Manj socializma, manj zla

Ko se je pred 14 leti oče Marine LePen in ustanovitelj Nacionalne Fronte še bolj ekstremni Jean-Marie prebil do drugega kroga francoskih volitev, so k njegovemu bojkotu pozvali vsi. Celo skrajna levica je podprla konzervativca Chiraca kot manjše zlo v primerjavi šankovskim antisemitom. Skoraj enako se dogaja z njegovo hčerjo. Desni Fillion bo podprl Macrona. Ves politični establišment je združen v boju  proti Marine LePen. Z eno izjemo. Francoski Chavez,  Jean-Luc Mélenchon je izjavil, da se mora vsak odločiti po svoji vesti in tako z pretkano nevtralnostjo tacitno izrazil podporo LePenovi, še bolj tacitno pa dal zaušnico Macronu. Socialisti so zgroženi, podobno kot so bili zgroženi ameriški demokrati, ko nekaj časa Bernie Sanders ni in ni hotel dati podpore favorizirani Hillary Clinton. Nacionalna Fronta si medtem mane roke v upanju, da se bo marsikateri mlad nezadovoljnež brez družine, službe in upanja na prihodnost iz skrajne levice preselil k njim na skrajno desnico, tako kot je tradicionalno socialistični ameriški rust belt prinesel zmago Trumpu. 

Uradna desničarka LePenova se vidi kot borka za pravice delavcev. Za tiste, ki jih je globalizacije potisnila na rob. Predstavlja se kot alternativa bančnim globalističnim elitam. Hodi po tovarnah in bodri delavce katerim grozi stečaj, kot kakšen Borut Pahor med kampanijo za Predsednika Republike. Prepričana je da patriot ne more biti globalist. Zavzema se za, kar sama imenuje »inteligentni protekcionizem« in ponovno industrializacijo, ki ni nič drugega kot evropsko preoblečeni Trumpov merktantilizem, ki je začel in (vsaj do lanskega leta) zaključil svojo slavo v 19 stoletju. Obdržala bi socialistični 35 urni delovnik, prepovedala GSO hrano,  ukinila davek na nadure, znižala upokojitveno starost na 60 let, zavzemala bi se za enako plačilo žensk (enako, ne enakopravo!). Kakšen Miha Kordiš bi jo najbrž objel in skupaj bi zapela komunistično internacionalo.

Uradni levičar Macron, ki je sicer brez prave politične usmerjenosti – in celo brez pravega programa – bi, vsaj po obljubah nadaljeval neko trgom prijaznejšo obliko sredinske-levice, takšno, kot jo je v Veliki Britaniji Tony Blair in (v sicer še vedno bolj socialistični preobleki) Hollande. Rad bi omejil davke na premoženje. Rad bi omejil državno porabo na 50-odstodkov. Vsekakor velik razkorak od slovenske vlade revolucionarnega razrednega boja.

Narobe svet? No vsaj v eni stvari sta Marine in Emanuel na pravi partijski liniji političnega spektra. Pri migracijah se je socialistka kot klop oklenila  antimigracijske politike, medtem ko bi centrist Macron oklevajoče taval sem in tja – po eni strani se zavzema za sprejetje večjega števila migrantov, hkrati pa bi okrepil varovanje teroristično izpostavljenih lokacij in bolj temeljito preverjanje prišlekov. Rad bi ugajal vsem, kar mu po rezultatih sodeč kar uspeva. Morda, bi bil rezultat drugačen, če ne bi bil zadnji velik krvav napad (Nica) star že nekaj manj kot slabo leto.

Dejstvo pa je, da sta oba z varnostnega vidika škodljiva. LePen zato, ker se njena skrb za varnosti vrti okrog neefektivnega osredotočanja na migrante, ne ozirajoč se na neprijetno dejstvo, da so večino terorističnih akcij v Franciji izpeljali evropski državljani, večinoma Francozi in Belgijci iz bivših francoskih kolonij. Macron zato, ker vsaj po prvih občutkih ne bo odstopil od regresivno levičarske poti, s katero sta ledino orala Barack Obama in Justin Trudeau. V nevrotični želji biti všeč vsem socialnim in verskim prerezom prebivalstva in hkrati nevrotičnem strahu koga užaliti sta uvedla družbeno-etični moratorij na vsako temo, ki bi se ukvarjala z nepravičnim privilegiranjem manjšin, versko pravico do barbarizma ali .   Tako bodo ljudje še zmeraj preganjani (večinoma preko medijskih pogromov, včasih pa tudi kazensko), če se bodo hoteli začeti učinkovito pogovarjati o specifični grožnji, ki jo predstavlja islam.

Macron in LePen tako oba s svoje strani iščeta poti do ljudskih src – ona z nacionalistično-protekcionistično retoriko, podobno kot proti zahodu uporabljajo islamski samodržci, ko upravičujejo svoje diktature (križarske vojne so za oboje vir navdiha), on s koketiranjem s Sorosovimi Refugees Welcome uporabnimi idioti regresivne levice . Pot do ljudskih src pa ni pot do rešitve varnostnega vprašanja. Tega se najbrž zavedata oba. Kot tudi, da sta oba povsem neučinkovita pri spopadu z islamsko grožnjo. Macron bi islamski terorizem relativiziral in predstavil kot socialni problem, kateremu podlega nezaposlena mladina. LePen bi zapirala mošeje in si nabirala srd še tiste peščice zmernih muslimanov (in inkognito nevernikov), ki z islamom identificirajo svojo kulturo. Bolje bi bilo obdržati mošeje, zraven njih pa vzpostaviti centre, kjer bi se pogovarjali o islamu – recimo take kot je v Veliki Britaniji center Quilliam, bivšega ekstremista  zdaj pa islamskega reformatorja Maajida Nawaza. Tam bi nezadovoljne mladeniče, učili dejstev, kar so jim bila doma in v mošeji zamolčana. Da je salafistična interpretacija korana, kot jo pridigajo v katarsko in savdsko sponzoriranih mošejah po Evropi v resnici le malce preoblečena verzija militantnega panarabske ki je uspel kolonizirati ves Bližnji vzhod in dobršen del Afrike.

Takšni ukrepi bi pomenili neskončno več kot pa zapiranje mošej ali višjegrajska neposlušnost pri dodeljevanju migrantskih kvot. Na žalost pa takšnega miselnega preskoka nista sposobna ne Marine LePen in ne Emanuel Macron. Zato bosta do nadaljnjega – tako kot vsi drugi evropski politiki – varnostno neustrezna kandidata.

Če tako zaključimo, da nihče od nju ne bo spremenil varnostne situacije v Evropi (za to bo očitno morala poskrbeti civilna družba) je nato izbira med »manj slabim« povsem očitna. V resnici gre za izbiro med socialistom in še večjim socialistom. In Marine LePen je v vsakem primeru večja socialistka kot Emanuel Macron. Le vprašajte Edouarda Phelippa.