TA VESELI DAN ALI MERCATOR JE PRODAN

Najboljši sosed končno ni več žrtev pravičnikov socialne države in najboljših podjetnikov na Balkanu, ki želijo, da slovensko ostane slovensko, ker se tako spodobi in je pravično, pa čeprav bomo ta neumestni patriotizem na tak ali drugačen način plačali iz lastnih denarnic. Politika je cepetala na mestu, zadrževala, kolikor se je dalo, dokler je niso dohitele evropske zaveze in bridke ekonomske resničnosti. Kljub temu nam predvolilno antiprivatizacijsko sprenevedanje ni bilo prizaneseno. Ogabno je bilo prisostvovati farsi Bratuškove, ko je skupaj sklicala dva bančnika in direktorja SDHja ter od njih zahtevala "zagotovila", da pogodba o prodaji 53-odstotnega deleža vsebuje tudi zavezo, da se zaenkrat število zaposlenih v Mercatorju ne bo nižalo, da ima pogodba protikorupcijsko klavzulo in da NLB ne bo financiral prodaje. Stvari, o katerih se je morala nujno pozanimati vpričo hude zaskrbljenosti za interese sodržavljanov na "izredno sklicanem sestanku", seveda pred mediji. Skupaj z Medjo, Podbevškom in Pircem se je nato v javnosti pojavila na skrbno izbrani konferenci, kjer so izjavili, da se premierka v odstopu ne namerava vmešavati v prodajo - za to je itak "kriv" Janša -, ampak se je samo želela prepričati, da državljani in zaposleni ne bodo oškodovani. Namesto, da bi ji zgoraj omenjeni gospodje impromptu v en glas povedali, naj že končno neha blefirati in si nabirati politične točke pri naivnežih, ki verjamejo, da bomo ohranili delovna mesta zaposlenih v Mercatorji in njegovih dobaviteljev, če bomo ostali indirektni lastniki. Tako kot... Istrabenzova, Murina, Cimosova? Ne razumem, zakaj so ji sposobni ekonomisti - pričakujem, da bodo v vodstvenih pomembnih finančnih institucijah samo taki - pripravljeni tako spregledati skozi prste, namesto da bi jo javno osramotili kot ekonomskega analfabeta. Tudi potem, ko je v javnosti večkrat ponovila laži, da je dobila "zagotovila" o ohranitvi delovnih mest, bila vljudno demantirana, pa še kljub temu trmasto trdila svoje. Bratuškova se seveda kljub Bushovskemu nastopu dobro zaveda, da je bila prodaja nujna. Podobno kot se tega zavedajo Cerar, Židan, Jankovič in drugi branilci javnega interesa. Edini ki se morda ne, je rdečo kapo noseči vodja ZZZS, ki živi v neki drugi dimenziji časa in prostora, kjer morajo družbe biti prisiljene obdržati obremenjujoče toksične investicije in delavce, ki jih ne potrebujejo. Morda si to dimenzijo deli samo še z ministrom Dragonjo,  kateremu se prav tako zdi, da bi Heliosovi novi lastniki morali zastonj sponzorirati plače 155 delavcem,  ki hodijo v službo igrat sudoku in prebirat dnevno časopisje, tako kot je prej to počela država. Mercator že dolgo ni več zdravo podjetje, ne glede na to, kaj razlagajo protestniški ignoramusi pomešani z oportunističnimi političnimi in sindikalnimi sociopati na ljubljanskih ulicah. Iluzijo zdravega podjetja je perpetuiralo obdobje debelih krav in po jugoslovansko deljenih bratskih kreditov, katerih se je tako rad posluževal "najboljši menedžer v Sloveniji" v svoji ihti po nepremišljenem in podjetniško neutemeljenem širjenju za vsako ceno z nepotrebno, zastarelo strategijo lastnih trgovskih centrov. Ko so viri financiranja presahnili hkrati z nastopom finančne krize, stare gospe, ki so prej štirideset let čebulo kupovale pri najboljšem sosedu, pa so naenkrat včasih zavile še v Hofer, Lidl ali EuroSpin, je bilo vse nared za popolno nevihto in bridko srečanje z resničnostjo. Iluzija o najboljšem podjetju na Balkanu (podobno kot tista o najboljšem menedžerju na Balkanu) se je obdržala med ljudmi, ki v bifejih razpravljajo o tem, kako "nam tujci hočejo vse ukrast". Politiki pa bi se vsekakor morali zavedati resničnosti situacije, ne glede na to, kako zelo so v predvolilnem času oddaljeni od resničnosti. Resničnost pa je, da najboljši sosed že več let zapored izgublja tržni delež, ki mu ga odžirajo diskontni trgovci, proti katerim s svojimi dokaj visokimi cenami nima obrambe razen smešnega ad hoc poskusa ustvariti lastno nizkocenovno znamko Hura. Resničnost je, da je dosegel rekordno prezadolženost, da je razmerje med neto finančnim dolgom in denarnim tokom (EBITDA) poletelo v nebo in da ne more pravočasno odplačevati zapadlih obveznosti dobaviteljem in bankam. Resničnost je, da ga nobeden razen verige balkanskega trgovskega tajkuna noče, ker bi bile sinergije ob združitvi s kakšno uveljavljeno evropsko trgovsko verigo še zmeraj premajhne za poplačilo več stomilijonskih obveznosti v doglednem času. Resničnost je, da smo imeli srečo, da smo se ga - čeprav prepozno - znebili kot utapljajoči neplavalec, ki si je končno uspel sezuti čevlje, da ga vsaj ti več ne potiskajo na dno. Resničnost pa je tudi, da bi še pred tremi leti zanj dobili trikrat več kot danes. "Nacionalni interes" nam je ukradel dobrih 400 milijonov evrov. Vsa zasluga gre socialno čutečim politikom. Tisti, ki se sprenevedajo z zadružništvom in socialnim podjetništvom, a nikoli svojih praznih besed niso pripravljeni podkrepiti z lastnimi sredstvi. Za socialne rešitve bo kot zmeraj poskrbel državni fiskus brez dna. Todorićev Agrokor je res zadolžen, a za razliko od Mercatorja kreditno sposoben. Mesec, Semolič in podobni demagogi bodo hitro našli primerjave s tajkunskimi prevzemi Laškega in Istrabenza, priročno pa pozabili na dejstvo, da je Todorić za prevzem Mercatorja zastavil kar lep del Agrokorjevega premoženja in se tako sam kar konkretno izpostavil morebitnemu neuspehu, za razliko od Boška in Igorja. Zelo očitno in prozorno se Bratuškova zaveda, da je bila prodaja neizogibna, - oz. vsaj tisti, ki so ji povedali, kaj mora govoriti - v koherentost njenih lastnih misli namreč nisem trdno prepričan. Prišepetovalci so ji vendar naročili naj pove - oz. naj zavaja - da se v gospodarstvo ne bo vmešavala in da država v resnici ni direktni lastnik Mercatorja. Seveda jo to ni odvračalo od antiprivatizacijske propagande in gverilskih akcij v stilu bivšega AUKNja, s katerim bi privatizacijo kar se da dolgo zadržala. Kljub temu so ji v Bruslju dovolili, da je bila iskrena in povedala, da ima Mercator samo tri možnosti: prodajo - seveda s strani Agrokorja, za evropske trgovske verige je Mercator zanimiv nekoliko tako kot industrija vinilnih plošč, bankrot ali prevzem njegovih terjatev s strani slabe banke - seveda bi v tem primeru za ohranitev služb dobaviteljem in zaposlenim v Mercatorju denarnice odprli altruistični davkoplačevalci. Gotovo je njej ljuba tretja opcija.

Saj res! Kaj pa se bo zgodilo z vsemi službami, ki so odvisne od Mercatorja? Ne vem. Prav tako ne ve Ivica Todorić, Borut Pahor, niti vsemogočni. Seveda je vse odvisno od viabilnosti pričakovanih sinergij, katere si obetajo in bodočih poslovnih rezultatov celotne skupine. "Zagotavljanje" delovnih mest spada v nek drug čas, kjer niso vladale zakonitosti prostega trga in konkurence. Morda bo čez dve leti brez službe ostalo več tisoč ljudi. Kaj pa bi se s službami zgodilo, če bi Mercator ostal "slovenski?" Saj je gospa Bratušek že sama povedala, da ostaneta samo dve opciji poleg prodaje. Bankrot, kjer bi delo izgubili vsi, ter prenos terjatev na slabo banko, kjer bi službe indirektno izplačevali davkoplačevalci ter tako nudili nekakšno "a la Mura" improvizirano socialno pomoč zaposlenim v podjetju , ki nima prostotržne pravice ostati na trgu in biti pošteni konkurenčni boj. Tak način gašenja socialnih bomb je dolgoročno učinkovit podobno kot zdravljenje rane na želodcu z mlekom - začasno olajšanje, ki prikrije simptome bolezni. Prej kot slej bi se zaposleni kljub velikodušnim davkoplačevalcem in patriotskim kupcem znašli na istem zavodu, kjer srečo čakajo šivilje iz Mure. Za dobavitelje velja ista logika, ampak z dodatkom. Kot potrošniku mi je vseeno kje bo Mercator kupoval izdelke, bolj me zanima predvsem, da pridejo na police ceneje - in seveda v skladu z vsemi standardi, ki veljajo za prehrano. Če bi slovenski pridelovalci radi konkurirali evropskim, bodo pač morali biti konkurenčni. Po kakovosti in ceni. Brez zanašanja na patriotsko zvestobo kupcev, brez Židanovih "kupujte slovensko" gverilskih akcij, brez državnih subvencij eko pridelovalcem, brez kartelnih dogovorov med pridelovalci in Mercatorjem, kjer na koncu obe stranki račun izstavita naivnemu potrošniku, ki gre oblečen v slovensko trobojnico in planšarski klobuk raje v Mercator po slovenski paradižnik za 1,75 EUR kot pa španskega v Lidl po 90 centov. Če je slovenska prehrambena industrija tako zelo dobra - smešni predsednik socialnih demokratov trdi, da je veliko boljša kot tuja - potem bo konkurenčna tudi na tujih trgih. Če pa ni, pa bo šla po poti industrije parnih lokomotiv. Svet gre naprej in mi bomo skupaj z najboljšim sosedom prej ali slej prisiljeni iti za njim. Kljub temu, da je zgodba z Mercatorjem končno zaključena, smo padli na izpitu. Prodali smo ga za skoraj trikrat manj, kot bi ga lahko. In še to komaj potem, ko so bile državne banke in paradržavne strukture v to prisiljene, hkrati pa si ga ni želel nihče več razen ravno tako zadolženega balkanskega kupca.Za Telekom Slovenije je na drugi strani še možnost, da ga prodamo, in sicer za ceno, o kateri bomo čez pet let samo sanjali. Seveda ne kakšnemu prezadolženemu ponudniku iz Balkana, ampak uglednemu svetovnemu telekomunikacijskemu podjetju, z vizijo, globalno strategijo ter zavezo še naprej razvijati napredne informacijske rešitve na področju Slovenije. Prepričan sem, da bi se v primeru prodaje kaj kmalu končale katastrofalne poslovne poteze, kot recimo slavni nakup portala Najdi.si ali brezvezne nasedle naložbe na Balkanu. S svojim denarjem so ljudje pač bolj gospodarni kot s tujim. A tudi če se bodo nerazumljive poteze nadaljevale, bo to glavobol novega lastnika, ne pa nas davkoplačevalcev. Mercator nam je zgodba v poduk. Če se bomo hecali še naprej, bo leta 2020 Telekom kupil le še kakšen Posta dhe Telekomi i Kosovës. Kajne Miro?