ONE NIGHT IN BANGKOK 

Če bi se Kiichiro Toyoda danes ozrl po ulicah Bangkoka, bi se mu sladko smejalo. Izdelki tovarne, ki jo je spočel pred več kot sedemdesetimi leti, ko mu je padlo na pamet, da bi poleg šivalnih strojev začel proizvajati še kaj bolj razburljivega – recimo motorna vozila – imajo skoraj primat na ulicah glavnega tajskega mesta.

Sprehajajoč se po Sukhumvit Road – najbolj prometni ulici v mestu – sem se spraševal ali imajo več masažnih salonov s »srečnim koncem« kjer prijetne dame srednjih let za tabo tulijo: »Sexy maaaaan, where u go, u want masaaaaaage?«** ali vijoličnih in rumeno-zelenih taksijev, ki jih v osupljivi večini sestavljajo različne generacije Toyote Corolle 1.6E. Po natančnem štetju sem ugotovil, da je bilo več Toyot. Masažni saloni so tako ali tako hitro izgubili svoj čar, ko sem videl, da je za dame »sexy man« tudi za mano hodeč plešast Anglež s pivskim trebuhom in obrazom, ki bi bil lahko všeč samo osebi, ki ga je rodila. Torej Toyota. Vsepovsod.

Pa ne samo med taksiji. Skoraj vse, kar se tam doli vali po cestah na od tropske vročine izrabljenih radialnih gumah, so naredili ljudje na tistem otoku, kjer se najraje prehranjujejo s surovimi ribami. Mazda, Toyota, Nissan, Isuzu, Mitsubishi in Honda si veselo manejo roke. Bolj od njihovih izdelkov so na Tajskem popularni samo preparati, ki zdravijo erektilno disfunkcijo. Evropejci in Američani pa nesrečno zmajujejo z glavo, ko prodajo na leto približno toliko svojih izdelkov, kot Evropejci pokupimo jedilnih palčk. Volswagen je na Tajskem poznan nekako tako kot pri nas Daihatsu.

Evropski avtomobili so predvsem že polnoletni, če ne že kar srednjih let (občasno preseneti kakšen Peugeot 405 ali Mercedes W123) in kakor rešilni jopiči plavajo sredi oceana klene japonske pločevine. Več jih je opaziti pred parkirišči luksuznih hotelov v središču mesta, kjer avto bolj kot prevozno sredstvo služi kot falični podaljšek. Tam srečaš Porscheja Cayenne Turbo, Bentleya Continental GT, Rolls Roycea Phantom, Aston Martina DB9. Sami veliki avtomobili za ljudi z majhnimi … problemi.

Povprečen Tajec pa bi se raje obredno polil z bencinom in zažgal kot pa kupil kaj drugega kot azijsko, največkrat japonsko, znamko. Delno na to vpliva renome domačega proizvajalca, vsaj kar se tiče Toyote, ki ima na Tajskem svoje obrate, a tudi Mazd, ki proizvaja ekskluzivno na Japonskem, je toliko kot Turkov v Nemčiji. Lani mi je nek bangkoški taksist, voznik utrujene Corolle iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, v polomljeni angleščini zatrdil: »Europe car no good. Break down. Too heat for Europe car,«*** najbrž misleč, da je našim avtomobilom v Aziji prevroče in se začnejo »potiti« pod motornim pokrovom. »Domo Arigato!«**** bi rekli Japonci, seveda pa je tak odgovor preprostega človeka treba jemati s ščepcem soli, podobno kot naše vaške znalce, ki so prepričani, da bi Golf nemoteno klepal v veselem dizelskem taktu še potem, ko bi mu v rezervoar stresli vrečko rjavega sladkorja in železnih opilkov.

Po drugi strani pa so njihove Corolle in Lancerji res neverjetno hvaležne delovne mule. Avtomobili v katerih sem sedel imajo kot po pravilu preko 400.000 km pretežno hudo agresivne mestne vožnje. Tajci namreč vozijo tako, kot da bi poskus državnega udara iz leta 2009 še kar trajal. Najmočnejši preživi (beri: prepelje prvi skozi križišče), vožnja je v stilu polni-plin-do-prve-biološke-prepreke. Prva, druga, tretja, nato silovito zaviranje, pa ponoven napad. Ob tem pa podobno kot priletni gospodje v Sloveniji ponavadi pozabijo prestaviti v višjo prestavo – že dve leti zapored sem na letališče v tretji prestavi pri 110 km/h odtulil z istim (očitno gluhim) gospodom v Toyotinem (kaj pa drugega!) kombiju iz osemdesetih let.

Hkrati so zanje avtomobili samo delovni stroji in za njih zelo slabo skrbijo – sodeč po cviljenju povsem uničenih zavor, udrtinah na praktično vsakem karoserijskem delu zdelanih in zbledelih pick-upov, ki bi bili zelo primerni za spopade afriških gverilcev, z mitraljezi montiranimi na tovornem delu. Prav tako se lahko zahvalijo bogu, da ima večina japonskih vozil verigo, sicer bi avtomobile na odpad pošiljali po prevoženih 120.000 km, ko bi omagal pogonski jermen. Avtomobili takšna srednjeveška mučenja prenašajo brez očitnih težav, kar je res vredno spoštljivega priklona pred nizkoraslimi inženirji čudnih fetišev, ki za mesečno mezdo natančno in marljivo vijačijo nove Corolle, nato pa hodijo med malico onanirat na ženske čevlje z visoko peto.

Pravzaprav je bilo edino prevozno sredstvo, ki se je pokvarilo na mojih dolgih potovanjih po čudoviti Tajski Volvov avtobus, ki me je lani za več ur pustil na cedilu nekje v majhnem revnem mestecu, med Chiang Maijem in Bangkokom, kjer je bog mahal naokoli s praznim žakljem.

Domačini zatrjujejo, da pod motorni pokrov ne zahajajo preveč (verjamem, glede na to, da je gruča kakšnih ducat poševnookih in zagorelih mojstrov predrt hladilnik Volva popravljala najmanj 4 ure).

Čeprav v kontekstu reportaže izpostavljam Tajsko, se spominjam, da sem imel nekaj let nazaj podobno izkušnjo v Singapurju. Avtomobili so bili kot po pravilu iz dežele vzhajajočega sonca in animejev, kjer se pošasti z lovkami spravljajo nad mladenke. Tudi na Kitajskem mi znanci poročajo, da se kljub splošni antipatiji do vsega japonskega, še posebej vpričo nedavnih diplomatskih konfliktov zaradi spornega otočja Senkakku/Diaoyu, pretežno prevažajo z njihovimi avtomobili. Na Trg nebeškega miru v Pekingu se, ironije nezavedajoč, pripeljejo z Nissanovo Teano zažigat japonske zastave. Nekako v stilu islamskih skrajnežev, ki smrt nevernemu zahodu sporočajo s strani, ki jo poganja Microsoftov SQL Server.

Sicer se, roko na srce, v kitajskem komunistično-kapitalističnem raju na plano prebijajo domači proizvajalci, s poceni polizdelki in kloni Volkswagnovih dinozavrov iz osemdesetih let, čeprav se vsi zavedajo, da je možnost obcestnega posilstva zaradi okvare vozila manjša, ko sediš v vozilu sovražnika iz otokov na vzhodu. Uspešnejša od japonske avtomobilske je na Kitajskem le še japonska pornografska industrija. A tudi domači pornografski filmi so daleč od popularnosti japonske fetiš produkcije.

Azija je nora na japonska vozila na še bolj skrajen način kot mi na nemška. Povprečen Slovenec bo znal povedati, da morata biti avtomobil in pes nemška, etnična pripadnost žene pa ni tako pomembna. Morda na podoben način ljudje poševnih oči zatrjujejo, da morajo biti avtomobili in spolni pripomočki japonski? Odgovor, zakaj je temu tako, je najbrž večslojen. Če že moram ugibati, bi rekel, da je razlog delno zakoreninjen v folklori neuničljivosti, delno v nekakšni kvazi-etnični pripadnosti (kar ne velja za večino azijskih dežel, ki bi Japonce iz zamer po drugi svetovni vojni najraje nabodli na velikanski ražnjič), delno pa v dejanski vzdržljivosti teh vozil.

Seveda status quo ne bo trajal večno. Ambiciozni Korejci se prebijajo v ospredje ne samo z debelušnim rapperjem Psyjem, ampak tudi v avtomobilizmu. Vsekakor ljudje tam doli (še) niso tako navdušeni nad Chevroleti (Daewooji), Kijami in Hyundaiji kot smo na sončni strani Alp, je pa trend več kot očiten. Prav tako bo slej kot prej Kitajska zavihala svojo milijardo rokavov in končno proizvedla vozilo, ki oljne lužice ne bo spustilo po tisoč kilometrih, pa tudi s pornografsko produkcijo bodo dosegli perverzne višave japonskih bratrancev.

Nekoč, nekdaj. A zdajle, ko stojim tukaj na balkonu lounge bara na vrhu hotela The Westin Grande Sukhumvit Bangkok in srkam presladek, precenjen in premalo alkoholiziran koktejl, ki si ga na sončni strani Alp nikoli ne bi privoščil, v roki pa svaljkam letak za japonski pornič z naslovom »The Slave Private Secretary Who Had the Line of the Beautiful Foot« ter pod sabo gledam reko Toyot, ki se vije v neskočnost in zliva z nebotičniki v daljavi, se mi zdi, da ta dan še ne bo prišel jutri. Sayonara!