Dvanajst mikro-zgodbic, ki govorijo, da Slovenija še dolgo ne bo slovanska Švica

Leta 2009, ko je po gospodarski krizi žalostno umrl mit o pridnih, poštenih in požrtvovalnih Slovencih, smo se začeli zavedati, da je nekaj hudo narobe. Po večletnem iskanju samega sebe nam je zdaj vsem jasno, da hitrega finančnega okrevanja ne bo. Vemo, da prav nobena od treh vej oblasti ne deluje tako, kot bi morala, ter da je še tista, ki bi morala biti nepolitična, skoraj nesramežljivo politična. Vemo, da smo zamudili zdrav prehod v tržno ekonomijo.

Vendar »The devil is in the details«, pravijo v anglosaksonskem svetu, ki ga tako sovražimo. Zakaj stagniramo, zakaj bomo stagnirali še kar nekaj časa in zakaj še dolgo ne bomo del zahodnega sveta, kateremu smo nekoč pripadali in katerega se že kar nekaj let otepamo? Odgovor je kompleksen, a vsak dan, ko se prebijam čez džunglo doživetij v sobivanju s sodobno slovensko populacijo, se mozaik mikrodogodkov zliva v neko celoto, ki ni makroekonomska, niti makrosociološka, ampak predvsem posledica povsem majhnih, navidez nepomembnih stvari, ki nakazujejo, kdo smo in kam gremo.

Zakaj torej Slovenija še dolgo, najbrž nikoli, ne bo slovanska Švica?

1.      Zato, ker se kot vzor inovativnosti predstavlja Sandi Češko in njegov Made-In-China sejem poceni plastike, kateri si je imperij ustvaril na naivnosti starejših občanov in razočaranih gospodinj,  ki so prespale dovolj ur biologije v srednji šoli, da verjamejo, kako jim bo tresoči trak okrog trebuha pomagal do izklesanega telesa, medtem ko se bašejo s čipsom in pijejo Coca Colo. Ko v svetu resnični revolucionarji, kot so Larry Page, Elon Musk in Jack Ma, spreminjajo naše predstave o tem, kaj nam bo ponudila prihodnost, naš »inovativnež« skupaj z Dejanom Židanom javnosti razlaga o tem, kako Slovenci ne plačujemo previsokih davkov, marveč so ti marsikdaj še prenizki. Seveda pa sam ob tem pozabi povedati, da je zajeten delež svojih prihodkov inovativno pospravil v davčne oaze.

2.      Zato, ker so lokalne skupnosti institucionalizirane hudodelske združbe, katerih podzemeljske posle meščani pospremimo s pragmatičnim: »Pa kaj če krade, samo, da še mesto dobi kaj od tega.« Tak strupen zokifilizem ni več omejen le na prestolnico, odkar so župani spoznali, da ga lahko »prodajo« tudi drugim mestom po državi. Po stari jugoslovanski doktrini »gradijo se bolnice, gradijo se šole, gradijo se štadioni« so meščani pripravljeni zamižati pri marsikateri sumljivi prekvalifikaciji zemljišč iz kmetijskih v zazidljiva in pri gradbenem poslu, ki je bil preplačan izvajalcu, ki je po čistem naključju  županov mrzli bratranec. Samo da se gradi! Samo da bo mesto lepo! Dolgove bodo itak poplačali zanamci leta 2050, drugače pa bo nekaj malega primaknila država. Vzorec večnih karizmatičnih županov je čista posledica oportunizma meščanov, ki verjamejo, da bo njihov lopov poleg deleža zase nekaj dal še mestu. Račun je sicer zelo očitno brez krčmarja in bo na krajši rok prinesel še več lokalnih šerifov, ki se bodo spremenili v novodobno fevdalno gospodo, a bo na dolgi rok slej kot prej privedel do finančnega kolapsa večine občin.

 3.      Zato, ker strokovni pomočniki v tehničnih trgovinah tipa Big Bang nimajo pojma o stvareh, ki jih prodajajo, oz. se pretvarjajo, da ga imajo in skušajo z blefiranjem priveslati skozi odgovor na vprašanje, ki presega njihovo znanje (»Da gospod več je megapikslov, lepša bo fotografija. Megapiksli pomenijo kakovost fotografije. Barve so lepše...«). Celo v edinem iStoru na slovenskem mi je tamkajšnji Apple Genius zatrdil, da ima novi iPhone 6 zaslon s tehnologijo AMOLED. Nekaj časa sem ga prepričeval, da temu ni tako, nato pa se – medtem ko se je Jobs obračal v prezgodnjem grobu – poslovil z neomajnim prepričanjem, da je šlamparija z nepoučenostjo tehničnega kadra sistemska.

4.      Zato, ker so ljudje v gostinstvu praviloma zamorjeni, nezainteresirani in takoj pripravljeni dati vedeti, da si jim v nadlogo ter da komaj čakajo, da se spokaš. Kolegica iz Kanade je bila šokirana, ko nama sredi Maribora niso več mogli ponuditi kave ob desetih zvečer, ker so bojda »že očistili aparat za kavo in ga nočejo še enkrat umazati«. V Severni Ameriki se natakarji topijo od prijaznosti in ustrežljivosti -  pustili bodo svoje delo in izgubljenemu popotniku šli tiskat navodila, kako priti do cilja. Prehod od njihove že skoraj pretirane zavzetosti do sivih slovenskih prikazni v črno-belih opravah z okroglimi pladnji, ki te pozdravijo z »Ja?«, je edinstven kulturni šok. Kot nekomu, ki je veliko potoval, mi je slovensko dojemanje gostinstva čisti globalni unikum, s katerim bi se morali ukvarjati psihologi in filozofi družbenih znanosti. Skoraj gotovo je, da ima naša bratska in edinska preteklost, kjer poslovanje z dobičkom ni bila nikakršna prioriteta, vzročno povezavo z mentaliteto nekompetentnosti, da ne rečem naveličanosti ljudi v storitveni industriji.

5.      Zato, ker se slovenski izvozniki, katerim bi naredil zastonj reklamo s člankom v časopisu obnašajo, kot da mi bodo naredili uslugo, če me bodo sprejeli, večina pa zame sploh ne najde časa v svojih izredno natrpanih urnikih. Za razliko od njih so me iz tajvanskega tehnološkega giganta Foxconn z letnim prometom v višini desetih proračunov Republike Slovenije poklicali takoj po tem, ko sem jih prosil za reportažo iz njihove tovarne v Shenzhenu, kjer izdelujejo Applove, Sonyjeve, Microsoftove, Blackberrijeve in druge naprave. Mediji so pomembni. Nekateri se tega zavedajo, drugi bodo to še spoznali. Razen tistih v državnih podjetjih. Tistim tega ne bo treba spoznati, dokler le-ta ne bodo prodana. Takrat bodo tudi ti spoznali vse posledice konkurence in svobodnega trga.

6.      Zato, ker ogromen koncentrirani človeški intelektualni potencial, ki sestavlja vlado in njene specializirane resorje, še ni ugotovil, da se z ukrepi, kot so višji DDV in višje trošarine na goriva, vztrajno streljajo v koleno tako, da je na koncu izplen zaradi boleče očitnih stvari (manjša kupna moč, natakanje goriva v tujini) manjši, sovraštvo do vladajočih pa večje.

7.      Zato, ker so ljudje prepričani, da je glavni problem slovenske politike dejstvo, da obstajata dve povsem različni ideologiji politične misli, ki nikakor ne najdeta skupnega jezika in da bi bilo najbolje, da bi se obe združili v koalicijo narodne enotnosti, nakar bi vsi živeli srečno do konca svojih dni s pokojnino malce nad 1000 evrov neto. Nikomur niti na pamet ne pride, da so ravno takše strupene misli pokazatelj tiranskega enoumja, v katerem je bila večina politično simbiozo iščočih romantikov vzgojena in da politični pluralizem ni del ustroja naše družbe. Koalicijo prisiljene narodne enotnosti smo že imeli. Reklo se ji je komunistična partija. 

8.      Zato, ker so med priljubljenimi politiki demagogi neosocializma in simpatizerji z bivšim diktatorskim režimom, kot sta Luka Mesec in Violeta Tomič, iz katerih bi se v vsaki razviti demokraciji delali norca, pri nas pa se jim klanjamo in jih potiskamo v vrhove političnih barometrov. Izjemno tragično za državo, ki je izgubila dve desetletji na skoraj pet desetletj podlage v otopelem dremežu socialističnih sanj, je spoznanje, da se še kar nismo premaknili iz točke upanja na utopijo. Čakajoč Godota? Čakajoč Che Guevaro?

9.      Zato, ker poslanci državnega zbora v svojih izjavah večkrat nazorno pokažejo, da materije, o kateri odločajo, ne razumejo najbolje. Še bolj pa zato, ker jim ljudstvo tega nič kaj pretirano ne zameri. Ko je teksaški guverner na predvolilnih soočenjih v trenutku zmede pozabil, katere tri agencije želi ukiniti s svojim programom, je bila njegova kandidatura za predsednika de facto zaključena. Pri nas so bili tisti, ki niso vedeli, kaj je trojka, ter predsednik državnega zbora, ki je z lažnimi dejstvi sramotno napadel tujo upravo Heliosa, nagrajeni s ponovno izvolitvjo. Tudi dvanajstmesečno  moreče mučenje z vodenjem vlade, skupaj z vsemi tragikomičnimi pripetljaji, od kriminalnega znanja angleščine, nepoznavanja osnov ekonomije, nevdržnega, z dejstvi nepodkrepljenega hvalisanja, brezpredmetno zamrznitvjo privatizacije, niti osramotitev s petjem komunistične himne niso prepričali volivcev, da ne bi v hram demokracije znova povabili bivše premierke. Dvomim, da bi se kaj drugače odločili tudi po blamaži pred Evropskim parlamentom. Konec koncev je s svojo medlo splošnostjo zajela modus operandi slovenskega državnega zbora.

10.  Zato, ker več kot polovica državljanov ne podpira privatizacije, kljub temu, da nam je bila že povsem dovoljkrat očitana lekcija, da je država katastrofalen gospodar. Strah pred tujimi lastniki in neumosti o »izgubi suverenosti« niso le posledica nepoučenosti laikov, ampak predvsem zlonamernega podpihovanja politikov, katerim sta državno lastništvo podjetij in posledične bogate možnosti korupcijskega delovanja, pravzaprav razlog, zaradi katerega v politiki sploh vztrajajo. »Nacionalni interes« je velik biznis, a na žalost le za izbrance, in tragično je, da volivci kljub učni uri prejšnjega desetletja z menedžerskimi prevzemi in izčrpavanjem podjetij tega še niso ponotranjili.  

11.  Zato, ker je jugonostalgija postala tako razpasena kot alkoholizem in skupaj z alkoholizmom predstavlja največjo sramoto slovenskega naroda, katere se bodo spominjali – in katere posledice bodo občutili - še naši vnuki. Sprehod po ulici in pogovor z naključnim mimoidočim bo skoraj zagotovo navrgel bolane misli o popolni zaposlenosti, blaginji, kateri je zavidal ves Zahod, srečo, harmonijo in vsesplošno blagostanje, ki je vladalo v Titovi obljubljeni deželi. Dokler se ne znebimo teh strupenih mitov, bomo obsojeni na večno tavanje v temi neargumentiranega evroskepticizma in antizahodnjaških parol.  

12.  Zato, ker smo iz zgoraj omenjenega razloga svetovni prvaki v teorijah zarot, a le tistih protizahodnih, antikapitalističnih, antisemitskih, rusofilskih, ki se ne morejo odločiti, ali v svojih izmišljotinah hlepijo po anarhiji ali putinovskem tiranstvu. V svetu povprečnega Slovenca je bila SFRJ manifestacija popolne družbe, katero so hotele zahodne sile uničiti, ker je metala slabo luč na izkoriščevalski kapitalizem. Podobna utopična družba je samo še Kuba, katero hočejo Američani »uničiti« z dvigom trgovskga embarga. Vsaka letalska, železniška ali naravna nesreča, še posebej pa teroristični napad je posledica ameriško-židovske zarote, s katero želijo prevzeti poljubno bližnjevzhodno državo. Enajsti september so si Američani zadali sami kot izgovor za napad na Afganistan in Irak. Sestrelitev malezijskega potniškega letala je očitna zarota »desničarskih fašistov« v Kievu, ob pomoči zahodnih zarotnikov, ki si skupaj z »NATO morilci« prizadevajo uničiti  suverenost velesile Rusije. Novinar Washington Posta, ki živi in dela v Moskvi, je ob začetku ukrajinske krize napisal članek, v katerem je analiziral psiho povprečnega Rusa. Prišel je do zaključka, da država živi v nekakšnem oblaku navidezne resničnosti, kjer nič ni tako, kot se zdi – vsak svetovni dogodek skriva zaroto, s katero se skuša omaloževati njihovo domovino. Ko so ga tamkaj živeči vprašali, kaj si misli o tem, kdo je povzročil napade 11. Septembra 2011, jim je povedal, da islamski skrajneži, oni pa so mu odvrnili, da je to »samo njegovo mnenje«.Grozljivo je, kako članek ne opisuje samo Ruse, ampak skoraj besedo za besedo tudi Slovence.




Kje si Zuerich? Ljubljana calling!