JUTRI JE NOV DAN

V zgodnjih študentskih letih, ko se je rodila Federativna ljudska republika Jugoslavija, so mu povedali, da živi v raju na zemlji, in verjel jim je. Kar niti ni bilo tako zelo težko. Ko je bil živ še Maršal, je bilo vse dobro. Revni so bili bogati in bogati so bili revni. Vsi so bili enaki, le nekateri so bili malce bolj enaki – on je bil kmalu eden izmed slednjih. Ker je bil izredno prepričljiv, mu ni bilo težko prestopati letev družbene lestvice partijske buržoazije. Že takrat je vedel, da bo slej kot prej pristal v nedrju komunistične partije. Preveč prepričljiv in karizmatičen je bil, da bi bilo kakorkoli drugače. Po končanem študiju politologije je postal predsednik lokalnega odbora, že pet let kasneje pa je ponosno sedel v zvezni skupščini v Beogradu. Nihče drug ni bil kos njegovi marksistični vnemi, ki mu je bila položena že v zibko. Trdno je bil prepričan, da je samoupravni socializem edini način dolgoročno vzdržnega razvoja družbe – in iz njegove perspektive je res bil. Dejstvo, da je bil podkrepljen s krutimi kapitalističnimi dolarji, ga ni motilo, kvečjemu je pomoč drugih držav dojemal kot poklon ljubljenemu vodji.

Kot partijski sekretar je večkrat hodil na službena potovanja v tujino, ki so se ponavadi končala z dobro zakusko in tednom oddiha nekje na plažah mediterana.  Ni razumel rojakov, ki so se pritoževali nad slabo založenimi policami lokalnih samopostrežnih trgovin. Sam je jedel švicarski Toblerone, ki ga je kupoval med postanki v tujini, a mu ni teknil nič bolj kot Kraševe čokoladice. »Ljudje niso nikoli zadovoljni!« je tarnal. Sorodnike in znance je sredi naftne krize prepričal, da je vožnja z zarjavelim fičkom vsak ponedeljek, sredo in petek privilegij, ki si ga marsikje na dekadentnem izkoriščevalskem Zahodu ne morejo privoščiti. 

Tudi ko dobrega Maršala več ni bilo, socialistični raj pa je že začel kazati neko povsem drugo – bolj realistično – podobo, njemu ni bilo hudega. Vsako leto je navdušeno obiskal prireditev ob dnevu mladosti v Beogradu, kjer je kot vse pomembnejši član partije kmalu po Titovi smrti imel nagovore, v katerih je vsakič znova poudaril, da je federacija bratskih narodov močnejša kot kadarkokoli v preteklosti, kljub temu da jo skušajo uničiti sile od »tam zunaj«. Ko so se na Poljskem izza oblakov začeli kazati prvi sončni žarki demokracije in so Walensi na nogometni tekmi med Juventusom in Lechio iz Gdanska podporniki vzklikali »Solidarnost!« v podporo protikomunističnemu gibanju, je bil prepričan, da bodo tudi njegovo domovino sovražni elementi začeli rušiti od znotraj, kakor je preroško svaril ljubljeni vodja desetletje nazaj.

In res se je zgodilo tisto, kar si ni predstavljal niti v najhujši nočni mori. Njegova utopija je razpadala. Najprej skorajšnji bankrot ob koncu osemdesetih. Še dobro, da si je pravi čas zgradil hišo na kredit, katerega je zaradi hiperinflacije kmalu odplačal za ceno dveh parov nogavic. Sovražil je neoliberalista Markovića in njegove kapitalistične prijeme, ki so razbijali federalni socializem. Sumil je, da so ga nastavili Američani, v strahu, da se ne bi Jugoslavija preveč razvila.

Ko so se začele pojavljati ideje o osamosvojitvi, je jezno pisal politične proteste, ki so jih objavljali v Delu in Dnevniku. Skupaj z odmevno politično smetano tistega časa, so spisali manifest, ki je obsojal separatistične poskuse zavržnih struj znotraj republike, ki so si želele pobegniti na stran zahodnega razvrata. Nič ni pomagalo. Zgodila se je majniška deklaracija – za katero je bil zopet prepričan, da za njo stojijo ameriški agentje – nato še plebiscit in končno tisti usodni 25. junij, dan, ko se mu je podrl svet. Utopije je bilo konec. Bratstvo in enotnost sta se za zmeraj poslovila in dala prosto pot prostotržni ekonomiji in liberalnemu kapitalizmu, ki ga je tako zelo preziral, a kot partiski veljak vendarle pogosto užival njega sadove na reprezentančnih sestankih v tujini.

Njegova depresija pa ni trajala dolgo. Še preden je kupil letalsko karto za Kubo, je ugotovil, da neodvisnost vendarle ni tako zelo slaba zadeva. Posvetilo se mu je, da ima v parlamentarni demokraciji še zmeraj ogromno starih prijateljev. Odločilne položaje v politični areni so zasedali skoraj izključno bivši sodelavci, gospodarstvo pa je v rokah obdržal isti ceh socialistične gospode, tisti, ki si ga je neuradno lastil že prej – komaj zdaj se je začel zavedati vseh sladkosti lastninske pravice.  Takoj je spredvidel, da njegove politične poti še ni konec, zato je prestopil tja, kjer se je počutil najbolj domače. V stranko Zveze komunistov Slovenije, z interesnimi priveski prisrčno preimenovano v Združeno Listo Socialnih Demokratov. Težko bi bilo reči, da je tam našel nov dom. Tam je bil doma od nekdaj. Pravzaprav se ni spremenilo nič posebnega, razen tega, da ni bilo več treba poročati Beogradu. Podjetja so še zmeraj bila državna in ponosno monopolna. Sorodnikom in znancem, kateri so se k njemu zatekali po pomoč, se tako ni bilo treba bati za zaposlitev niti za odobritev kredita po netržnih obrestnih merah.

Njegov dobri prijatelj Milan, bivši  predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, ki se je vmes trdno zasidral v Slovenskih srcih kot oče naroda in večni predsednik republike, je lepo skrbel zanj in njemu podobne. Poznala sta se še iz let, ko sta bila še oba v mladinskih zborih in skupaj z zanosom poslušala Maršalove gromovniške nastope v srbohrvaškem jeziku.

Dobro desetletje se je tako počutil še bolj socialistično suverenega kot pred osamosvojitvjo, dokler ni jeseni leta 2004 zopet zadišalo po žveplu in so se karte začele mešati na tak način, da so si njegove privilegije hoteli prilastiti drugi. Spoznal je tisto grenko plat parlamentarne demokracije in zopet se mu je začelo kolcati po tiraniji in njeni čudoviti stabilnosti. Med letom 2004 in 2008 se je potuhnil in se namesto parlamentarizmu posvetil tistemu, kar mu je bilo najbolj pri srcu – pisanju političnih pamfletov.

Ker je bil ugleden član družbe, deležen javnega zaupanja in prestiža, se mediji niso branili njegovih modrih misli. Pisal je o nacionalnem interesu, samovzdržnosti, socialnem podjetništvu, ohranjanju družinske srebrnine državnih monopolistov in podobnih temah, ki bi po njegovem pripomogle k temu, da se bo Slovenija kot socialistični sui generis evropskega prostora  počasi, a vztrajno začela spreminjati v balkansko Švico. Tako kot tedaj pred davnimi časi, ko je v Delu objavil članek o tem, kako samoupravni socializem postavlja temelje za novo, bolj pravično ureditev od izkoriščevalskega liberalnega kapitalizma, kot ga poznajo na zahodu, je tudi tokrat skoraj popolnoma iskreno verjel v svoje besede.

Leta 2008 je prijatelj Milan končno uvidel, da tako več ne gre naprej in je inkognito ustvaril novo stranko Zares nove politike, hkrati pa razporedil sile znotraj razapadajočih liberalnih demokratov in vse močnejših socialnih demokratov, ki so postajali središče idealov bivše države. Povabil ga je zraven, on pa je povabilo  hvaležno sprejel. Čeprav je bil trojček skoraj identično naravnan v smer protekcionizma, državnega intervencionizma in upora proti privatizaciji, si je vendarle že zaradi kontinuitete ponovno izbral Zvezo komunistov Slovenije, pardon socialne demokrate.  Kot resen, konsistenten politik, ki ne spreminja nazorov, niti barv. Skoraj ni mogel verjeti, ko je manever uspel. Slavili so nepričakovano zmago in si zagotovili mirno štiriletno plovbo po jezeru nacionalnega intresa. Na sprejem ob zmagoslavju po volitvah je prišel z broško s simbolom peterokrake rdeče zvezde. Ko so ga novinarji vprašali, ali s tem na simbolni ravni legitimira bivši totalitarni režim, jim je samozavestno odvrnil, da je bil od nekdaj proti fašizmu in nacizmu.

A zopet so jo zagodli ameriški agenti – kot že tolikokrat prej. Domneval je, da so namenoma povzročili finančno krizo, ki je odplaknila vse, za kar so se tako dolgo in pravično borili. Politična opcija, kateri je pripadal od nekdaj, je kar naenkrat postala nepriljubljena, njegovi stari prijatelji iz gospodarstva, h katerim se je še zmeraj zatekal, če je potreboval kredit na banki, zaposlitev za nečakinjo ali morebiti sejnino nadzornega sveta, pa so se en za drugim znašli na zatožni klopi. Vsega je bilo konec, to je spoznal tudi prijatelj Milan in brž odpoklical podanike iz razpadajoče koalicije. Takrat pa je res mislil, da mu je odklenkalo in ni mu bilo preveč žal. Štiri desetletja v udobnem stolčku. Ni slabo. A se je spet obrnilo drugače.

Ne dolgo po načrtni imploziji trojčka, ga je prijatelj Milan še enkrat povabil na sestanek.  Na hitro so se  dogovorili, da bo potrebno nekaj novega. Nekaj ZARES novega, a s ščepcem tistega, kar je trojčku manjkalo. Možakarja s kultom osebnosti namreč. Dovolj poslušnega, da bo ubogljiv in dovolj preprostega, da ga bodo socialne države željni ljudje imeli radi. In se je zgodilo. Prijatelju Milanu - katerega so spričo spoštljive starosti enako misleči začeli ljubkovalno klicati kar stric Milan – je uspel še en preobrat. Ljubljanskemu županu so po stacionarnemu telefonu – mobilnega še ni imel – sporočili, da so ga izbrali za novega mesijo »Socialistične sage pod Alpami«. Nato so ga za javnost prišli še pričakat pred magistrat in dva meseca kasneje so bili zopet v sedlu. No vsaj tako se je zdelo, dokler niso ugotovili, da kult osebnosti v demokraciji vendarle ne deluje tako dobro kot v totalitarizmu in da bi najbrž tudi sam Maršal imel veliko težav pri sestavljanju koalicije.

Pa je zopet šlo mimo še eno leto, v katerem ni zaslužil niti centa iz naslova sejnin nadzornih svetov ali svetovanja državnim podjetjem. A prijatelj Milan ga, kot že tolikokrat v samostojni državi, ni pustil na cedilu. Skupaj sta zasnovala premeten načrt medijske preusmeritve gneva ljudstva na antikrista, ki je po krivici vladal, ter vsaj začasno pridobila nazaj tisto, za kar je vedel, da mu že od nekdaj pripada. Čeprav sta se dobro zavedala, da je smešna Alenka začasna rešitev in da se bo potrebno po kakšnem letu komedije na vrhu zopet spopasti s spremembami.

A tokrat ni več razmišljal o upokojitvi. Zdaj je vedel, da bodo njegovi ljudje tej deželi vladali za zmeraj in da je tudi sam poklican, da aktivno sodeluje v tem procesu. Prijatelj Milan mu je že povedal, da Verjame, da je edini način do Modre Slovenije le Solidarnost. Pritrdil mu je. Jutri je nov dan, ki bo kljub temu da so danes dovoljene sanje prav tak, kot je bil tisti včeraj. Všeč mu je bilo, da je tako.