost pred zakonom.  plutokracije in drugi priviligiranci pa naj ne bi bili vredni nič več kot jaz, navaden, z elitami nepovezan smrtnik.

Takole se je zasejalo seme mojega dvoma.

Nekoč so bili certifikati. Bojda si bomo delili premoženje, so nam govorili. 100 tisoč starih čukov, smo dobili tudi tisti, ki se jugoslavije spominjamo bolj po neokusnih Kraševih čokoladah in Ledovih kornetih, kot pa zasedanj Beograjskega parlamenta. Za ta denar bi si lahko kupil novo kolo! Škoda, da so bili samo papirnati – svetovna eminenca ekonomske znanosti doktor Jože Mencinger nam je navadnim državljanom že vnaprej povedal, da so le ničvredni listi papirja. Danes, ko na zadevo gledam z distance in še enkrat berem stare predpise, sem prepričan, da sta bila Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij in Sprememba le tega iz leta 1992 namensko napisana tako, da sta omogočala koncentracijo nekdaj državnega premoženja v rokah izbrane plutokracije, ki je bila po godu tedanjega političnega mastodonta LDSa in njegovim priveskom. Vse pod budnim (ali pa malce manj budnim) očesom zadrtega birokrata – in kasneje kafkovsko metamorforiziranega new-age guruja, za katerim so po njegovi smrti jokale stare mame. Le ta je v svoji manični obsesiji po oblasti bil pripravljen prodati tudi interese lastnega naroda, samo da je dosegel vse-obsegajoč politični konsenz, ki ga je obdržal na oblasti. Kasneje, ko so se že kazali prvi obrisi vseobsegajoče katastrofe in izrinjanja kapitalskih manjšin, so nas poučili da je bil namen privatizacije dober, zalomilo pa se je v praksi, ki je ni bilo mogoče predvideti z danimi analizami. Sam trdim, da so zakonodajalci točno vedeli, da lastniki certifikatov ne bodo imeli pojma kaj bi si z njimi počeli in da se bo kapital na koncu koncentriral pri PIDovskih tajkunih, by-pass podjetjih in Mencingerjevih rdečih direktorjih ter njihovimi nasledniki, z velikim zaključkom protekcionistične politike nacionalnega interesa leta 2008, ko so začeli implodirati plenilski menedžerski prevzemi vpričo svetovne finančne krize. Slovenija in njena tako opevana ustavno zaščitena sociala, je izgubila milijarde, ki se ne bodo vrnile nikoli. Ne njej, ne njenim davkoplačevalcem. Pravna država je vso to kalvarijo na tak ali drugačen način uzakonjevala dve desetletji, dokler ni zmanjkalo denarja. Sodili bodo Šrotu in Bavčarju, nikoli pa zakonodajalcem, kateri so (namerno?) ustvarili pogoje, ki so priviligiranim dovoljevale nemoteno plenjenje po nekoč skupni državni lastnini. Na izpitu je padla zakonodajna oblast.

Sodniki. Svete krave tretje veje oblasti. Preverjajo izključno en drugega s farsičnimi internimi nadzori. Zunanji nadzori, ki iščejo napake in pomanjkanje znanja, so zanje nedopusten napad na njihovo neodvisnost in integriteto sodniškega poklica. Napuh, ki ga znajo pokazati v medijsko odmevnih primerih, kaže na njihovo absolutno nedotakljivost na ravni viktorianske doktrine “the king can do no wrong”. Medtem jim gre izredno težko z ust zakaj na drugi stopnji pade nerazumljivo število sodb, velikokrat tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršite v določb pravdnega postopka. Le dva razloga sta, s katerimi bi lahko interpretiral tak modus operandi slovenskega pravosodja. Prvi je neznanje/nesposobnost/nepoučenost sodnikov na prvi stopnji. Drugi je neverjetna zapletenost slovenske procesne in materialne zakonodaje, ki pušča ogromno možnosti za interpretacijo. Oba razloga ne pomenita nič dobrega za kredibilnost naše pravno-državniške integritete. Če drži prva, potem je hudo prizadeta sodna veja oblasti, ki niti nima pravih vzvodov, da bi takšno situacijo izboljšala (še posebej glede na zanimiv paradoks, da sodnikov  primanjkuje, medtem ko so mladi progresivni pravniki z inštrumentom pravniškega državnega izpita vsaj začasno izločeni iz tega poklica), če drži druga, potem imamo očitno disfukcionalno izvršilno in zakonodajno vejo oblasti, kateri bruhata nerazumljivo pozitivno pravo, ki je samo po sebi skregano z osnovnim poslanstvom pravnih predpisov -  da naj bodo ti kar se da enostavni, logični in razumljivi. “Corruptisima re publica plurimae leges” (“v najbolj koruptivni državi je največ zakonov”), je nekoč zapisal starorimski dramatik Tercij. Na izpitu sta padli tako sodna kot zakonodajna veja oblasti.“

Vrsto let nazaj sem delal na Generalnem Sekretariatu Republike Slovenije, kjer sem imel priložnost  brati in delno tehnično popravljati predloge zakonodajnih aktov, ki so  v surovi obliki prišli iz pristojnih resorjev, na njihovi poti do sej Vlade in kasneje sej Državnega zbora. Ljudje, ki so pisali nekatere od teh zmazkov so vsaj pravno nepoučeni če ne že funkcionalno nepismeni. Ogromno tekstov se je pošiljalo nazaj v ponovno obdelavo, ker niso tvorili koherentnega smisla, večkrat so si členi medsebojno nasprotovali, ali pa je celoten akt ni bil usklajen s kakšnim drugim, ki ga je pripravilo drugo ministrstvo (učinkovito medresorsko usklajevanje, je bila nedosegljiva utopija). Prav tako sem se spraševal zakaj ministrstva zaposlujejo tako ogromno številko ljudi na odgovornih delovnih mestih sekretarjev, vodij kabinetov, celo ministrov, , ki pišejo “bil” z u-jem, “ministrstvo” z e-jem, preizkušnja z s-jem in podobne napake za katere bi učiteljice s cvekom poslale v klop osnovnošolca. Včasih se je bilo prav surrealistično zavedati, da v bistvu neposredno prisostvujem delovanju izvršilne veje oblasti. Tisti zadnji ščit parlamentarne demokracije, preden akt dozori za odločanje na zakonodajni ravni oblasti, pred devetdesetimi poklicnimi bleferji v Državnem Zboru. Na izpitu je padla še izvršilna veja oblasti.

A jaz sem upal. Verjel.

Tudi, ko smo povsem v skladu z Zakonom o javnih naročilih kupili vladnega Falcona, preplačane operacijske mize za Klinični center in celo floto vozil katerih nemogoča kombinacija opreme in motorja, je več kot očitno priviligirala enega samega proizvajalca. Dve režimsko priviligirani podjetji sta skupaj z Ropovo vlado izvedli ndragetovski nateg stoletja z avtomobilskimi nalepkami, leta kasneje pa iztožili še odškodnino za prekinitev gnile koruptivne pogodbe. Rušili smo nekatere črne gradnje, druge legalizirali ter zraven mahali s formalno-pravno povsem legalnimi, moralno pa povsem bankrotiranimi sklepi upravnih organov o  spremembah namemnosti zemljišč.  Zgodili so se balkanski bojevniki. Še prej smo jih po prstih dobili s strani Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je dala prav gospodu Lukendi, kateremu so naši preobremenjeni sodniki več kot desetletje odlagali pravično razsodbo, kljub temu, da so se izrecno držali zakona o pravdnem postopku,  kar je nato sprožilo pravi plaz odškodninskih zahtevkov zaradi sojenja v nerazumnem roku. Spomnim se, da so državni pravobranilci na seje vlade pošiljali kupe poravnav z na sodbo predolgo čakajočimi državljani, katerih tedenski seštevek je skoraj po pravilu presegal 100.000 evrov. Ceno neučinkovitosti sodstva so izstavili davkoplačevalcu. Nekje vmes so sodniki grozili še s stavko, prepričani, da si zaslužijo ministrsko plačo.

Več let sem opazoval ta proces dekonstrukcije in še upal, da se bo nekoč nekaj obrnilo na bolje.  Nekoč bodo prišli novi ljudje, z drugačno energijo, progresivnim, nebirokratskim pogledom na razvoj kontinentalnega prava. Ljudje, ki bodo postavili integriteto pred iskanjem luknje, ki jo je tam namenoma pustil zakonodajalec. Taki, ki bodo razumeli, da neodvisnost tretje veje oblasti, ne sme opravičevati nesposobnosti sodnikov. In taki, ki bodo račune za preteklost izstavljali tistim, ki so za preteklost tudi odgovorni.

Nato sem nekaj let nazaj šel na razgovor za službo s funkcionarjem blizu slovenskega političnega vrha – če to bere se bo gotovo našel v tekstu.  Sredi rutinskih vprašanj, me je vprašal kaj naj bi po moje počeli pravniki. Naivno sem sem mu odvrnil, da je pravnikova naloga interpretacija zakonodaje na preprost, vsem razumljiv način, hkrati pa se trudi biti pošten in iskati ne le legalnost temveč tudi legitimnost, ki bi morala v vsakem dobro napisanem zakonu biti zajeta v duhu zakonodajalčevega namena. Gospod se je oholo zasmejal in odvrnil: “Hoho, to znam tudi sam.  Pravniki ste tukaj zato da iščete luknje v zakonodaji. Vaš osnovni namen je izigravanje prava na način, ki je še zmeraj dovolj legalen, da se lahko interpretira kot legitimen.”

Potem sem šel domov in nehal verjeti. Američani imajo izvrsten opis, ko končno ugotoviš, da se ni več vredno boriti: “It’s like shoveling shit against the tide.” Danes sem diplomirani pravnik, ki se dela v okviru  slovenskega pravosodja ogiba tako krčevito, kot bi se takistega dela v Sadamovem Iraku, Asadovi Siriji ali pa pogodbenega ubijanja za mehiške narkokartele. Res je, nismo Zimbabwe. Po ulicah ne strašijo paravojaške milice. Policija ni tako podkupljiva kot tista v Ciudad Juarezu. A od evropsko učinkovite uporabe zakonodaje, ki bo vzbujala zaupanje v zahodne civilizacije vredno vladavino prava,  smo oddaljeni ravno toliko kot leta 1991. Ali pa morda leta 1945?