PATRIA KOT PRILOŽNOST ZA INTROSPEKCIJO

Zadnjič mi je bivši sošolec iz pravne fakultete, danes odvetnik,  kot odgovor na moje bentenje o predsedniku/sodniku vrhovnega sodišča Masleši in njegovemu lomastenju po slovenskem pravosodju v zadevi Patria napisal sledeče (sic) :

“Glede konkretnih procesnih kršitev se ne bom opredeljeval, ker sodb nisem bral in nisem sodeloval v procesu proti Janši, še vedno pa zaupam sodiščem bolj kot večina laične in tudi strokovne javnosti in menim, da ni šlo za montiran,političen proces- ne na nižjih stopnjah in ne pred ustavnim sodiščem. Visoki procesni standardi niso uzakonjeni kar tako. Bolje 10 krivih na prostosti, kot eden nedolžen v zaporu. Tudi v zadevi Balkanski bojevnik je bila sodba razveljavljena zaradi visokih procesnih standardov. Vsak si zasluži fair trial, ravno takrat, ko bomo te standarde znižali, se bo pojavila nevarnost montiranih procesov. Seveda pa je problem, če zadeve zastarajo. A tu ne moremo kazati prstov na zgolj eno institucijo, saj je vsak k temu prispeval svoj delež.”

Zanimiv izraz neomajne vere v pravosodje, v državi, kjer so vero izgubili prav vsi od laičnih pametnjakovičev v gostilni, do bivših ustavnih sodnikov in ostalih pravnih strokovnjakov. Glede na to da je v preteklosti bil zmeraj skeptičen do establišmenta, me je kar malce presenetil.

Sam sem se v disfunkcionalnost pravosodja prvič prepričal na Generalnem Sekretariatu Vlade, kjer smo na kadrovski in administrativni komisiji vsak teden obravnavali za več deset tisoč evrov odškodnin državnega pravobranilstva iz projekta Lukenda, zaradi procesov, ki so trajali nerazumljivo dolgo - niso bili redki primeri, ki so se vlekli nazaj v leto 1992. Pri ogromni količini primerov so sodišča različnih instanc ena drugi očitala nepravilno uporabo materialnega prava, kar človeka privede do treh logičnih zaključkov; 1.) zakonodaja je dvoumna, se pravi nesposobna je zakonodajna veja oblasti, 2.) sodnik ni dovolj usposobljen interpretirati določb materialnega prava, se pravi nesposobna je tretja veja oblasti ali 3.) pravosodje iz različnih razlogov sodi pristransko. 

V primerih kot je Patria pa mora biti človek skoraj naiven, da ne vidi možnosti očitne sistemske politične motivacije ob pravem času, na pravem mestu; seveda ne le sodišč, tudi tožilke, ki je proces sprožila in tožilca, ki ga je kasneje vodil. Enostavno preveč zijajočih pravnih lukenj je šlo skozi okrajno, višje in vrhovno sodišče. Že res - pomanjkanje kompetenc ljudi, ki so svoje pravno znanje pridobivali v opresivni socialistični diktaturi je več kot vprašljivo, zato ne bi bil presenečen nad sodbo prvostopenjskega sodišča, morda tudi ne nad potrditveno sodbo višjega. Vrhovno sodišče, s kontaminiranim sodnikom, ki se ni hotel izločiti, katero je v svoji obrazložitvi potrditve sodbe delovalo kot nekakšen zastopnik in apologetik nižjih instanc, pa je preseglo vse meje dobrega okusa.

Vsaj nehigienično je bilo že dejstvo, da je prva zadevo preiskovala neskončno obremenjena sodnica Zobec Hrastarjeva, ki je kasneje prešla v odvetniške vode, kar je nekakšen modus operandi sumljivih tožilcev. Boštjan Penko je iz državnega tožilstva prav tako pobegnil v odvetništvo in sicer kar Ivanu Zidarju v naročje. Zobec Hrastarjeva je imela povsem subjektiven razlog za oporečnost svoje presoje, namreč ožjega družinskega člana, ki je v prejšnjem sistemu preganjal obtoženega. Že iz lastne poklicne integritete bi takšno preiskavo lahko predala drugemu kolegu in se sama izločila iz postopka.  Preiskava v njenih rokah je bila prva zaušnica dobrim sodnim praksam in uvod v proces, ki se je z leti in kopičenjem napak sprevrgel v farso. 

Kolega odvetnik je v svojem odgovoru posredno namignil, da je ustavno sodišče pač zakoličilo visoke procesne standarde, kar pa de facto ne pomeni napak nižjih instanc ampak le nekakšna dodatna utemeljitev strogih pogojev za izrek obsodbe. S tem sledi PRovskim naprezanjem nižjih sodišč katerih sodba je bila razveljavljena. A takšna teza je absurd. Ustavno sodišče ni “višalo procesnih standardov” na neko nemogočo raven, na podlagi katerega se korupcije sploh ne bo dalo več preganjati, kot sta zavajajoče v svojih izjavah povedala predsednica okrajnega sodišča v Ljubljani  Pavlič-Pivkova in predsednik vrhovnega Masleša. Ne, ustavno sodišče je ugotovilo hude kršitve ustave. Sodniku, ki bo naslednji vodil ponovni postopek pa jasno namignilo, da takšen proces ne spada na sodišče.

Višanje procesnih standardov? Poglejmo:

1.)            Sodišče je nedvomno ugotovilo, da je bilo kršeno načelo zakonitosti, kot je opredeljeno v 28.členu Ustave RS  - enemu od temeljnih  načel prava, tako temeljno da so nam ga zabičali že v prvem letniku pravne fakultete. Sodišče opisa kaznivega dejanja ni konkretiziralo z resnično-življenskim opisom dogodkov, ampak le z zakonodajalčevo definicijo kaznivega dejanja po 269.členu Kazenskega zakonika, kamor se je na silo poflikalo nekaj impromptu pripravljenih, nedokazanih in povečini vzročno nepovezanih indicev. Voila, pa imamo obtožni predlog vreden pravnomočne obsodbe po mnenju mojstrov okrožnega, višjega in vrhovnega sodišča.  Po takem principu, kjer je konkretizacija kaznivega dejanja odveč, je obtoženi lahko obsojen tudi miselnih deliktov, ki jih namerava storiti v bližnji prihodnosti a jih še ni, v stilu filma Minority Report. Zunanji izraz ravnanja storilca, ki bi se manifestiral v resničnem svetu ne le, da ni bil dokazan, niti ni bil opredeljen kot tak. Zakaj do njega ni prišlo? Po navedbah sodišča zato, kjer se koruptivna dejanja dogajajo inkognito. Ustavno sodišče je zelo konsistentno v razbijanju takih zablod, kjer se lahko nekoga obsodi brez konkretnih dejanj, ki imajo resnične posledice v resničnem svetu, Večkrat je poudarilo potrebo pozunanjem izrazu ravnanja storilca, ki lahko logično in izkustveno zanesljivo utemelji, da je izražena volja za sprejem. Če tega ni, ni obsodbe. Če ga ni ne bi smelo biti niti obtožnega predloga! Postavljanje visokih procesnih standardov? Prej vračanje vere v zdravorazumsko treznost javnih institucij.

2.)            Ustavno sodišče se je v obrazložitvi odločbe opiralo na Evropsko Sodišče za Človekove Pravice, ki je določilo, da je za presojo o neoporečnosti sodnika poleg subjektivne presoje, ki pomeni sodnikovo osebno prepričanje, pomemben tudi objektivni kriterij presoje, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Ustavni sodniki so jasno povedali, da vrhovno sodišče ni upoštevalo komponente objektivne nepristranskosti pri zavrnitvi prošnje za izločitev Masleše iz postopka. Da je v postopku pritožbe sodnik, ki je prej v vlogi predsednika istega sodišča kritiziral pritožnika, pa nihče od udeleženih eminentnih pravnikov ni videl v tem niti najmanjših težav, je svojevrsten absurd.  Glede na to, da je javno napadal pritožnika, je samo stvar poklicne higiene, da ustavni sodniki Masleše v postopku niso kar naravnost obtožili še subjektivne nepristranskosti. Če bi upoštevali kriterije indične sodbe procesa Patria, bi bil spoznan za pristranskega tako iz objektivne kot subjektivne komponente. Ne glede na to kaj so ga ljudje preslišali govoriti v gostilni. Gospod je proti obtoženemu izrekal javne graje iz naslova postopka v katerem je nato sodil! Zgodba bi se morala tam končati vsaj z izločitvjo Masleše iz postopka, a so si Vrhovni sodniki na vsak način želeli nakopati še dodatno sramoto. Postavljanje visokih procesnih standardov? Prej mala šola pomembnosti objektivne presoje nepristranskosti sodnika v procesu.

Kljub temu, da kolega, ki me je z uvodno izjavo motiviral k pisanju sestavka odločbe še ni niti prebral, moram vseeno priznati, da občudujem njegovo neomajno vero v sistem, v katerem je večina aktivnih sodnikov migrirala iz totalitarizma v neko bizarno mešanico pol-demokracije in nadvlade socialistično nastavljenih kadrov, ki so kot tumor razsejani po vseh treh vejah oblasti, najbolj pa so prizadeli prav sodno. Gotovo je že sam videl slike eminentnih slovenskih sodnikov - tudi takih, ki so sodili v politično odmevnih procesih - kako paradirajo s titovkami na glavah in pozirajo pred jugoslovanskimi zastavami.

Morda se mu zdijo trivialne in nepomembne za strokovno presojo delavca, kljub temu pa ne verjamem da bi brez pomislekov v Nemčiji stopil pred sodnika, ki neapologetsko hodi na zbore neonacistov in na privatnih zabavah skandira: "Schnell Juden, schnell!" oblečen v nacistično uniformo. Če bi se zgodil čudež in se jutri združita obe Koreji, hkrati pa na sodni veji oblasti ostanejo tisti, ki so desetletja bili temeljni kamen diktature Kim Jong Una prav tako ne verjamem, da bo de facto zaupal njihovi strokovni presoji. Prav, morda je res kar pravi Matevž Krivic, da je pač šlo za oranje ledine in so sodišča komaj po navodilih Ustavnega Sodišča dobila pravilne smernice na kak način je treba soditi v indičnih sodbah o korupciji. A dobi človek le določene pomisleke o takšni razlagi, vedoč, da so ustavni sodniki vsa tri sodišča poučevali o preveč fundamentalnih pravnih konceptih, o izvajanju dokazov in pravičnem sojenju. Odločba se v nekaterih delih bere kot Uvod v Pravoznanstvo Verice Trstenjak.

Odlično je da smo se komaj s procesom Patria začeli zavedati, da vse vendarle ni v najlepšem redu s slovenskim pravosodjem. Ohol, neroden nastop predsednika vrhovnega sodišča  in predsednice ljubljanskega okrožnega sodišča, je ta občutek samo še okrepil. Oba sta ustavno sodišče med vrsticami celo napadala in dvomila o njegovih kompetencah. Nič nenavadnega za kakšne eksotične politike tipa Jani Moerendorfer in Luka Mesec, ko pa to počneta predsednika dveh pomembnih institucij sodne veje oblasti, pa je okus toliko bolj grenak, občutek pristranskost pa še bolj resničen.

 Zato je zelo dobro, da se odzivi javnosti kljub apologetski drži odgovornih za sodni debakel ne delijo na tiste, “ki so za Janšo” in “tiste, ki so proti Janši”, ampak da so laiki in strokovnjaki, ki tradicionalno pripadajo nasprotni politični opciji spoznali, da v tem primeru ni šlo za proces proti Janezu Janši, ampak proces proti vladavini prava. S tem procesom se je testiralo meje dopustnega, do kod se lahko pravo upogne na tak način, da je nekdo zadovoljen z izidom. Enaka tragedija pravosodja bi bila potencialna, podobno trhla obsodba Zorana Jankoviča. Gotovo bi ga vsak desni politični opciji usmerjen pravnik raje ne videl obsojenega na podlagi indične sodbe brez pravih dokazov in celo brez pravilnega opisa kaznivega dejanja.

Neposredno je bila napadena  vladavina prava, zaupanje javnosti pa je zdaj najbrž na ravni tistega iz leta 1945, ko so ad hoc sodišča pospravljala nasprotnike revolucije. Proces Patria je morda res posredno vplival na kar tri različne volitve in tako na nek način posegel v jedro naše parlamentarne demokracije, a po drugi strani nam lahko marsikaj tudi prinese. Za začetek vsaj odkrito javno razpravo o politični oporečnosti sodišč. Doslej se o tem nikoli ni razpravljalo, brez da bi sodniki začeli kričati, kako se jim želi na silo jemati avtonomnost njihovega odločanja. Morda se bo to zdaj spremenilo. Na tak način bomo vsi od Patrije dobili nekaj nazaj. Če že ne obnovljenega zaupanja v vladavino prava, pa vsaj iskreno razpravo o vzrokih in posledicah za njegovo manko. Rešitev za vsako težavo se začne s priznanjem, da težava sploh obstaja.