Kar se je zgodilo na volitvah je
najbrž logični zaključek zgodbe, ki se je začela, ko je razpadel Demos. Neusmiljeno
levi državni zbor, poln interesnih strank, ki so v parlament prišle na »vstajniških« vetrovih, skupaj s trdnim vodstvom instant stranke človeka, ki je povsem brez izkušenj tako na političnem kot gospodarskem parketu. Znak časa v katerem živimo.
Najbolje je začeti pri najsramotnejšem delu izbire ljudstva, kjer smo najbolj očitno pokazali kdo smo in za koliko smo oddaljeni od ekonomske resničnosti. Glasovi ignoramusov so se enakomerno porazdelili med Desus, in ZL, z njimi pa smo tudi mi dobili
svojo SIRIZO v parlamentu. Z vso populistično kretensko navlako o grdem
kapitalu, izkoriščevalskih tujcih in socialni državi, ki prepriča "malega
človeka" brez osnovne šole. ZL je popolna stranka za povprečnega bife
ekonomista, ki ne razume kaj je kapital, liberalizem ali svobodni trg, hkrati
pa je v svoji nevednosti prepričan, da se nam bo najbolje godilo, če bomo
»gospodar na svojem«. Že sama možnost, da bi taka skrajno leva združba sanjavih
kvazi-socialistov prišla v koalicijo, bo načela ugled države. Rdeča zvezda v parlamentu sredi Evropske Unije leta 2014.
Res neverjetno. Podpihovanje praznih idej o socializmu, ki v resnici niso nič
drugega kot davkoplačevalsko sponzoriranje socialnega miru in koketiranje s
totalitarnim režimom. Če bi se s svojimi volilnimi
rekviziti odpravili na ulico revolucionarnega leta '91, bi najbrž morali bežati
pred razjarjenim ljudstvom, kateremu je bilo rdeče zvezde dovolj. Kdo bi si
tedaj mislil, da se bodo 23 let kasneje našli hecni mladeniči in nevrotični
kulturni delavci združeni v stranko, kateri je v ponos mahati z jugoslovansko
zastavo. Ta groteska se zdaj skupaj s smešnim Erjavcem in “njegovimi
upokojenci” seli v hram demokracije, v Erjavčevem primeru najbrž tudi v
koalicijo.
Najbrž bo
tam tudi Zavezništvo Alenke Bratušek. Prehitro sem se veselil, da mi ne bo
treba več prenašati njenega neznosnega hvalisanja in ponavljanja neresnic o tem
kako je rešila državo pred trojko in finančnim zlomom. Dobrih 4-odstotkov
prebivalcev meni, da tudi milijonska oportunitetna škoda, ki jo je povzročila s
svojim neumnim predvolilnim sklepom o zamrznitvi privatizacije, niti splošna
katastrofalnost vlade, ki si je socialni in sindikalni mir iskala v ožemanju
gospodarstva in potrošništva ni dovolj, da bi jo za zmeraj izgnali iz javne
sfere nazaj v kakšen zakoten direktorat, kjer bi bil potencial kakšne nove
mednarodne sramote ustrezno omejen.
Po drugi strani je večinski glas pripadel
instant stranki brez programa, katerega edini marketinški produkt je bil Miro
Cerar mlajši. Kaj nam je ponudil? Izredno pomembno se mi zdi poudariti, da je
tudi on je potegnil po nacional-interesno in kar hitro pokazal katere “barve”
je, kljub navidezni religiozni sredinskosti. Privatizacijo Telekoma bi ustavil,
če bi bilo to še mogoče. Strateška naložba, slovenci sužnji na svoji zemlji in
tako dalje kot že tolikokrat prej. We’ve heard it all before. Če je izjavil kaj
takega, potem mu prav tako ne verjamem, da ne bo povzročal težav pri novih
privatizacijskih postopkih, niti to, da ne bo hotel karseda dolgo zadrževati že
začetih. Koliko bo morebitni Cerarjev ne
privatizaciji pocenil slovenska državna podjetja? Koliko sposobnih visoko
izobraženih inženirjev in uspešnih podjetnikov bomo izgubili zaradi neuvedbe
socialne kapice? V državi, kjer je za premožnega proglašen že nekdo, ki je na
Nizozemskem malce nad pragom revščine, je tak ukrep nujen, če želimo ohraniti
sploh še koga, ki ne dela v rudniku ali šiva oblek. Od kod se bo napajala silna
socialna država, če ne bo nihče več ustvarjal dodane vrednosti?
Dragi združeni socialisti ta vprašanja
naslavljam na vas. Prav rad bi vam
izstavil račun čez kakšno leto, ko bo Cerarjeva koalicija klecnila, mi pa se
bomo prebudili iz sanj z še večjim zunanjim dolgom in kupom novih davkov. Tedaj
nam bo Cerar tako kot nevrotična komolčarka Bratuškova zatrjeval, da nas je z
brezglavim zadolževanjem “rešil trojke” in da je bil njegov mandat v resnici
uspešen, nižanje življenskega standarda pa je posledica žrtvovanj zato, da smo
lahko ostali gospodar “na svojem.” Tak račun sem že “izstavljal” februarskim
protestnikom na njihovih – zdaj neaktivnih – Facebook straneh, po letu vladanja
Bratuškove, ko sem jim našteval kako zelo drago plačujemo socialno državo in
strah pred trojko. Odgovoril ni nobeden od njih.
Zakaj, zakaj, zakaj so Cerarja, Meseca,
Židana in Bratuškovo mediji tako ujčkali, da si jim nobeden na soočenjih ni
upal v obraz povedati, da davki v Sloveniji pač niso dovolj nizki in da smo
kapital mi vsi, ne pa nekakšna mitološka fevdalna entiteta zlobnih plemenskih
gospodov. Zakaj jih ni noben pozval naj že končno enkrat definirajo kaj pomeni
prazni termin “neo-liberalizem”. V ZDA lahko spretni politični komentatorji in
satiriki kot sta Jon Stewart in Stephen Colbert z dekonstrukcijo neumnih idej povzročijo konec
politične kariere, pri nas pa se zdi, kot da so trenutno medijsko maziljeni
izbranci levice svete krave, katerih si ne upa na tla postaviti nihče v sferi
javnega diskurza. Prepričan sem, da bi Cerarjevi kretenizmi o reševanju
brezposelnosti med mladimi z še več nepotrebne birokracije že tako nekoristnega
Zavoda za Zaposlovanje preko “kariernih
inkubatorjev” v medijsko pluralni deželi doživeli takšen racionalni
dekonstrukt, da bi avtorji na hitro sestavljenega programa kar hitro vprid
lastne kredibilnosti začeli razmišljati o drugih idejah. Pri nas tega ni.
Skupna fronta tiskanih medijev in nacionalne televizije je mogočnejša od
južnoameriških vojaških hunt pri povzdigovanju njim preferenčnih političnih
opcij.
Naj se obregnem še poražene desnice. SDS
volitev ni izgubil ker je Janša v zaporu, ampak zaradi arogantnega militantnega
nastopa svojih članov, simpatizerjev in celo nekaterih poslancev. Sveče pred
sodiščem, spektakel pred Dobom, broške z napisi “svoboda Janezu Janši” na
soočenjih, obstrukcije sej vlade, še oponašanje Bratuškovi “zakaj je prodala
Mercator”. Izvrsten recept za odtujitev neodločenih sredinskih volivcev. Nikoli
jih ne bom razumel – vsem njihovim kandidatom za poslanca ki jih poznam, pa še
službi za odnose z javnostjo sem pisal in opozoril, da je njihov PR prava medijska
katastrofa, a očitno oni vedo najbolje.
Pripravljeni so me poslušati in deliti
moje misli tedaj, ko rečem, da je sodba proti Janši navaden kup indičnega
dreka, kateri so ustavni sodniki med vrsticami že vnaprej pribili žebelj v
krsto – še zmeraj sem tega mnenja – ne pa, ko povem, da se je treba ravno v
takšnih primerih obnašati dostojanstveno, racionalno in preudarno. Vredu,
pravna država pač ne deluje, to je vredno poudariti in vkorporirati rešitve v
program, a to dejstvo ni dovolj za leitmotif celotne kampanije. Stranka, ki naj bi vendarle bila za vitko
državo in čim manj političnega in birokratskega vmešavanja v gospodarstvo bi
morala te ideale izpostavljati podobno kot jih je slovenska Angela Merkl,
N.si-jeva Ljudmila Novak, kot edina sijoča zvezda pravega liberalizma v
Sloveniji. SDS ni več stranka, ki je leta 2004 v svoje vrste povabila
mladoekonomiste, čeprav se potem skozi mandat ni vedla preveč mladoekonomsko. Namesto
liberalnega programa in širjenja prostotržne miselnosti, s katerimi bi
privabili neodločeno sredino, so še bolj pihali na dušo že prepričanim z
mučeniškim povzdigovanjem Janše.
Kaj so povedali volilci? Povedali so da si povprečni
liberalec ne-socialističnega kova, ki koleba med opcijami ne želi obstrukcij
sej zakonodajnih teles, niti pozivov k državljanski nepokorščini, še manj gojenja
kulta osebnosti. Želi si konkretnih ukrepov in dejanj, tako tistih všečnih, kot
je znižanje davkov (predvsem absurdnega DDV-ja), ukrepov za povečevanje
plačilne discipline, kot tistih, zaradi katerih bi Semolič, Mesec in Štrukelj v
en glas zahropli da bodo “bogati še bolj bogati revni pa še revnejši” –
socialna kapica, privatizacija, fleksibilnejši trg dela.
Če zanemarimo prirojeno homofobijo,
stališče do splava in druge družbene teme do katerih imajo pač stališča, ki
pritiče krščanskim demokratom, nam je Ljudmila Novak nalila čistega vina.
Povedala nam je, da bomo za svoj uspeh morali poskrbeti sami, s trdim delom, konkurenčnim
nastopom na evropskem trgu, včasih pa tudi bolečim varčevanjem in
nepriljubljenimi ukrepi. Kot so to že zdavnaj naredili Nemci, ki zdaj žanjejo
sad svojega dela.Če bi skozi kampanijo takšno retoriko za svojo vzel tudi SDS,
sicer ne bi zmagal, bi pa bil prekleto bližje novemu ljubljenemu vodji LDSa,
pardon SMCja. Na enak način so uspeli premagati sami sebe leta 2011 in izgubiti
že dobljene volitve, s ksenofobičnimi izpadi, namesto da bi poudarjali program,
ki je bil zares dober (če bi si ga kdo prebral). Enako so februarja 2013 še
bolj priliti ogenj na bencin orkestriranih
protestov z zombiji, trenirkarji, opankarji in drugimi poskusi
medijskega samovžiga, ki so sicer nelegitimnim politično zavedenim protestnikom
podarjali nezasluženo kredibilnost. Ne dvomim, da so mogočni levičarski lobiji
iz ozadja sponzorirali in forsirali Jankovičevo in Cerarjevo kandidaturo, proces
Patria, kot tudi “spontane” proteste, a nobeden od teh tihih coup d’etat
poskusov ne bi uspel brez participacije nesposobnega SDSovega PR stroja.
SLSov program sploh ni bil slab, razen
določenih populistično-protekcionističnih prebliskov (državno dokapitaliziranje
podjetij v težavah in 25+1-procentno
lastništvo NLB? *vstavi petje čričkov za dramatični učinek*), a je bil Bogovič premlačen
za napadalno, nevrotično Bratuškovo, neo-socialističnega Meseca in Dejana
“kupujmo slovensko” Židana, ki so se z njimi borili za približno isti ostanek volilcev. Poleg tega
je predsednik stranke že vnaprej vedel, da jo bo takoj po volitvah popihal v
Evropski parlament, za dober denar pridigat o križih in težavah slovenskih
pridelovalcev hrane. S tem pa so podobno kot Šoltesov Verjamem oddajali auro
“zapuščene” stranke, katera je svojo poslanstvo izpolnila že na Evropskih
volitvah, njihov trenutni renome pa ni vreden prgišča zrnc industrijske
konoplje.
Levica ima za naslednja
štiri leta, oz. do naslednjega kolapsa sistema skoraj ustavno večino. To seveda
ni dobra novica za parlamentarno demokracijo – tudi če bi jo imela desnica, ne
bi bilo nič drugače. Bančno luknjo bodo preiskovali strokovnjaki, ki so jo
povzročili, državna podjetja bodo prej ali slej morala biti prodana, a kot smo
videli v dosedanji privatizacijski zgodbi je idej za zavlačevanje več kot volje
tujih investitorjev po naših družinskih draguljih. Do takrat bodo ti še naprej
žrtve interesnih skupin, zdaj še bolj homogenih in koncentriranih v
nekakšni narodni enotnosti pajdaškega social-kapitalizma.
Evropa se medtem
pobira, evro območje pa ni več eksistencialno ogroženo, glede na puhljice iz
Cerarjevega plonk-celgc programa pa je več kot očitno, da se LDSovi ekonomisti
zanašajo na to, da bo inercija evropskega uspeha za sabo potegnila tudi nas in
pustila socialno državo in vse nanjo prisesane parazite nedotaknjene. Medtem mladim, ki se jim zdi, da
davkoplačevalsko sponzorirana nega za starejše občane ni rešitev njihovih težav
z brezposelnostjo, svetujem da obiščejo stran http://www.expatjobs.eu/ in spoznajo, da naša domovina
ne šteje samo 2 ampak 505 milijonov duš. Potem spakirajo kovčke, opasajo
akustično kitaro čez ramo ter Violeti Tomič in Luki Mesecu v pozdrav zapojejo:
“I’m no communist I’ll tell
you that right now,
I believe a man should own his
home and house and car and cow,
I like this private ownership,
I wanna be left alone,
Let the government run its
business and let me run my own.”
Neprimerni za kapitaliste in tržno gospodarstvo?
ReplyDelete»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Po l. 2004 pa smo domačijsko gospodarjenje zamenjali z modernim finančnim poglabljanjem, iskanjem »priložnosti«, kupovanjem«donosnih« vrednostnih papirjev, torej s kazino kapitalizmom...«, tako še letos marca pravi v zelo branem tedniku ekonomist dr. Jože Mencinger, donedavnega predavatelj ekonomije na pravni fakulteti in bivši rektor UL, minister za gospodarstvo v prvi slovenski vladi, nesojeni evroposlanec stranke Pozitivna Slovenija. Po takšni izjavi se mi porode vprašanja.
Gospod dr. Mencinger, ali slovenski državljani res nismo (bili) primerni za kapitaliste in tržno gospodarstvo? Ali državljani mali delničarji, delniški skladi, vzajemni, podjetniški, investicijski, pokojninski skladi in druge pravne osebe, i.p., res niso pravi lastniki podjetij, čeprav imajo njihove delnice? Ali družabniki celo v gospodarski družbi »d.o.o.« tudi niso še pravi lastniki podjetja? Ali so potem gospodarske kapitalske družbe v veljavnih zakonih povsem zgrešene? Kdo je pravzaprav po vaše lahko pravi lastnik podjetja oz. gospodarske družbe? Ali je to samo samostojni podjetnik?
So potem vse gospodarske družbe povsem zgrešene in nekoristne? Kaj menijo menedžerji, strokovnjaki, politiki, poslanci? Ali je smer razmišljanja dr. Mencingerja še vedno prava in aktualna?
Franc Mihič
Nacionalni interes, privatizacije nikar!
ReplyDeleteTo je v Sloveniji za mnoge »napredne« kadre še vedno edino pravilna in zmagovita »mantra«. Skupna, državna lastnina je že dolgo ugodna «paša«. Uk se torej izplača. To ve njen zagovornik dr. Jože Mencinger, pedagog in bivši rektor UL. Vlada torej ve, da je ta »mantra« ljudstvu tako zato zelo domača. Le tako bomo baje svetilnik Evrope, prepoznavni v svetu, pa naj stane kar hoče. Na volitvah se ta »mantra« vedno izplača! Zadolženost sploh ni več problem. Kaj pa po volitvah? Bo pa že nekako, če Bog da in EU!? Skoraj vsem Slovencem je že dolgo jasno, kaj je udobje in napredek, četudi na kredit!? Odgovornost za zgrešene kredite in za zastoj v razvoju nosijo v Sloveniji vendar vedno drugi! Odgovoren je menda celo le hudič ali pa EU, nikakor ne »mi« in ne »naši«!? Zakaj so že volitve?!
Franc Mihič
Nepotizem in neoliberalizem sta naša »usoda«!?
ReplyDeleteTranzicija je zavožena, ni dokončana. Strinjam se. Ni odgovornosti, zaupanja ni. Prevladuje praksa nepotizma, »zrihtaj mi«, pa bo vse O.K. Poštenja ni. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v pravičnejšo in učinkovitejšo demokracijo, predvsem privatizacija, ob takšni morali v »pravu« in politiki ni in ne bo uspela. Politika je že za časa Svetozarja Markoviča in tudi po osamosvojitvi odpravo družbene lastnine zastavila in uzakonila tako, da se doseže »koncentracija lastništva, predvsem v rokah menedžerjev«, in to za vsako ceno, češ da je to potrebno za razvoj gospodarstva. To je in še vedno najbolj zagovarja bivši rektor UL dr. Jože Mencinger! Koliko oškodovanja družbene lastnine je ugotovila in prijavila SDK? Koliko je bilo »direktorskih« baypass firm? Sodni epilog je bil, skoraj vedno, vse je O.K.? Kar je zastavila in uzakonila levica, je tudi desnica kasneje še dovoljevala. Mnogi so vpili, da naj bi predvsem Janša odstavljal (rdeče) direktorje, zato naj ti postanejo kar lastniki podjetij. Pojavijo se tajkuni! Sledi streznitev, ogorčenje. Šele 31. decembra 2007 pa Janševa vlada le prepreči nemoralno bogatenje in plenjenje menedžerjev, ko spremeni zakon o prevzemih s prepovedjo zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe, s čimer se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Politiki in stroki pa je bilo poznano, če ne, so vsi delali zelo malomarno, da je v državah EU prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji. Pri nas pa so bili takšni prevzemi vsakdanja praksa. Prevzemi so, če so »uspeli«, uspeli le na račun zaposlenosti, nizkih plač zaposlenih, na račun vlaganja v razvoj, tudi neplačevanja prispevkov, skratka na račun izčrpavanja podjetij. Kjer pa še to ni pomagalo za »preživetje menedžerjevega podjetja«, pa sedaj menedžerske kredite pri »slabi banki« plačujemo vsi davkoplačevalci!? Ista politika in stroka pa sanirata banke »v imenu in za račun ljudstva«, ki je vedno bolj zadolženo. Za sanacijo države je potrebna nadaljnja privatizacija, a vse do danes politika in stroka, ne pravna država, niso razčistile usodne vloge in odgovornost nadzornih svetov, opozarja guverner Banke Slovenije. Ni odgovornosti. Dokler volimo DZ RS po čistem proporcionalnem volilnem sistemu, ki onemogoča volivcem uveljaviti osebno odgovornost tistih, ki so jim podelili svoj mandat, je razvoj demokracije, uveljavitev države prava in razvoj gospodarstva, blagostanja, žal čista utopija in zloraba pojma »v imenu ljudstva«! Je le stalni politični boj za prestiž, kar je nazadovanje demokracije in države! Tranzicije še ni konec, volimo naše! Katere in kako?
Franc Mihič
Odličen in aktualen komentar!
ReplyDeleteSkupna fronta tiskanih medijev in nacionalne televizije je mogočnejša od južnoameriških vojaških hunt pri povzdigovanju njim preferenčnih političnih opcij.
Nisem komunist!
Akutno aktualno: "Zakaj jih ni noben pozval naj že končno enkrat definirajo kaj pomeni prazni termin “neo-liberalizem”. V ZDA lahko spretni politični komentatorji in satiriki kot sta Jon Stewart in Stephen Colbert z dekonstrukcijo neumnih idej povzročijo konec politične kariere, pri nas pa se zdi, kot da so trenutno medijsko maziljeni izbranci levice svete krave, katerih si ne upa na tla postaviti nihče v sferi javnega diskurza.
ReplyDeletePri nas tega ni."
This comment has been removed by the author.
ReplyDeletePrva naloga za vsako vlado: nova delovna mesta!
ReplyDeleteTo mora biti naloga vsake vlade – da opravi nekaj dobrega za blaginjo vseh.
Odhajajoča vlada je pri tem krepko zatajila.
Kako povsem drugače se obnaša politika v ZDA, ki veljajo v teh krajih za vrhunski primer brezčutne neoliberalne države.
Glavna tema tamkajšnjih predsedniških volitev in hkrati stalna naloga vseh ameriških politikov je prav priskrbeti čim več delovnih mest, po možnosti tudi čim bolj plačanih.
Pri tem politiki z roko v roki pomaga tudi ameriška centralna banka, ki ima – za razliko od ECB – v svojem mandatu tudi skrb za polno zaposlenost.
In tudi zato je ameriška tiskarna dolarjev vseskozi v polnem pogonu.
Miha Jenko, gospodarstvo
DELO, sob, 09.03.2013
Poudariti je treba le, da stališče NSija ni homofobno, kar nam vcepljajo levaki, ampak se zgolj ne strinjajo s tem, da jim je treba ustreči v vsem, kar si zaželijo.
ReplyDeleteSDSovsko bluzenje. Narod ga je že sit. Kar smo vam pokazali tudi na volitvah.
ReplyDeleteZgodbe o grdem kapitalu? Aha, potemtakem si Oxfam tudi izmišljuje, ko letno objavlja poročila o resnično izjemni rastoči neenakosti?
ReplyDelete• Trenutno je skoraj polovica svetovnega bogastva v lasti samo 1% prebivalstva.
• 1% najbogatejših na svetu ima v lasti 110 trilijonov dolarjev, kar je 65-krat več, kot ima v lasti revnejša polovica svetovnega prebivalstva (torej 3,5 miljarde ljudi) skupaj.
• Revnejša polovica prebivalstva ima skupno v lasti toliko kot 85 najbogatejših Zemljanov.
• Sedem od desetih ljudi živi v državah, kjer se je v zadnjih 30 letih neenakost povečala.
• Najbogatejši so svoje premoženje še obogatili v 24 od 26 državah, za katere imamo podatke za leta med 1980 in 2012.
• V ZDA je najbogatejši 1% profitiral od 95% gospodarske rasti po finančni krizi od leta 2009, medtem ko je spodnjih 90% prebivalstva zdaj še revnejših.
Vir: http://www.oxfam.org/sites/www.oxfam.org/files/bp-working-for-few-political-capture-economic-inequality-200114-en.pdf
Namesto, da bi vsi živeli relativno dobro, kar ob vsem napredku in razvoju tehnologije z lahkoto bi, se obnašamo kot največji butalci in še naprej drvimo v (če ne drugega ekološki) propad. In delamo vedno več zato, da se par posameznikov utaplja v vedno večjem bogastvu. Stupidity, indeed.
Še enkrat, na tem temelji t.i. "uspeh" Zahoda:
»Mi smo najbednejši del konfekcijske industrije,« pravi Bopha in dodaja, da se je pred kratkim onesvestila za šivalnim strojem, ker je vdihavala kemikalije, s katerimi preparirajo blago. »Če smo bolni in ne moremo delati, nam pač ne izplačajo denarja. Zato delamo tudi takrat, ko smo bolni.«
Številne tovarniške delavke pravijo, da so zaradi nečloveških delovnih razmer prisiljene izbirati med delovnim mestom in družino.
»Delavci si ne upajo zavrniti nadurnega dela ali se pritoževati zaradi neznosnih delovnih razmer. Molče trdo delajo tudi takrat, ko so resnično bolni,« pravi Tola in dodaja, da je to v resnici svojevrstna oblika sodobnega suženjstva.
http://www.delo.si/druzba/panorama/najbednejsi-del-konfekcijske-industrije.html
Ljudstvo si je ravno s pomočjo strank, kot je današnja Združena levica, priborilo pravice in socialno varnost, ki so bile po drugi sv. vojni na Zahodu norma. In ki so jih imeli mimogrede največ v Skandinaviji, torej najuspešnejših državah v svetovnem merilu (seveda boste začeli z razlogi, zakaj vse je temu tako, a dejstvo ostaja, da jih ves ta socializem ni pokopal).
ReplyDeleteZdaj ljudje pravice že nekaj časa izgubljajo na račun podivjanega kapitalizma (beri deregulacije oz. prostega trga), ki vodi do zgoraj omenjene ekstremno neenake porazdelitve, ekološke degradacije, slabega zdravja itd., saj je profit vedno večji vladar. V ZDA, osrčju kapitalizma, je stanje obupno, z groteskno debelimi in brezdomci na vsakem koraku. Le kdo si želi živeti v taki družbi?
Pa ni treba v ZDA. Tudi pri nas na vsakem koraku vidim posledice tega, da sta profit in gospodarska rast na piedestalu, tako je očitno, da je po mojem čisto nemogoče ne opaziti, a nekateri ste izgleda dovolj zaslepljeni.
Zato prosim, pokažite malo spoštovanja dobronamerni ZL, ki pa seveda nima čarobne paličice za tako zelo noro družbo, kot je naša.