TO PA NE BO ŠLO, GOSPOD

Na sončni strani Alp smo zmeraj bili na nek način posebni. Ne samo v slabem smislu. Pozabimo za trenutek, da je 96 direktorjev od 100 skorumpiranih in da tako vodimo neslavno četico afriških in slovanskih hudodelskih korporacijskih združb. Pozabimo, da polovica države stremi po »dobrih starih časih«, ko so še pod vodstvom slovanskega Kim Jong Illa in njegovih naslednikov po kavo, milko in pralni prašek odhajali v Avstrijo in Italijo. Pozabimo, da ljudje po stari narodni folklori prej umirajo za cirozo jeter kot za srčno kapjo ali rakom.

Slovenija namreč premore tudi solidarnost do sodržavljanov na taki ravni, ki priteče le žepnemu raju, z manj prebivalci kot povprečno mestno okrožje manjšega velemesta. Veliko srečnih diplomantov ima namreč svojega strica, dedka, vojnega prijatelja, sestrično, teto, krstnega botra ali krušnega očeta, ki opravlja poklic nekje globoko v nedrju večglave hidre, ki ji pravimo javna uprava. Ti sorodniki in znanci v duhu tesne podalpske južnoslovaske solidarnosti zgoraj omenjenemu ponavadi pravkar diplomiranemu državljanu uredijo službo znotraj takiste hidre na tak način, da se naenkrat prav magično na zavodu za zaposlovanje pojavi razpis za zaposlitev znotraj ministrstva, zavoda, urada ali kakšne druge javne inštitucije, ki ne zahteva nobenih specifičnih pogojev, razen diplome in znanja slovenskega jezika. Diplomant se prijavi na razpis, »zmaga«, dobi pisarno in vsi skupaj živijo srečno do konca svojih dni. Hura za bratstvo in edinstvo! Končno smo tudi mi posebni na »tapravi« način.

Zgodbo bom nadaljeval na drugem koncu in se k diplomantu vrnil kasneje.

Ta zgodba je prav tako lepa kot prva. Govori o mojem prijatelju, ki se je odločil utrditi vezi med bratskimi slovanskimi narodi, zato si je za punco vzel državljanko Češke republike (tiste, katere državljani so se še pred 30 leti z zarjavelimi Polonezi in Škodami vozili v Jugoslavijo prodajat stare ključavnice za kolesa in ribiško opremo, danes pa nas zaradi naše zaljubljenosti v kvazisocialistični protekcionizem prehitevajo kot najuspešnejša slovanska državna tvorba). Gospodična Čehinja je v Sloveniji dobila zaposlitev za eno leto in si začasno prebivališče uredila pri svojem fantu – mojem prijatelju – nakar sta srečno živela...eno leto. Do poteka začasne zaposlitve. Nato je gospodična Čehinja malce pred potekom pogodbe odšla na upravno enoto, da si uredi začasno prebivališče,  katero ji je poteklo hkrati s pogodbo o zaposlitvi. Brez začasnega prebivališča se namreč ne bi mogla prijaviti na Zavod za zaposlovanje, niti na ZPIZ, s tem pa bi bila efektivno izključena kot iskalka zaposlitve v Sloveniji. Sledil pa je hladen tuš. Uslužbenka na upravni enoti, ji je povedala, da nima nobenih pogojev za podaljšanje začasnega prebivališča, ker nima zaposlitve, hkrati pa nima urejenega statusa študentke oz. raziskovalke. Poslala jo je k pravnici na isti enoti, ki je tezo upravne enote podkrepila še s pravno zvenečo enovrstičnico: »Nimam pravne podlage, da bi podaljšala začasno prebivališče.« Razočarani par se je nato obrnil na Ministrstvo za notranje zadeve, kjer so ju najprej neskončnokrat prevezali, nato pa jima zdrdrali isto obrazložitev kot upravna enota.

Nato sta v obupu prišla do mene, vedoč, da sem nekoč, nekdaj menda diplomiral iz prava. Najprej sem debelo pogledal in se čudil težavam, v katere sta bila pahnjena. Zelo nazorno sem se namreč spomnil, kako so nam pri pravu EU v glavo vbijali tezo, da so štiri svoboščine (prost pretok dobrin, storitev, kapitala in oseb znotraj Unije) eden izmed temeljev EU povezav, ki jih je zakoličila že Rimska pogodba iz leta 1957. To se nekako ni skladalo s stališčem upravne enote, ki je češko državljanko podilo iz Slovenije – čeprav so ji velikodušno povedali, da se lahko kasneje vrne, a vendarle po poteku začasnega prebivanja – katerega se po njihovem mnenju ne da podaljšati – v tem trenutku nima več pravice ostati na teritoriju lepe naše. Nekaj je smrdelo do neba, zato sem se odločil, da bom kar sam poklical na Ministrstvo za notranje zadeve, misleč da me bodo po racionalni pravniški debati napotili na ustrezno zakonodajo, ki ureja tematiko  državljanov EU, namesto da bi sam zgubljal ure z iskanjem po upravnolistnih labirintih naših zakonodajnih veleumov. No, izkazalo se je, da bi bilo bolje, če bi se že tedaj sam potrudil in poiskal ustrezen odgovor.

Moj klic na Ministrstvo se je začel takole. Na centrali sem gospodu razložil samo, da me zanima nekaj v zvezi z začasnim prebivališčem državljana EU, pa me je prevezal na Direktorat za upravne in notranje zadeve. Odličen začetek! Oglasila se je gospa, kateri sem razložil celotno zgodbo z vsemi intrigantnimi podrobnostmi, medtem ko sem poslušal, kako v ozadju sreba kavo. Vezala me je k drugi sodelavki, češ da to ni njeno področje. Druga je obupala nekje na polovici in me vezala k tretji, katera se je razjezila, zakaj so me vezali k njej, češ da ona vodi drugo področje, nakar me je vezala k četrti, za katero se je izkazalo, da je bila v resnici tista prva, s katero sem se bil pogovarjal. Zveza se je nato prekinila. Očitno težave na liniji. V lastni trmi se nisem vdal in poklical še enkrat. Mar bi raje šel kar takoj raziskovat na lastno pest, če bi bil vedel, kaj me čaka. Tokrat sem dobil zopet peto gospo, ki je za razliko od drugih vsaj prijela v roko Zakon o tujcih in na moje začudenje začela brezvoljno in monotono razlagati isto lajno, kot jo je zaljubljeni par poslužal na upravni enoti, da to »pač ne bo šlo«, ker tujka ni zaposlena, niti ni raziskovalka ali študentka. Zakon o tujcih takšne možnosti ne pozna. »Hmmm, počakajte, gospod, morda pa vendarle... 47.člen zakona, poglejte, mogoče bi bilo to to. Drugače pa ne gre.« 47.člen? Na hitro sem si naložil omenjen zakon in poiskal besedilo omenjenega člena, preden se me gospa na drugi strani naveliča in prekine. Ups, ta člen nima veze z situacijo, o kateri sem ji razlagal. Govori namreč o združitvi družine in pravici do celovite družine, do katere je upravičen tujec, ki živi v Sloveniji. Se pravi nobene veze z državljanko EU, katera bi si v Sloveniji rada podaljšala začasno prebivališče. Razložil sem ji, da je člen, ki ga omenja, povsem irelevanten v zadevi, o kateri govoriva. »Aja.« je napol dejala, napol pa zavzdihnila obupano, upajoč da bom čimprej prekinil. A sem drezal naprej: »Kaj pa štiri osnovne svoboščine EU? A ne bi moral biti Ztuj prilagojn le-tem?« - »Eh...ne vem, gospod, Zakon o tujcih tega ne določa.« Klik.

S spoznanjem, da tako na Ministrstvu kot tudi na upravni enoti poklicne kofetarice nimajo pojma, sem se lotil raziskovanja in začel pri glavi. Pravu Evropske unije. Zaljubljeni par je že pred posvetovanjem z mano iz češkega oddelka portala Europa.eu dobil odgovor, da evropska direktiva določa, da lahko državljan EU ostane v državi članici tudi po poteku pogodbe. In glej ga zlomka – direktiva EU 38/2004 v sedmem členu določa prav to. In sicer, da lahko državljan EU ostane na ozemlju članice Unije tudi več kot 3 mesece v primeru, da »ima dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici in če imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici.« Oborožen z novim znanjem sem še enkrat poklical kofetarice na Direktorat za upravne in notranje zadeve MNZ-ja in dobil eno izmed petih prej omenjenih (katero, ne vem več, vse so mi zvenele enako). Po razlaganju in pregovarjanju me je vezala naprej (kako poznano!), a tokrat se mi je vendarle nasmehnila sreča. Dobil sem gospo, ki je vedela, kaj govori. Takoj sva se oba strinjala, da je direktiva že zdavnaj morala biti implementirana v slovensko zakonodajo in po hitrem postopku našla slovensko zakonodajo (ZTuj je – kar ni preseneltjivo – povsem kompatibilen z direktivami EU), ki češki državljanki brez problema omogoča prijavo začasnega prebivališča in s tem nadaljnega prebivanja, hkrati pa prijavo na Zavod za zaposlovanje v Sloveniji. Že v sami  vnaprej pripravljeni vlogi je rubrika, kjer državljani EU kot razlog za podaljšanje začasnega prebivališča izberejo možnost »DRUGO«, kjer lahko napišejo poljuben razlog, zakaj ostajajo v Sloveniji: recimo, fetiš na rdeče zvezde in stisnjene pesti narisane po zidovih balkanizirane prestolnice. Redek diamant razumnega in poučenega javnega uslužbenca na drugi strani linije se je hkrati zgrozil nad napačnimi informacijami, s katerimi so državljanu EU postregli na upravni enoti (da so enako trdile njene sodelavke, sem ji raje zamolčal, v prepričanju, da bi jo drugače vrglo po božje).

Sledil je klic na upravno enoto. Kar naekrat se je vse uredilo in naslednji dan je zaljubljeni par s podajo vloge za podaljšanje začasnega prebivališča končno bil odrešen muk slovenske birokracije, uslužbenka, ki jo je par dni prej še podila domov, pa se jima je opravičila, češ: »Nimamo veliko takšnih primerov, ta je nekaj posebnega.« Jaz sem se nasmehnil in si mislil svoje.

Ljudje okrog mene so očitno nadvse zavezani h krepitvi medslovanskih odnosov, kajti tudi drugi prijatelj je svoje srce in dušo oddal Soslovanki – v tem primeru v Münchenu živeči Hrvatici. Ljubezen je vzcvetela na romantični hrvaški obali leta 2003 in pripeljala do načrtov za skupno življenje dve leti kasneje. Prijateljeva izbranka je bila očitno povsem iracionalno zaljubljena v njega, drugače se ne bi odločila zapustiti bavarsko prestolnico in se preseliti k njemu na obrobje balkanskega polotoka. Najprej si je hotela priskrbeti službo – poučevala bi nemščino, za katero je v germanofilni štajerski regiji zmeraj ogromno povpraševanja. Glede na to, da je na prestižni nemški univerzi Ludwig-Maximilans-Universität iz Münchena magistrirala iz poučevanja nemškega jezika, pridobila naziv profesorice nemščine in tako bila povsem kompetentna za poučevanje nemščine tudi pred nemškimi učenci, je bilo seveda pričakovati, da bo po hitrem postopku podobnega mnenja tudi takratno Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, na katerega je daljnega leta 2005 naslovila prošnjo po priznavanju izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji. Z Ministrstva je dobila odločbo, da se izobrazba le delno prizna in sicer kot drugostopenjska visokošolska izobrazba, ne prizna pa se ji magisterij iz nemščine, kajti le-ta ni kompatibilen s slovenskim strokovnim naslovom »univerzitetna diplomirana nemcistka« oz.  »profesorica nemščine«. Za vzpodbudo so pripisali, da lahko ta v sloveniji očitno hudo prestižni  naziv vseeno pridobi, če opravi cel kup diferencialnih izpitov (nekaj izredno smešnih in brezveznih, omenim naj recimo »Nemško častnikarstvo na Slovenskem« – le kaj bi profesorica nemščine v Sloveniji brez vitalnih podatkov, ki bi ji jih navrgel tak predmet.) Ker bi ji nepriznanje profesure izredno omejilo zaposlitvene možnosti, sta se v roku pritožila. Po stari folklori slovenske javne uprave odgovora nista pričakovala v tednu dni, tudi v mesecu ne. Zato se nista čudila niti, ko so minevala leta, odgovora ministrstva pa še kar ni bilo. Vmes je ljubezen presahnila – kot je v navadi med Slovenci in Hrvati – ona si je življenje uredila v Münchenu, on pa na slovenski rodni grudi, tako je pritožba postala irelevantna.

Zato je bilo presenečenje popolno, ko je sredi januarja leta gospodovega 2014 prijatelj dobil odločbo zdaj že preimenovanega Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, v kateri so ga obvestili, da so glede njegove davno pozabljene ljubezni po debelih osmih letih oz. natančneje 3006 (tritisoč šestih!) dnevih na Ministrstvu v sodelovanju s Filozofsko fakulteto v Ljubljani še enkrat ugotovili, da profesorica nemščine, ki je magisterij dobila v Zvezni republiki Nemčiji – to je tista nacionalna entiteta, kjer so jezik bojda izumili – nima pravice tega poklica opravljati tudi v Sloveniji, zraven pa pripisali, da v tem času ni opravila nobenega od diferencialnih izpitov, ki slovenske nemciste po kakovosti ločijo od tistih nemških. Zraven so navrgli, da je v Nemčiji potrebnih le 900 kontaktnih ur nemščine, v Sloveniji pa je obveznih kar 1500. Vsaka podobnost z Robertom Lešnikom, priznanim slovenskim avtomobilskim oblikovalcem, ki so ga »elitne« slovenske univerze zavračale kot nekompetentnega je zgolj naključna. Očitno so o stvari res globoko premislili, glede na to, da so na odgovor na pritožbo rabili slabo desetletje. Je to res sploh mogoče? Tistih 3006 dni je vloga potovala sem ter tja od ministrstva do fakultete in nazaj na ministrstvo, kjer si je končno našla – skoraj večni – počitek v predalu tamkajšnjega uradnika, najbrž nekje skupaj z brošuro o prijazni upravi, katere je takrat kot še minister za javno upravo tiskal Gregor Virant, gospod lepih besed in brezhibne omike, ki je od nekdaj znal živeti v neki drugi dimenziji, kjer se puhlo moraliziranje in politični pamfleti ob pomoči kislega nasmeha in žametnega glasu sami od sebe spremenijo v efektivne rešitve .

Končno se bom vrnil k diplomantu. Če ste že malce pozabili, to je tisti srečnež, ki je bil izbran na razpisu za delovno mesto v javni upravi, potem ko je povsem ustrezal pogojem, ki so bili objavljeni pod budnim očesom njegovega strica, zaposlenega v takistem ali paralelnem organu znotraj labirinta javnih ustanov. Že res – diplomant bo preskrbljen, vse do zaslužene upokojitve živel bo srečno do konca svojih dni, a vprašanje je, ali bomo podobno usodo z njim delili tudi tisti, zaradi katerih je on sploh tam, se pravi državljani, ki plačujemo davke. Tisti, ki arhaično birokratsko anakondo sploh vzdržujemo pri življenju. Po letih donkihotske borbe z birokratskimi mlini na veter sem prepričan, da je ne bomo. Oprostite, zgoraj opisana primera kriminalne nesposobnosti sta vrh ogromne ledene gore, katere gmota je pod gladino oceana Zakona o upravnem postopku oplazila že vsakogar. Prepričan sem, da se je skoraj vsak državljan Republike Slovenije na neki točki svoje državljanske eksistence srečal z nerazumno litanijo starojugoslovanske šole disfunkcionalne birokracije, pomešane z nesposobnostjo ljudi, ki so tam, da vam jo pomagajo prebroditi. Trdim, da je zanjo v veliki meri kriv ravno ta nesrečni nepotistično izbrani diplomant – skupaj z očetom, stricem, ljubimcem, ki ga je tja nastavil. Tak intelektualni tujek pride v službo brez kompetenc, znanja in izkušenj, katere so za službo v zasebnih gospodarskih vodah samoumevne – javne gospodarske strukture so po kadrovskem obnašanju veliko bolj podobne javni upravi v ožjem smislu kot pa zasebnemu sektorju.  Gospodarski kazalci so seveda temu primerni, a to je že druga, čeprav zrcalno podobna in enako žalostna zgodba. V obeh primerih namreč prihaja do preveč možnosti za infiltracijo nesposobnih kadrov na položaje, kjer se lomi učinkovitost orgnizacije, hkrati pa ni nobenega ustreznega mehanizma, kako tak kader ob ponavljajočih se napakah disciplinsko prečistiti. Skorajšnja prisilna deportacija državljana EU je pač ena od takih kardinalnih napak, ki so vredne premisleka. Prepričan sem, da bi v tovarni detergentov prišlo do konkretnih ukrepov, če bi delavec na tekočem traku po pomoti v vrečo nasul še ščepec polonija 210. V javni upravi pač ukrepov ne bo.

Nikakor ne bom trdil, da je nepotizem edini krivec. Nerazumna, razkropljena, velikokrat nekoherentna zakonodaja, ki je z eno nogo še v Jugoslaviji, z drugo pa bi – čeprav nerada – sledila direktivam EU prav tako pripomore k upravnemu kaosu pod Alpami. A trdim, da je tudi ta posledica izvirnega greha nepotizma. Koliko sposobnih, delovnih in predvsem inovativnih ljudi je bilo vpričo sinov, vnukov in nečakov priviligirancev izrinjenih s položajev, kjer bi lahko neučinkovito zakonodajo soustvarjali. Če bi jih pustili, da zraven za sabo potegnejo vse prednosti družbe, ki ceni slo po znanju, izvirnost in predanost, bi se vse druge stvari zgodile same od sebe – od sanj o učinkoviti javni upravi do državnih podjetij, ki ne bi več dajala občutka, kot da jih vodi v najboljšem primeru skupina nesposobnih propadlih gospodarstvenikov in v najslabšem hudodelska združba, oblikovana po vzoru latinskoameriških kartelov. A takšni posamezniki – vsaj tisti brez vez – v Sloveniji zmeraj naletijo na neprodušno zaprta vrata, skovana iz materije zapletenih socialnih povezav med družbo dveh milijonov posameznikov. Prej ali slej obupajo in postanejo plen tistih, ki so družinsko priviligirani na nezasluženih položajih tam od leta 1945 in še prej, in ta veriga poteka vse od nepomembne referentke na upravni enoti ali zavodu za zaposlovanje, pa do s teleprompterja beroče in s strani levičarskih elit nastavljene premierke. Sposobni posamezniki na koncu obupajo in se odselijo v tujino. Nato pa čez leta o njih preberemo kakšen članek v nedeljski prilogi Slovenskih Novic o tem, kako prosperirajo tam, kjer ni treba imeti strica v nadzornem svetu, da dobiš službo, namesto da bi njihov potencial izkoristili tukaj na sončni strani Alp. Očitno torej tista prva zgodba o solidarnosti le ni tako lepa, ampak kvečjemu zadnja tragedija slovenstva. Bolj tragična od vseh okupacij in hlapčevstev pod tujim gospodarjem. Tragedija hlapčevstva pod lastnimi ljudmi.