SREČNO SLOVENIJA!

Nedolgo nazaj, že v poprotestniških časih, sem pozno ponoči v nejeveri strmel v zaslon prenosnega računalnika, ki je prikazoval najnovejše politbarometre, katere sta predstavljala Delo in Ninamedia. Gledal sem v tisti grozljiv rdeč kvadrat z belima črkama S in D, ki sta porogljivo bolščali vame kot dva znanilca skorajšnega požara v mestu Gogi.

»Socialni demokrati imajo še zmeraj prepričljivo podporo med državljani Republike Slovenije,« je jasno pravil naslov članka. Pozitivna Slovenija – druga plat, oz. kar ista plat istega kovanca – na drugem mestu. Morda živim v paralelnem vesolju kvantnega sveta, kjer so nepojmljive stvari postale statistično verjetne? Samo v paralelnem vesolju bi se namreč državljani dežele na sončni strani Alp kar dvakrat pustili na suho nategniti na identičen način. S strani politične stranke, ki vztrajno in neumorno propagira propadli model zaostalega protekcionizma, državnega lastništva podjetij in nacionalnega interesa. Da, nacionalnega interesa. Tistega, zaradi katerega so nekateri pred leti proslavljali, ko je Laško s pomočjo državnih institucij izrinilo Interbrew in kupilo pivovarno Union. Tistega, zaradi katerega so danes na zatožni klopi režimski menedžerji, ki so državno lastnino enačili z zasebno. Tistega, zaradi katerega je na tisoče ljudi postalo obsojenih na životarjenje ob socialni denarni pomoči.

Ko je SD prevzel Igor Lukšič, sem sam pri sebi dejal, da je to pravzaprav prikrit blagoslov, misleč, da zdaj, ko se bo stranka pod njegovim vplivom prevesila v zmeraj bolj radikalno, populistično, antikapitalistično, evroskeptično levo opcijo in se približala svojim totalitarnim koreninam, bo posledično izgubila na pomenu, politični prostor pa se bo prečistil nepotrebne nesnage, ki je pajdaškim oportunistom slovenske tranzicije vse od časa prve LDS smetila po slovenskem političnem, gospodarskem in družbenem prostoru. Še bolj jim ne bo hotelo biti jasno, da se s tujim denarjem gospodari veliko manj previdno in učinkovito kot s svojim (Lukšič o privatizacijI Telekoma: »To je neresno in nezrelo. Vladne stranke so odgovorne, da se premoženje Slovenije vsaj ne bo zmanjšalo, če že ne okrepilo, a tu govorim o celotnem državnem premoženju.«). Še bolj bodo vzbujali nekakšnen hujskaški kvazi nacionalizem, ki bo omogočal, da nastavljena režimska elita parazitsko izkorišča korporacijske entitete, ki so nekoč predstavljale skupno dobro. (»Mi bomo strateško podjetje (Telekom), ki smo ga razvili, pustili, da se plemeniti in polni žepe drugih držav.«) Še bolj se bodo posluževali intelektualnega diskurza nevrednih napadov na »neoliberalizem«, brez podaje konkretne definicije, kaj ta kmečki pameti všečna skovanka sploh pomeni (Lukšič o EU: »Evropa bo socialdemokratska ali pa bo izginila v ropotarnici zgodovine kot stara šara,« je dejal na posvetu o utaji davkov in korupciji, socialdemokracija pa da je odgovorna, da neoliberalizem spravi z vladajoče pozicije). Še več bo poceni poceni govorniških trikov, ki ne povedo nič, hkrati pa poženejo kri po žilah že prepričanih (Lukšič je požel ovacije na kongreu stranke maja, ko je izbruhal sledečo revolucionarno misel: »Edini rdeči monopol, ki je socialnim demokratom še ostal, je srce. In desnica bi nam izruvala še tega. Srca ne damo! Bije levo zgoraj.«).

Retorika se je res zaostrila, natančno tako, kot sem predvidel, jaz pa sem nestrpno pričakoval potop stranke in morda prvi signal, da smo končno začeli čistiti moreči duh totalitarizma, ki ga kot utež okrog nacionalnega vratu nosimo že dolga desetletja – čeprav 20 let za Čehi, Slovaki in Poljaki, a počasi se daleč pride, pravijo, potovanje tisočih kilometrov pa se začne s prvim korakom. A glej ga zlomka, potopa nekako – ni bilo. Bolj ko so izjave predstavnikov stranke postajale oddaljene od realnosti in bolj ko so bredli v neko skoraj odkrito flirtanje z navidez skandinavsko demokratičnim, v resnici pa čisto jugoslovansko diktatorskim socializmom, bolj jim je podpora rasla.

Kaj je šlo narobe? Od kod takšna podpora ne samo Socialnim demokratom in njihovi že kar komični demonizaciji modernega liberalnega kapitalizma, ampak tudi njeni ideološki zaveznici, Pozitivni Sloveniji, katere berlusconijevsko premeteni, a intelektualno bushevsko inferiorni boter pravzaprav igra na iste ideološke strune »demokratičnega socializma« (beri: klientelizma, državnega intervencionalizma in poceni retorike o nacionalnem interesu).

Protesti so odnesli desnico, a se povsem umirili, ko je na oblast prišla levica. Vrst pred rdečim križem je bilo konec, sindikati so kar naenkrat postali bolj razumevajoči in pripravljeni na kompromise, ljudje so se umirili. Celo blamaža premierke Bratuškove, ko je Richardu Questu na CNN-u s polomljenim naglasom v slogu hrvaške evroposlanke Markovićeve, ki se ponaša z naglasom KGB-jevih zasliševalcev v filmih o Jamesu Bondu, razlagala »Vi nid mor tajm«, zraven pa mrzlično brskala med vnaprej pripravljenimi plonk ceglci, se je ljudem zdela smešna, če ne celo ljubka in prisrčna, ne pa sramotna in položaja nevredna. SD-jev minister Židan se ni prav nič sramoval čisto odkritega in znanstveno neutemeljenega nacionalističnega priviligiranja slovenskih kmetijskih pridelkov, čeprav na račun potrošnikov.

V oči sta bodla dva simbola mandata. Prvi je bil PS-ov minister Jaklič, ki se je v Mladini, smejoč se, pojavil na fotografiji, udobno zleknjen v fotelj vladnega Falcona pred začetkom prvega protokolarnega poleta. Drugi simbol mandata je bila državna prireditev, na kateri se je zbrala celotna leva elita in veselo prepevala komunistično internacionalo, pesem karizmatičnemu morilcu Che Guevari, premierko pa smo lahko opazovali, kako je z zanosom odpirala usta ob Bandieri Rossi. Glede na to, da je po mnenju Ustavnega sodišča poveličevanje komunističnega režima protiustavno, so bili državniki vsaj v navzkrižju z ustavo, še bolj pa z zdravo pametjo, če pomislimo, da dejanje ni bilo analogno nič drugačno, kot če bi se predstavniki Bundestaga zbrali nekje v Orlovem gnezdu in prepevali: »Denn heute, da hört uns Deutschland und morgen die ganze Welt.«

Tisto nejeverno strmenje v prenosni računalnik dolgo ni dalo odgovora. Nikakor si nisem mogel predstavljati, da je tretjina Slovencev blaznežev, ki se jim kolca po totalitarizmu in z gnusom zavračajo ideale potrošniške družbe in kapitalizma na splošno. Vendarle imamo tudi v Ljubljani iStore in pokupimo skoraj dvakrat toliko avtomobilov kot Hrvati, čeprav nas je milijon manj, hkrati pa na dopuste še zdaleč ne odhajamo samo v Portorož in Ankaran. Ampak politika je vendarle igra ponudbe in povpraševanja, kjer politiki lačnemu narodu dajo točno tiste enovrstičnice, ki si jih le-ta želi. Lukšič torej vsekakor ne bi bentil čez neoliberalizem, premierka Bratuškova pa ne bi prepevala komunističnih pesmic, če ne bi prekleto dobro vedela, da bodo ljudje na takšne neumnosti reagirali pozitivno v smislu političnih kazalcev. Paradoks torej?

Nato se je zgodilo. Prebral sem stavek, ki mi je pomenil nekak preskok v paradigmi razumevanja slovenske afinitete do kvazi-socialističnih veljakov naše vedno bolj na skrajno levo polzeče levice.

Prebral sem namreč komentar pod spletnim člankom o prodaji Mercatorja. Avtorju se je takole zapisalo (verbatim):

»Zakaj Avstrija ne proda Spar, zakaj Francozi ne prodajo LeClerc, zakaj Nemci ne prodajo Lidl ? Ker niso ne_umni, kdo jim bo pa njihove izdelke prodajal ? Taksnih velikih podjetji se ne prodaja, Mercator potrebuje samo dobro vodstvo, ki bi moralo kazensko in financno odgovarjati v primerih izcrpavanja podjetja, kmalu nam bodo vse razprodali in potem bomo kot je bilo nekoc Kosovo v Jugoslaviji, le da bomo mi Kosovo v EU, bravo vsem ki ste v 22 letih unicili kar so nasi predniki gradili stetja !!!«

Po petih minutah, ko sem si opomogel od božjastnega napada, sem začel razmišljati. Naš problem ni jugonostalgija, niti afiniteta do nove vrste nevzdržnega socializma, ampak enostavno popolno nepoznavanje zakonitosti zasebne lastnine in prostega trga. Podobno kot so pred Darwinom naši predniki bili prisiljeni verjeti v boga, tako je povprečen Slovenec ob manjku znanja o prostotržni ekonomiji zelo lahka tarča kvazi socialistov, ki mu buče prodajajo zavite v celofan njegovega neznanja. Očitno povprečen podalpski Slovan o podjetjih razmišlja kot o nečem, kar je »naše« ali pa »njihovo«. Kapital v njegovem – od prejšnjega sistema pa tudi zgrešene slovenske tranzicije – okuženem pogledu na svet dobi neko nacionalno identiteto. Koncept delniških družb je zanj španska vas. Mercator vendarle mora ostati slovenski, a ne?! Zakaj bi se tujci bogatili na naš račun? Liberalni kapitalizem je zelo lahka tarča populistov, ker nikakor ne predstavlja ureditev brez napak. Še najlažje pa se ga napada tedaj, ko ciljna publika o njem ve premalo oz. nič. Takrat se da vakuum v znanju hitro napolniti z bedarijami spretnih govorcev. V tem smislu sem začenjal doumevati premetenost vladajoče klike. V resnici gre samo za mašenje neznanja z neresničnimi, zavajajočimi floskulami, s katerimi narod dobi duševnega »kruha in iger« (oz. samo iger), mlini pravega pajdaškega kapitalizma pa nemoteno meljejo naprej v ozadju. Na koncu, ko bo model končno postal nevzdržen, bo vsega kriva kruta neoliberalna Trojka, ki nam bo vzela suverenost in uvedla diktaturo kapitala. Na Slovenskem smo mi gospodar, so rekli nekoč. 

Ko sem doumel dinamiko večnega cikla slovenske tranzicije, je bil občutek grenko-sladek. Sladek zato, ker sem končno razumel. Grenak pa zato, ker imam rad svojo domovino, po zgoraj zapisanem spoznanju, pa sem spoznal, da nam ni pomoči. Se spomnite praznovanja dneva državnosti v devetdesetih in zgodnjih dvatisočih?

To je bil dan za nostalgijo in trkanje po prsih, češ kako postajamo slovanska Švica. Danes, ko se je ta iluzija dokončno razblinila, ga ljudje doživljajo bolj trpko in introspektivno. Zame je danes predvsem čas, ko razmišljam, kaj vse bi lahko bilo, če bi počistili s tranzicijskimi vampirji in njih institucionaliziranimi tolpami, ki so še vedno razpredene kot pajčevina v davno zapuščeni shrambi. Slovanska Švica? Danes bi bil vesel, če bi moja domovina končno stopila iz ubijalskega primeža kanibalskega kapitalizma, ki se skriva za tančico socialnih floskul, katerim lahko nasedajo le ljudje, ki so bili vzgojeni v avtohtonem komunizmu in posledično ne razumejo tržne ekonomije. Danes bi bil vesel, če bi bili vsaj na poti Češke, Slovaške in Poljske. Ampak bojda bodo tu na proslavah spet mahali z rdečimi zvezdami in se borili proti plenjenju slovenskih podjetij s strani hudobnih tujcev... Pa smo spet tam, kjer smo nekoč začeli in kjer bomo nekoč brezpogojno končali.