Po Manchestru je čas za iskren pogovor

Pa smo spet tukaj. Pri preštevanju nedolžnih žrtev, preoblačenja naslovnih slik na socialnih omrežjih v barve napadene države, sporočilih solidarnosti s celotnega sveta in jokavimi enovrstičnicami o tem kako bo ljubezen premagala sovraštvo. Spet je tisti čas v letu, ko nas periodično obišče religija miru in nas zopet spomni na latentno nevarnost, katero vsi podzavestno čutimo, a o njej raje ne razmišljamo. Tako kot so v pred-antibiotičnih včasih vedeli, da je lahko vsaka ureznina smrtna obsodba, tako smo se danes sprijaznili z tesnobo, ko se zavedamo, da nas mogoče nikoli več ne bo nazaj iz obiska londonskih znamenitosti. Islam je postal vis major sodobnega časa. Kot plaz za turnega smučarja ali napad morskega psa za surferja na Havajih.

Ko se teden obrača k koncu bo levica celila rane s skupinsko terapijo polno sporočili o ljubezni, povezanosti in multikulturnosti. Skrajna desnica bo še naprej slepoulično iskala vzroke za terorizem izključno v beguncih in multukulturalizmu. Skupaj se bosta po dunning-krugerju strinjali, da so vsega krivi zahodnjaki. Prvi bodo dejali, da nas muslimani sovražijo zaradi intervencij na Bližnjem vzhodu (in ogabno tacitno še prišepnili, da si nasilje zaslužimo, kot pred kratkim vodja laburistov Jeremy Corbyn). Drugi bodo mnenja, da je begunska kriza umetno sprožena s strani ZDA in EU, ker so tako prebrali na najljubši zarotniški strani. In tako bo v tonu brezveznih debat minil še eden napad. Do naslednje klavnice sredi kakšne EU metropole, ko se bo vsa predstava ponovila. 

Regresivna levica bo preko navideznega (a v resnični sociološko vsiljenega) konsenza ljudem prepovedala, da bi se zares pogovarjali o islamu kot o varnostni težavi. Alternativna desnica pa se bo na prepovedi hranila in iskala preproste odgovore na zahtevna vprašanja, gradila zidove kot odgovor na begunsko krizo in zraven mimogrede elegantno zapakirala še merkantilizem iz zgodnjega dvajstetega stoletja, v svoji težnji priljubiti se pretežno socialističnim nekvalificiranim delavcem, katere je globalizacija najbolj zgrabila za vrat. Začaran krog. Zmagovalci? Radikalni islamisti in Putinova Rusija. Prav nič čudno ni, da poročila evropskih obveščevalnih agencij nakazujejo, da Rusija s hibridno vojno lažnega obveščanja podpira tako alternativno desnico kot radikalno levico. Skupaj v sinergiji bosta obe poskrbeli za razkroj zahodne civilizacije. 

Obe se namerno ne osredočata na bistvo. Da so zahodne intervencije na Bližnjem vzhodu in tudi begunska kriza le simptoma bolezni. Zato skušamo zdraviti simptome, ker ne znamo pravilno diagnozirati bolezni, da je islam panarabska militantna ideologija, ki se pretvarja da je vera, ki strupi možgane z najslabšimi lastnostmi, ki jih kot primati premoremo: teritorialnost, sovraštvo, nasilje, sadizem. Cilj ideologije je jasen: kolonizacija preostanka človeštva, ki še ne razume dobre Alahove besede in verska teokracija. ISIS je popolna interpretacija korana in hadisov, tako kot sta Singapur in Hong Kong najboljši približek prostotržnemu kapitalizmu. 

Islamski teorizem ni začel svojega pohoda v napadih 11. septembra 2001. Podoben – a neuspešen napad na newjorški WTO se je zgodil že leta 1993. Leta 1985 so brigade Abu Nidala, frakcije, ki se je odcepila od Arafatovega PLOja poklale 23 ljudi v koordiniranem napadu na Dunajsko in Rimsko letališče. Leta 1972 je skrajna palenstinska skupine Črni September celo napadla Olimpijske igre v Munchnu in umorila 17 Izraelskih atletov. Leto kasneje so v Rimu še zažgali PanAmovo letalo in 34 potnikov v njih. Za razliko od konvencionalnih terorističnih skupin, kot sta evropska ETA in IRA je zaznati pomembno razliko. Pri islamskih teroristih je zmeraj na prvem mestu verska ideologija, in šele nato morebitni ozemeljske ambicije. Dejal sem, da si islam v pravoverni podobi želi globalni kalifat, a tudi to ni povsem res. Tudi kalifat je le pot do smrti. Islamski teroristi častijo smrt. Sanjajo o smrti. Hrepenijo po njej. Kot sami pravijo, ljubijo jo bolj kot mi ljubimo življenje. Umreti in pri tem ubiti čim več nedolžnih je absolutna dolžnost vsakega vernega muslimana in težko bi jim pri tem oporekali, ker temelja za takšno razmišljanje v Koranu zares ni težko najti. Islam je kult smrti. Kult smrti pa ni kompatibilen s civilizacijo in vladavino prava. Ujeti smo v boj. Eni mu pravijo Huntingtonov boj civilizacij, v resnici pa boj poteka med civilizacijo in barbarsko teokracijo.

Apokaliptične migracije beguncev, katerim so se pridružili ekonomski migranti iz celotnega Bližnjega vzhoda in severne Afrike so gotovo varnostno tveganje, a je vsaj v tem trenutku zajezeno – vsaj dokler se bo Turčija držala majavega dogovora ni več možnosti za Merkelfest iz leta 2015, sploh zdaj ko je tudi Mutti Deutschland ugotovila, da jo lahko takšno početje stane stolčka. Stvari, ki so se dogajale tisto poletje in jesen gotovo niso v ponos varnostnim službam evropskih držav. Koliko vojščakov kalifata se je gnetlo med prišleki na Šentilju ne vemo in najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Pravzaprav pa sploh ni pomembno. Da bo ISIS v gručo beguncev infiltriral svoje agente ni bila skrivnost – to so tudi sami napovedali. Veliko preden je Miro Cerar postavil šotore in jih spustil v Schengen brez pravega varnostnega preverjanja. 

Nekako nerodno nam je priznati, da je 74 devic iščočih fanatikov povsem dovolj že v Evropski Uniji. Od začetka pokolov, ki jih je otvoril napad na Charlie Hebdo je v Parizu, Nici, Koelnu, Manchestru in Bruslju umrlo 314 nedolžnih ljudi. Razen Mohameda Lahouaiej-Bouhlela, ki je s tovornjakom mendral ljudi v Nici in Anisa Amrija, ki se je zapeljal v množico ljudi sredi božičnega sejma v Koelnu so bili skoraj vsi teroristi evropski državljani. Belgijci, Angleži, Francozi. Večina jih ni bila revežev. Zdaj je že skoraj nekakšno pravilo, da mladi evropski muslimani, ki zapadejo v radikalizem pripadajajo srednjemu sloju, z dostopom do vseh materialnih dobrin, ki jih ponuja zahodna civilizacija. 

Kdor je zares prebral Koran mu dejanja mladih muslimanov ne bodo presenetljiva. Kdor mu zares sledi dobesedno, živi kot Al-Kajda, ISIS in brigade mučenikov Al-Aksa. Želi kalifat. Želi trpljenje. Želi smrt. Kdor ga je prebral in iz njega izluščil stvari, ki so mu všeč živi tako kot povprečen kristjan, ki se ne sprašuje zakaj stara zaveza veli, da lahko oče hčer legitimno proda naprej za 50 šekljev. Levičarji nas prepričujejo, da je takšnih hobi-vernikov, ki islam jemljejo na nek new-agerski spiritualni način - kjer smo vsi eno in se imamo vsi radi – večina. Statistike pa nakazujejo na drugačno, veliko bolj strašljivo resničnost. Bekim iz Tirane, Abdulah iz Savdske Arabije, Faraz iz Afganistana, Taufik iz Indonezije in Amadayo iz Somalije v resnici niso takšni kot Jože in Prekmurja in Helmut iz Bavarske. Ne v odnosu do človeškega življenja, moških do žensk, staršev do otrok, ljudi do države niti v splošnih pogledih na pravičnost. Lestvice prepričanj, ki jih objavljajo svetovni raziskovalni instituti vedno znova potrjujejo, da vsi predstavniki muslimanske vere živijo v neki drugi zgodovinski točki človeškega razvoja; tisti, katero smo mi iz evroatlantskega kulturnega kontinuuma prerasli že stoletja zakaj. Zagotovo obstaja korelacija med specifičnim abrahamskim mitom v katerega verjamejo muslimani in z njim premo sorazmerno večjo verjetnostjo, da bodo pripravljeni pobiti člane lastne družine, ker so zapustili vero. Levica se lahko še tako trudi podeliti neupravičeno humanitarno noto, a mora na koncu iskreno priznati, da najbrž v nobeni državi EU ni vsaj polovice prebivalstva, ki bi podpirala poboj apostatov, prešuštnikov, homoseksualcev in nevernikov. 

To pa je težava, ki je veliko večja od begunske krize katere val je zajadrala alternativna desnica. Begunska kriza je kaplja v ocean globalne težave militantnega islama (ki sploh ni skrajen, le dobesedno sledeč knjigi iz katere se napaja). V EU že živi 13 milijonov muslimanov, ki so hkrati evropski državljani. Nekateri so dobro situirani. Drugi kriminalci. Tretji pridigajo v katarsko sponzoriranih mošejah. Vsi skupaj, tudi tiste, ki jih označujemo za zmerne pa imajo povprečnemu Evropejcu povsem nepredstavljive vrednote. Čeprav so tudi sami uradno Evropejci. V Belgiji dolgo niso prijeli preostalih članov teroristične celice, ki je klala po Parizu. V četrti Molenbeek od koder vsi izhajajo so jih skrivali tam živeči prebivalci. Muslimani – ki so hkrati Evropejci. Ti »Evropejci« so sistematično napadali policijo vsakič, ko je v akciji aretirala kakšnega skrajneža, ki je v Molenbeeku našel zatočišče. Za njih je bil junak. Država pa sovražnik, ki jih želi uničiti. Podobno kot v Združenem Kraljestvu, kjer je tretjina mladih angleških muslimanov meni, da so bili teroristični napadi na London leta 2005 upravičeni. Ali pa na Nizozemskem, kjer več kot polovica muslimanskega prebivalstva podpira morilca, ki sta na podlagi fatve usmrtila režiserja Thea Van Gogha in politika Pima Fortyna. 

To pa je le Evropska Unija. Kaj pa 1.600.000.000 muslimanov, ki si z nami delijo isti planet? Večina iz – tudi po zaslugi islama – volatilnih delih sveta. Če le 1-odstotek deli skrajna prepričanja z islamskimi skupinami je to skoraj za eno Slovenijo skrajnežev, ki si želi v vas metati kamne, dokler ne izkrvavite. A ne gre prezreti dejstva, da je vahabitski islam, ki ga v EU in ZDA preko islamskih inštitutov in mošej pošiljata Savdska Arabija in Katar skoraj povsem soroden konzervativni sunitski interpretaciji islam, ki ga goji ISIS in druge skrajne skupine na Bližnjem vzhodu in severni Afriki. Potem takem ni težko razumeti, da je anonimna anketa European Values pokazala, da je 44-odstotkov Evropskih muslimanov fundamentalistov. Študija Wissenschaftszentrum Berlin für Sozialforschung je še bolj grozljiva. V fundamentalno interpretacijo islama naj bi verjelo kar 60-odstotkov evropskih muslimanov. Evropskih! Tistih, ki se s hitrimi avtomobili vozijo v po lepo asfaltiranih evropskih avtocestah, dobivajo 900 evrov socialne podpore na Nizozemskem, Belgiji in Franciji. Večina EU teroristov ne izhaja iz revščine. Zdaj pa si to resničnost preslikajte na Pakistan, kjer le 20-odstotkov ljudi misli da je ISIS negativna organizacija. Ali pa na skoraj vse države Bližnjega vzhoda, kjer šeriatsko pravo ni le implementirano kot pravo dežele, ampak tudi večinsko podprto s strani prebivalstva. Hitro pridemo do spoznanja, da je najmanj pol milijarde muslimanov vsaj potencialnih fundamentalistov. Štirinajstina človeštva.

To je resničnost. Bolezen je islam. Ne revščina. Ne begunci. Ne neposrečene mirovne intervencije zahodnih držav v muslimanskem svetu. Diagnozirati jo danes na žalost smejo le nacionalisti, ki pa to počno skupaj z rasistično prtljago, ki bi odpor do muslimanov elegantno preslikala še kar na vse ljudi, ki ne pripadajo njihovem majhnem, homogenem versko-nacionalnem mehurčku. Njim je vseeno, če jim družba reče, da so rasisti, ker v resnici so rasisti. Kaj pa mi drugi, ki smo vse kaj drugega kot rasisti in izolacionisti? Mi ki verjamemo v ekonomsko globalizacijo, a se prav tako zavedamo, da islam ne uničuje življenja le nam zahodnjakom, ampak tudi – oziroma predvsem – samim muslimanom? 

Mi, ki si želimo naliti čistega vina in rešiti tako civilizacijo, kot v večno zanko fundamentalizma ujete liberalce, ki se prestrašeni skrivajo v popolnem teokratskem kaosu muslimanskih dežel in muslimanskih družin v Evropi. Nas napadajo vsi: na eni strani teokratom predstavljamo za fatvo zrele demone, na drugi nas radikalna levica zmerja s fašisti in rasisti, da ne omenjam, da jih dobimo po glavi tudi s strani alternativne desnice, ki nas proglaša za Sorosove agente, ker podpiramo ekonomsko-liberalni globalizem.

Kako lahko v tako kaotičnem svetu, ki zmeraj bolj teži k popolni anarhiji ostati zvest samemu sebi? Ni lahko. Je pa nujno potrebno. Če zmaga islam gremo nazaj v bronasto dobo človeštva. Če zmaga regresivna levica gremo prav tako nazaj v bronasto dobo človeštva, še prej pa pred sodnika, ker smo si drznili kritizirati islam. Če zmagajo izolacionistične sile, ki so podprle Trumpa, Brexit in LePenovo bomo slej ali prej doživeli takšen globalni ekonomski kolaps, da nam bo zelo konkludentno jasno zakaj v resnici potrebujemo globalizacijo – čeprav prepozno.

Rešitev je le ena. Iskren, javen, vseobsegajoč pogovor o islamu, kot o največji težavi, ki preti naši civilizaciji. V debati morajo nujno biti udeleženi tudi muslimani – tisti, ki se izrekajo za zmerne. Če so zmerni, potem morajo po definiciji biti dovzetni tudi na kritike do svoje vere. Ko bo takšna debata postala legitimna, bomo razorožili tako regresivno levico kot alternativno desnico. Će se bomo o tem civilizirano pogovarjali vsi, bo regresivna levica veliko težje ljudi kar počez proglašala za rasiste in fašiste. Še zmeraj jih bo, le da bodo njihove obtožbe zmeraj bolj smešno prazne. Ko so vsi fašisti, potem ni nihče fašist. Tega se najbolj zavedajo Antifa anarholevičarji, kateri so se preselili na obskurno stran javnega diskurza in jih posledično nihče več ne jemlje resno. 

Na drugi strani, ob vseobsegajoči javni debati tudi alternativna desnica ne bo več imela primata nad vsesplošno frustracijo, ki jo ljudje čutijo zaradi vpliva islama na njihovo življenje. Ko se bodo o islamu iskreno začeli pogovarjati zmerni ljudje bomo zmagali vsi. Zahodna civilizacija, ker si ne bi več zakrivala oči pred neposredno nevarnostjo, ki jih preti, hkrati pa bi se znebila obeh političnih skrajnosti, ki v sinergiji (vede ali nevede) pomagata skrivati skrajneže. Resnični zmerni muslimani, katere je danes strah, da jih bodo starši umorili, če bi jim povedali, da ne verjamejo več v njihove mite. Tako bi bila muslimanom vrata do resnične integracije v družbo odprta. Morda bi trajalo petdeset let, morda sto, a bi do nje prišlo. Danes se zdi, da integracije enostavno ni – še več – v nekaterih primerih je očitno, da so zahodni muslimani še bolj radikalni od svojih bratov in sester v državah njihovega izvora. 

Dokler do tega miselnega preskoka ne bo prišlo se ne bo nič spremenilo. Teden dni nazaj je bil Manchester, leto dni nazaj Bruselj, še leto nazaj Pariz, pred tem Madrid, London, New York, Dunaj, Rim... Dokler bomo slikali zastave napadene države na svoje profile in se objemali bomo le celili svojo občutljivo ranjeno dušo. Dokler bomo na Facebook in Twitter lepili slike in videe nepojasnjenih pretepov belca in človeka temnejše poti s pripisom »Send Them Home!« se bomo le prepuščali najbolj primitivnim človeškim nagonom. Čas je za intelektualni javni diskurz. Sogovornike na strani muslimanov že imamo: Ayaan Hirsi Ali, Wafa Sultan, Majeed Navaz, Khalil Abdel-Karim in drugi muslimanski reformisti – ogromno jih je, še v vahabitski Savdski Arabiji; le da ne najdejo prave podpore med evropsko intelektualno elito, niti med mediji, ki ustvarjajo javno mnenje. 

Levica ima po naravi afiniteto do islama, ki je fundamentalno militantna, a tudi egalitarna in socialistična ideologija. Seveda socialistična na način, kateri je bolj podoben stalinizmu, kot skandinavskim deželam. Zato socialisti niso pravi sogovorniki. Kar postane zelo očitno, ko vidimo, da zgoraj omenjene islamske reformisti poleg fundamentalistov najbolj napadajo ravno levičarski mediji. Prepričan sem, da je povezava med reformisti in evropsko desno sredino tista, ki bo poskrbela za reformacijo islama in rešitev naše civilizacije. Tako bodo ubili ne dve, ampak tri muhe na en mah – radikalno levico bodo oropali antifa protirasistične retorike, ker bodo na svoji strani imeli tudi resnične muslimane, ki so pobožni, a vseeno priznajo, da fundamentalna interpretacija islama, ki jo po Evropi učijo katarsko sponzorirani imami neposredno vodi do terorizma. Skrajno desnico bodo oropali za največjega sovražnika, saj bodo od tedaj tudi muslimani aktivno sodelovali pri konstruktivni obsodbi terorizma in poskusu reforme svoje vere. Fundamentalistom pa bodo ukradli potencialne bodoče rekrute za mučeniški raj. 

Če želite spremembno, hkrati pa se niste pripravljeni odpovedati ekonomskemu globalizmu, si ne lepite slike zadnjih žrtev na svoja socialna omrežja. Udeležite se javne debate in muslimanom pokažite zastavo ISIS. Nato pa jih prosite naj vam razložijo v čem se njihova ideologija razlikuje od tiste, v katero verjamejo skrajneži. Bolj bodo izpostavljeni, bolj se bodo prisiljeni soočiti z lastnimi demoni. In bolj varni bomo vsi.