Slovenija je za Ekrema

Ste slišali pretresljivo novico? Umrl je slavni ameriško-balkanski klovn Ekrem Jevrić, znan po sfušanem hitu »Kuća poso«, ki je bojda združil vso bivšo jugo! Seveda ste slišali, saj so slovenski mediji polni zgodb o njegovem tragičnem koncu na poti v službo, kot bi bil stara ljubljanska srajca, ki besedo o Sloveniji prenaša po vsem svetu, namesto Bosanec črnogorskega rodu, ki je živel v predmestju New Yorka. Seveda, saj v medijih na sončni strani Alp kar mrgoli novic o estradi z druge strani Kolpe in južneje. Je Severina noseča? Je Ceca ponovno zaljubljena? Poglejte si novi pornič Nives Celzijus… Kot bi nekdo slovenskim pisunom pozabil povedati o nekem ključnem dogodku, ki se je zgodil soparnega junija leta 1991. Povsem prepričan sem, da si v Beogradu, Zagrebu ali Sarajevu ne belijo las z Janom Plestenjakom in Mariem Galuničem. Pa pustimo to – to, da smo Slovenci še zmeraj zaradi stockholmskega sindroma povezani s svojim zgodovinskim posiljevalcem, sem obdelal že v zapisu o slovenski obsedenosti s srbohrvaškim jezikom. Torej, vzemimo kot dejstvo, da smo na žalost očito del kulturno-lingvistično-družbenega balkanskega kontinuuma že skoraj 100 let in se posvetimo temu, kaj ta  kontinuum, kateremu tako očitno pripadamo in v katerega tako vzneseno silimo nazaj, pomeni za slovensko narodno identiteto in atribute naroda. Ampak skozi prizmo Ekrema Jevrića.

Ekrem je bil na Balkanu – s tem pa samo po sebi umevno tudi pri nas – prava megazvezda. Nastopal je v resničnostnih šovih in pogovornih oddajah. Nekateri so mu nadeli naziv preprostega človeka, ki je združil skregano Jugoslavijo in jo popeljal nazaj v južnoslovansko bratstvo in edinstvo. Njegovih 5 minut slave je prišlo potem, ko je zapel, oz. zafušal balkansko trotl-folk pesem »Kuća poso«, naredil nizkoprodukcijski zajebantski videospot in ga objavil na YouTubu. V dobi internetnih senzacij ni bil njegov uspeh nič nenavadnega. Preboj slabih pevcev je fenomen, star že vsaj desetletje. V tiste čase, ko je American Idol v stratosfero hitro minljive slave poslal kar nekaj pevcev, ki so se najprej osramotili pred žiranti, nato pa jih je ljudstvo spontano vzljubilo. Psihologija takih uspehov je znana: ljudem se takšni ljudje smilijo, zato jih vzamejo za svoje, poleg tega, pa jim je toplo pri srcu, da je še nekdo, ki poje/pleše/nastopa slabše od njih (mislim, da je to prav tako skrivnost nerazložljivega uspeha političnega klovna Karla Erjavca; njegove ponesrečene izjave in polomljena angleščina navdajajo ljudi z lažnim upanjem, češ »to pa bi lahko tudi jaz počel za 5 jurjev na mesec.«)

Spomnim se enega prav posebnega nastopajočega v oddaji American Idol daljnega leta 2004. Ime mu je bilo William Hung. V ZDA se je skupaj s starši preselil iz Hong Konga 11 let prej. Prišel je na avdicijo in v stilu gonečih se mačkonov s težkim kitajskim naglasom zapel uspešnico She Bangs latinskoameriškega lomilca src Rickyja Martina. Sodniki so ga razumljivo popljuvali, mu povedali, da nima posluha in ga poslali domov. A posnetek njegovega strastnega petja je Američanom sedel v srce. Tako zelo, da je postal dan po nastopu prava internetna senzacija. Vabili so ga na pogovorne oddaje in košarkarske tekme, kjer je med odmori pel She Bangs (Američani so vseeno preveč patriotski, da bi mu pustili zapeti ameriško himno na začetku tekme). Še pred koncem leta je že posnel prvi album, nato naslednje leto še drugega. Oba sta se prodajala presenetljivo dobro za nekoga, ki poje povsem razglašeno. Amerika ga je vzljubila za pregovornih Warholovih 5 minut, nato pa nekaj mesecev kasneje hitro pozabila.

Zanimiva pa mi je bila reakcija njegovih rojakov v Hong Kongu in genetsko ter kulturno povezanih tovaršev na celinski Kitajski, v Tajvanu ter Singapurju (vsi izmed teh so etnično prav tako Han Kitajci). Williama so sovražili vsaj tako, kot pri nas sovražimo Damjana Murka, Alenko Bratušek ali morda celo Metoda Trobca. Zamerili so mu, da je izkoristil stereotip zmedenega kitajskega dečka, ki s težavo polomljeno izgovarja angleške besede. Prezirali so njegov imidž kvazi duševno prizadetega mongoloida, ki je uspel zato, ker se je ljudem smilil. V popularnih revijah po vsem kitajskem svetu so se celo razpisali, da je Hung namerna zarota zahodnega sveta, ki hoče spodkopati kitajski duh in temeljne vrednote, ki temeljijo na trdem delu, odrekanju, disciplini, bojevitosti, nepopustljivosti… William Hung je bil za njih sramota naroda in komaj so čakali, da se ga Američani  naveličajo. Vsi Kitajci, ki sem jih poznal, so bili izredno slabe volje, ko sem jim ga omenil - čeprav le v šali. »Don't mention that idiot! He no chinese!« so dejali. Poleg stereotipa, ki ga je izkoriščal, jih je motilo predvsem dejstvo, da si ni zaslužil uspeha, katerega je bil deležen. William je kasneje kariero prekinil sam, končal univerzo in se zaposlil kot strokovni sodelavec na kriminalističnem oddelku policije v Los Angelesu.  

Kaj pa Ekrem? Dejansko je Ekrem Jevrić balkanski William Hung. Vsi so vedeli, da poje zanič. Da je popularen le zato, ker se mu lahko ljudje smejijo (čeprav je za razliko od Williama, ki je navdušil vso Ameriko, Ekrem navduševal le srbohrvaški svet, vključno s posvojenko Slovenijo). A prebivalcev bivše juge njegova komična pojava, za razliko od Kitajcev, sploh ni motila. Ekrem je bil splošno priznani car. Pokazal je ameriškim imperialističnim svinjam, kako to počnemo balkanci, nategnil je ves svet in obogatel brez dela (čeprav, glede na poročila, da je Matildo dočakal na relaciji »kuća-poso«, očitno vseeno ni tako zelo obogatel ali pa je bil velik zapravljivec).To, da mu je uspelo brez posebnega truda in talenta, je bil za »nas Balkance« pravzaprav velik plus. Kdo pa si ne želi uspeti brez let vloženega truda? To je vendar nirvana balkanskega stereotipa o pravem uspehu. Če hodiš v šolo, vložiš leta znoja in solz v izpopolnitev svoje kariere in se na koncu, srečen, da si pripomogel človeštvu, premožen upokojiš, je to pirov uspeh. Konec koncev si le služil sistemu, za katerega vsi Balkanci od rojstva vemo, da je koruptiven in ničvreden. Pravi »majstore« je tisti, ki zajebe sistem in obogati tako, da lahko tudi navadni smrtniki sanjajo o tem, da bi tudi njim lahko enako uspelo, če bi jim le bog naklonil malce več sreče. In Ekrem je bil tak majstore. Zato so se mu klanjali. V Beogradu, Sarajevu, Podgorici, Zagrebu in tudi v balkansko navdahnjeni Ljubljani.

Ko sem bral o vsebalkanskem navdušenju nad Ekremom (katerega so tudi naši portali omenjali vsaj toliko kot tisti na južnem delu bivšega kraljestva), so mi misli odtavale v preteklost na srečanja z ljudmi z območja Jugoslavije, ki so delali v tujini. Spomnim se kosovskega Srba iz Nemčije, ki se je hvalil s tem, da je pravi mojster skrivanja pred delodajalci (točno je vedel, kako dajati videz, da je izredno zaposlen, čeprav ni naredil nič). Spomnim se hrvaškega mehanika, zaposlenega v Avstriji, ki je rad po prekrokani noči med delovnim časom zaspal skrit pod podvozjem avtomobila, a na tak način, da so mu noge gledale ven in je bil šef iz pisarne prepričan, da je ravno sredi zapletene menjave zadnjega amortizerja. Spomnim se bosanskega Nizozemca, ki se je pohvalil, da je dobil potrdilo od psihiatra, da ne more v službo, ker ga je strah, da bo pretepel šefa, zato so ga poslali na plačano bolniško. Takih ljudi sem spoznal cel kup – veliko med njimi je bilo seveda tudi Slovencev. Vsem je bil skupen izjemen ponos, ki so ga izžarevali nad tem, da so »nategnili« nadrejenega. »Haha, naivni Avstrijci/Nemci/Švicarji/Nizozemci/Švedi!« je bilo pogosto slišati. »Kako jih prelisičimo, mi zviti Jugoslovani!« Balkanska miselnost? Ne vem… Vsekakor sem s subjektivnega zornega kota opazil vzorec, ki ni bil vzpodbuden. Vzorec, ki je diametralno nasproten kitajskemu.

Ampak kako?! Saj smo vendar Slovenci vsi neznansko pridni, marljivi, zanesljivi… Kar zmanjka pridevnikov za opis, kako zelo spodobni in mednarodno zaželeni delavci smo. Pa smo res? A niso morda ti stereotipi le arhetipski ostanki nekih drugih časov? Časov, ko nas še ni poljubil balkanski smisel za delovne navade in brezbrižno stagnacijo? Morda so ti stereotipi res bili aktualni v 19. in zgodnjem 20. stoletju, ko so Slovenci še povsem balkansko neobremenjeni gradili tovarne in podjetja, katere so potem boljševiki nacionalizirali in imeli »za svoje«? Takrat smo bili Slovenci še trdno v germanski kulturno-družbeni sredici industrijskega prebujanja, konec koncev so velikane, ki jih še danes izkorišča boljševiško-tranzicijska kontinuiteta ustvarjali ljudje, ki so predstavljali mešanico nemških, slovenskih in kasneje višjegrajskih (predvsem Čehov in Slovakov) intelektualcev.

Si danes potemtakem še zaslužimo takšne narodne atribute? Ali smo tako prežeti z balkanskim smislom za stagnacijo, da smo se prelevili v povsem drug narod?

Poglejmo…  Riba smrdi pri glavi. V Sloveniji poklicni politiki in direktorji državnih podjetij po pravilu ne odstopajo s položajev, ne glede na to, pri kakšnem škandalu so jih dobili zraven. Za uspešne podjetnike so vse do začetka finančne krize – tudi sodeč po visokoletečih sikopantskih pohvalah Financ in revije Menedžer –  dolgo veljali tajkuni foruma 21, ki so izčrpavali banke in podjetja. Največji car na vasi je bil kazensko ovadeni župan prestolnice, ki je med svojim ljudstvom veljal (in pravzaprav še velja) za takšnega zvezdnika kot slavni boter newyorške mafije, John Gotti. Ljudstvo ga slavi, ker je bojda »Ljubljano naredil lepšo«, čeprav brez denarja in čeprav je na ta račun kak podizvajalec izgubil družino ali pa celo življenje.

Kaj pa navadni smrtniki? Pred dobrim letom dni je skoraj nacionalni junak postal ropar banke, ki se je nato sam predal - a ne, ker se je predal, bolj zato, ker si je upal krasti »neokapitalističnim bankirjem«.  Ko sam uporabljam Fursovo aplikacijo Preveri Račun«, me ljudje zmerjajo, da hočem »zajebat privatnike« (in s tem namigujejo na to, da z utajo davkov naj ne bi bilo nič narobe). Utaja davkov je tako rekoč nacionalni šport, katerega se noben ne sramuje (a je ta seveda logična posledica absurdne davčne politike). Ko sem še v času Pahorjeve kaotične vlade delal na državnem zavodu, smo morali sistemsko kršiti zakonodajo (z ukazom in žegnom Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve) zaradi tega, ker smo tako prihranili pri birokraciji (a hkrati kršili osnovne pravice strank v upravnem postopku). Pred kratkim smo videli, kako slovenska policija deluje kot dobro organizirana hudodelska tolpa z institucionalnim zaledjem.

Kdo smo torej Slovenci? Marljiv podalpski narod, ki stremi h germanski učinkovitosti in k smislu za red? Ali Balkanci, ki se po liniji najmanjšega odpora požvižgamo na pravila, delo pa nam pomeni le to, da nas sistem izkorišča ter nam dela krivico, saj si konec koncev zaslužimo neskončnega poležavanja na plaži na tisočerih otokih, ki ležijo med Vardarjem in Triglavom? Bojim se, da je resnica bližnje slednji opciji. 

Konec koncev, Ekrem in Zoki bosta za vedno carja. Za Petra Kozino pa noben več ne ve, kdo je, kaj je naredil ali da je sploh obstajal.