NA MAGISTRAT PO NOVE VOLILCE ZDRUŽENE LEVICE

Nikoli ne bom pozabil prejšnjega tedna.

Do takrat sem mislil, da je diletantsko obnašanje naše vlade do begunske krize del splošne operativne mešanice koruptivnosti in nesposobnosti  levih vlad, ki so nekdanji balkanski dragulj pripeljale od stagnacije, do aktivnega propada in zaostanka za višjegrajskimi državami. Tedaj pa sem spoznal, da vlada res ne ve kaj dela, medtem ko mračne sile v ozadju več kot očitno dobro vedo kakšna je njihova nova post-begunska »petletka«.  A več o tem v nadaljevanju.

CERAR & CO

Najbrž je naključje, da sredi največje varnostne grožnje za državljane po letu 1991 za varnost v državi na MNZ skrbi skupina funkcionarjev, ki ni dorasla nalogi.  Mlačna uradnica ki je leta 2013 podpirala zrežirani  coup d'etat (kar jo je naredilo že pred krizo zelo dvomljivo izbiro za človeka, kateremu poroča tako pomemben organ, kot je policija). Pa doslej od področja delovanja ministrstva strokovno najbolj oddaljena in posledično zmedena, neodločna obrambna ministrica v zgodovini države na MO. Prav tako je naključje, da obema na mednarodnem odru hrbet krijeta leporečna karizmatična prazneža na mestu predsednika republike in ministra za zunanje zadeve – oba smešno mednarodno okorna, nesposobna, nerodna; tiste sorte, ki jo lahko na položaj naplakne le sanjavi socializem.

Taka ekipa, skupaj z mencavim premierjem, ki so ga za »nov obraz« imeli le tisti, ki še nikdar niso videli njegove pisarne v Državnem Zboru, niti njegovega predvolilnega nastopa je bila morda naključna. V Sloveniji itak velja nenapisano pravilo, da ministru ni treba vedeti nič o svojem resorju – za to ima strokovce, tudi na sejo odborov teles in celo sejo vlade, si lahko brez težav privošči priti tako nepripravljen, da sploh ne pozna dobro vsebine gradiva, ki ga je njegov resor poslal v vladno obravnavo. Pač tradicija ministrskega stolčka kot nagrade za pretekli politični aktivizem na lokalni ravni.

Verjamem, da se tej četici nesrečnežev, ki jih je kriza zalotila ravno sredi njihovega zasluženega počitka v funkcionarskem fotelju res iskreno zdi, da v tem trenutku še nismo v situaciji, ko bi bila varnost v državi ogrožena.

A nalijmo si končno čistega vina. V državo preko zelenih mej nenadzorovano vstopajo ljudje brez dokumentov. Tisti v zbirnih centrih napadajo policiste in gasilce. Kamenjajo jih kot palestinski aktivisti Izraelske vojake. Zažigajo šotore, ki smo jim jih postavili kot njihova zatočišča. Na silo ustavljajo vlake in uničujejo infrastrukturo. Ropajo… pardon izvajajo tatvine v barih in bencinskih postajah. Nasilno prebijajo kordone policistov in nelegalno vstopajo v druge države EU. Prav neverjetno je, da je uradno sporočilo Vlade konsistentno takšno, da se nimamo česa bati, stvar je pod kontrolo, nevarnosti za državljane ni. Kako prosim?

Po Sloveniji se klatijo ljudje brez potnih listov in drugih identifikacijski papirjev, med katerimi je statistično skoraj zagotovo nekaj takih, ki so že ubijali in posiljevali. Zadnjič je skupina beguncev opustošila vas,  ko je iskala les za kurjavo. Kaj ko bo skupina mladcev pustošila po družinski hiši in v gozd s sabo odpeljala vsa godna dekleta, da potešijo svoj več mesecev prikrajšani libido? Ljudje, ki trenutno v Raqqi in Palmyri trgujejo z jazidskimi in kurdskimi spolnimi sužnjami niso iz druge dimenzije, kjer vlada popolno, neobvladljivo zlo. So sosedje, učitelji, prijatelji, celo družinski člani ljudi, ki danes iz Sirije bežijo.

Nekaj je takih, ki bežijo, ker si ne želijo takšnega grotesknega nasilja. Spet drugi so taki, ki bežijo, ker jih je vojaško premagal konkurenčni kult iste vere, kot jo gojijo sami in bi v nasprotnem primeru oni trgovali s sužnji. Tretji pa so itak kar neposredni infiltriranci Islamske države, ki se že po vsem svetu baha, kako v Evropsko Unijo uspešno tihotapi med begunce in ekonomske migrante pomešane skrajneže. Medtem, jim liberalna Evropa ne verjame, češ v Evropo prihajajo le ljudje modernih svetovnih nazorov in plemenitega duha. 

Verjamem, da se v takšnem vseevropskem trendu zanikanja resničnosti aktualna Vlada majhne Slovenije brez težav prepriča, da nevarnosti ni in se ne zaveda, da se v tem trenutku, po naših gorah, gozdovih in poljanah klatijo ljudje, ki bi z veseljem obglavili kakšnega lažnega preroka čaščočega vaščana Cirkulan ali posilili brhko mlado dekle, katero si je po njihovem mnenju itak zaslužilo prisilnega seksa zaradi provokativnih oprijetih kavbojk, ki jih je nosilo.

Seveda nikakor nočem trditi, da so begunci horda podivjanih posiljevalcev. A tudi če jih je od 50.000 le 1-odstotek, to pomeni 500 ljudi, ki so izredno pereče varnostno vprašanje. Ko jih bo mejo prestopilo 100.000 jih bo takih statistično gledano 1000. Ko jih bo prestopilo milijon, ki jih danes v pričakovanju dobrih novic svojcev čaka v Jordaniji, Turčiji in Grčiji, bo pereče varnostno vprašanje prešlo v vsesplošni kaos. In ta 1-odstotek je glede na statistiko ropov, posilstev in umorov v Bližnjevzhodnih državah, tudi tistih, ki niso v žarišču vojne še preveč optimističen, v našo prid. 

Takrat bomo razumeli zakaj so Orbanove ograje IN mednarodno podprt vojaški bataljon na meji prekleto potrebne za varovanje ne le suverenih mej Schengena ampak za zaščito lastnih civilistov.

Medtem, ko je Cerar nastopal na CNN in Christian Amanpour govoril sladke na pamet naučene pahorjanske puhlice o njegovi veri v Evropo, se je domovina znašla v varnostni situaciji, ji je za civiliste dejansko bolj nevarna kot osamosvojitvena vojna leta 1991. Napadi spolno zafrustriranih  mladcev, ki ženske najbrž še v življenju niso videli povsem odkrite niso rasistični predsodek, ampak resničnost, katera se ravno sedaj odvija v Nemčiji, Danski in na Švedskem. Vsak dan sledijo nova in nova poročila o posilstvih, ki jih izpostavljeni mediji prezrejo.

Inflitracija borcev ISIS, al-Qaede, al-Nusre in drugih skrajnežev je skoraj neizbežna. Logistično bi bilo s strani islamistov resnično neumno, če ne bi izkoristili nenaden ad hoc padec Schengena in zabavo, kjer so vsi tujci brez potnih listov in drugih osebnih dokumentov vabljeni v zibko civilizacije, na tečaj Nemščine. 

Verjel sem, da je vlada pač nesposobna spopasti se s takšno situacijo. Še zmeraj pa nisem razumel, zakaj so se mediji složno odločili tako odločno braniti interese beguncev, hkrati pa demonizirati tiste, ki se z neomejenim sprejemanjem beguncev niso strinjali. Kot da bi vladna nesposobnost in medijska naklonjenost beguncem delovala v nekakšni čudni simbiozi.

ŠENTILJ

V četrek sem šel na Šentilj. Moral sem se prepričati na lastne oči. Poročila glavnih medijev in javnih objav vlade so bila skoraj diametralno skregana s tem kar so pravili ljudje na terenu in državljani, ki živijo ob begunskih centrih.

Kaj me je pričakalo? Pravzaprav nič presenetljivega. Večinoma mladi, postavni mladeniči. Večina je bila dobro razpoloženih. Oblečeni so bili solidno. V zimske bulerje, pulovre in tople bunde flourescentnih barv. Ni bilo sledu o ljudeh brez obuval, ki zmrzujejo na hladnih hrvaških tleh -  prizori kot jih je opisoval popov rdeči antiglobalistični reporter Adi Omerovič. Prostovoljka mi je povedala, da vse zelo zanima kje bi prišli do interneta. Hrana jih je zanimala veliko manj – prostovoljnim obrokom niso zaupali (morda misleč, da so jim neverniki v jed na skrivaj podtaknili svinjino). Hrano so si raje kupovali v bližnji Petrolovi bencinski črpalki, ki stoji na meji med zgornjim in spodnjim mejnim prehodom Šentilj.

Prostovoljka mi je povedala, da nikakor ne smem nikomur povedati, kje so. Če bi zvedeli, da so le nekaj metrov od Avstrije bi nasilno prodrli čez policijski kordon na meji in odkorakali v Avstrijo, kot so to storili dan prej. Nisem imel sreče se pogovoriti s kakšnim famoznim inženirjem, kakršne Pop TV najde na vsakem vogalu. Pravzaprav od trume beguncev, katere sem ogovoril nisem srečal niti enega takega, ki bi znal vsaj osnovno angleščino. Večina zelo sumničavo gleda na nas nevernike.

Videl pa sem tudi ženske. Čez palec morda dve na deset moških. 

Po navadi, so bile v spremstvu moža. Hodile so za njim in zelo zanimivo je bilo opazovati, kako so se obnašale, ko  jih je pogledal mož. Takoj so pogled usmerile v tla, v skladu z islamsko tradicijo ženske podložnosti. Z begunci torej nisem imel sreče. Več sreče sem imel z očividcem ropa, pardon tatvine… pardon nedolžnega paničnega pobega, ki se je zgodil dan prej.  Povedal mi je,  da je šlo za povsem naklepno tatvino, ki bi se v primeru, da ne bi mimo pripeljala policija kaj kmalu prešla v običajen rop (tak, ki bi s silo ustrezal kvalifikaciji po kazenskem zakoniku).

Ena stvar se mi je zgodila, katero nisem povedal nobenemu mediju je bila ta, da mi je begunski mladenič, po moji oceni v zgodnjih dvajsetih letih s prstom po vratu nakazal znamenito gesto, ki jo po vsem svetu razumejo kot "odrezal ti bom glavo". Nisem ga izpostavil, ker bi bilo to preveč na prvo žogo. Preveč v smislu "poglejte teroriste vse nas hočejo poklati". Ne. Prepričan sem, da mi ta mladenič ni hotel nič. Prepričan sem, da je bil povsem navaden nadobuden pamž, ki je gledal TV in videl, da je se je med belci naselil strah pred oranžnimi trenirkami in arabskimi možmi zakritimi z rutami in dolgimi noži v rokah. Fant je hotel biti mož in si v brezupu negotovost lajšati z vzbujanjem nelagodja pri tujcih, med katerimi se je znašel. Gotovo je isto gesto pokazal še drugim ta dan. A on me ne skrbi.

VOLKOVI SAMOTARJI IN SLOVENSKI NOVINARJI

Skrbijo me mladi inženirji, ki se redno pojavljajo v slovenskih televizijskih medijih.

Tisti uglajeni, prijazni, ki znajo v človeku vzbudit občutek empatije, zaupanja, celo spoštovanja. Mladi, ki govorijo o tem kako si želijo iti v Nemčijo in se tam zaposliti, si ustvariti novo življenje. Taki, ki bodo res živeli v Evropi in jih bodo sosedi poznali kot prijazne ustrežljive fante, kateri z veseljem pomagajo, če jih kdo prosi za pomoč. 

Takšni mladi kot je bil Egipčan Mohamed Atta, ki je študiral arhitekturo v Hamburgu, živel vzorno zahodno življenje in se na videz skoraj popolnoma integriral v svoje novo okolje. Dokler se ni nekega dne vkrcal v Boeing 767 družbe American Airlines, pilotu prerezal vrat in se s somišljeniki zapeljal naravnost v nebotičnik WTC v New Yorku, medtem ko je razmišljal kako se bo vsak trenutek srečal s svojimi 72 devicami.

Glede na to da si nadejajo dobro plačanih služb na bogatem zahodu, je neizbežno, da bodo tudi tisti zmerni padli na realna tla. Udarec bo trd. Krivulja njihove miselnosti pa lahko kar hitro preide iz razočaranja, do sovraštva vsega zahodnega. Turki v Nemčiji so večinoma veliko bolj sekularni od svojih kolegov na Bližnjem vzhodu. Skoraj idealni kandidati za multikulturno sožitje. Pa so res?

Turki v Nemčiji s katerimi sem se pogovarjal, večinoma pripadajo nižjim slojem evropske družbe. Iz njih skoraj brez izjeme tli sovraštvo do zahoda in avtohtonih Nemcev. »Ni pravično, da zaslužim le 2000 evrov, moj šef pa milijone! Nemčija izkorišča nas Turke za poceni delovno silo.« se je pridušal eden od njih. Zraven pa povedal, da ni čudno, da muslimani po svetu napadajo zahodne cilje, če pa ima zahod ves denar. Militantni verski socializem v eni povedi. 

Obraz skrajnega islama v Evropi ni tak kot na Bližnjem vzhodu, kjer si lahko zadržkov dajo duška in prepustijo verski ekstazi. V Evropi in ZDA so skrajni islamisti dečki iz sosednje ulice. Smejoči in ustrežljivi. Pripravljeni izživeti evropske ali ameriške sanje.

Takšnih se bojim. Ker nas izkušnje učijo, da so islamistični volki samotarji na zahodu prav takšni, kot se pojavljajo na slovenskih televizijskih medijih in toplih nasmehov vzklikajo »Cerar, Cerar!« Zahodni skrajni islam je kot italijanska mafija. Morilec nikoli ne pride s stereotipnim besom na obrazu in kalašnikovim na hrbtu, ampak kot tvoj prijatelj.

Tisti dan na Šentilju sem srečal oboje. Prijazne mladeniče toplih nasmehov (a s popolnim neznanjem angleščine), kot tiste divje, za katere se vidi, da v skladu s svojo koransko doktrino počutijo, kot da jim je svet nekaj dolžan in so zelo jezni, ker svet svojega dolga ne izpolnjuje dovolj hitro. Večina jih je bila seveda moških. Po moji oceni od poznih najstniških let, pa tja do srednjih štirideset. Starejših žensk ni bilo. Tudi starejših moških ne.

Kratkoročno so vsekakor nevarnejši prvi. Prijazni mladeniči, ki si želijo evropskih sanj.  Vsaj nekateri od njih bodo poskrbeli za naslednji 7/7 2005, 9/11/2001 ali napad na Charlie Hebdo. Dolgoročno pa so še bolj nevarni prvi – tisti, jezni in zmerni, ki bodo zmeraj najprej muslimani in še nato Evropejci – če sploh kdaj bodo.  

Seveda novinarstvo v Sloveniji ne bo pravilno identificiralo ne prvih ne drugih.

Spraševal sem se kam za hudiča je zabredlo slovensko novinarstvo, ko sem se spomnil posnetkov, kjer so begunce, ki so po čudežu govorili angleško spraševali trapasta vprašanja kot so »kaj ste danes jedli?«, »kam greste?«, »od kod ste prišli?« »a že dolgo čakate?« »Vas zebe?« Are you okay?« »Okay, yes.« Okay?« »Okay!« …. To ni novinarstvo. To je skupina mladih fantov in deklet, ki letajo okrog po razmočenih travnikih in drastično iščejo nekoga, ki bi zvenel normalno, razumno…skoraj evropsko. Ker so šefi ukazali, da ga morajo poiskati. In ga po dolgih urah iskanja najdejo in pripeljejo pred kamero, da izusti par brezveznih banalnosti. Zakaj se tako obnašajo? Nesposobnost? Navodila uredništev?

No, odgovor sem dobil prejšnji teden.

RAZSVETLITEV

Nekega dopoldneva, se mi je v telefonskem pogovoru neimenovan predstavnik, neimenovanega organa v sestavi neimenovanega ministrstva, kateri je bil zadolžen za stike z javnostjo,  zlagal o beguncih, ki so ropali v Šentilju. V slogu Pop TV mi je dejal, da tujci niso ropali, ampak so se prestrašili policijske patrulje, potem pa skupaj z več tisoč evrov vrednim blagom v paniki zbežali. 

Pomembno se mu je zdelo izpostaviti, da ni bila dosežena zakonska kvalifikacija ropa, ki vključuje prisilo. Še več dvomil je celo, da gre za tatvino, ker se je domnevalo, da so skupaj s plenom – pardon naključno izbranimi in v žepih pozabljenimi predmeti – begunci ušli izključno zaradi strahu pred policijo, v nasprotnem primeru pa bi vse plačali. Čutil sem kako jeclja in na vse pretege želi situacijo predstaviti kot nekaj neškodljivega in trivialnega. Komaj sem iz njega izvlekel dejstvo, da je policija vseeno obravnavala sum tatvine.

Čez 15 minut sem govoril z njenim drugim kolegom, ki mi je hitel razlagat, da so si v Brežicah premraženi begunci le zakurili, da bi jim bilo topleje, če pa ne to, potem pa so šotore zažgali kot znak protesta. 

Nato je prišla nedolžna novica o smeteh, ki so se bojda vžgale v Brežicah. In gasilcih, ki so prihiteli na pomoč. Potem pa še nenavadna poročila iz tweeterja o tem, da so gasilci bili napadeni s strani beguncev. Kamenjani. Kot za zahodnem bregu. Ko sem pri policiji preverjal informacije je dialog bil nekako takšen:

»Ali je res, da je prišlo do incidenta v begunskem centru, kjer so begunci napadli gasilce?«

»Prišlo je do incidenta, da. Skupina osumljencev je metala kamenje v gasilce, ki so prišli gasit požar. Eno gasilsko vozilo je poškodovano.«

»Osumljencev? Ampak to so bili begunci, ne? Glede na to da se je incident zgodil v begunskem centru….«

»Tega zaenkrat ne morem potrditi. Zaenkrat so bili osumljenci.«

»Ampak kdo bi še lahko bil? Vaščani? Policisti? Vojska? Prostovoljci?«

»To je zaenkrat še v fazi preiskave.«

»Torej ne morete potrditi, da so bili osumljenci?«

»Ne. Uradno ne. Neuradno lahko povem, da so bili.«

»Kaj pa uradno?«

»Uradno je stvar še v preiskavi. Zaenkrat so bili osumljenci.«

»Okej… a je prišlo do aretacije katerega izmed »osumljenih« metalcev kamenja?«

»Ne… policija je želela vzpostaviti red in mir, ne pa podpihovat nasilja z aretacijami.«

Dan kasneje je 38-letni sirski azilant vdrl v kavarno Zvezda sredi Ljubljane v še zmeraj bizarnih, nepojasnjenih okoliščinah. Namig mi je dal nepotrjen vir in mu na začetku nisem verjel. Po ponovnem nategovanju s policijskimi spindoktorji (osumljenec, ne smemo povedati identitete…) so končno povedali, da je osumljenec Sirec z azilom v Sloveniji. Ko sem novico predal medijem niso bili niti malo zainteresirani, čeprav so najbrž vedeli, da bi serverji pregoreli od klikov iz takšnega članka.   

Takrat… sem vedel.

Vedel sem, da sta Pop TV in RTVSLO skupaj z vodilnimi levo usmerjenimi tiskanimi mediji le orodje propagandne vojne v rokah nekoga, večjega. Nekoga, za katerega niti Cerar ne ve, da je le lutka v njegovih rokah, podobno kot ni vedel ko so mu pred očmi AUKN-izirali Slabo banko.Vedel, sem da nam prodajajo uradno pravljico za lahko noč. V trdi temi sem s tipanjem začel zaznavati telo velikega sistemskega zmaja. Otipal sem rep in kremplje, trup in glava sta najbrž preveliki, da bi se ju lahko dotaknil.

Cerar je odigral vlogo medlega birokrata odlično. Najbrž ker tudi sam verjame, da je vse pod njegovo kontrolo. Tudi mediji so svojo vlogo odigrali popolno. Slike mladih mamic z otroki, za katere zdaj celo uradni podatki Združenih Narodov pravijo, da so v manjšini. Krokodilje solze Oštirja, Videmška, Valenčiča in drugih dežurnih demagogov. Povsem nepovezano posiljevanje evropske in ameriške krivde, za davno pozabljene in restituirane grehe kolonizacije. Vsako prikrivanje poročil o nasilju in poveličevanju tragičnih zgodb družin, ki so na videz takšne kot mi vsi. Demoniziranje povsem argumentiranih pomislekov o selitvi militantnega islama in infiltraciji islamskih bojevnikov na področje EU.

Jugoslovansko diktatorska »navodila« Društva novinarjev svojim članom o čem lahko pišejo in o čem ne. 

Kvazipacifistična akcija Radia Študent, ki hoče z referendumom vojski odvzeti dodatna pooblastila in s tem ogroziti varnost države, so le del predstave. Nihče jih ne bo ovadil na podlagi 350.člena Kazenskega Zakonika, kljub temu, da so njihove neumnosti neposreden napad na neodvisnost države. 

Pa protesti izdatno z davkoplačevalskih denarjem podprtih nevladnih organizacij, ki zahtevajo popolno svobodo gibanja migrantom niso nič bolj spontani kot protivladni protesti 2013.

Vse je del neke večje zgodbe, ki presega brezvezni POPov populizem, RTVjev prikrito levi birokratizem in Cerarjevo neodločnost.

Begunska krizo so očitno stričevske sile tranzicijske kontinuitete vzele za svojo in jo skušajo obrniti sebi v prid, pri tem pa kot zmeraj uporabljajo vse tri veje oblasti katere so podedovale leta 91 ter severnokorejsko složne medije. Prejšnji teden sem ugotovil, da je brezupno še sploh kaj napisati o islamu, ker glavni akterji itak že vse napisano dobro vedo, pa jih to nič ne moti.

Rabil sem ves teden da sem v glavi predelal, da je ves sistem načrtno usmerjen, dirigiran, scenarij pa napisan in skrbno usklajen. Občutek je bil kot zadnja scena iz filma Invasion of the Body Snatchers, kjer glavna junakinja izve, da so vesoljci ukradli telo še zadnjega kolega, ki ga je imela na Zemlji. Po čem takem se človek počuti skoraj osamljenega. Vdanega v usodo.

KAJ SI ŽELIJO STRICI?

Preden se osredotočimo na lastno podalpsko nepomembnost je dobro pomisliti, kaj bodo od imigrantov imela Evropska Unija, da s jih tako zelo želi. Več stvari. Problem je večplasten.

Grčija jih je poslala v EU, kot kazen in kazanje geostrateških mišič zato, ker ji Evropa ni dovolila socialistične Oxxi potuhe in je zato brez boja odprla Schengen, kot da nikoli ni obstajal.

Nemčija Angle Merkel si je obetala Wirtschaftswunder iz petdesetih in tako vzpodbujala begunce z napovedmi o sprejemu skoraj milijon azilantov, katerim bo država omogočila hitro integracijo v nemško družbo. 

Da je to račun brez krčmarja, da Sirci, Iračani in Afranistanci niso Turki iz leta 1950, da so se ljudje po vsej Nemčiji po naivni topli dobrodošlici silovito uprli nasilnim, prišlekom je danes, ko se ji sesuva stranka in politična podpora jasno tudi Angeli Merkel. A poti nazaj ni. Ljudje, ki zdaj nemške socialne delavke sprašujejo kdaj jim bodo neverniki – njim islamskim izbrancem boga samega – lahko priskrbeli lastne hiše in avte. Nazaj ne bodo več šli. Nekateri bodo dobili azile, drugi bodo poniknili v nemški družbi in živeli pri sorodniki, medtem, ko se bodo njihovi otroci rodili kot državljani Nemčije.

Države, kot sta Francija in Velika Britanija, kjer zmerni islamisti danes de facto kontrolirajo dele mesta in z nasiljem uvajajo šeriatsko pravo, so z dobrim razlogom veliko bolj previdne do ogromnih, nenadzorovanih migracij. 

Kaj pa pri nas?

Dejstvo je da bi lahko begunske krize bilo konec preden se je sploh začela. Kot je pokazal Viktor Orban, katerega so dežurni anarholevičarski moralizatorji označili za desnega ekstremista. Ko je postavljal ograjo in praktično edini v Schengenu branil schengensko mejo in pravo Evropske unije. Z zaostritvijo pogojev za azil na Madžarskem je svojo državo naredil nepropustno ter s tem olajšal tudi vzhodno-Avstrijsko mejo. 

Zdaj ko smo zabredli že tako globoko, da lahko govorimo o komprimirani nacionalni varnosti in hkrati begunski tragediji na človeški ravni je prišel čas, ko tudi naši koalicijski partnerji govorijo o ograjah, mednarodni vojaški pomoči in zavračanju tujcev na mejah. Čeprav bi raje zapeli »We are the world, we are the children« z Michaelom Jacksonom in Lionelom Richiejem.

Sklicevanje političnih vrhov in varnostnih ukrepov tedaj, ko že voda vdira v premec ladje, je Cerarjev modus operandi, in verjamem, da se ga je lotil iskreno. Kot pa sem rekel, pa prav tako verjamem, da ga vodijo sile kontinuitete od zadaj, katerih se bo najbrž zavedal komaj tedaj, ko bodo pisali zgodovino in bo njegov mandat zapisan kot mandat drugih, tako kot je bil Pahorjev. Kaj si sploh želijo strici, ki so s SMC ustanovili že tretjo instant stranko zapored?

Saj je očitno. Želijo si novih volivcev. Takih iz socialnega dna, na socialni podpori. Če bo vsak begunec na poti v Nemčijo k sebi poklical še 5 družinskih članov, ki čakajo v Jordaniji, Turčiji ali Grčiji, jih v Nemčijo ne bo prišlo 800.000 ampak več milijonov. In ogromno tistih bo pravih beguncev. Tudi če z letali pošljejo nazaj vse Albance, Pakistance, Afganistance in Kosovce, bo še zmeraj ostalo več milijonov Iračanov in Sircev, ki imajo edini legitimno pravico begunstva. A ne ekonomske migracije – zato vsi ne bodo mogli v Nemčijo. 

Nekateri bodo morali po sistemu kvot biti razdeljeni v bolj revnih perifernih beguncem odprtih državah kot je Slovenija. Če bi se jih na sončni strani Alp naselilo 50.000, bi bilo 90-odstotkov le teh po desetih letih še zmeraj na socialni podpori in nezadovoljnih nad državo gostiteljico. Kot taki bi postali naravni plen volilnega telesa socialistično-demagoških strank, kot sta Združena Levica in Socialni Demokrati. Le tem so reveži podoben živi ščit kot so Hamasu ženske in otroci, za katerimi se skrivajo pred Izraelskimi raketami. Tako tisti dušebrižniki, ki jim je danes politično in moralno najbolj za begunce, hkrati begunce izkoriščajo za kanonfuter bodočih ambicij.

Leta 2011 so sile tranzicijske kontinuitete romale na  magistrat prosit Zorana Jankovića, naj jim s svojo karizmo in nedotakljivostjo pomaga pri podaljševanju njihovih socialističnih sanj. Prvič tako odkrito, vključno z kulturniki, estradniki in bivšimi politiki. Od takrat naprej strici niso več bili v ozadju, ker so videli, da nikogar ne moti če parazitsko vodijo državo kar iz ospredja. Od tistega dogodka neprestano romajo na magistrat, vsakič, ko se jim zazdi, da trenutne levopolitične sile v državi niso dovolj utrjene, da bi preživele celoten mandat in suvereno zmagale na naslednjem. Tudi begunska kriza je novo metaforično romanje na magistrat. Ne verjamem da naklepno, vsekakor pa vsaj oportunistično. 

Tudi ko so konec tridesetih in v začetku štiridesetih prvič izdali svoj narod z nasilno komunistično revolucijo, so to naredili oportunistično. Druga izdaja je še veliko hujša, ker morda nevede sodelujejo v postopnem zatonu evropske civilizacije. Njim egoistom je malo mar kaj se bo zgodilo čez 50 let. Niti kaj se bo zgodilo čez leto dni, ko bodo islamisti – kot zmeraj do sedaj – začeli izpolnjevati obljube in klati naključno izbrane civiliste po evropskih mestih. Strici bodo še kar silili na magistrat. Čakajo jih nove horde lačne socialističnih pravljic.