TEORIJA ZAROTE

Nedolgo nazaj sem hotel napisati članek v angleščini, s katerim bi tujcem razložil zapleteno situacijo, zaradi katere je Slovenija pristala v izbrani druščini bližnjevzhodnih muslimanskih držav, ki najbolj sovražijo ZDA, če gre verjeti članku revije Time. 

Naivno sem mislil, da bo enostavno. Saj veste – vsem znani dejavniki. Zamujena priložnost za lustracijo ob osamosvojitvi, namesto nje pa predsednik republike, ki je bil bivši predsednik Zveze komunistov in premier, ki je bil nazadnje predsednik predsedstva SFRJ. Navidezni prehod na tržno gospodarstvo, v katerem so se povečini neprivatiziranih podjetij polastili metamorforizirani partijci, zbrani okrog zgoraj omenjenega novodobnega očeta slovenske bede. Izkoriščanje potrošnikov s strani državnih monopolov. Vsi vzvodi oblasti – s tem pa tudi vpliv na gospodarstvo in denarne tokove – koncentrirani okrog ljudi, ki so jo (oblast, namreč) imeli že pred samostojnostjo, le da takrat s pomočjo komunistične partije. Ter finančna kriza, ki je vso to nikoli počiščeno gnojnico naplaknila na naše ulice in nam uničila vse iluzije o slovanski Švici in socialnem raju, o katerem sanjajo tudi Avstrijci in Nemci. Posledične medijske gonje proti Zahodu, kapitalizmu in nedorečenemu izrazu »neoliberalizem«, ki jo je – da bi pozornost odvrnila od sebe – sproducirala propadla, po socialističnih načelih bratstva in korupcije delujoča, tranzicijska levica; seveda preko medijev v državni lasti, ki so naenkrat začeli bljuvati bedarije o jugoslovanski blaginji, novodobnem socializmu in nemoralnosti prostotržnega kapitalizma.

Hotel sem razložiti, kako se je Amerika, kot simbol potrošništva in uspešnega eksplozivnega kapitalizma 20. stoletja, po čistem naključju znašla na tnalu naših socialno pravičnih demagogov, ki so skušali preko jugonostalgije, splošne, z dejstvi nepodkrepljene gonje proti kapitalizmu, in preko evroskepticizma opravičevati svoje tajkunske, da ne rečem kar oligarhične težnje po državnem lastništvu bank in podjetij. Stvari, ob katerih bo Slovenec samo zamahnil z roko in vdan v usodo rekel: »Hja, res je tako, ampak kaj jim pa moremo?«

Pa nekako ni zvenelo prepričljivo v angleščini. Zvenelo je kot teorija zarote. Le poskusite kakšnemu Manuelu Barrosu razlagati o bivših predstavnikih totalitarnega režima, ki so se infiltrirali v vse pore nove družbene ureditve in državo inkognito vodili naprej. Povejte mu kaj o »njihovih« medijih, ki podpihujejo antikapitalistične, protizahodne totalitarne ideje in dnevno objavljajo intervjuje s predstavniki kontroverznih neosocialističnih anarhistov, med drugim naslovnice z intervjuji z venezuelskim diplomatom in predsednikom grške skrajnolevičarske Sirize. Pa da so takšne medijske akcije do zadnje potankosti koreografirane in tempirane na točno določeno obdobje političnega dogajanja. Zveni kot tista nakladanja, da je bil 11. september posledica velike globalne sionistične zarote nosilcev kapitala in da Američani sredi Nevade v slavni vojaški bazi Area 51 skrivajo plovila nezemljanov.

Moje skrbi so se izkazale za utemeljene. Ko sem članek dal prebrati nekaterim tujcem, so bile reakcije nekako v smislu: »Dude this reads like a bunch of memoirs from the Soviet era!« »Indeed it does,« sem jim odgovoril. »Indeed it does.«

Zaradi tega sem bil neznansko zadovoljen, ko je na zidu svoje ambasade ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli, gospod brez dlake na jeziku, s tipično ameriško neposrednostjo in pogledom človeka, ki z mednarodne perspektive gleda na domačo parodijo, slovestno razkril spominsko ploščo žrtvam totalitarnih režimov – nacizma, fašizma in, ojoj, seveda tudi svete krave slovenske narodne zavesti – komunizma. Slovenija je bila v zraku, in zahvaljujoč socialnim omrežjem je svet lahko prisostvoval kančku blaznosti, ki je nam državljanom tako poznana. Plaketa je bila najbrž dobronamerna gesta, s katero so Američani naivno pričakovali, da se bomo Slovenci na nek način končno lahko soočili z lastno preteklostjo. Seveda je bil to v deželi mahajočih jugoslovanskih zastav, titovk in petja komunističnih internacional na javnih prireditvah državnega vrha račun brez krčmarja. Rdeči talibani so udarili z vso močjo.

Najprej so se pisale udarne kolumne v najbolj branih dnevnikih (katere je ameriška ambasada objavlila na svoji strani, morda kot nekakšno subtilno opozorilo mednarodni javnosti), kjer so novinarji skoraj družno ambasadorja Mussomelija obtožili politične nehigiene, sejanja dodatnih razdorov med umetno razklano slovenstvo – ker saj vsi vemo, da smo Slovenci drugače po naravni poti od nekdaj enotni – in vmešavanja v slovenske »notranje zadeve«. Zanimivo, da se poklon žrtvam totalitarizma po neki ukrivljeni logiki šteje za »notranjo« zadevo Republike Slovenije, kot da smo še danes del neke pozabljene federacije, ne pa Evropske unije. Nihče ni pozabil omeniti, naj se Američani raje zamislijo nad genocidom, ki so ga povzročili Indijancem, ne ozirajoč se na dejstvo, da so tako oddaljeni zgodovinski dogodki, ki nimajo nobene veze z živimi ljudmi niti s trenutno družbeno politično situacijo, ravno tako pomembni kot poboj domorodnih balkanskih ljudstev ob preseljevanju južnoslovanskih plemen v 6. stoletju – morda so potemtakem za več genocidov odgovorni tudi naši predniki. Novi gromovnik zveze borcev NOB, Tit Turnšek, je hotel veleposlanika kar izgnati, hkrati pa razpadajočo vlado pozval, naj premisli o nadaljnjem zavezništvu z ZDA. Taisto državo, katero smo pred kratkim ponižno prosili za novo finančno injekcijo.

A najbolj mi je odleglo, ko sem bral jezne komentarje na ambasadorjevi osebni Facebook strani. Slovenstvo je kot grozljiv podzemni bunker Josefa Fritzla svetovni javnosti razkrilo svojo tako dobro čuvano družinsko skrivnost. Navadnim jugonostalgičnim, partizansko ponosnim državljanom so se pridružili slovenski eminentneži – med drugim ugledni novinarji, profesorji in bivši poslanci, ter na njegov zid v sramotno polomljeni angleščini (včasih pa kar ponosni slovenščini) družno zlivali absurdno antiameriško gnojnico. Prosto po Stanovniku so ga obtoževali svetovne hegemonije, načrtnega uničenja bivšega socialističnega raja, ki je bojda »postajal premočan za države zahodnega bloka in so se ga morale tako znebiti«, škropljenja s t.i. chemtrailsi, ameriški kapitalizem označevali za »globalno suženjstvo«, obtožili so ga simpatiziranja s Hitlerjem...

Čeprav sem zraven malce zardeval nad zapisi sonarodnjakov, sem poleg tega čutil kanček morbidnega zadovoljstva. Socialna omrežja so ogledalo narodov. V skrajnih primerih – kot recimo pri Arabskih vstajah – celo orodja novodobnih revolucij. Vsekakor pa najmanj prizma, skozi katero pokažemo bit nacionalne zavesti, ki je prosto vidna svetovni javnosti. Ko so tujci, ki jih poznam, videli zapise na veleposlanikovi strani, so se tudi sami strinjali, da je v deželi nekaj hudo narobe in da moje teorije zarot le niso tako iz trte zvite. Ne samo zaradi antiameriške nastrojenosti, ki jo znamo tako vestno in enotno pokazati – čeprav na žalost ponavadi v varnem zavetju neprevedene slovenščine na domačih javnih forumih – ampak predvsem vznak histerije ob hkratnem omenjanju bivše države in totalitarizma v istem stavku, posledične neracionalne jugonostalgije in čustvenega podoživljanja druge svetovne vojne na tak način, ki bi človeku dal misliti, da zadnji Panzerkampfwagen IV tretjega rajha še zmeraj lomasti po naših gozdovih. Taka narodna zavest se ne ustvari sama od sebe, ampak je »gojena« načrtno. Tako kot Severni Korejci svojega ljubljenega vodje niso sprejeli za pol-boga samo zaradi njegovih »dobrih del«, je več kot očitno, da tudi Slovenija ni zašla na stranpota evroatlantskih povezav kar tako po naključju. Zgodila se je zarota. Zdaj je to končno jasno tudi svetu. Še sam Milan Kučan bi zavzdihnil: »Zares več ne Verjamem v Pozitivno Slovenijo!«