KOT PO NAVADI

Stečaj = Kraja

Nekoč nam je profesor Šime Ivanjko med predavanjem Gospodarskega statusnega prava razlagal kako so hoteli delavci kar fizično obračunati z njim, ko je opravljal delo stečajnega  upravitelja v Mariborskem Liletu – prvi družbi v naših krajih, ki je prav po »kapitalistično« propadla. Ljudje so bili prepričani, da jim »hočejo kravatarske barabe ukrasti firmo za katero so se borili celo življenje.« Ideja, da lahko gospodarska družba povsem legitimno in legalno propade in da enkonomske zakonitosti pač velevajo podobna pravila kot tista Darwinove naravne selekcije, je bila povsem nepojmljiva. Podjetju kateremu je šlo slabo, se je v bratstvu in edinstvu pač pomagalo. Sredstva so se znotraj ogromnega sistema porazdelila tako, da je bilo za vse dovolj. Uspešnejši so pomagali šibkejšim in vsi so živeli srečne sanje socialistične utopije. Pojmi kot so konkureca,  boj za kupce in dodana vrednost so bili ezoterika sebičnega zahoda.

Nekoč je bilo lepo

Slovenci smo dobili prve kot pelin grenke požirke kapitalizma in ga brž začeli povezovati s tisto najbolj skrajno desno iteracijo – vsak naj poskrbi zase! Ker smo ga doumeli kot takega, nam je seveda dišal veliko manj kot sistem v katerem smo bili vsaj navidezno vsi enaki, vsaj navidezno vsi priskrbljeni in vsaj navidezno svobodni. Tam kjer so vsi hodili na sindikalne izlete, na morje, brez težav dobili službe, kjer so se gradile bolnišnice, tovarne, avtobusne postaje in muzeji, povprečnega državljana niti ni zanimalo, od kod izvirajo sredstva za vso silno socialo. Delavec, ki je šel po izmeni skupaj s tremi sodelavci - s katerimi so opravljali delo, ki bi ga lahko opravil en sam - ob dveh na pivo v bližnjo gostilno, je bilo malo mar, da bi se sistem povsem porušil vase, če bi bil povsem zaprt in brez podpore drugih držav, ki so izdatno plačevale našo »nevtralnost«. Ko se je tuja pipica zaprla, so se pojavile razpoke v ekonomskem modelu, posledično pa smo se začeli spopadati s prej nezaslišanimi pojmi brezposlenosti, tehnoloških viškov, čakanja na borzi in ... stečajev. Ta zloglasni pojav propada okorelih zbirokratiziranih konglomeratov, ki najbrž nikoli niso zares prinašali dobičkov, je bil nujen in neizbežen, ljudje pa so ga množično videli kot krajo družbenega premoženja. Ni jim bilo za zameriti. Primeri »uspešnega« kapitalizma, ki so nam ga predstavile tranzicijske elite so bili za zločine ovadeni tajkuni, direktorji državnih monopolistov in pidovski milijonarji. Tistega pravega,  krutega, a vseeno preko mehanizma Smithove nevidne roke pravičnega kapitalizma nismo spoznali nikoli. Bolj všeč nam je bila ležerna socialna država. 

Kruti kapitalizem

Kapitalizem za razliko od socializma namreč ne sadi rožic. Zgrajen je tako, da bodo uspeli pametnejši in sposobnejši, kar je sicer zdrava kmečka logika, a ne za kmeta, ki je odrasel v državi, kjer je socialistična uravnilovka kompenzirala njegovo povprečnost. V kapitalizmu se vsak subjekt  bori, za pridobitev čim več sredstev – dokler so ta na voljo. Sredstev nikoli ni dovolj, da bi zadovoljili vsakega posameznika, kar je vir razrednega konflika v družbi. Ko jih ni, jih je treba izumiti. Leta 1985 ni nihče služil z internetnetnim marketingom, nihče ni prodajal tabličnih računalnikov in nihče ni proizvajal zračnih blaznin za avtomobile.

Le kruti kapitalizem proizvaja nekaj kar je utopičnemu socializmu tuje. Podjetnike. Take, ki za ustvarjanje denarja vložijo svoj denar. Ter so potem brez utopičnega altruizma neizbežno prijazni in ustrežljivi do drugih v družbi. Kajti tisti drugi so njegove stranke, s katerimi bo dobil denar nazaj. Če ga ne bo, po propadel, skupaj s svojim premoženjem. Ne bo ga rešila država niti skupnost zaskrbljenih humanitarno čutečih vaščanov. Nasprotno si bo tudi dobiček delil sam, kar je tudi prav, glede na to, da je sam bil tudi izpostavljen tveganju.

Ljudje, ki so več desetletij živeli na sadovih kapitalistično zasluženih dolarjev, ki so bili kreditno, včasih pa tudi neodplačno nakazani v proračun federacije ne razumejo zakonitosti, ki jih riše trg. Ta nagrajuje vztrajnost, delovnost in inovativnost, mi pa smo bili navajeni povprečnosti in poslušnosti, v zameno za drobtinice socialne države, na katero smo se tako navadili. Da lahko socialna država vzklije tudi in povsem premožensko sebično naravnanega sistema kot je kapitalizem, nam je bilo nagonsko tuje, misleč, da lahko le država sama lahko z intervencijo in prerazporejanjem sredstev gospodarskih subjektov poskrbi za pravo socialo. V to modrost so verjeli vsi, razen tisti, ki so hodili delat v Nemčijo in druge zahodno-evropske dežele, potem ko so se odprle meje. Njim je bilo jasno. Nam ne.

Telečja pečenka

Slovenci smo dokaj specifičen narod kar se tiče naših navad. Neradi jih namreč spreminjamo. Veseli smo da nam Tinkara Kovač že neštetotič ponavljajoče zaigra na svojo flavto. Od narodnega ponosa in radosti nam zaigra srce, ko slišimo izpete avstrijsko-nemške poskočnce Slakov, Avsenikov in Modrijanov. Počutimo se pomirjene, ko nam Ivo Milovanović pove, da je »po njegovi uri« še 15 minut do konca nogometnega srečanja. Domače se počutimo, ko že desetletja poslušamo butaste kvazi-politične šale nesmešnega Tofa. Radi se pohvalimo, da že sedemintrideseto leto zapored dopostujemo na Malem Lošinju, po možnosti v bungalovu, ki ga je od bivše jugoslovanske industrijske naslednice podedoval naš trenutni delodajalec. Kako krčevito se oklepamo navad so karikirali naši književniki. Jurčič v noveli Telečja Pečenka, o »možu ustaljenih navad«, ki je rad vsak dan ob isti uri, na istem mestu večerjal telečjo pečenko, Grum pa v liku umrlega naddavkarja, ki je bil tako vajen vsakdanjih sprehodov, da ga niti smrt ni mogla odvrniti od navade.

Po Titu Tito

Tako ni niti malo nenevadno, da smo do dandanes navajeni – da ne rečem razvajeni – s socialno državo, katere sadove smo se naučili malikovati že kot titovi pionirji. Le da za razliko od preteklosti teh veselic nihče več ne subvencionira, tako kot so zahodne sile Jugoslovansko. Vsi računi, ki jih zdaj v našem imenu plačujejo tuji institucionalni investitorji, se bodo nekoč plačali z obrestmi. Nekateri se že. A dokler ne zmanjka kreativnih idej o novih davkih, s katerimi se polni državni proračun, tudi ideja o socialni državi brez ustvarjanja dodane vrednosti ne bo umrla.

Študentje protestirajo že ob sami omembi šolnin. Zastonj šolstvo je njihova neodtujljiva pravica. Dejstvo, da je kvaliteten kader treba krepko plačati, jih ne moti. Že njihovi starši so bili vajeni, da je državna blagajna vreča brez dna.

Tudi o javnem zdravstvu ni debate. Odkar pomnimo smo se na slovenskem zdravili zastonj, pa čeprav so nam luknje v zobeh polnili z črnimi zalivkami, politični veljaki in tisti ki so imeli kaj pod palcem, pa so se raje šli zdravit na kruti zahod – in storitev tudi liberalno-kapitalistično plačali. Najbrž vedoč, da bo ta boljša kot tista brezplačna v Sloveniji.

Koalicijski king-maker Erjavec ne pristaja na kompromise pri »njegovih upokojencih«. Pokojnin se ne sme dotakniti nobena vlada, brez da bi tvegala takojšno koalicijsko apokalipso. Kljub nevzdržnemu dolgoročnemu stanju javnih finac, kaotičnim pokojninskim stebrov in pomanjkanju politične volje po reformi.

Enako velja za od stare države podedovan megalomanski kolektiv javne uprave. Sindikalist Štrukelj ima v primeru rezov v plače in delovna mesta de facto pravico državo paralizirati bolj učinkovito kot general el-Sisi v Egiptu. Javna uprava pač ni gospodarstvo, da bi bila podvržena tržnim zakonitostim, kjer ni priporočljivo zapraviti več, kot pa smo zaslužili.

V ta osja gnezda si ne upa drezati nihče. Še več, politiki, se na njih še napajajo in zbirajo poceni volilne točke, ker vedo da poceni obljube o bolj pravični družbi zmeraj vžgejo. Socialna država je postala naša telečja pečenka, kateri se ne moremo odreči, kot se razvajen pet-letnik ne more odreči dudi.

Vsaj pri narodu, ki je navajen povprečnosti. Nikoli nismo preboleli »tistih dobrih starih časov«, ko se povprečnosti nikomur ni bilo treba sramovati. Še več povprečnost je bila vrlina, za katero si bil nagrajen, tekmovalnost pa karakterna napaka, zaradi katere si lahko kaj kmalu postal sovražni državni element. Navada je železna srajca. Medtem pa svet beži mimo nas.