DVA PROTESTA, ENI SLOVENCI

V soboto smo bili deležni dveh protestov. Dveh skupin ljudi,  a v resnici dveh obrazov Slovenije.  Eno iskreno, tako, ki je ni bilo strah povedati politično nekorektnega dejstva, da jih je islamizacije naše države strah. Drugo, ki se bojda bori za multikulturnost, mir, lepši svet in čim več bližnjevzhodnih beguncev v naši deželi, v resnici pa za njo stoji čisto prozoren skrajno-levi politični aktivizem, kakršnega se ne bi sramovali niti povojni ministri boljševiške propagande.

ZA OTROKE GRE

Prvi so se impromptu zbrali, da Vlado opozorijo, kako potencialne nevarnosti ob nastanitvi begucev enostavno ne gre podcenejevati. Protestirali so mirno, s slovenskimi zastavami v rokah. Nobenih »naci-fašističnih« izgredov ni bilo. Nobeden od udeležencev ni rekel, da Slovenija pripada Slovencem, vse tujce pa je treba deportirali. Noben ni prišel v nacistični uniformni ali s pobrito glavo in kljukastim križem na ramenih. Bili so očetje in mame, babice, tete, vnuki in nečaki. Večinoma ljudje brez sovraštva v srcu, le z upravičeno zaskrbljenostjo nad dogodki. Ves smisel protesta je bil opozarjanje na problem, ki bi ga rad premier in njegova četica akademskih ter vstajnih ministrov hitro pometla pod preprogo.

Tudi protesta v Šenčurju in na Kidričevem ni organizirala nacistična stranka Slovenije, še manj pa desna politika. Ljudje, ki so se tam spontano s pomočjo socialnih omrežij zbrali so bili zelo pristno zaskrbljeni, videlo se jim je, da za njimi ne stoji noben političen lik – konec koncev se je pojavili tudi kar nekaj takih, ki po navadi opevajo radosti socializma. Nobenih v zastave zakamufliranih palic za pretepanje ni bilo opaziti, niti simbolov totalitarne Jugoslavije. Le pristna zaskrbljenost nad tem, da bodo od zdaj kot kaže prisiljeni bivati z ljudmi, ki so nekompatibilni z njihovo kulturo in vrednotami poleg tega pa njihovo nastanitev še sponzorirati iz lastnega, že tako izpraznjenega žepa.

Oboji so hoteli izpostaviti, da ni vzdržno, da Vlada,  brez kakršnekoli priprave – celo na ad hoc poziv ravnateljice javne gimnazije – na vrat na nos begunce pošilja na bivanje v izobraževalne ustanove ali zbirne centre, kjer so v bližnjem stiku z domačini in njihovimi otroci. Pred tem je premier zaskrbljene subtilno poniževal, češ »A zdaj se bomo pa še otrok bal'?«  

Miru Cerarju so želeli dopovedati naj kakšno lekcijo o iracionalnosti strahu do mladoletnikov pove staršem 22-letne Aleksandre Mezher, prostovoljke v begunskem centru na Švedskem, katero je z nožem pokončal mladoletni begunec. Zraven pa naj upa, da kaj podobnega nikoli ne bo rabil razlagat staršem kakšnega slovenskega otroka. Mladoletniki so namreč tudi takšni, ki so stari 14, 15, 16 in 17 let.

Ljudi, ki so bili tako usodno zaznamovani z vojno in fanatično šeriatsko ideologijo njihovih staršev je hudo naivno enačiti s slovenskimi gimnazijci. Sirski, iraški in afganistanski mladoletniki izhajajo iz družbenega okolja z bogato tradicijo otroških vojakov, iz dežel ki jih 1400 let star barbarizem ni nikoli zapustil. Iz dežel, kjer otroci uporabljajo glavo obglavljenega homoseksualca za igranje nogometa.  Njihova usoda je tragična, možgani sprani in napojeni z antisemitskim (najbrž tudi antizahodnjaškim) prezirom. Njihovi starši izhajajo iz dežel, kjer uradne ankete govorijo, da si ljudje s prepričljivo večino želijo šeriatskega prava, namesto da bi sledili zahodnim ustavam in zakonom. Tega se podtaknjena vlada Mira Cerara gotovo zaveda, a ji ni mar, saj vendar odločitve za njena dejanja prihajajo globoko iz levičarskega podzemlja – to se je še posebej dobro pokazalo pri DUTB in epizodi z reševanjem vojaka Narata. Vladi dejansko ni mar kaj se zgodi z državljani. Ne iz ekonomskega, še manj iz varnostnega vidika.

ŠTAFETA MLADOSTI 2016

Na drugi strani so shod organizirali tisti, ki so bili bojda za begunce, čeprav iz transparentov tega ni bilo videti – jugoslovanske zastave, rdeče zvezde, stisnjene pesti, srpi in kladiva, antikapitalistični slogani… to pač niso stvari, ki bi spadale na protest, ki bi imel karkoli opraviti z begunsko problematiko. Tak protest je bil bolj podoben štafeti mladosti v Beogradu leta 1982, še bolj pa rušenju slovenske vlade februarja leta 2013. Takrat so v parlament letele granitne kocke, tudi zdaj je kazalo, da so prišli dobro pripravljeni upajoč na morebitno kaotično eskalacijo dogodkov. Drugače si ne znam predstavljati, zakaj bi kdo na domnevno miroljubne proteste hodil z masko čez obraz in  oborožen s hladnim orožjem, kot so v zastave zakamuflirane palice, prikrite boksarske rokavice...  

Vzklikali so brezumne parole, da se multikulturnosti ne moremo upirati, ker postaja del nas. Kdo pa se ji upira? Slovenija je ŽE multikulturna družba. Pri nas živi vsa mavrica bivših jugoslovanskih narodov, pa kitajski prodajalci in kuharji, temnopolti afriški študentje, Nemci in Nizozemci, ki so se tukaj najprej službeno mudili, nato pa se po upokojitvi trajno preselili k nam. Angleži, ki kupujejo – za njihove razmere – izredno poceni podeželske parcele. Kdaj se je nazadnje pojavil kak obritoglavi fašistični ksenofob in z domobransko zastavo zahteval, naj se Slovenija vrne Slovencem, ker tujcev na sončni strani Alp pač ne moremo tolerirati? Nikoli! (razen ko malce bolj subtilen nacionalizem vzganjajo socialistični varuhi nacionalnega interesa).

Čeprav so ti glasniki leve medijske apokalipse desnico obtoževali insceniranja protestov proti naselitvi beguncev, je v resnici večina medijskih in političnih veljakov obiskala prav njihov (bojda spontan) protest – kazensko ovadeni župan prestolnice, zadnji predsednik zveze komunistov, stari udbovski špicelj, združena levica v popolni zasedbi… Skrajna levica ni zamudila priložnosti, da stori točno to česar so  – skupaj z vsemi vodilnimi mediji v državi – obtoževali desnico: unovčila je politične točke.

Sile tranzicijske kontinuitete so tako še enkrat pokazale, da lahko tako rekoč na mah aktivirajo cel kup uporabnih idiotov, novinarjev in še iz časov SFRJ na državne jasli priklopljenih kulturnih delavcev.  Kot pri »spontanih« vstajah leta 2013 so tudi tokrat preglasili resnični glas ljudstva.

NACIONALNA TELEVIZIJA KOT ORODJE REGRESIVNE LEVICE

Kako nesramno prozorno, da sta bila na strani čutečih pravičnikov, obkrožena z zamaskiranimi ljudmi s kiji v rokah, tudi politična aktivistka in novinarka nacionalne televizije  Jelena Aščić in voditelj Odmevov Igor E. Bergant. Da sta potem lahko v skupni servernokorejsko-partijski fronti insinuirala, da se je Ljubljana uprla nestrpnosti in s skupino progresivnih pravičnikov premagala klerofašiste na drugi strani.

Na nacionalki so prestopili meje dobrega okusa že dan prej, ko je njihova smešno pristranska novinarka Evgenija Carl v svojem članku o domnevnih povezavah med protesti in stranko desnega političnega pola za verodostojen vir povzela kar izjave skrajnega levičarja in enega od  organizatorjev protesta v podporo beguncem Franca Korotaja, ki je trdil, da je »videl kako so ljudje iz nasprotnega kampa k njim prihajali po 20 evrov za udeležbo, ki so jih bojda obljubili v odboru 2014.« 

Zgodba je tako za lase privlečena, da je novinarka zagotovo vedela, da je izmišljena. Ne zamišljam si, da bi nekdo delal kot raziskovalni novinar in verjel, da je protestnik iz skupine, ki je protestirala proti beguncem »po pomoti« prišel po denar gospodu z rdečim napisom SKO na majici, huligansko rdečo masko čez obraz ter pretepaškimi rokavicami na rokah. Evgenija Carl je takšne nebuloze ne le objavila ampak iz njih naredila cel hujskaški članek o morebitnih povezavah med stranko SDS in po njenem mnenju fašistično nestrpnimi udeleženci  protesta. 

Evgenija Carl, Igor E. Bergant in Jelena Aščić se bodo jutri vstali in šli v službo, konec meseca, pa jim bo za trud vsak državljan izplačal par centov iz skoraj 13 evrov vredne položnice za RTV naročnino. Da vas bodo lahko naslednji teden zopet zmerjali z nestrpneži in plačanci.

KO TUDI LEVIČARJI SPREGLEDAJO

Nikar se ne slepimo, da je pro-begunski drhali, niti njihovim političnim pastirjem bilo res mar za begunce. Begunci so flavor-du-jour leve politike. Kanonfuter političnih ambicij. Darilo, ki razveseljuje še mesece potem, ko so ga prvič odprli: na eni strani anarhično pozivajo k popolnem odprtju mej in sprejemu prav vseh beguncev ne glede na kvote, s čimer bi v državo pripeljali celo hordo novih neizobraženih revežev, ki bi volili socialiste, na drugi strani pa lahko z zlaganim pravičništvom hkrati nadaljujejo fantomski razredni boj proti kapitalistom, fašistom, globalistom, denacionalizatorjem, preplačanim tujim direktorjem in vsem drugim motečim državnim elementom, ki bi bili proti nacionalnemu interesu.

Zaskrbljeni protestniki na drugi strani policijskega kordona so bili drugačni – beguncev ne izkoriščajo za politične ambicije ampak se jih upravičeno bojijo. Kar pa ne pomeni, da se jim ne smilijo, niti se noben na njihovi strani ni slepil, da je rešitev v tem, da jih z enosmernim letom odpeljemo nazaj v vojno žarišče. Protest je bil proti kaotični samovolji države, ki bi jih lahko izpostavila neposredni nevarnosti. Žalostno je, da živimo v državi, kjer so ljudje zaradi  skrbi za varnost sebe in svojih otrok označeni za fašiste in rasiste. Čeprav je skoraj zagotovo, da ima vsak izmed njih vsakodnevne stike z multikulturnostjo. Konec koncev je Slovenija tako zelo prijazna do bivših jugoslovanskih narodov, da podeljuje državljanstva zraven pa še odškodnine tistim, ki pred 25 leti v našo samostojnost niso verjeli. Zato je Slovenija postala talilni lonec južnoslovanskih kultur. Slovenci imamo tako multikulturnost dobesedno v krvi. 

Kar pa še zmeraj ne pomeni, da se ne smemo upravičeno bati islama in vsega kar islam predstavlja. Tudi ne pomeni, da smo rasisti, če na glas razmišljamo, da obstaja nevarnost, da bi ljudje iz vojnih žarišč, kjer se odvijajo skoraj biblično barbarske bitke del te divjaškosti prinesli s sabo. Konec koncev zadnji nasilni dogodki na grško-makedonski meji temu strašljivo potrjujejo. Ko zmerni, miroljubni begunci ne dobijo tistega česar si želijo, se zelo hitro spremenijo v znane podobe, ki jih že dve generaciji spremljamo na televizijskih ekranih. V divje fanatike, katerim je metanje kamenja v organe pregona tako rekoč naravni nagon.

Tudi levičarji se tega dejstva zavedajo, le da so preveč ujeti v politične kalkulacije, da bi jim bilo mar. To potrjuje reakcija LGBT aktivista Mitja Blažiča katerega sem pozval naj gre z mano v begunski center razdelit piškote med begunce, zraven pa jim naj še prizna svojo spolno usmerjenost, če si upa. Njegov odgovor je bil, da bi to storil takoj »ko mu jaz zrihtam sprejem pri t. i.domoljubih Hervardih,Tu je Slovenija ter pri Green Dragonsih in Violah.« Ups. A je sočutni  gospod Blažič zmerne begunce primerjal z nacionalističnimi društvi in nogometnimi huligani? Očitno res. Najbrž se je dobro zavedal, da bi namensko razkritje njegove homoseksualnosti zmerne muslimane po hitrem postopku transformiralo v verske fanatike. A vidite kako  hitro je tudi levičarjem jasno kakšno nevarnost ti ljudje zares predstavljajo za povprečnega Slovenca, potem ko je na razpolago njihova rit…

Torej, dragi anarholevičarji! Ne žalite Slovencev, ki so si kljub dušeči politični nekorektnosti zlagane leve morale dovolili biti svobodni v svoji državi. Na protestih sta se v soboto zbrali dve skupini ljudi. Slovenci in skrajni levičarji. Ti drugi, pa si že več kot 70 let ne zaslužijo imena Slovenci.