TRPLJENJE MLADEGA CERARJA

Severnokorejska legenda pravi, da se je ob rojstvu Kim Jong Illa na nebu zasvetila najsvetlejša zvezda, letni časi so se spontano spremenili iz zime na pomlad in v smeri njegovega rojstnega kraja se je prikazala mavrica. V predvolilnem času je bilo zmeraj bolj očitno, da mediji želijo Mira Cerarja podtaknit kot slovensko verzijo fantomskega ljubljenega vodje. Tako ogabno osladno so ga predstavili na Pop TV, da vsakega racionalno mislečega gledalca popade slabost, če prispevek gleda do konca. Načelen, pravičen, asketski, piflarsko prikupen in še nekaj bleščečih pridevnikov, nato intervju s študentko pravne fakultete, ki je očitno bila zaljubljena vanj, s ponosnim očetom, ki je še bolj ponosno razlagal o svojem pravičnem sinu, z bivšo in sedanjo ženo, obema žarečima od ponosa in veselja nad bivšim in sedanjim možem. Preveč za zdrav okus in zdrav razum.

Očitno so se tisti, ki so leta 2009 na oblast potisnili dva politična oportunista, predstavnika tranzicijske levice in eno predstavnico znane odvetniške pisarne, zdaj odločili, da v tem primeru podprejo nekoga, ki bo – morda spričo izkušenj s sesanjem državnega seska – pripravljen voditi politiko večnega zavlačevanja s privatizacijo, pokojninsko in zdravstveno reformo, močnim državnim intervencionizmom, nezmožnostjo obračunavanja s sistemsko korupcijo in vseh drugih lepih stvari, zaradi katerih smo v roku pol desetletja postali še eden zadnjih svetovnih tlečih ogenjev požara gospodarske krize iz 2007.

A glede na to, da so bile dane mednarodne obveze, katerim ne bo mogel uiti niti Aleksis Cipras v polnem zagonu, ne da bi ostal brez denarja za izplačilo pokojnin in javnih uslužbencev, je moral tudi Cerar po poti prejšnje podtaknjenke Bratuškove. Tudi ta je bila ujeta globoko v temnih rovih leve ideologije, a je morala na koncu predvidljivo nadaljevati privatizacijo in varčevati. Vse je bilo torej po starem, govorilo se je eno, storilo nekaj povsem drugega, z obveznimi vmesnimi protiprivatizacijskimi, antivarčevalnimi nagajanji in koalicijskimi trenji z dvema  ultra-levičarskima koalicijskima partnerkama, ki bi jih pri nas imeli za zmerne, v ZDA pa za čistokrvne komuniste. Internega nagajanja po staroslovenski šegi zavlačevanja s prodajo »družinskih draguljev« je tako bilo na pretek – izstopajo Bratuškova in njena populistična »zamrznitev« privatizacije, pa izmišljotine. s katerimi je v prejšnji koaliciji minister Veber blatil tuje lastnike Heliosa ter seveda slavni #vebercom trenutne koalicije, ki je morda dokončno uničil prodajo Telekoma. A konec koncev so le-ta bila bolj za javnost in nabiranje jugonostalgičnih glasov, ne pa odraz resnih političnih namenov. Telekom se jim je pač posrečil.

Na koncu koncev so vsi populisti in heroji nacionalnega interesa vedeli, da je mednarodna skupnost spregovorila ter da nam zevajoče proračunske luknje ne bodo prijateljsko oprostili. Če smo hoteli – obvezno draga – posojila, smo se morali zavezati prodati upehane družinske dragulje in še naprej vsaj na videz razpravljati o pokojninski reformi ter rezati proračunsko luknjo, kar v državah z levimi vladami ponavadi pomeni, da se ta vsaj ne povečjuje, oz. da se povečuje bolj zmerno kot bi se sicer.

Nekomu očitno to ni bilo všeč, ker se zadnje čase najljubšega sina slovenske dežele tudi v mainstreamovskih levičarskih časopisih zmerja za neoliberalista in izpostavlja nepriljubljenost njegove vlade. Njegov Minister za finance je vsak teden klican na odgovornost na uredništvo Mladine, da razloži, zakaj se zopet uklanjamo hudobnim tujcem, nadaljujemo z represivno politiko varčevanja in razprodajamo vse, kar smo tako trdo prislužili pod Titom. Kako hitro se časi spreminjajo, ko nekdo od zadaj sproži primerno medijsko inercijo. Na enak način so dobili mediji zeleno luč na popolni desant na pozerja Pahorja, ko so njegovi nekdanji sponzorji videli, da se mu podpora ruši in da vendarle ni dovolj socialističen za njihov okus, pa na Jankovića, ko so ugotovili, da je sicer dovolj socialističen, a prevelik političen diletant, da bi mu uspelo voditi vlado.

Prej od ljubezni do Cerarja povsem začaran PopTV je zopet začel svojo #Preverjeno propagando o lačnih otrocih, vrstah pred karitasom in subtilnimi namigi na divji neoliberalizem, ki je povzročil bedo, v kateri živimo. Naenkrat jih ni bilo sram neštetokrat ponoviti rezultatov političnih barometrov, ki so nakazovali, da Cerarja najbrž podpirata le še sedanja in bivša žena ter morda še Miro starejši. Ne bom trdil, da ima direktor informativnega programa na Popu, roko ujeto nekje globoko v tranzicijsko-političnem kozarcu marmelade varuhov nacionalnega interesa, saj za kaj takega nimam nobenih dokazov. Vsekakor bi bil dober indic to, da nacionalna podjetja vendarle dobrodušno z davkoplačevalskim denarjem oglašujejo tudi pri njemu. Pri nas pa indic vendarle nekaj velja. Pri drugih mainstream medijih je seveda povezava še toliko bolj očitna, saj so vendarle vsi posredno ali neposredno v rokah države. Zakulisno ustvarjanje dnevne politike iz ozadja tako sploh ni zares zahtevno delo, kajti tisti, ki kontrolira medije, kontrolira javno mnenje. Če so ljudje ovce, je televizija pastir. Resnično vprašanje je le, zakaj se jim je novi odrešenik socializma tako zameril.

Česa so si sponzorji, ki so ga ustoličili, sploh želeli? Česa so si želeli volivci, ki so sponzorjem nasedli in jih volili?

Za volivce je preprosto. Kakšna sprememba neki! Cerar je bil del dnevnopolitičnega življenja že desetletje. Vsako upravnopravno zagato je medijem lahko raztolmačil itak le on, kot edini dežurni strokovnjak za kazensko, civilno, javno in ustavno pravo v Sloveniji. Morda sta kdaj svoje dodala še Lojze Ude in Rajko Pirnat. Ne spremembe, želeli so si lokalne sirize. Želeli so podobne stvari, kot jih počne nova grška vlada, ko je sredi preteče nevarnosti bankrota ponovno zaposlila odpuščene čistilce ter se v brk smejala ECB-ju in IMF-u, hkrati pa ju prosila za pomoč.

Kaj pa so si želeli sponzorji, ki so volivcem povedali, kaj naj volijo?  Celo dejstvo, da so Cerarjevi koalicijski partnerji najbrž uničili vsako možnost, da se Telekom proda v doglednem času, ni bilo dovolj. Preprosto. Želeli so »status quo ante bellum«. Nič ne sme spremeniti položaja, v katerem v državnih podjetjih cel kup odvetniških pisarn počasi pretaka davkoplačevalski denar na svoje račune preko sumljivih svetovalnih pogodb. Nič ne sme spremeniti absolutne politične kontrole nad nadzornimi svetovi in upravami družb, ki so strateško pomembni, pri čemer strateška pomembnost pomeni možnost za nadaljnje izčrpavanje. Vsaj takšno politično infiltracijo prijateljskih političnih kadrov v SDH-ju, kot so jo imeli v Zares/SD-jevskem AUKN-ju. A za kaj takšnega Slovenija enostavno nima več dovolj finančnega goriva. Zmanjkalo ga je v dobi nacionalnega interesa, zdaj pa smo odvisni od tistih, ki nam gorivo dostavljajo. Postali smo le gledalci in po svoje je to zadnja rešitev cikličnih menjav vlad, katerih medijski dekonstrukt se začne takoj, ko te pokažejo le ščepec finančne discipline. Kajti igra uglednežev iz ozadja bo zmeraj ista, dokler se bo dalo. Po Cerarju se bo pojavil novi mesija na levici. In ljudje mu bodo zaupali, ker so tako slišali na 24ur, Dnevniku RTVSlo ter prebrali v Mladini in Delu. Ko ta zopet ne bo pravi, se ga bo začelo rušiti in pripravljati zamenjavo. Končni rezultat takega početja je slovenski Cipras; nekdo, ki bo vendarle ustregel stricem v vsem, kar so si želeli. Tak, ki bo uslišal Kučanovo željo po privatizacijskem referendumu, pokazal sredinec EU in mednarodni skupnosti ter šel sklepat posle v Rusijo in Belorusijo.  Morda je ravno zdaj čas za izstop iz začaranega kroga, dokler stvari ne priženemo do take meje, da bo Luka Mesec postal predsednik vlade, Violeta Tomič pa ministrica za gospodarstvo.