KVANTNI SKOK

V enem od neskončnih paralelnih vesolij kvantne mehanike, ki v superpoziciji vseh mogočih scenarijev obstajajo vštric našemu ob istem času, se v Zvezni državi Nemčiji pripravljajo spremembe. Nesrečni brezposelni mladeniči hodijo po ulicah s plakati o izkoriščevalskem kapitalu, neoliberalizmu, kapitalistični pokvarjenosti tovarnarjev in posledičnem modernem suženjstvu.  Razočarani so, da je Opel glede na slabo prodajo v Evropi znova odpustil 10.000 delavcev iz svojih obratov v Rüsselheimu. Glede na to, da so lastniki Opla Američani, pridejo do zaključka, da je vse skupaj ameriška zarota. »Šestdesetlet nazaj so nas bombandirali, danes pa bi nas radi uničili z zapiranjem tovarn, v katerih se potijo pridne nemške roke!«

Skupaj z osivelimi senilimi seniorji, kot faktualno podporo, podoživijo, kako meteorno se je iz pepela dvignilo nemško gospodarstvo pod vodstvom kanclerja Hitlerja. Druge polovice tridesetih let prejšnjega stoletja se redki preživeli spomnijo s cmokom v grlu, mladi in malce manj mladi pa jim z vnemo kimajo. Plavolasa dekleta so v sproščenem ritmu poskakovala na poti v pekarno, medtem ko je njihov plečat, kvadratolici mož v tovarni gradil železno ogrodje bodoče velike Nemčije. Kar naenkrat so se lahko vsi hodili smučat v Schladming in Kitzbühel, ki sta čez noč postala njihova. Brezposelnost je padla iz šestih milijonov na samo milijon v manj kot štirih letih. Gradili so se tovarne, ceste, mostovi, železnice. Marke so padale z neba. Zlobni jeziki so govorili, da jih kancler po malem tiska, po malem pa krade judom, kar so bila seveda natolcevanja – to je nato v enaindvajsetem stoletju konkludentno dokazal mislec Mahmoud Ahmadinejad.

Nostalgija je nalezljiva. Čas je pravi, da se postopače in povprečneže spravi pod eno streho pod vodstvom izbrancev, ki bi jih lahko popeljali v boljši jutri. In res se zgodi. Združijo jih poklicni protestnik in najglasnejši med nezadovoljnimi anarhično nastrojenimi mladeniči po imenu Lucas Mond. Podporo mu daje četica senilnih bivših funkcionarjev, ki so razočarani nad Schröderjevim pohodom na sredino pred dobrim desetletjem, in nekaj propadlih umetnikov, ki so mnenja, da država ne daje zadostne podpore njihovemu umetniškemu udejstvovanju. Zberejo se v berlinski filharmoniji in pred vhod izobesijo črn kljukast križ, nad katerim lebdi ponosni nemški orel s stiliranim podnapisom: »Heim ins Reich«. V dvorani soglasno izjavijo, da ustanavljajo novo stranko, ki bo predstavljala obraz nove Evrope – obraz demokratične nacional-socialistične Evrope. Evropa, za katero se bodo zavzemali, naj bo demokratično nacistična Evropa! Borijo se za same lepe stvari, ki povprečnega delavca z vrčkom piva v roki po težki izmeni za tekočim trakom nikoli ne bodo pustile hladnega. Za manj davkov! Za manj reševanja propadlih mediternskih in slovanskih državnih entitet! Za Nemčijo, ki najprej poskrbi zase in pridne nemške roke! Za Nemčijo, ki je ni strah mednarodno nepriljubljenih protekcionističnih ukrepov! Ob vsaki točki programa, ki ga mladi Lucas vzhičeno prebere, se skozi dvorano razleze zamolklo brundanje odobravanja, vse do zadnje točke, kjer ob omembi »pridnih rok« vsi vstanejo in zaploskajo, nekateri mahajoč z nacističnimi zastavicami, drugi kažoč na sliko pokojnega avstrijskega kanclerja, našito na staro uniformo.

Preden se razidejo, na koncu zapojejo še tradicionalno udarno nacistično himno. Na hodniku in po ulici doni: »Wir Nationalen Sozialisten, wir wollen keine Reaktion, wir hassen Juden und Marxisten, ein Hoch der deutschen Revolution.«

Če gre verjeti zakonom kvantne fizike, se bo v neskončni prajuhi vseh mogočih scenarijev zgodil tudi ta. Na srečo se pa še ni. Ker vesolje še ni dovolj staro in Nemci niso dovolj neumni.