IN CUNNILINGUS VERITAS

IN CUNNILINGUS VERITAS

Vem, da sem malce pozen s to temo, a osebno raje počakam, da se nadležni senzacionalistični prah poleže, preden spregovorim. Rad bi diskutiral o tragično preminulem ravnatelju, domnevni medijski gonji po objavi kontroverznega posnetka kunilingusa ter o svetohlinskem skovikanju poklicanih o tem, kako bi morali omenjeno medijsko gonjo zradirati s površja Zemlje.

Kar se je zgodilo, se je pač zgodilo; o tem ni vredno diskutirati. Ljudje smo samo ljudje in včasih iz nas privrejo tisti primarni nagoni, ki so nas skozi tisočletja pospremili iz subsaharske Afrike do srednje Evrope. Zato se včasih tistih stvari iz vznožja Maslowe piramide potreb lotimo tudi na civilizacijsko neprimernih mestih. Ta del zgodbe prepuščam dežurnim moralistom in spolnim zavrtežem, ki se jim zdi seks na napol javnem prostoru vreden javnega obešanja v slogu talibanov.

Osredotočil se bom predvsem na t.i. medijsko gonjo, ki je to postala komaj, ko se je občutljivi ravnatelj odpravil v večna lovišča. Pred njegovim tragičnim koncem se namreč ni nihče pretirano razburjal, zakaj se mediji s tako zelo trivialno temo sploh ukvarjajo, ker je bil odgovor preveč očiten. Pač zato, ker so v »gonji« sodelovali prav vsi državljani. Zavestno so požirali vsak detajl zgodbe, ki je sledil, in podžigali medije, naj vendarle še naprej pišejo o tej brezveznosti. Mediji si zgodbe niso izmislili, niti je niso forsirali, ker bi s tem hoteli preusmeriti pozornost od pomembnejših težav, ki nas tarejo (takšne michaelmoorovske kretenizme namreč poslušam že desetletje.) Zadeva je ljudi pač zanimala, ker škandali, pri katerih po zraku letijo vagine, opletajoči jeziki in nezvestoba, vedno vžgejo veliko bolj kot razprava o šestem bloku, slabi banki ali proračunskemu memorandumu.

Na tej točki pa se podre logika slovenskega dojemanja medijskega prostora.  Mediji bi se bojda morali samocenzurirati! Kako sovražim takšne predloge. Sovražim jih, ker vem, da so posledica časov, v katerih smo se izoblikovali kot nacija. Najprej smo bili 46 let cenzurirani, nato smo se navidezno »samocenzurirali« (beri oportunistično, opolzko prodali) do te mere, da so glavni mediji le trobilo tranzicijskih elit, ki preko prvih krojijo javno mnenje. Le iz takšne bolane družbe lahko izvirajo ideje, da bi se morali mediji odreči poročanju o senzacionalističnih trivialnih stvareh. Normalnost je konsenz mnenj. Konsenz mnenj pa predstavlja inercijo družbe. Ker se je družba odločila, da jo zgodba o porednem ravnatelju prekomerno zanima, je treba družbi ugoditi in o tem poročati, ne pa ji po diktatorsko ukazati, naj se raje zanima za kaj drugega. Takšne ekscese raje prepustimo Kim Jong Unu in njemu podobnim. Pozivi k samocenzuri me spominjajo na spregledan škandal, ki je za pet sekund osvetlil vso bedo neojugoslovanskega medijskega prostora, ko je »oče naroda« Janez Stanovnik voditelju na nacionalni televiziji velel nekaj v stilu: »VI STE TUKAJ, DA ME ZAŠČITITE!«, potem ko so ga s kredibilnimi protiargumenti zasuli drugi udeleženci okrogle mize, pri kateri je sodeloval. V senilni odsotnosti je pozabil, da nismo več leta 1983, ko so mediji poklicno ščitili pomembne člane komunistične partije. 

Sam se zvijam, ko včasih za grozljivih par minut po pomoti preslišim nesmešne neumneže tipa Vid in Pero, ki jih bruhajo slovenske komercialne televizije, a očitno si takšnega poceni humorja ljudje želijo, torej ne morem pravičniško oporekati, da jih je treba takoj umaknit s televizije. Čeprav umiram v nerodnih, za lase privlečenih, prisiljenih, z mučnim umetnim smehom prepletenih kratkih pogovorih med voditelji slovenskih informativnih oddaj, ko obupano želijo posnemat sproščenost ameriških voditeljev, je to očitno pot, ki jim prinaša ratinge.

Ratingi – in seveda etika medijskega poročanja - pa so edina stvar, ki bi medij zares morala zanimati, čeprav se to marsikateremu – tržne družbe nevajenemu in medijskega diktata navajenemu – Slovencu zdi kontraditkorno. Seveda, saj ne živimo v zdravi družbi, kjer se državne tvorbe ne bi vtikale v medijsko pokrajino. V takšni družbi so ratingi raison d'être medijskega prostora. Tisti, ki ne lovi ratingov, se lahko poslovi in potone v obskurno margino ter opazuje kolege, ki ljudjem dostavljajo dnevno dozo škandalov – točno tisto, česar si le-ti želijo.  

Steve Jobs je nekoč dejal, kako je bil v mladosti prepričan, da so se televizijske hiše zarotile proti ljudstvu, ker skušajo s poceni zgodbami ljudstvo namenoma poneumljati. Ko je odrasel, se je prepričal, da temu ni tako. Teorija zarote je bila iluzija – televizija je ljudem servirala točno tisto, kar so si zares želeli – neumne, nepomembne stvari.

To spoznanje je pikro, kar pa ne pomeni, da bi morali zaradi splošnega apetita ljudstva po trivialnih, načeloma neumnih novicah medijem pridigati o tem, kaj lahko in česa ne smejo objaviti. Takšen diktat ni vreden demokratične družbe.*

*Seveda bodo pravičniki izpostavili problem medijskega linča nad »nič krivim« ravnateljem, a tudi ta del zgodbe ne vzdrži intelektualne presoje. Ne glede na to, kaj pravi Nataša Pirc Musar v svojem ukrivljenem razumevanju prava, se je ravnatelj svoji zasebnosti odpovedal tisti trenutek, ko se je mesenim užitkom začel predajati na delovnem mestu. V ZDA o tem vlada dokaj splošni konsenz. Uspešni direktor Boeinga ni niti poskušal ustaviti medijskega linča, ko so ga v pisarni dobili brez hlač s svojo podrejeno delavko. Ravno medijski pritisk je pripomogel k njegovemu odstopu. Seveda v novem svetu nikoli niso poznali avtoritarne samocenzure, kot jo že 8. desetletje prakticiramo pri nas.