BALADA O AYLANU KURDIJU ALI KAKO SMO VSI REALISTI V OČEH MEDIJEV POSTALI RASISTI

Hudo mi je za Aylana Kurdija. Hudo mi je, da se je njegovo mlado življenje končalo preden bi se lahko zaljubil, si ustvaril družino ali se na stara leta obkrožen v vnuki zadovoljno zazrl v najboljša leta, ki jih je preživel v mladosti. Ne moti me, da mediji kažejo sliko njegovega nemočnega na plažo nasedlega trupla. Tudi to je obraz begunskih tragedij, le na bolj intimen, oseben način, ki sili ljudi, da razmišljajo o njih kot o soljudeh, kot o lastnih otrocih, ki spijo v sosednji sobi, ravno tako kot navidezno spokojno spi Aylan na tisti turški plaži. Kar me moti, pa je neznosnost liberalnih medijev –  in predvsem slovenskih ne-liberalnih medijev, ki se pretvarjajo, da so liberalni –  ko ubogega Aylana izkoriščajo za svoje - s človečnostjo za katero se bojda zavzemajo -  povsem nepovezane namene.

Aylan Kurdi je postal simbol tako imenovanega nečloveškega, brezčustvenega odziva Evrope na begunsko krizo. Časopisi so polni kričečih naslovnic z njegovih truplom v glavnih vlogah. »Evropa zbudi se!«, »Evropa brez duše.« , »Sin evropskega ravnodušja«, pišejo. Lokali kričač na Popu Denis Oštir je napisal za njegov medij predvidljiv plitev komentar, kjer se je spraševal, če bo Aylanova slika kaj spremenila »v glavah tistih, ki po forumih anonimno svarijo pred šeriatom in gradijo bodeče žice«.

Oh prosim, prekinimo s to melodramatično limonado! jasno je da je bil Aylan s strani klikov hlepečih medijskih mrhovinarjev povsem oportunistično uporabljen, na eni strani kot ustrezno slovenskonovičarska tragedija in po drugi strani za demoniziranje tistih, ki ne anonimno, ampak z imeni in priimki opozarjamo na problematiko islama, ki ga s sabo v knjigah, navadah in srcih nosijo begunci.

Pop TV  ni dovolj resen medij, da bi imel izostreno politično agendo, zato so Oštirjeve lažne krokodilje solze pač navaden click-bait. A dejstvo je da so režimski skrajno-levo usmerjeni mediji tipa Dnevnik, Delo in Večer zgodbo o beguncih pobrali kot vroč kostanj. Niso zamudili nobenega žalostnega trenutka, ko so se stare ženice razjokale sredi budimpeštanske železniške postaje,ali pa ko so kazali objokane otroke  v naročju obupane mamice, niti ko je bilo treba pokazati visoko nosečo sirijko, kako šepa na dolgi poti iz Madžarske v Avstrijo. In nikjer ampak res nikjer niso zamudili priložnosti, da zraven povedo, kako brezčutna je Evropa, da uboge ljudi zadržuje na železniških postajah, jih tepe s policijskimi pendreki in jim ne dovoli vstopa iz Madžarske v bogatejšo Nemčijo. Hkrati vsakič znova poudarijo, kako sramotno je »desničarsko« udrihanje polno predsodkov čez islam, bližnji vzhod, arabsko kulturo...

Medijska pokrajina, ki so jo ustvarili je odlično definirana: na eni strani plemeniti, pravični levičarji, držeč plakate »DOBRODOŠLI BEGUNCI«, nesoč  pakete Rdečega Križa, katere bo Pirc Musarjeva osebno v Budimpešto nesla kakšnemu modremu imamu iz Kobaneja. Na drugi zlobni desničarji, ki pljuvajo v obupane prišleke, širijo sovraštvo, postavljajo žice in širijo iracionalen, ignorantski pogled na islam. Kako prikladno! Če ne bi bilo beguncev, bi jih morala kakšna SD ali ZL izumiti.

Na tej točki pa je čas, da si končno nalijemo čistega vina in si priznajmo, da ni vsak, ki opozarja na problematiko – tudi zmernega -  islama skrajni desničar, še manj pa rasist. In da prav tako niso vsi, ki pošiljajo humanitarno pomoč levičarji in lažni liberalci. Se pravi tisti, ki se ponoči naslajajo o tem kako je bilo še premalo ljudi zmetanih v hudo jamo, podnevi pa se spremenijo v pravične dobrotnike.Kar nekaj takih nas je, ki argumentirano opozarjamo na težave islama, islamizacije in posledic islamske kulture na evropsko prebivalstvo ter to počnemo javno, brez internetnih psevdonimov. Taki, ki nismo rasisti, imamo radi človeštvo, sobivanje, ljubezen, simbiozo narodov in vse stvari o katerih levičarji tako radi pričajo in katere skoraj nikoli v resnici ne inkorporirajo v  njihova vsakdanja življenja. In mi razmišljujoči člani liberalne inteligentsije imamo nekaj kredibilnih pomislekov, zaradi katerih bomo v družbi kjer živimo takoj proglašeni za nestrpneže, rasiste, še huje - hujskače k genocidu. 

Katere?

• Kako je mogoče, da je Evropska Unija postala glavni krivec za situacijo katero ni niti indirektno povzročila. Ob spremljanju poročil me vsakič prešine dejstvo, kot da želijo mediji namigovati, kako je EU celo sama skonstruirala celotno begunski krizo, zdaj pa se z njo noče spopasti in se z begunci obnaša kot do živine. Nikjer pa še nisem videl, da bi begunce tepli, jih zapirali v celice, mučili, jim jemali otroke. Videl pa sem slike Madžarskih vojakov in policistov, ki so beguncem nosili živež. Videl sem tudi mlade, postavne begunske možakarje, ki so taisti živež metali po tračnicah, ker je Madžarska ustavila vlake proti Avstriji in Nemčiji. Videl sem odzive humanitarnih organizacij in navadnih ljudi. Videl sem, da ljudje dejansko želijo pomagat kolikor se da. Nobenega desničarskega pljuvanja še nisem videl, razen kakšen posnetek, kjer so se stepli arabski in madžarski mladeniči, poročila pa so nato govorila o »napadu desničarskih huliganov na skupino beguncev«. Zdi se mi da več kot je do zdaj, EU sploh ne bi mogla storiti. Nismo nepredušno zaprli Schengena in na meje poslali tanke in vojake, za kar imamo vse članice EU brezpogojna pooblastila. Nismo jih podili nazaj v Turčijo, Srbijo in Makedonijo. Še več – največja in najbogatejša članica je celo obljubila da jih bo sprejela skoraj milijon, druge članice pa pač v skladu s svojimi zmožnostmi. Kaj naj še naredimo? Aylanove smrti ob turški obali ne bi mogli preprečiti, tudi če v tem trenutku vsem podelimo stalna prebivališča. A glede na to, da so se ljudje na osebni ravni odzvali s prijaznostjo, razumevanjem, potrpljenjem, vlade pa z ah hoc požegnanjem kršenja schengenskih pravil in milijard evrov, ki bodo šli v razrešitev begunskega problema, se Evropejci vsekakor nimamo česar sramovati. Državne kvote beguncev, ki jih bomo sprejeli niso naša zakonska dolžnost. A jih bomo kljub temu uvedli. Najbrž pa bodo naša naravna sprejemljivost in dobrodušnost zopet izkoristili tisti, ki katerih ideali so diametralno nasprotje evropskim.

• Zanimivo je da si vsi begunci želijo v Nemčijo. Najbogatejšo deželo v Uniji, ki jih je pripravljena sprejeti. S tem, ko begunci pridejo v svobodno deželo, a nočejo ostati tam, temveč si želijo v bogatejšo preneha njihov status begunca. Takrat postanejo ekonomski migranti brez privilegijev beguncev. Vendarle si ne želijo le svobode. Želijo si dela za 1500 evrov. Saj si ga vsi ljudje. Ne zamerim. A hkrati se morajo zavedati, da jim od takrat naprej Evropa ni več dolžna nič. Od takrat naprej niso ekonomski migranti nič več privilegirani nad reveži iz Moldavije, Uzbekistana, Myanmara in Kambodže. In tega se bodo zavedali le če jim bo kdo to povedal, medtem ko med vzkliki »Allahu Akhbar!« pojejo »Germany, no Hungary!« Poleg tega to več kot očitno govori v prid tistim, ki pravijo, da begunci nikoli ne bodo hoteli zapustiti obljubljenih evropskih dežel in se vrniti nazaj ko bo krize konec. Nič drugače kot moldavski vrtnarji, dominikanske maserke in albanski zidarji. Si Evropa med finančno krizo in nezaupanjem v skupno valuto, lahko privošči več milijonov lačnih ust, od katerih se jih bo ogromno znašlo na socialni podpori?

• Veliko je govora o posredni krivdi zahodnih zaveznikov, ki niso z vojaškim posegom pomagali sirskim upornikom, pri njihovem boju proti Assadu, kar naj bi v veliki meri pripomoglo pri nepričakovanem vzponu Islamske države. A o tem govorijo predvsem tisti, ki so na ves glas tulili o Ameriško-Evropskem imperializmu, ko so zavezniki z odločnim napadom Gadafijevih sil preprečili še večjo begunsko krizo v Libiji. Nihče od teh pa s prstom ne pokaže na Rusijo in Kitajsko, ki v Varnostnem Svetu Združenih Narodov zavračata vsakršno resolucijo proti Assadu, kaj šele skupen oborožen napad.  Obe velesili z Assadom plodno poslovno sodelujeta,  torej je takšno zavzemanje za defacto totalitarni državi čisti oportunizem. Šele Sirija je v resnici pokazala kako pomembne so bile zahodne intervencije pri preprečitvi zdrsa v popoln kaos. Islamska država je otrok umika ameriških sil iz Iraka in zahodnega obotavljanja napada na Sirijo. Zanimivi so mi predvsem osebki, ki pravijo, da je seme Islamske države zasejala ZDA z napadom na Irak. Kako? Seme plemenskih nasprotij med različnimi frakcijami islama je bilo zasejano kaj kmalu po Mohamedovih pokolih nedolžnih ljudi in ustanovitvi vere, ki je lastnoročno kriva za skoraj vse trenutne konflikte na svetu. Tisočletna krvava zgodovina Bližnjega vzhoda je starejša od ZDA in vseh Evropskih držav skupaj. Tudi Sadam Hussein s svojo strahovlado ne bi plemenskih nemirov z brutalizacijo tako civilistov, kot ekstremistov vzdrževal za zmeraj. Najbrž bi ga odnesla arabska pomlad ali pa kakšen drug geopolitični dogodek. Islamska država je bila Iraku položena v zibko tako kot balkanska morija socialistični Jugoslaviji. In Evropa je pri tem bila le nemočna – in na žalost neaktivna – gledalka.

• Savdska Arabija ima 20.677 ameriško dolarjev BDP na prebivalca. Združeni Arabski Emirati 44.770. Kuvajt 43.103, Qatar 102.785 . Skupaj so sprejeli natančno NIČ beguncev. Od evropskih držav, skozi katere so se begunci pomikali in kjer so jim dobri ljudje nosili hrano in pijačo - katero so potem jezni, ker niso mogli v Nemčijo metali stran – ima recimo Madžarska 12.853, Srbija 5.676, Makedonija pa 4.935 ameriških dolarjev.  Večina držav Evropske Unije, katerim bo po kvotah pripadalo določeno število beguncev ima manjši BDP na prebivalca. Članki v New York Timesu in CNNu, ki se sprašujejo zakaj je temu tako, na eni strani izpostavljajo oddaljenost od Zalivskih držav (no, vseeno je pot čez nemirno morje še malce bolj oddaljena?!) na drugi strani pa dejstvo, da Sirci tja ne morejo brez vize. Kako prosim? Torej nekaj takega kot v EU. Mislim, da Sirija in EU v preteklosti nista podpisali bilateralnega sporazuma o vstopu brez vize. Gre torej predvsem za dejstvo, da begunci vedo, da se jih bo humanitarna, človeška Evropa usmilila, za razliko od tolstih hitro obogatelih vahabitov. Tam pač ne bodo pokazali nobene milosti bežečim šiitom, katere preganjajo fanatiki, ki so po mitologiji bližje njihovi lastni sunitski različici islama. Kljub temu so mediji povsem pozabili na vlogo Zalivskih držav pri konfliktu. Nihče jih ne graja za brezbrižnost in nečloveškost kot to počno z  Evropejci, kljub temu, da se ti na vso moč trudijo,  da bi izpolnili svoje liberalno poslanstvo

• Že v prejšnjem članku sem podrobno opisal nekompatibilnost modernega islama z zahodnim svetom, predvsem kar se tiče človekovih pravic in svoboščin, katere se v islamskem svetu, pa ne le tistem bližnjevzhodnem, ne razume tako kot pri nas. Kultura kjer zmerni islamski učitelji na javni televiziji dajejo poučne nauke o tem kako je potrebno pretepati  ženo, da bo še zmeraj lepa, kjer se večini prebivalstva zdi, da je smrtna kazen primerna za kaznovanje apostazije in prešuštva žensk, kultura, kjer se prebivalci ne bodo zgražali nad sekanjem rok roparjem, kultura kjer skoraj nobenega moškega ne obsodijo posilstva, ker je za dokaz dovolj le pričanje štirih muslimanskih moških… taka kultura je tako zelo nekompatibilna z evropsko, kot, če bi starorimski vojščak skozi časovno-prostorski kontinuum prišel v moderni Rim in obglavil ljubico, ker mu je kradla vino. Evropa je z razsvetljenstvom in renesanso naredila etnično-moralni in civilizacijski korak naprej, katerega islam pač ni, mi pa si ne moremo privoščiti še 500 let za evolucijo zadnje od abrahamskih religij, preden se končno civilizira.

• Veliko pravičnikov moti preverjanje beguncev, pa identifikacijsko markiranje s flomastri. Zanimiva je medijska dramatizacija dogodkov, kjer miroljubno sirsko ljudstvo beži pred klavci Islamske države. Medtem ko je očitno, da gre za čisto drugačno zgodbo. Zelo malo od beguncev je kristjanov, poganov in kurdov, ki so najbolj preganjani. Večina jih je šiitov. Ti pa niso v svojih prepričanjih nič manj skrajni kot suniti, le da verjamejo v za odtenek drugačno verzijo koranske mitologije. In v takšni skupini ljudi, kjer so za evropske razmere že zmerneži (statistično potrjeno) skrajnih nazorov,  se lahko upravičeno bojimo tistih resnično skrajnih, ki prihajajo pomešani med njimi. Ne le sunitski infiltriranci – da Islamska država se že hvali, da je v Evropo med begunci pretihotapila na tisoče svojih privržencev – ampak tudi šiitskih. Tudi šiiti imajo svoje skrajneže, ki na bojiščih režejo jezike, bojevnike Islamske države kurijo žive in jedo kose njihovega zoglenelega mesa. Statistično gledano je takšnih najmanj 1-odstotek, realistično pa si ne upam niti pomisliti. Ko bo napadel prvi volk samotar, za katerega se bo izvedelo, da je prišel v Evropo z begunskim valom, bom tistim, ki preverjanje označujejo za poseg podoben Auschwitzu, poslal slike trupel nedolžnih. Zaslužijo si jih videti.

Aylan Kurdi je postal mučenik evropske in v še večji meri slovenske pravičniške levice. Gibanja, ki se ideološko po naravi levega političnega spektra odmika od liberalnosti proti diktaturi in zato na drugi strani kompenzira le to s pravičniško držo pri stvareh, kot je socialni mir, kjer lahko razumne sredinsko usmerjene libertarce demagoško obtoži pomanjkanja sočutja do revnih in tako revne uporabi za živi ščit svojih političnih okopov. Podobno lahko stori pri beguncih, kjer bodo vsakega na resnične probleme masovne muslimanske migracije opozarjajočega razumnika obtožili skrajne desničarske drže, rasizma, sejanja sovraštva in vseh drugih stvari, katere oni sami lahko brez težav počno, ko pride do demagoškega preganjanja bankirjev, borznih posrednikov, kapitalistov, Nemcev, Američanov in drugih socialnim-demokratom neljubih ljudi.

Zgoraj sem prilepil sliko, katero mediji večinoma niso objavili, ker v tistem trenutku od naravnih bogastev odvisni EU pač ni bila svetovna agenda preganjati Putinov institucionaliziran mafijski kartel, kateremu Združeni Narodi še zmeraj pravijo »Ruska Federacija.« Fant na sliki je  malce starejši od Aylana. Ime mu je bilo Quint Van Veldhuizen. S starši se je odpravljal na letovanje v Malezijo, ko ga je skupaj z drugimi potniki malezijskega Boeinga 777 MH017 zadela raketa, katero so iz rusko dostavljenega BUKa izstrelili pro-ruski uporniki. Njegov v šoku zmrznjen obraz, ki nakazuje smrtni strah po dekompresiji trupa letala bi bil gotovo še večja poslastica za časopise kot tista Aylana Kurdija. A nihče se ni spomnil da obstaja. Tudi Denis Oštir za njim ni točil krokodiljih solz, niti ni mednarodni skupnosti dopovedoval naj se končno zgane in zlobnemu ruskemu imperiju povsem zapre pot do mednarodnih trgovinskih povezav, preden se ponovi leto 1939. Quint ni bil nikomur koristen. Zato se danes nihče ne spomni njega, niti njegove zadnje slike ko je še kar pripet v letalski stol ležal na ukrajinski zemlji, obkrožen s pijanimi pro-ruskimi uporniki.

Hudo mi je za obema. A ker nisem podvržen medijskim manipulacijam vem, da je za enega dejansko odgovorna Ruska federacija, za smrt drugega pa nikakor ni odgovorna Evropska Unija. Hkrati pa vem, da bi bila žalitev spomina na prezgodaj umrlega Aylana, če bi njegovo izpostavljeno truplo bilo dober izgovor za vezanje ust tistih, ki s(m)o zaskrbljeni nad islamizacijo – predvsem šeriatizacijo -  Evropske Unije. Nismo rasisti. Tudi mi čustvujemo in sočustvujemo. Ravno zaradi tega želimo vzpodbuditi debato o tem, ali je dopustno ljudem v evropskih prestolnicah prepovedovati risanje abrahamskih prerokov, nošenje določenih oblačil in kratenje pravice, da v lastni državi živijo po pravilih sekularnih zakonov in ustave. Želimo si enakosti za vse. 

Na žalost se večina v Evropi vzgojenih muslimanov z nami ne strinja in je prepričanih, da vsaj polovica človeštva, ki je imela nesrečo roditi se z vagino ne sme biti deležna takšne enakosti. Prepričani smo, in ankete to potrjujejo, da so podobnega mnenja njihovi bližnjevzhodni soverniki. Zdaj je čas, da pogumno, ponosno, evropsko povemo, da takšni moralni koncepti ne morejo biti inkorporirani v našo kulturo in zahtevamo, da se prilagodijo tudi tisti, ki so vzklikali »Germany, Germany.« Germany ni le 800 evrov socialne podpore. Germany je tudi sprejemanje moralnih, etičnih in zakonskih standardov dežele, ki te je sprejela. In zato se borimo tisti, ki bi nas mediji ob spremljavi Aylanove slike tako radi proglasili za rasiste..  Za svobodo. Za enakopravnost vseh ljudi.  Tudi Aylanove utopljene matere, ki v Siriji nikoli ni bila deležna takšnega privilegija.