ISLAM JE SOVRAŽNIK SVOBODE

Veliko pravičnikov moti preverjanje beguncev, pa identifikacijsko markiranje s flomastri. Zanimiva je medijska dramatizacija dogodkov, kjer miroljubno sirsko ljudstvo beži pred klavci Islamske države. Medtem ko je očitno, da gre za čisto drugačno zgodbo. Zelo malo od beguncev je kristjanov, poganov in kurdov, ki so najbolj preganjani. Večina jih je šiitov. Ti pa niso v svojih prepričanjih nič manj skrajni kot suniti, le da verjamejo v za odtenek drugačno verzijo koranske mitologije. In v takšni skupini ljudi, kjer so za evropske razmere že zmerneži (statistično potrjeno) skrajnih nazorov,  se lahko upravičeno bojimo tistih resnično skrajnih, ki prihajajo pomešani med njimi. Ne le sunitski infiltriranci – da Islamska država se že hvali, da je v Evropo med begunci pretihotapila na tisoče svojih privržencev – ampak tudi šiitskih. Tudi šiiti imajo svoje skrajneže, ki na bojiščih režejo jezike, bojevnike Islamske države kurijo žive in jedo kose njihovega zoglenelega mesa. Statistično gledano je takšnih najmanj 1-odstotek, realistično pa si ne upam niti pomisliti. Ko bo napadel prvi volk samotar, za katerega se bo izvedelo, da je prišel v Evropo z begunskim valom, bom tistim, ki preverjanje označujejo za poseg podoben Auschwitzu, poslal slike trupel nedolžnih. Zaslužijo si jih videti.

Tole sem zapisal 5. septembra, ko se je begunska kriza v Sloveniji komaj začela. Že tedaj sem se dobro zavedal, da bom prej ali slej moral izpolniti morbidno obljubo. Danes štiri dni po napadih slike postreljenih trupel pošiljam naprej akterjem, ki so za njo soodgovorni. Ko sem izvedel za predvidljive pariške pokole sem bil v Češki Republiki. Eni izmed držav višegrajske skupine. Edine skupine evropskih držav, ki so se odločile da bodo  schengenski režim spoštovale točno takšnega, kot so si ga zamislili njegovi ustanovitelji. Brez neidentificiranih sumljivih posameznikov iz vojnih bojišč, ki bi se prosto sprehajali po evropskih gozdovih in mestih. Tukaj sem se počutil varno, a še zmeraj sem bil kar precej razburjen, jezen žalosten. Občutek neizbežnosti človeka pahne v vrtinec frustracij, katere bi težko premagal brez da bi jih prelil v besedo.  

Jasno je, da so levi mediji po vsej Evropi, s svojimi solzavimi zgodbami o begunskih materah z otroki in pridnimi inženirji, ki komaj čakajo, da bodo poprijeli za delo v kakšnem nemškem GmbHju, odločno pripomogli k temu, da so se v nekontroliranem valu beguncev v Evropo uspeli infiltrirati tudi teroristi. Seveda ob izdatni pomoči visoke politike, sestavljene iz mešanice oportunističnih mrhovinarjev in strateških nesposobnežev, ki so eden drugega komplementirali.

Tudi zato slike poleg režimskih paradržavnih organizacij tipa Radio Študent in socialno društvo Rog, novinarjem 24ur na Pop TV, Sveta na Kanalu A,  Dnevnika nacionalne televizije, četvorčka anarholevičarskih publikacij (Delo, Dnevnik, Večer, Mladina) pošiljam še ministrici za notranje zadeve, ministrici za obrambo, ministru za zunanje zadeve, predsedniku vlade in predsedniku republike. Roke vseh teh so danes umazano krvave barve. 

A ne le zaradi postopanja med begunsko krizo. Dejal sem da žična ograja ne pomeni zatona Evrope, ampak pogoj za obstanek Evrope. Ni pa edini pogoj. Drug pogoj je ta, da se začnemo o islamu pogovarjati iskreno. Kar pa je očitno nemogoče, dokler bodo pri nas obstajali ljudje, katerim ravnokar pošiljam slike trupel s posvetili. Še bolj nemogoče zaradi tega, ker so na pomembnih položajih zahodnih institucij medli chamberalainski pacifisti kot sta Jean-Claude Junker in Angela Merkel.

Ti ljudje so storili nekaj, kar je še veliko huje od popolne veleizdaje Evropske Unije in Schengena, s katerim so dovolili, da se v zibko civilizacije neopaženo infiltrirajo skrajni islamisti. V splošni vnemi po sprejemu čim večjega števila beguncev so marginalizirali nevarnost, ki jo predstavlja islam ter terorizem umetno izolirali od vere, ki ga je zasejala. Priljubljena krilatica post-terorističnih apologetov – ki so po navadi isti kot tisti, ki vabijo begunce v EU – je tale:  

»TERORIZEM/ISIS NIMA NIČ SKUPNEGA ISLAMOM«. Ljudje, ki trosijo te modrosti so resnični sovražniki ne le Evrope ampak tudi načina življenja, kot ga poznamo v zahodnem svetu. Sovražniki svobode. Sovražniki resnice. Navidezni liberalni razsvetljenci, ki so kastrirali našo pravico do samoobrambe in pravične obsodbe zavržne ideologije kot je islam. Zato je treba najprej obračunati z njimi, nato pa islam razkriti v vsej svoji umazani veličini. Brez plašnih politično korektnih očal, ki nam jih na silo hočejo nadevati, ljudje, ki imajo za to skrite interese. Begunska in varnostna kriza se bo nato rešila sama od sebe.

ISIS JE TERORIZEM. ISIS JE ISLAM. ISLAM JE TERORIZEM

Če hočemo rešiti problem, je najprej treba priznati, da problem sploh obstaja. Tudi alkoholikom je treba najprej dopovedati, da pijejo preveč, preden se bo kateri od njih odločil za rehabilitacijo. Prvi korak na poti do spoznanja je ta, da stopimo na realna tla in sami sebi priznamo, da je islamska sveta knjiga vir zla, ki ljudem možgane preprogramira na tak način, da so pripravljeni ubijati nedolžne civiliste, pretepati ženske, celo ubijati lastne sorodnike, ki so prekršili verske zapovedi in ob vsem tem misliti, da delajo nekaj človeštvu koristnega in kozmično zveličanega.

Težko je prebiti to skoraj neprepustno bariero, a dajmo si duška in povejmo tisto za kar vsi vemo, da je res, pa si ne upamo priznati! Terorizem je islam in islam je terorizem. Poleg križanja,  zasužnjevanja, mučenja, degradacije žensk na raven osebnih predmetov. Vse te stvari so tako neodtujljivo povezane z islamom kot Meka in Medina. Kot Ramadan in Mohamedova zadnja pridiga na gori Arafat. Zmernega islama ni. Zmerni musliman v resnici ni veren musliman, ampak nevernik, za katerega voditelji Islamske države teološko pravilno ugotavljajo, da ga je treba usmrtiti, ker predstavlja oviro na poti do globalnega islamskega kalifata.

Islam je poškodba možganov. Od človeka in njegovih šibkosti ustvarjena in skozi stoletja spretno izpopolnjena metoda nadvlade plemenskih nagonov nad razumom. Šovinistično orodje popolne moške dominacije nad ženskami. Vojaška rasistična pan-Arabska doktrina podjarmljenja šibkejših, a bolj razvitih in manj barbarskih etničnih in verskih skupin. Narejena, da potencialno dobrega človeka pahne v vrtinec groteskno nemoralnih dejanj, medtem ko je ta prepričan, da dela nekaj dobrega.

Končna igra muslimanske vere je dominacija in pokoritev vseh nevernikov, ki zavračajo vero v Alaha in njegovega preroka.

To velijo njihovi verski teksti. O tem pridigajo njihovi verski učitelji. O tem govorijo mladi v Evropi in ZDA rojeni muslimani in njihovi ideološki bratje na Bližnjem vzhodu in Aziji. Edini, ki se o tem ne upamo pogovarjati smo od 70 let relativnega miru povsem otopeli in pacificirani zahodnjaki – se pravi Evropejci in Američani. V spopadu z barbarsko ideologijo iz temnega obdobja človeške zgodovine nimamo nikakršne možnosti za zmago, dokler bomo k podivjanim versko blaznim vojščakom hodili nasproti z empatijo in šopki cvetja, med prepevanjem »Imagine« od Johna Lennona.

ISIS je distopični cilj islama. Nefiltrirana, dobesedna, neapologetska, neposredna interpretacija korana in z njim povezanih verskih tekstov. Ravno takšna, kot se je pridigala tedaj, ko je bil napisan – v času ko so osvajalske pohode spremljali pokoli, sistemizirana posilstva sovražnikovih žensk in sojenja na podlagi primitivnih talionskih načel pravičnosti. Trditi, da Islamska država in njen teror nima nič skupnega z islamom je absurd. Islamska država je koncentrirani islam. Svoja dejanja njihovi pridigarji zmeraj znova učinkovito povežejo z verzi iz korana. Na tak način, da jih nihče ne more okrivit, da ga izkrivljajo.

Njihovi borci se ne borijo le za svetovni islamski kalifat, ki bi svet zavrtel nazaj v 7. stoletje našega štetja – ta cilj je le začasna postojanka do končnega cilja. Končni cilj je smrt. Konec sveta. Prenehanje človeštva, kjer bi le oni bili zveličani, mi pa bi se cvrli v peklu. Eden izmed bistvenih aspektov islama je obsedenost s smrtjo. Islamska država ni v tem nič posebnega. Tudi predstavniki mednarodno že skoraj povsem legitimnih organizacij (za katere pač nekateri nočejo priznati, da so še zmeraj  teroristične) kot so Hamas, Islamska bratovščina in Hezbolah radi povedo, da muslimani ljubijo smrt bolj kot neverniki ljubimo življenje.

Skupaj nestrpno čakajo, da jih v končni apokalipsi pričaka starorimska vojska, katere moderni surogat sta EU in ZDA. Nirvana tega spopada pa ni zmaga, ampak mučeniška smrt v boju s četami nevernih križarjev. Smrt je izpolnitev njihovih sanj. Le peščica muslimanov bo dočakala zmago kalifata, v katero jo bo – ironično – pripeljal prerok Jezus (ja, TISTI Jezus), ki bo premagal lažnega mesijo, kot učijo sveti islamski teksti. Preostali bodo zaključek svoje misije pričakali v neki drugi dimenziji, kjer jih bodo pohotne pravljično lepe ženske spolno zadovoljevale vso večnost.

ZMERNI PODPORNIKI TERORJA

Liberalni apologeti se ne bodo strinjali. Dejali bodo, da je na svetu 1.5 milijard muslimanov, ki hodijo v službo, vzgajajo otroke, kupujejo nove avtomobile in pametne telefone.  Glede na to, da večina le-teh ne reže glav nevernikom, se ne razstreljuje in ne strelja na obiskovalce rokovskih koncertov bi bila povsem racionalna domneva, da so povsem običajni ljudje, takšni kot vsi drugi predstavniki človeške vrste, kajne?

Narobe! Seveda je med ogromno maso ljudi gotovo nekaj prikritih ateistov, ki se površinsko držijo islamskih tradicij, le zaradi tega, da jih ne bi lastni sorodniki – kot velevajo skripte - kamenjali, ko bi zvedeli, da ne verujejo več.  A le 5 minutni pogovor s povprečnim muslimanom bo razkril, da jih večina jemlje vero prekleto resno. Tako zelo resno, da je njih radikalizacija neskončno bolj preprosta, kot radikalizacija drugih monoteističnih vernikov. 

Gotovo se je že vsak kdaj na socialnih omrežjih zapletel v pogovor s kakšnim v Sloveniji rojenim muslimanom, ki ponosno brani svete misije palestinskih samomorilcev, kjer sredi Tel Aviva v zrak spustijo 10-letne judovske otroke, ki so prišli na sladoled. Ali pa tiste, ki pravijo, da je kamenjanje neporočenih nosečnic posvečeno dejanje, ker samohranilke vzgojijo največ narkomanov. Na vprašanje ali je smrt s kamenjanjem pravična kazen za versko odpadnost, bodo dejali, da to velja samo za muslimane, ti pa tako vedo kakšna so pravila in bi v primeru namerne apostazije vedeli, kaj jih čaka.

Tistih 5-minut v vsej grozi razkriva poškodbo možganov in razčlovečenje, ki jo povzroči indoktrinacija v to zlo doktrino. Ker je plodnosti v muslimanskem svetu nadpovprečna je danes mladih nedolžnih, nepopisanih muslimanskih možganov starih pod 30 let več kot 1.000.000.000. Pripravljenih na indoktrinacijo. Pripravljenih, da jim nekdo pove, da so prav oni sveti vojščaki v posvečeni kozmični bitki dobrega proti zlu. Veliko zdolgočasenim, družbeno nekoristnih mladeničev, ki koketira z anarhijo in mizantropijo je zaslišalo klic in se odzvalo na poziv sirskih in iraških strokovnjakov za teološko pranje možganov.  

Tisti, ki živijo navidezno umirjeno življenje pač niso dovolj pogumni, da bi se lotili iztrebljanja nevernikov sami. Kar pa ne pomeni, da ne častijo svojih »mučenikov«, ki so se plemenito žrtvovali tako, da so pomorili čim več »križarjev«.

Ne verjamete? Po anketah televizijske hiše al-Jazeera kar 81-odstotkov muslimanov po svetu podpira osvajalske pohode Islamske države. Gledalci al-Jazeere so pretežno sunitsko muslimanske veroizpovedi, ravno tako kot Islamska država, ki je dejansko otrok sektaškega nasilja med šiiti in suniti v Iraku. Torej »zmerne« muslimane po svetu, ki gledajo al-Jazeero rezanje glav otrok in žensk, posiljevanje jazidskih deklet, pobijanje starcev in grozljivi pokoli evropskih civilistov povsem nič ne ganejo. Pomembno je le, da ISIS pripada njihovi sekti islama.  

Nič drugače ni s šiiti, katere so skrajni suniti pregnali iz delov Iraka in Sirije, zdaj pa nekontrolirano postopajo po ozemlju Evropske Unije in zahtevajo miloščino. Tudi oni imajo svoje apokaliptične junake – borce, ki koljejo sunitske skrajneže in pijejo kri njihovih otrok. Barbare kot je Abu Azrael, zloglasni »Angel smrti«, ki na posnetkih zajete islamske borce žive zažge,  ali pa na živo izreže in zaužije njihovo surovo srce, je ravno tako velik junak za šiitsko muslimansko sekto, kot je Osama Bin Laden bil za sunitsko (le ta je v muslimanskem svetu skoraj univerzalno bil čaščen kot prerok in užival vsaj 50-odstotno podporo med vsemi sektami).

Po pariškem pokolu so ponovno – tako kot po napadih na newyorška dvojčka – po prav vseh prestolnicah muslimanskih držav zaplesali radostni muslimani, veseli, da je »mučenikom« uspelo izpolniti sveti cilj proti dekadentnim nevernikom. Tudi v na pol sekularnem Istambulu, kulturno od Bližnjega vzhoda povsem različnem Kuala Lumpurju, v zahodno razvajenem, naftno bogatem Abu Dabiju in pro-ameriškem Riadu. Ni jih bilo sram priznati, da jih trpljenje nevernikov spravi v skoraj radosten delirij. Le kako bi ga lahko zanikali, ko pa  njihova sveta knjiga govori ravno o katarzičnem veselju, ki ga vernemu muslimanu prinese cvrtje nevernika v peklu.

Kako se bomo uprli takšni kruti ideologiji, ki na piedestal postavlja versko zblaznele psihopate? Vsekakor ne s tiščanjem glave v pesek. Pozabimo na ISIS. Le tega, lahko NATO s kopensko ofenzivo uniči v dobrem tednu.  Ne more pa uničiti njihovih s sovraštvom do zahodnega sveta prepojenih doktrin. Te pa moramo najprej razumeti, preden se lahko z njimi spopademo.

Apologetska čebuljenja, da so posledica fundamentalnega islama revščina, zahodne intervencije na Bližnjem vzhodu in odtujenost evropskih muslimanov od družbe v katerih živijo, so lahko za našo razneženo civilizacijo usodna. Predstavljajo oportunizem tistih, ki jim takšna politična korektnost odgovarja in slepilo, za tiste, katerim je resnična resničnost preveč grozna, da bi ji pogledali v oči. Resnica pa je da kolje tako brezciljna obupana palestinska mladina, kot razvajeni, bogati sinovi muslimanskih emigrantov v Evropi in ZDA.  

SPOPAD ZA SVOBODO

Pot do svobode zahteva dva odločna koraka.

Prvi korak je seveda takojšnje, popolno zaprtje zunanjih Schengenskih mej in spoštovanje Dublinske pogodbe. Tako bo Schengen ostal notranje-trgovinsko in migracijsko odprt, hkrati pa bomo preprečili še večjo infiltracijo skrajnežev. Pariški napadi so tudi otrok kaotične nepovezane migracijske politike  EU. Dotok novih skrajnežev, ki se  povezujejo z evropsko domorodnimi muslimanskimi mizantropi je očitno eksplozivna kombinacija.

Drug pa ta, da se začnemo o islamu z muslimani pogovarjati iskreno in jim razložiti, da je svoboda fundament naše civilizacije, kateri se nikakor nismo pripravljeni odreči. Stvar je izredno preprosta. Dokler bodo "zmerni" muslimani verjeli v smrtno kazen za apostazijo,  kamenjanje neporočenih nosečnic, videli kot pravično, prakticirali obrezovanje klitorisov deklic in po ulicah rajali vsakič, ko bo mučenikom uspelo ubiti novo skupino zahodnih civilistov, ne morejo trditi da so kakorkoli drugačni od ISIS. Manj pogumni gotovo, a nič manj oddaljeni od civilizacije, ki jo poznamo mi. Zato jih je treba na tej točki iskreno vprašati ali so se pripravljeni starodavnemu barbarstvu odreči.

Če se niso, potem ne morejo biti del naše kulture. Le ta je fundamentalno skregana z osnovnimi načeli islama. Tudi to jim je treba prijazno, utemeljeno in temeljito razložiti. Tako beguncem, kot tistim muslimanom, ki so že državljani EU. Seveda muslimanskih državljanov EU ne bomo podili iz našega kontinenta. To ni evropski način reševanja problemov. Vsekakor pa smo jim dolžni povedati, da njihov v starodavnih skriptah temelječ način razmišljanja ni kompatibilen z našim pravnim sistem niti sprejemljiv za naš način življenja.

Na drugi strani ne smemo nasedati floskulam, da boj v  katerega se podajamo poteka med kristjani in muslimani. Evropa je vendarle ustano-pravno sekularni kontinent. Spopad za svobodo je v resnici spopad med svobodnim zahodnim svetom, kjer ima vsak vsaj osnovno možnost postati kar si želi in teokratsko opresijo, kjer je Abu Bakr al-Bagdadi teokratska inkarnacija Kim Jong Una, alah pa nedotakljive komunistične partije. To je bitka dobrega proti zlu, svobode proti tiraniji, pravičnega proti nepravičnemu, civilizaciji 21.stoletja, proti verski psihozi 7.stoletja. To je spopad za svobodo človeštva kot takega. Nikakor pa ne spopad ene abrahamske veroizpovedi proti drugi.

Svoboda namreč presega versko, etnično ali socialno delitev. Svoboda posega v bit naše univerzalne človečnosti. Danes je evropskemu kvazi-intelektualnemu pacifistu samoumevna. A to je le iluzija. Če se je ne neguje in brani se lahko razpoči kot milni mehurček. Evropski kontinent je to zelo boleče spoznal konec tridesetih let prejšnjega stoletja.

Nič bolje ne zajame jedra islama kot priljubljen napis: »Islam je sovražnik svobode«, katerega na zborovanjih ne nosijo skrajno desni obritoglavci, ampak kar muslimani sami, ko protestirajo proti kakšni trivialni verski razžalitvi, ki jim jo je prizadejal zahodni svet. Islam je res sovražnik svobode in dobro je, da muslimani temu niti ne oporekajo. Že medijska svoboda je za njih dovolj žaljiv koncept, da so t.i. zmerneži v znak jeze nad njeno implementacijo pripravljeni zažgati ambasado in ubiti človeka. ISIS kot njihova skrajna in koranu zvesta interpretacija nas je spomnil, da svoboda ni samoumevna. Svoboda je vrednota za katero se je treba boriti. Američani so to spoznali 11. septembra 2001, a očitno kaj hitro pozabili. Evropa je to spoznala 11.marca 2004 in 7.julija 2005, nazadnje 11. januarja letos. In tudi vsakič znova pozabila. Zdaj, ko so nas ponovno spomnili  na nesrečni petek 13. si ne moremo več privoščiti, da bi spet pozabili.