DRŽAVNI PRAVOSODNI IZPIT ALI KAKO VZDRŽEVATI ELITO NA SLOVENSKI NAČIN

Študent  prava, ki je opravil vse izpite in z diplomo v žepu odhiti do najbližje beznice, čez par dni z mačkom hitro ugotovi, da Zakon o  pravniškem državnem izpitu predstavlja nekakšno neumno birokratsko oviro do najbolj želenih pravnih poklicev (odvetnik, sodnik, notar), hkrati pa nesramno nezaupnico pouku na pravnih fakultetah. Zakonodajalec podvomi, da se je študent na pravni šoli naučil dovolj, da bi - čeprav ob ustreznem pripravništvu - takoj šel med svoje poklicne kolege in začel pomagati v boju proti balkansko dolgim pravnim zaostankom v nam ljubi deželi. Namesto tega ga, v duhu arhetipske birokratske nepotrebnosti - raje še enkrat pošlje pred komisijo, kjer se bo znova učil vsega kar se je že na fakulteti, le da v smešnih, nemogočih podrobostih. Še enkrat bo moral obdelati področja civilnega, kazenskega prava kot tudi javnega prava. Seveda je v  Sloveniji med drugim nepomembno dejstvo, da se bodo diplomanti poklicno bržkone ukvarjali z veliko ožjo tematiko znotraj enega od teh sklopov, druga pa so jim  - vsaj v takšni globini -  koristna ravno toliko, kot Stephenu Hawkingu kotalke.

Tako so mladi pravniki - vsaj  tisti, ki se ne morejo pohvaliti z res visokimi povprečji  in gredo takoj na sodišče, in tistimi, ki gredo na sodišče po staroslovanski nepotistični tradiciji – prisiljeni pasti v kremplje izkoriščevalskih odvetnikov, pri katerih dolgo delajo zastonj, nato pa še več let za prgišče cekinov, s katerim si lahko kupijo kakšno Lidlovo štručko, preden bodo končno lahko pristopili k opravljanju izpita. Seveda jim tudi uspešno opravljen izpit in potencialna advokatura ne bosta prinesla pogače na mizo - veliko število mladih odvetnikov  zaradi manjka velikih strank propade, oz. se raje odločijo, da bodo pisarno zaprli in šli delat nazaj tja koder so pričeli, kot zvesti služabniki starejših, v ranjki jugi vzgojenih odvetnikov z večjimi, dobičkonosnejšimi strankami, ki zagotavljajo dovolj velike zaslužke, da konec meseca ne ostane samo za pogret ričet. 

Druga možnost ni veliko boljša – večletno čakanje na poziv sodišča -  kjer potem smejo delati kot volunterji, večkrat ponižani na raven pencil-pusherskim postreščkov sodniškim delavem, zraven pa čakajo na izpit in spotoma živijo od zraka in bistre studenčne vode. Ko končno pridejo na težko prigarani izpit ni nujno, da ga bodo naredili. Komisija se po najboljših močeh trudi ohraniti pravniški ceh dovolj vzdržno ekskluziven, da kdaj pa kdaj koga “vržejo” povsem iz principa.Tam v komisiji med drugim pogosto sedi Miro Senica, gospod, ki je bolj kot po  člankih v strokovnih revijah in razvoju slovenskega pravoznanstva znan po svojem absolutističnem obvladovanju  pravosodja v času Pahorjevega trojčka. Med mladimi upi, ki želijo prodreti v ta (preveč) prestižen poklic, se šušlja, da prav ta gospod (in še nekateri cehovski kolegi na komisiji), postavljajo neodgovorljiva vprašanja, ko se jim zazdi, da je bilo že preveč uspešnih kandidatov v določenem obdobju. Posledica je da nam bojda primanjkuje sodnikov, imamo pa na tisoče univerzitetno diplomiranih pravnikov, ki delajo v raznih nategunskih družbah tipa “pravno svetovanje”, podirajo drva v gozdovih, praznijo greznice ali še huje delajo v javni upravi, namesto, da bi jih po hitrem postopku aktivno spustili zraven v proces pravosodja.

Že res da nimajo izkušenj, a bi jih s prakso pridobili, ravno tako kot nepotistični priviligiranci, ki na sodiščih delajo danes. Poleg tega si upam trditi, da bi taisti mladi bili povsem enakopravni, najbrž pa boljši od trenutnih SFRJ-evskih sodnikov, ki delo opravljajo danes v samostojni Sloveniji, svoje obrti pa so se učili v povsem neprimerljivem času in sistemu. Na tak način je sistem nastavljen tako, da ohranja oligarhični status quo že ustolilenih pravnih strokovnjakov. Le oni imajo dovolj pooblastil, da sploh kaj naredijo v sferi procesnega prava. Če jih je manj bo zmeraj več povpraševanja kot ponudbe. Tako bodo odvetniki vzdrževali elitno patino svojega poklica z bizarno visokimi tarifami, namesto, da bi bili postavljeni na raven malce višjih birokratov, kamor pravzaprav spadajo, sodniki pa polnili svoje predale z nerešenimi primeri in kazali fundamentalno pomanjkanje pravoznanstveve teorije, ko bodo njihovi kolegi na drugi stopnji vedno znova zavračali njihove prvostopenjske sodbe. In krog je zaključen. Strokovnjaki tretje veje oblasti so kot nafta. Dobrina, ki je dragocena ne zaradi svoje intrinzične vrednosti, ampak zaradi njenega pomanjkanja. Na zdravje gospod Kozinc. Na zdravje gospod Senica. Še na mnoga leta.