Tuesday, 15 July 2014

I’M NO COMMUNIST

Kar se je zgodilo na volitvah je najbrž logični zaključek zgodbe, ki se je začela, ko je razpadel Demos. Neusmiljeno levi državni zbor, poln interesnih strank, ki so v parlament prišle na »vstajniških« vetrovih, skupaj s trdnim vodstvom instant stranke človeka, ki je povsem brez izkušenj tako na političnem kot gospodarskem parketu. Znak časa v katerem živimo. 

Najbolje je začeti pri najsramotnejšem delu izbire ljudstva, kjer smo najbolj očitno pokazali kdo smo in za koliko smo oddaljeni od ekonomske resničnosti. Glasovi ignoramusov so se enakomerno porazdelili med Desus, in ZL, z njimi pa smo tudi mi dobili svojo SIRIZO v parlamentu. Z vso populistično kretensko navlako o grdem kapitalu, izkoriščevalskih tujcih in socialni državi, ki prepriča "malega človeka" brez osnovne šole. ZL je popolna stranka za povprečnega bife ekonomista, ki ne razume kaj je kapital, liberalizem ali svobodni trg, hkrati pa je v svoji nevednosti prepričan, da se nam bo najbolje godilo, če bomo »gospodar na svojem«. Že sama možnost, da bi taka skrajno leva združba sanjavih kvazi-socialistov prišla v koalicijo, bo načela ugled države. Rdeča zvezda v parlamentu sredi Evropske Unije leta 2014. Res neverjetno. Podpihovanje praznih idej o socializmu, ki v resnici niso nič drugega kot davkoplačevalsko sponzoriranje socialnega miru in koketiranje s totalitarnim režimom. Če bi se s svojimi volilnimi rekviziti odpravili na ulico revolucionarnega leta '91, bi najbrž morali bežati pred razjarjenim ljudstvom, kateremu je bilo rdeče zvezde dovolj. Kdo bi si tedaj mislil, da se bodo 23 let kasneje našli hecni mladeniči in nevrotični kulturni delavci združeni v stranko, kateri je v ponos mahati z jugoslovansko zastavo. Ta groteska se zdaj skupaj s smešnim Erjavcem in “njegovimi upokojenci” seli v hram demokracije, v Erjavčevem primeru najbrž tudi v koalicijo.

Najbrž bo tam tudi Zavezništvo Alenke Bratušek. Prehitro sem se veselil, da mi ne bo treba več prenašati njenega neznosnega hvalisanja in ponavljanja neresnic o tem kako je rešila državo pred trojko in finančnim zlomom. Dobrih 4-odstotkov prebivalcev meni, da tudi milijonska oportunitetna škoda, ki jo je povzročila s svojim neumnim predvolilnim sklepom o zamrznitvi privatizacije, niti splošna katastrofalnost vlade, ki si je socialni in sindikalni mir iskala v ožemanju gospodarstva in potrošništva ni dovolj, da bi jo za zmeraj izgnali iz javne sfere nazaj v kakšen zakoten direktorat, kjer bi bil potencial kakšne nove mednarodne sramote ustrezno omejen.   

Top of Form
Po drugi strani je večinski glas pripadel instant stranki brez programa, katerega edini marketinški produkt je bil Miro Cerar mlajši. Kaj nam je ponudil? Izredno pomembno se mi zdi poudariti, da je tudi on je potegnil po nacional-interesno in kar hitro pokazal katere “barve” je, kljub navidezni religiozni sredinskosti. Privatizacijo Telekoma bi ustavil, če bi bilo to še mogoče. Strateška naložba, slovenci sužnji na svoji zemlji in tako dalje kot že tolikokrat prej. We’ve heard it all before. Če je izjavil kaj takega, potem mu prav tako ne verjamem, da ne bo povzročal težav pri novih privatizacijskih postopkih, niti to, da ne bo hotel karseda dolgo zadrževati že začetih. Koliko bo morebitni Cerarjev ne privatizaciji pocenil slovenska državna podjetja? Koliko sposobnih visoko izobraženih inženirjev in uspešnih podjetnikov bomo izgubili zaradi neuvedbe socialne kapice? V državi, kjer je za premožnega proglašen že nekdo, ki je na Nizozemskem malce nad pragom revščine, je tak ukrep nujen, če želimo ohraniti sploh še koga, ki ne dela v rudniku ali šiva oblek. Od kod se bo napajala silna socialna država, če ne bo nihče več ustvarjal dodane vrednosti?

Dragi združeni socialisti ta vprašanja naslavljam na vas.  Prav rad bi vam izstavil račun čez kakšno leto, ko bo Cerarjeva koalicija klecnila, mi pa se bomo prebudili iz sanj z še večjim zunanjim dolgom in kupom novih davkov. Tedaj nam bo Cerar tako kot nevrotična komolčarka Bratuškova zatrjeval, da nas je z brezglavim zadolževanjem “rešil trojke” in da je bil njegov mandat v resnici uspešen, nižanje življenskega standarda pa je posledica žrtvovanj zato, da smo lahko ostali gospodar “na svojem.” Tak račun sem že “izstavljal” februarskim protestnikom na njihovih – zdaj neaktivnih – Facebook straneh, po letu vladanja Bratuškove, ko sem jim našteval kako zelo drago plačujemo socialno državo in strah pred trojko. Odgovoril ni nobeden od njih.

Zakaj, zakaj, zakaj so Cerarja, Meseca, Židana in Bratuškovo mediji tako ujčkali, da si jim nobeden na soočenjih ni upal v obraz povedati, da davki v Sloveniji pač niso dovolj nizki in da smo kapital mi vsi, ne pa nekakšna mitološka fevdalna entiteta zlobnih plemenskih gospodov. Zakaj jih ni noben pozval naj že končno enkrat definirajo kaj pomeni prazni termin “neo-liberalizem”. V ZDA lahko spretni politični komentatorji in satiriki kot sta Jon Stewart in Stephen Colbert z dekonstrukcijo neumnih idej povzročijo konec politične kariere, pri nas pa se zdi, kot da so trenutno medijsko maziljeni izbranci levice svete krave, katerih si ne upa na tla postaviti nihče v sferi javnega diskurza. Prepričan sem, da bi Cerarjevi kretenizmi o reševanju brezposelnosti med mladimi z še več nepotrebne birokracije že tako nekoristnega Zavoda za Zaposlovanje preko “kariernih inkubatorjev” v medijsko pluralni deželi doživeli takšen racionalni dekonstrukt, da bi avtorji na hitro sestavljenega programa kar hitro vprid lastne kredibilnosti začeli razmišljati o drugih idejah. Pri nas tega ni. Skupna fronta tiskanih medijev in nacionalne televizije je mogočnejša od južnoameriških vojaških hunt pri povzdigovanju njim preferenčnih političnih opcij.

Naj se obregnem še poražene desnice. SDS volitev ni izgubil ker je Janša v zaporu, ampak zaradi arogantnega militantnega nastopa svojih članov, simpatizerjev in celo nekaterih poslancev. Sveče pred sodiščem, spektakel pred Dobom, broške z napisi “svoboda Janezu Janši” na soočenjih, obstrukcije sej vlade, še oponašanje Bratuškovi “zakaj je prodala Mercator”. Izvrsten recept za odtujitev neodločenih sredinskih volivcev. Nikoli jih ne bom razumel – vsem njihovim kandidatom za poslanca ki jih poznam, pa še službi za odnose z javnostjo sem pisal in opozoril, da je njihov PR prava medijska katastrofa, a očitno oni vedo najbolje. 

Pripravljeni so me poslušati in deliti moje misli tedaj, ko rečem, da je sodba proti Janši navaden kup indičnega dreka, kateri so ustavni sodniki med vrsticami že vnaprej pribili žebelj v krsto – še zmeraj sem tega mnenja – ne pa, ko povem, da se je treba ravno v takšnih primerih obnašati dostojanstveno, racionalno in preudarno. Vredu, pravna država pač ne deluje, to je vredno poudariti in vkorporirati rešitve v program, a to dejstvo ni dovolj za leitmotif celotne kampanije.  Stranka, ki naj bi vendarle bila za vitko državo in čim manj političnega in birokratskega vmešavanja v gospodarstvo bi morala te ideale izpostavljati podobno kot jih je slovenska Angela Merkl, N.si-jeva Ljudmila Novak, kot edina sijoča zvezda pravega liberalizma v Sloveniji. SDS ni več stranka, ki je leta 2004 v svoje vrste povabila mladoekonomiste, čeprav se potem skozi mandat ni vedla preveč mladoekonomsko. Namesto liberalnega programa in širjenja prostotržne miselnosti, s katerimi bi privabili neodločeno sredino, so še bolj pihali na dušo že prepričanim z mučeniškim povzdigovanjem Janše. 

Kaj so povedali volilci? Povedali so da si povprečni liberalec ne-socialističnega kova, ki koleba med opcijami ne želi obstrukcij sej zakonodajnih teles, niti pozivov k državljanski nepokorščini, še manj gojenja kulta osebnosti. Želi si konkretnih ukrepov in dejanj, tako tistih všečnih, kot je znižanje davkov (predvsem absurdnega DDV-ja), ukrepov za povečevanje plačilne discipline, kot tistih, zaradi katerih bi Semolič, Mesec in Štrukelj v en glas zahropli da bodo “bogati še bolj bogati revni pa še revnejši” – socialna kapica, privatizacija, fleksibilnejši trg dela.

Če zanemarimo prirojeno homofobijo, stališče do splava in druge družbene teme do katerih imajo pač stališča, ki pritiče krščanskim demokratom, nam je Ljudmila Novak nalila čistega vina. Povedala nam je, da bomo za svoj uspeh morali poskrbeti sami, s trdim delom, konkurenčnim nastopom na evropskem trgu, včasih pa tudi bolečim varčevanjem in nepriljubljenimi ukrepi. Kot so to že zdavnaj naredili Nemci, ki zdaj žanjejo sad svojega dela.Če bi skozi kampanijo takšno retoriko za svojo vzel tudi SDS, sicer ne bi zmagal, bi pa bil prekleto bližje novemu ljubljenemu vodji LDSa, pardon SMCja. Na enak način so uspeli premagati sami sebe leta 2011 in izgubiti že dobljene volitve, s ksenofobičnimi izpadi, namesto da bi poudarjali program, ki je bil zares dober (če bi si ga kdo prebral). Enako so februarja 2013 še bolj priliti ogenj na bencin orkestriranih  protestov z zombiji, trenirkarji, opankarji in drugimi poskusi medijskega samovžiga, ki so sicer nelegitimnim politično zavedenim protestnikom podarjali nezasluženo kredibilnost. Ne dvomim, da so mogočni levičarski lobiji iz ozadja sponzorirali in forsirali Jankovičevo in Cerarjevo kandidaturo, proces Patria, kot tudi “spontane” proteste, a nobeden od teh tihih coup d’etat poskusov ne bi uspel brez participacije nesposobnega SDSovega PR stroja.

SLSov program sploh ni bil slab, razen določenih populistično-protekcionističnih prebliskov (državno dokapitaliziranje podjetij v težavah in 25+1-procentno lastništvo NLB? *vstavi petje čričkov za dramatični učinek*), a je bil Bogovič premlačen za napadalno, nevrotično Bratuškovo, neo-socialističnega Meseca in Dejana “kupujmo slovensko” Židana, ki so se z njimi borili za  približno isti ostanek volilcev. Poleg tega je predsednik stranke že vnaprej vedel, da jo bo takoj po volitvah popihal v Evropski parlament, za dober denar pridigat o križih in težavah slovenskih pridelovalcev hrane. S tem pa so podobno kot Šoltesov Verjamem oddajali auro “zapuščene” stranke, katera je svojo poslanstvo izpolnila že na Evropskih volitvah, njihov trenutni renome pa ni vreden prgišča zrnc industrijske konoplje.

Levica ima za naslednja štiri leta, oz. do naslednjega kolapsa sistema skoraj ustavno večino. To seveda ni dobra novica za parlamentarno demokracijo – tudi če bi jo imela desnica, ne bi bilo nič drugače. Bančno luknjo bodo preiskovali strokovnjaki, ki so jo povzročili, državna podjetja bodo prej ali slej morala biti prodana, a kot smo videli v dosedanji privatizacijski zgodbi je idej za zavlačevanje več kot volje tujih investitorjev po naših družinskih draguljih. Do takrat bodo ti še naprej žrtve interesnih skupin, zdaj še bolj homogenih in koncentriranih v nekakšni narodni enotnosti pajdaškega social-kapitalizma. 

Evropa se medtem pobira, evro območje pa ni več eksistencialno ogroženo, glede na puhljice iz Cerarjevega plonk-celgc programa pa je več kot očitno, da se LDSovi ekonomisti zanašajo na to, da bo inercija evropskega uspeha za sabo potegnila tudi nas in pustila socialno državo in vse nanjo prisesane parazite nedotaknjene.  Medtem mladim, ki se jim zdi, da davkoplačevalsko sponzorirana nega za starejše občane ni rešitev njihovih težav z brezposelnostjo, svetujem da obiščejo stran http://www.expatjobs.eu/ in spoznajo, da naša domovina ne šteje samo 2 ampak 505 milijonov duš. Potem spakirajo kovčke, opasajo akustično kitaro čez ramo ter Violeti Tomič in Luki Mesecu v pozdrav zapojejo:

“I’m no communist I’ll tell you that right now,
I believe a man should own his home and house and car and cow,
I like this private ownership, I wanna be left alone,
Let the government run its business and let me run my own.” 

11 comments:

  1. Neprimerni za kapitaliste in tržno gospodarstvo?
    »Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«. Še večja nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Po l. 2004 pa smo domačijsko gospodarjenje zamenjali z modernim finančnim poglabljanjem, iskanjem »priložnosti«, kupovanjem«donosnih« vrednostnih papirjev, torej s kazino kapitalizmom...«, tako še letos marca pravi v zelo branem tedniku ekonomist dr. Jože Mencinger, donedavnega predavatelj ekonomije na pravni fakulteti in bivši rektor UL, minister za gospodarstvo v prvi slovenski vladi, nesojeni evroposlanec stranke Pozitivna Slovenija. Po takšni izjavi se mi porode vprašanja.
    Gospod dr. Mencinger, ali slovenski državljani res nismo (bili) primerni za kapitaliste in tržno gospodarstvo? Ali državljani mali delničarji, delniški skladi, vzajemni, podjetniški, investicijski, pokojninski skladi in druge pravne osebe, i.p., res niso pravi lastniki podjetij, čeprav imajo njihove delnice? Ali družabniki celo v gospodarski družbi »d.o.o.« tudi niso še pravi lastniki podjetja? Ali so potem gospodarske kapitalske družbe v veljavnih zakonih povsem zgrešene? Kdo je pravzaprav po vaše lahko pravi lastnik podjetja oz. gospodarske družbe? Ali je to samo samostojni podjetnik?
    So potem vse gospodarske družbe povsem zgrešene in nekoristne? Kaj menijo menedžerji, strokovnjaki, politiki, poslanci? Ali je smer razmišljanja dr. Mencingerja še vedno prava in aktualna?
    Franc Mihič

    ReplyDelete
  2. Nacionalni interes, privatizacije nikar!
    To je v Sloveniji za mnoge »napredne« kadre še vedno edino pravilna in zmagovita »mantra«. Skupna, državna lastnina je že dolgo ugodna «paša«. Uk se torej izplača. To ve njen zagovornik dr. Jože Mencinger, pedagog in bivši rektor UL. Vlada torej ve, da je ta »mantra« ljudstvu tako zato zelo domača. Le tako bomo baje svetilnik Evrope, prepoznavni v svetu, pa naj stane kar hoče. Na volitvah se ta »mantra« vedno izplača! Zadolženost sploh ni več problem. Kaj pa po volitvah? Bo pa že nekako, če Bog da in EU!? Skoraj vsem Slovencem je že dolgo jasno, kaj je udobje in napredek, četudi na kredit!? Odgovornost za zgrešene kredite in za zastoj v razvoju nosijo v Sloveniji vendar vedno drugi! Odgovoren je menda celo le hudič ali pa EU, nikakor ne »mi« in ne »naši«!? Zakaj so že volitve?!
    Franc Mihič

    ReplyDelete
  3. Nepotizem in neoliberalizem sta naša »usoda«!?

    Tranzicija je zavožena, ni dokončana. Strinjam se. Ni odgovornosti, zaupanja ni. Prevladuje praksa nepotizma, »zrihtaj mi«, pa bo vse O.K. Poštenja ni. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v pravičnejšo in učinkovitejšo demokracijo, predvsem privatizacija, ob takšni morali v »pravu« in politiki ni in ne bo uspela. Politika je že za časa Svetozarja Markoviča in tudi po osamosvojitvi odpravo družbene lastnine zastavila in uzakonila tako, da se doseže »koncentracija lastništva, predvsem v rokah menedžerjev«, in to za vsako ceno, češ da je to potrebno za razvoj gospodarstva. To je in še vedno najbolj zagovarja bivši rektor UL dr. Jože Mencinger! Koliko oškodovanja družbene lastnine je ugotovila in prijavila SDK? Koliko je bilo »direktorskih« baypass firm? Sodni epilog je bil, skoraj vedno, vse je O.K.? Kar je zastavila in uzakonila levica, je tudi desnica kasneje še dovoljevala. Mnogi so vpili, da naj bi predvsem Janša odstavljal (rdeče) direktorje, zato naj ti postanejo kar lastniki podjetij. Pojavijo se tajkuni! Sledi streznitev, ogorčenje. Šele 31. decembra 2007 pa Janševa vlada le prepreči nemoralno bogatenje in plenjenje menedžerjev, ko spremeni zakon o prevzemih s prepovedjo zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe, s čimer se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Politiki in stroki pa je bilo poznano, če ne, so vsi delali zelo malomarno, da je v državah EU prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji. Pri nas pa so bili takšni prevzemi vsakdanja praksa. Prevzemi so, če so »uspeli«, uspeli le na račun zaposlenosti, nizkih plač zaposlenih, na račun vlaganja v razvoj, tudi neplačevanja prispevkov, skratka na račun izčrpavanja podjetij. Kjer pa še to ni pomagalo za »preživetje menedžerjevega podjetja«, pa sedaj menedžerske kredite pri »slabi banki« plačujemo vsi davkoplačevalci!? Ista politika in stroka pa sanirata banke »v imenu in za račun ljudstva«, ki je vedno bolj zadolženo. Za sanacijo države je potrebna nadaljnja privatizacija, a vse do danes politika in stroka, ne pravna država, niso razčistile usodne vloge in odgovornost nadzornih svetov, opozarja guverner Banke Slovenije. Ni odgovornosti. Dokler volimo DZ RS po čistem proporcionalnem volilnem sistemu, ki onemogoča volivcem uveljaviti osebno odgovornost tistih, ki so jim podelili svoj mandat, je razvoj demokracije, uveljavitev države prava in razvoj gospodarstva, blagostanja, žal čista utopija in zloraba pojma »v imenu ljudstva«! Je le stalni politični boj za prestiž, kar je nazadovanje demokracije in države! Tranzicije še ni konec, volimo naše! Katere in kako?
    Franc Mihič

    ReplyDelete
  4. Odličen in aktualen komentar!
    Skupna fronta tiskanih medijev in nacionalne televizije je mogočnejša od južnoameriških vojaških hunt pri povzdigovanju njim preferenčnih političnih opcij.
    Nisem komunist!

    ReplyDelete
  5. Akutno aktualno: "Zakaj jih ni noben pozval naj že končno enkrat definirajo kaj pomeni prazni termin “neo-liberalizem”. V ZDA lahko spretni politični komentatorji in satiriki kot sta Jon Stewart in Stephen Colbert z dekonstrukcijo neumnih idej povzročijo konec politične kariere, pri nas pa se zdi, kot da so trenutno medijsko maziljeni izbranci levice svete krave, katerih si ne upa na tla postaviti nihče v sferi javnega diskurza.
    Pri nas tega ni."

    ReplyDelete
  6. This comment has been removed by the author.

    ReplyDelete
  7. Prva naloga za vsako vlado: nova delovna mesta!

    To mora biti naloga vsake vlade – da opravi nekaj dobrega za blaginjo vseh.

    Odhajajoča vlada je pri tem krepko zatajila.

    Kako povsem drugače se obnaša politika v ZDA, ki veljajo v teh krajih za vrhunski primer brezčutne neoliberalne države.

    Glavna tema tamkajšnjih predsedniških volitev in hkrati stalna naloga vseh ameriških politikov je prav priskrbeti čim več delovnih mest, po možnosti tudi čim bolj plačanih.

    Pri tem politiki z roko v roki pomaga tudi ameriška centralna banka, ki ima – za razliko od ECB – v svojem mandatu tudi skrb za polno zaposlenost.

    In tudi zato je ameriška tiskarna dolarjev vseskozi v polnem pogonu.

    Miha Jenko, gospodarstvo

    DELO, sob, 09.03.2013

    ReplyDelete
  8. Poudariti je treba le, da stališče NSija ni homofobno, kar nam vcepljajo levaki, ampak se zgolj ne strinjajo s tem, da jim je treba ustreči v vsem, kar si zaželijo.

    ReplyDelete
  9. SDSovsko bluzenje. Narod ga je že sit. Kar smo vam pokazali tudi na volitvah.

    ReplyDelete
  10. Zgodbe o grdem kapitalu? Aha, potemtakem si Oxfam tudi izmišljuje, ko letno objavlja poročila o resnično izjemni rastoči neenakosti?

    • Trenutno je skoraj polovica svetovnega bogastva v lasti samo 1% prebivalstva.
    • 1% najbogatejših na svetu ima v lasti 110 trilijonov dolarjev, kar je 65-krat več, kot ima v lasti revnejša polovica svetovnega prebivalstva (torej 3,5 miljarde ljudi) skupaj.
    • Revnejša polovica prebivalstva ima skupno v lasti toliko kot 85 najbogatejših Zemljanov.
    • Sedem od desetih ljudi živi v državah, kjer se je v zadnjih 30 letih neenakost povečala.
    • Najbogatejši so svoje premoženje še obogatili v 24 od 26 državah, za katere imamo podatke za leta med 1980 in 2012.
    • V ZDA je najbogatejši 1% profitiral od 95% gospodarske rasti po finančni krizi od leta 2009, medtem ko je spodnjih 90% prebivalstva zdaj še revnejših.

    Vir: http://www.oxfam.org/sites/www.oxfam.org/files/bp-working-for-few-political-capture-economic-inequality-200114-en.pdf

    Namesto, da bi vsi živeli relativno dobro, kar ob vsem napredku in razvoju tehnologije z lahkoto bi, se obnašamo kot največji butalci in še naprej drvimo v (če ne drugega ekološki) propad. In delamo vedno več zato, da se par posameznikov utaplja v vedno večjem bogastvu. Stupidity, indeed.

    Še enkrat, na tem temelji t.i. "uspeh" Zahoda:

    »Mi smo najbednejši del konfekcijske industrije,« pravi Bopha in dodaja, da se je pred kratkim onesvestila za šivalnim strojem, ker je vdihavala kemikalije, s katerimi preparirajo blago. »Če smo bolni in ne moremo delati, nam pač ne izplačajo denarja. Zato delamo tudi takrat, ko smo bolni.«

    Številne tovarniške delavke pravijo, da so zaradi nečloveških delovnih razmer prisiljene izbirati med delovnim mestom in družino.

    »Delavci si ne upajo zavrniti nadurnega dela ali se pritoževati zaradi neznosnih delovnih razmer. Molče trdo delajo tudi takrat, ko so resnično bolni,« pravi Tola in dodaja, da je to v resnici svojevrstna oblika sodobnega suženjstva.

    http://www.delo.si/druzba/panorama/najbednejsi-del-konfekcijske-industrije.html

    ReplyDelete
  11. Ljudstvo si je ravno s pomočjo strank, kot je današnja Združena levica, priborilo pravice in socialno varnost, ki so bile po drugi sv. vojni na Zahodu norma. In ki so jih imeli mimogrede največ v Skandinaviji, torej najuspešnejših državah v svetovnem merilu (seveda boste začeli z razlogi, zakaj vse je temu tako, a dejstvo ostaja, da jih ves ta socializem ni pokopal).

    Zdaj ljudje pravice že nekaj časa izgubljajo na račun podivjanega kapitalizma (beri deregulacije oz. prostega trga), ki vodi do zgoraj omenjene ekstremno neenake porazdelitve, ekološke degradacije, slabega zdravja itd., saj je profit vedno večji vladar. V ZDA, osrčju kapitalizma, je stanje obupno, z groteskno debelimi in brezdomci na vsakem koraku. Le kdo si želi živeti v taki družbi?

    Pa ni treba v ZDA. Tudi pri nas na vsakem koraku vidim posledice tega, da sta profit in gospodarska rast na piedestalu, tako je očitno, da je po mojem čisto nemogoče ne opaziti, a nekateri ste izgleda dovolj zaslepljeni.

    Zato prosim, pokažite malo spoštovanja dobronamerni ZL, ki pa seveda nima čarobne paličice za tako zelo noro družbo, kot je naša.

    ReplyDelete