Kako so anarholevičarji Prešerna preobrazili v partizana dražgoške bitke

Priznam nisem največji navdušenec nad prešernovo poezijo. Kljub temu, da so nam ga tovarišice v osnovni in srednji šoli militantno vbijale v glavo kot največjega pesnika na zahodni strani civilizacije, se s Francetom nikoli nisva ujela. Nisem začutil njegove poezije, pri umetnosti pa je tako, da jo čutiš ali pa jo ne – ne glede na to, da bi slovenski davkoplačevalsko napajajoči se kulturniki radi nek estetski konsenz katerega bi določili oni. 

Ne glede na to priznavam da je bil genij besede, rime in ritma. Še bolj pa sem se mu pripravljen pokloniti kot simbolu slovenstva. Ne glede na to kaj so si mislili en o drugem, levi o desnih, desni o levih, partizani o domobrancih, konzervativci o socialistih, zmeraj so se našli skupaj vsaj na dan kulture in častili človeka, ki je bil sicer najprej Slovan, in šele nato Kranjec, a je kljub temu – najbrž za svojega življenja nevede – odločno pripomogel k krepitvi narodne zavesti majhne etnične skupine, kateri je pripadal. 8. februarja, ko po slovensko morbidno praznujemo njegovo smrt, namesto njegovega rojstva, je zmeraj bil poseben dan. Dan kulture je bil le formalno ime za praznik, ki je bil supra-kulturen. Tisti dan smo vsi izobesili zastavo in si rekli, da je biti Slovenec nekaj pomembnega, vrednega čaščenja in ponosa. Tisti dan smo vsi vedeli, da smo Slovenci – tudi tisti, ki niso etnični. Tisti dan se je tudi druga generacija bosanskih, srbskih, črnogorskih, albanskih in hrvaških Slovencev počutila morda za odtenek bolj asimilirano in ponosno na svojo drugo kulturo.

No vsaj do leta 2016.

7. februarja 2016 v Cankarjevem domu nismo več videli predstave ob enotnosti slovenstva. Nismo videli praznovanja življenja največjega narodovega pesnika. Videli smo novo dražgoško bitko. Poceni, sluzast, ogaben, anarholevičarski, prozoren, politični aktivizem. Nobeden ni prišel tja zaradi Prešerna. Še več, Prešeren je bil tisto noč zlorabljen in posiljen s strani uporabnih idiotov tranzicijske levice za povsem aktualne dnevnopolitične teme.  Tokrat so bili od mojstra rim bolj pomembni ljudje, ki z njim nimajo prav nič skupnega. Tisti od tam doli, v zibki nekdanje mogočne Mezopotamske kulture, kjer jih je zajela vojna in so se na povabilo Nemčije odločili, da obiščejo še nas. Tisti, za katere Združena Levica, Socialni Demokrati, Demos in uporni del Stranke Modernega Centra misli, da bodo v prihodnosti predstavljali dovolj robustno tradicionalno-revno jedro levega volilnega telesa. Tisti, ki so bili begunci še iz vojne v Bosni so vmes morda malce preveč zatavali iz smeri bratstva in enotosti.

To da so na proslavi pomembni gostje in nagrajenci dajali izjave o multikulturnosti in o tem kako mora biti Slovenija odprta družba seveda ni naključje. Da so Zdravljico škandalozno priredili v Arabščini je očitna anarholevičarska, davkoplačevalsko sponzorirana provokacija. A provokacija namenjena komu?  Desni sredini seveda. Tisti ki potrpežljivo čaka in upa na razum. Češ, zdaj pa naj se vsuje plaz kritik na arabsko Zdravljico, da  se osramotite in poveste kakšno nepremišljeno o tem kako begunci v Sloveniji niso dobrodošli, da vas bomo potem lahko pravičniško označili za ksenofobe, Nataša Pirc Musar pa vam bo nadela naziv vzpodbujevalca sovraštva in nestrpnosti. In kar smo dobili je bila še mila verzija tega, kar si je prav tako iz vaših evrov zajedajoči umetnik Bulc in njegova scenaristka Vebrova želela. Želela sta si žico! Če ne žico pa vsaj veliko bolj radikalno verzijo že tako zradikalizirane in spolitizirane predstave. Performans, ki ga razumejo le čuteči, s kozmičnim stvarstvom povezani umetniki.

Najbrž so ga tudi desni mediji narobe razumeli, ko so vsi po vrsti prepisovali njegovo užaljeno izjavo, kako mu ni bilo dovoljeno z državnim denarjem narediti tega kar je imel v mislih. Namreč čistega iz naroda norčujočega se levičarskega aktivizma. Z vašim denarjem bi se fant rad delal norca iz vas in vam povedat, da ste paranoični. Da več milijonov beguncev ki čaka na drugi strani sploh ni stvar s bi si morali beliti lase. Nekako že bo, če ne drugače jih bomo pač sprejeli 200.000. A ne on. Prebivalci Kidričevega. In drugi manj srečni in manj umetniško navdahnjeni od njega. Proslava je že v osnovi nosila tak naboj, da ni imela prav nič več s Francetom iz Vrbe, in vse z Ahmedom iz Islamabada in Milanom iz Murgelj.

Drugi dan sem v nedeljskem Večeru prebral, da »nam je doktor fig sedel v kolektivni spomin skupaj s Titovim sankanjem v nečkah  s psom Reksom.« Prvič slišim, da se je tiranski klavec sankal s psom. Ne razumem, zakaj bi bilo kaj takega v kolektivni zavesti slovenstva na podoben način kot Prešernovo pijančevanje, nezakonski otroci in propadla advokatura (na to namiguje članek). Pa tudi če bi bilo, ali ni katastrofalno brez okusa, da nekdo takšno primerjavo dela na dan, ko se spominjamo velikana slovenstva? Analogija takega članka bi bil prispevek o zgodovini v Avstriji čaščenega Ferdinanda Porscheja, kjer bi se mimogrede omenilo, da se Avstrijci njegovega vzkipljivega temperamenta spominjajo podobno kot Hitlerjeve vožnje v njegovem prvem izumu – Volkswagnovemu hrošču. V redu, morda pač neroden članek, o novinarski integriteti kot ne-novinar ne bom sodil.

Da je bila akcija sil leve kontinuitete usklajena pa je bilo vseeno očitno, ko sem po radiju slišal, da so občinske table več slovenskih mest, zraven pa še kip Prešerna uporabni idioti tranzicijske levice onečastili z žico.  Uporabni idioti seveda niso na takšno idejo prišli sami, podobno kot takrat, ko so leta 2013 rušili Janševo vlado. Šlo je za očitno vseslovensko koordinirano akcijo, ki je - kot proslava dan prej - izrabila Prešernovo ime, da nam pove kako zelo nestrpni smo, ker postavnim mladeničem iz vojnega žarišča ne omogočimo prostega prehoda schengenske meje. Žica je bila tako oportunistična kot simbolična. Na eni strani se je borila za nove volivce skrajno-levih strank, na drugi strani je rušila vlado Mira Cerarja, katerega so se strici očitno že naveličali in čakajo na ustrezen trenutek, ko se bo javnosti predstavilo novega asa leve protiprivatizacijske, antiglobalistične lige bivše Komunistične partije Slovenije. Seveda ne bo nihče odgovarjal za dejanje, ki bi ga sam kvalificiral po 348.členu Kazenskega zakonika za veleizdajo. Kljub temu, da je akcija potekala po glavnih cestah velikih naselij in celo v jedru same prestolnice.

Tokrat so šli predaleč. Iz dneva kulture so naredili Dražgoše 2.0. Naš največji pesnik se je iz Franceta Prešerna prelevil v komandanta Prešerna, poveljnika imaginarnega islamskega bataljona poceni volivcev. Fantomska nepomembna figura, pod senco katere lahko v bodoče rohnita udarnika Turnšek in Stanovnik. Pljunili so naravnost v nedrje slovenstva in rekli: »Lahko delamo kar si želimo, sistem je na naši strani.« Res je, sistem je povsem na njihovi strani, a dobršen del ljudstva ni. In tisti, ki niso so vse prej kot skrajni desničarji in reinkarnirani fantomski fašisti, katere levi pravičniki vidijo vstajat iz 70 let starih grobov. Ne, proti njim so ljudje, katere je sram, ko vidijo kako so ogabno onečastili simbol slovenske umetnosti in kako poceni prodajajo suverenost domovine, ki smo si jo tako težko prislužili. Ljudje, ki niso nesramno bogati, niti islamofobi, še manj rasisti. Nič od tega kar oportunistična levica demonizira. Le ljudje, ki z zaskrbljenostjo pogledujejo proti nemškim prestolnicam. Ljudje, ki jim je slabo, da je bil včeraj simbol slovenstva posiljen. Ker so vsi vstajniki že na udobnih stolčkih ministrstev, županskih pisarn in državnega zbora tokrat ne bo vseslovenskih vstaj. A bil bi razočaran, če 8. februarja 2016 ne bo prišlo do premika v srcih in glavah Slovencev po vsej državi. Razočaran bi bil, če jim zdaj dokončno ni postalo jasno, da je lustracija edina pot za preživetje slovenstva.