Zadnjič mi je bivši sošolec iz
pravne fakultete, danes odvetnik, kot odgovor na moje bentenje o
predsedniku/sodniku vrhovnega sodišča Masleši in njegovemu lomastenju po
slovenskem pravosodju v zadevi Patria napisal sledeče (sic) :
“Glede
konkretnih procesnih kršitev se ne bom opredeljeval, ker sodb nisem bral in
nisem sodeloval v procesu proti Janši, še vedno pa zaupam sodiščem bolj kot večina
laične in tudi strokovne javnosti in menim, da ni šlo za montiran,političen
proces- ne na nižjih stopnjah in ne pred ustavnim sodiščem. Visoki procesni
standardi niso uzakonjeni kar tako. Bolje 10 krivih na prostosti, kot eden
nedolžen v zaporu. Tudi v zadevi Balkanski bojevnik je bila sodba
razveljavljena zaradi visokih procesnih standardov. Vsak si zasluži fair trial,
ravno takrat, ko bomo te standarde znižali, se bo pojavila nevarnost montiranih
procesov. Seveda pa je problem, če zadeve zastarajo. A tu ne moremo kazati
prstov na zgolj eno institucijo, saj je vsak k temu prispeval svoj delež.”
Zanimiv izraz
neomajne vere v pravosodje, v državi, kjer so vero izgubili prav vsi od laičnih
pametnjakovičev v gostilni, do bivših ustavnih sodnikov in ostalih pravnih
strokovnjakov. Glede na to da je v preteklosti bil zmeraj skeptičen do
establišmenta, me je kar malce presenetil.
Sam sem se v
disfunkcionalnost pravosodja prvič prepričal na Generalnem Sekretariatu Vlade,
kjer smo na kadrovski in administrativni komisiji vsak teden obravnavali za več
deset tisoč evrov odškodnin državnega pravobranilstva iz projekta Lukenda,
zaradi procesov, ki so trajali nerazumljivo dolgo - niso bili redki primeri, ki
so se vlekli nazaj v leto 1992. Pri ogromni količini primerov so sodišča
različnih instanc ena drugi očitala nepravilno uporabo materialnega prava, kar
človeka privede do treh logičnih zaključkov; 1.) zakonodaja je dvoumna, se
pravi nesposobna je zakonodajna veja oblasti, 2.) sodnik ni dovolj usposobljen
interpretirati določb materialnega prava, se pravi nesposobna je tretja veja
oblasti ali 3.) pravosodje iz različnih razlogov sodi pristransko.
V primerih kot
je Patria pa mora biti človek skoraj naiven, da ne vidi možnosti očitne
sistemske politične motivacije ob pravem času, na pravem mestu; seveda ne le
sodišč, tudi tožilke, ki je proces sprožila in tožilca, ki ga je kasneje vodil.
Enostavno preveč zijajočih pravnih lukenj je šlo skozi okrajno, višje in
vrhovno sodišče. Že res - pomanjkanje kompetenc ljudi, ki so svoje pravno
znanje pridobivali v opresivni socialistični diktaturi je več kot vprašljivo,
zato ne bi bil presenečen nad sodbo prvostopenjskega sodišča, morda tudi ne nad
potrditveno sodbo višjega. Vrhovno sodišče, s kontaminiranim sodnikom, ki se ni
hotel izločiti, katero je v svoji obrazložitvi potrditve sodbe delovalo kot
nekakšen zastopnik in apologetik nižjih instanc, pa je preseglo vse meje
dobrega okusa.
Vsaj nehigienično je bilo že dejstvo, da je prva
zadevo preiskovala neskončno obremenjena sodnica Zobec Hrastarjeva, ki je
kasneje prešla v odvetniške vode, kar je nekakšen modus operandi sumljivih
tožilcev. Boštjan Penko je iz državnega tožilstva prav tako pobegnil v
odvetništvo in sicer kar Ivanu Zidarju v naročje. Zobec Hrastarjeva je imela
povsem subjektiven razlog za oporečnost svoje presoje, namreč ožjega
družinskega člana, ki je v prejšnjem sistemu preganjal obtoženega. Že iz lastne
poklicne integritete bi takšno preiskavo lahko predala drugemu kolegu in se
sama izločila iz postopka. Preiskava v njenih rokah je bila prva zaušnica
dobrim sodnim praksam in uvod v proces, ki se je z leti in kopičenjem napak
sprevrgel v farso.
Kolega
odvetnik je v svojem odgovoru posredno namignil, da je ustavno sodišče pač
zakoličilo visoke procesne standarde, kar pa de facto ne pomeni napak nižjih
instanc ampak le nekakšna dodatna utemeljitev strogih pogojev za izrek obsodbe.
S tem sledi PRovskim naprezanjem nižjih sodišč katerih sodba je bila
razveljavljena. A takšna teza je absurd. Ustavno sodišče ni “višalo procesnih
standardov” na neko nemogočo raven, na podlagi katerega se korupcije sploh ne
bo dalo več preganjati, kot sta zavajajoče v svojih izjavah povedala
predsednica okrajnega sodišča v Ljubljani Pavlič-Pivkova in predsednik
vrhovnega Masleša. Ne, ustavno sodišče je ugotovilo hude kršitve ustave.
Sodniku, ki bo naslednji vodil ponovni postopek pa jasno namignilo, da takšen
proces ne spada na sodišče.
Višanje
procesnih standardov? Poglejmo:
1.)
Sodišče je nedvomno ugotovilo, da je bilo kršeno
načelo zakonitosti, kot je opredeljeno v 28.členu Ustave RS - enemu od
temeljnih načel prava, tako temeljno da so nam ga zabičali že v prvem
letniku pravne fakultete. Sodišče opisa kaznivega dejanja ni konkretiziralo z
resnično-življenskim opisom dogodkov, ampak le z zakonodajalčevo definicijo
kaznivega dejanja po 269.členu Kazenskega zakonika, kamor se je na silo
poflikalo nekaj impromptu pripravljenih, nedokazanih in povečini vzročno
nepovezanih indicev. Voila, pa imamo obtožni predlog vreden pravnomočne obsodbe
po mnenju mojstrov okrožnega, višjega in vrhovnega sodišča. Po takem
principu, kjer je konkretizacija kaznivega dejanja odveč, je obtoženi lahko
obsojen tudi miselnih deliktov, ki jih namerava storiti v bližnji prihodnosti a
jih še ni, v stilu filma Minority Report. Zunanji izraz ravnanja storilca, ki
bi se manifestiral v resničnem svetu ne le, da ni bil dokazan, niti ni bil
opredeljen kot tak. Zakaj do njega ni prišlo? Po navedbah sodišča zato, kjer se
koruptivna dejanja dogajajo inkognito. Ustavno sodišče je zelo konsistentno v
razbijanju takih zablod, kjer se lahko nekoga obsodi brez konkretnih dejanj, ki
imajo resnične posledice v resničnem svetu, Večkrat je poudarilo potrebo pozunanjem izrazu ravnanja
storilca, ki lahko logično in izkustveno zanesljivo utemelji, da je izražena
volja za sprejem. Če tega ni, ni obsodbe. Če ga ni ne bi smelo biti niti
obtožnega predloga! Postavljanje visokih procesnih standardov? Prej vračanje
vere v zdravorazumsko treznost javnih institucij.
2.)
Ustavno sodišče se je v obrazložitvi odločbe opiralo
na Evropsko Sodišče za Človekove Pravice, ki je določilo, da je za presojo o
neoporečnosti sodnika poleg subjektivne presoje, ki pomeni sodnikovo osebno
prepričanje, pomemben tudi objektivni kriterij presoje, pri
katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje
procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom o njegovi
nepristranskosti. Ustavni sodniki so
jasno povedali, da vrhovno sodišče ni upoštevalo komponente objektivne
nepristranskosti pri zavrnitvi prošnje za izločitev Masleše iz postopka. Da je
v postopku pritožbe sodnik, ki je prej v vlogi predsednika istega sodišča
kritiziral pritožnika, pa nihče od udeleženih eminentnih pravnikov ni videl v tem niti najmanjših težav, je svojevrsten absurd. Glede na to, da je
javno napadal pritožnika, je samo stvar poklicne higiene, da ustavni sodniki
Masleše v postopku niso kar naravnost obtožili še subjektivne nepristranskosti.
Če bi upoštevali kriterije indične sodbe procesa Patria, bi bil spoznan za
pristranskega tako iz objektivne kot subjektivne komponente. Ne glede na to kaj
so ga ljudje preslišali govoriti v gostilni. Gospod je proti obtoženemu izrekal
javne graje iz naslova postopka v katerem je nato sodil! Zgodba bi se morala
tam končati vsaj z izločitvjo Masleše iz postopka, a so si Vrhovni sodniki na
vsak način želeli nakopati še dodatno sramoto. Postavljanje visokih procesnih
standardov? Prej mala šola pomembnosti objektivne presoje nepristranskosti
sodnika v procesu.
Kljub temu, da kolega, ki me je z
uvodno izjavo motiviral k pisanju sestavka odločbe še ni niti prebral, moram
vseeno priznati, da občudujem njegovo
neomajno vero v sistem, v katerem je večina aktivnih sodnikov migrirala iz
totalitarizma v neko bizarno mešanico pol-demokracije in nadvlade socialistično
nastavljenih kadrov, ki so kot tumor razsejani po vseh treh vejah oblasti,
najbolj pa so prizadeli prav sodno. Gotovo je že sam videl slike eminentnih
slovenskih sodnikov - tudi takih, ki so sodili v politično odmevnih procesih -
kako paradirajo s titovkami na glavah in pozirajo pred jugoslovanskimi
zastavami.
Morda se mu
zdijo trivialne in nepomembne za strokovno presojo delavca, kljub temu pa ne
verjamem da bi brez pomislekov v Nemčiji stopil pred sodnika, ki neapologetsko
hodi na zbore neonacistov in na privatnih zabavah skandira: "Schnell
Juden, schnell!" oblečen v nacistično uniformo. Če bi se zgodil čudež in
se jutri združita obe Koreji, hkrati pa na sodni veji oblasti ostanejo tisti,
ki so desetletja bili temeljni kamen diktature Kim Jong Una prav tako ne
verjamem, da bo de facto zaupal njihovi strokovni presoji. Prav, morda je res
kar pravi Matevž Krivic, da je pač šlo za oranje ledine in so sodišča komaj po
navodilih Ustavnega Sodišča dobila pravilne smernice na kak način je treba
soditi v indičnih sodbah o korupciji. A dobi človek le določene pomisleke o
takšni razlagi, vedoč, da so ustavni sodniki vsa tri sodišča poučevali o preveč
fundamentalnih pravnih konceptih, o izvajanju dokazov in pravičnem sojenju.
Odločba se v nekaterih delih bere kot Uvod v Pravoznanstvo Verice Trstenjak.
Odlično je da
smo se komaj s procesom Patria začeli zavedati, da vse vendarle ni v najlepšem
redu s slovenskim pravosodjem. Ohol, neroden nastop predsednika vrhovnega
sodišča in predsednice ljubljanskega okrožnega sodišča, je ta občutek
samo še okrepil. Oba sta ustavno sodišče med vrsticami celo napadala in dvomila
o njegovih kompetencah. Nič nenavadnega za kakšne eksotične politike tipa Jani
Moerendorfer in Luka Mesec, ko pa to počneta predsednika dveh pomembnih
institucij sodne veje oblasti, pa je okus toliko bolj grenak, občutek
pristranskost pa še bolj resničen.
Zato je
zelo dobro, da se odzivi javnosti kljub apologetski drži odgovornih za sodni
debakel ne delijo na tiste, “ki so za Janšo” in “tiste, ki so proti Janši”,
ampak da so laiki in strokovnjaki, ki tradicionalno pripadajo nasprotni
politični opciji spoznali, da v tem primeru ni šlo za proces proti Janezu
Janši, ampak proces proti vladavini prava. S tem procesom se je testiralo meje
dopustnega, do kod se lahko pravo upogne na tak način, da je nekdo zadovoljen z
izidom. Enaka tragedija pravosodja bi bila potencialna, podobno trhla obsodba
Zorana Jankoviča. Gotovo bi ga vsak desni politični opciji usmerjen pravnik
raje ne videl obsojenega na podlagi indične sodbe brez pravih dokazov in celo
brez pravilnega opisa kaznivega dejanja.
Neposredno je bila napadena
vladavina prava, zaupanje javnosti pa je zdaj najbrž na ravni tistega iz leta
1945, ko so ad hoc sodišča pospravljala nasprotnike revolucije. Proces Patria
je morda res posredno vplival na kar tri različne volitve in tako na nek način
posegel v jedro naše parlamentarne demokracije, a po drugi strani nam lahko
marsikaj tudi prinese. Za začetek vsaj odkrito javno razpravo o politični
oporečnosti sodišč. Doslej se o tem nikoli ni razpravljalo, brez da bi sodniki
začeli kričati, kako se jim želi na silo jemati avtonomnost njihovega
odločanja. Morda se bo to zdaj spremenilo. Na tak način bomo vsi od Patrije
dobili nekaj nazaj. Če že ne obnovljenega zaupanja v vladavino prava, pa vsaj
iskreno razpravo o vzrokih in posledicah za njegovo manko. Rešitev za vsako
težavo se začne s priznanjem, da težava sploh obstaja.
Če ti je že toliko do slovanstva, potem ga vsaj piši z veliko začetnico. Drugače pa je to že precej preživeta teorija romantičnega 19. stoletja. Sploh pa vedno bolj sesuvana z odkritji sodobne znanosti.
ReplyDeleteKaže, da ima sončna uprava vendarle tudi dobre učinke: izboljša človekovo dojemanje stvarnosti in spodbudi sposobnost pravičnega presojanja. Njeni žarki razsvetljijo sive celice ter nemara celo posijejo v globine vesti, in človek potem napiše tudi kaj razumnega. Vsaj nekaj!