ŽIVEL PRVI MAJ!

Zadnjih nekaj prvih majev sem na srečo lastnega duševnega zdravja preživel v Aziji. Kar malce sem pozabil na psihopatologijo komunistične reformacije, ki jo v dneh pred kurjenjem kresov vzganjamo v Sloveniji. Zdaj ko sem tu in prisiljen gledati parado rdečega ponosa imam dovolj časa, da se vprašam kaj za hudiča se je zgodilo z nami? 

Seveda Slovenci nismo prvi in ne bomo zadnji, ki so nasedli retoriki borbe za proletariat. Pravice delavcev so bile od začetka komunističnih revolucij leitmotiv populistične vabe, s katerimi so na svojo stran pridobivali revne. Povsem totalitarni pošasti, ki se je skrivala zadaj je komunizem na razliko od nekaterih drugih –izmov, z delavskimi pravicami dodal človeško noto. Čar marksistične doktrine, na katero se je obesilo tako veliko najbolj smrtonosnih režimov na svetu, je vzbujanje iluzije, da je delavec zares pomemben, da ves čas poteka razredni boj med lastniki kapitala in tistimi, ki za njih opravljajo na pol suženjsko delo in da bo boj končan komaj, ko bodo izkoriščani prevzeli oblast. Skoraj nekaj bibličnega je v teh mislih – »prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi«.

V 21.stoletju smo po več kot 100 letnih eksperimentih, skozi različne kulturne kontinuume (evropski, latinsko-ameriški, azijski) konkludentno spoznali, da vsak poskus komunizma pelje v kratenje človekovih pravic, obvezno državno nasilje, medijsko cenzuro, revščino, celo pomanjkanje osnovnih dobrin. Venezuela je zadnji tak tragičen primer. 100 milijonov mrtvih in skoraj milijarda lačnih po svetu, ki so jih pridelali vsi do sedaj znani poskusi komunistične utopije so pač tako velik opomin kot spominski muzej Dachau.

A za razliko od drugih ponesrečenih družbeno-političnih ureditev, se komunistična misel – te dni v trendi obleki antikapitalističnega socializma in teženj po državno-vsiljeni egalitarni družbi.  Vsako generacijo se rodi dovolj razočaranih navadnih slabo plačanih delavcev in brezposelnih tehnoloških viškov, ki jih resničnost potisne na stranski tir globalnega sveta. Prav tako se rodi dovolj oportunističnih demagogov, ki bodo žalostne zgodbe pretopili v politični kapital. Tudi države, ki so nekoč v hladni vojni predstavljale uradni zahod niso imune – pojav kulturnega marksizma se je še posebej razpasel po finančni krizi iz leta 2007 in pojavu beguncev. A pravi dom takšnega razmišljanja so še zmeraj   države, ki jih je virus komunizma nekoč že prizadel. Kot je nekoč dejal Mark Twain: »Lažje je ljudi vleči za nos, kot pa jim dopovedati, da jih nekdo vleče za nos.«

Ni naključje, da ima Die Linke največ podpore v Vzhodni Nemčiji. Kot tudi ni naključje, da Slovenci po nekaj vzpodbudnih letih po osamosvojitvi, ko smo se končno začeli zavedali lastne ekonomske in kulturne evropske identitete, zopet zapadli nazaj v stare prežvečene vzorce. Dejansko se vsaj retorično vračamo v svinčene čase, ali še malce bolj nazaj. Namreč tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so ljudje na ulicah – sicer izredno po tiho – že šepetali, da je bolje ameriška okupacija kot ruska osvoboditev. Danes so šepeti potihnili, mi pa smo se vrnili kar v prvo triletko FLRJ, 1945-1948. Socializem je passé – edini dovolj egalitaren za Slovence je Sovjetski socializem.

Nikdar to ni bolj jasno kot takrat, ko obeležujemo praznik dela - prvi maj. Takrat televizijske ekrane, časopise, radijske sprejemnike in socialna omrežja preplavi četica tovariških socialistov, ki se huduje nad razmerami v katerih živi delovno ljudstvo, hkrati pa modruje, kako je edini način, da se delavski razred iztrga iz primeža revščine ta, da se odpovemo kapitalizmu  in znova zaživimo kot brezrazredna družba. 20 let nazaj posmeha vredne deklaracije, ki spominjajo na komunistične manifeste iz 19.stoletja, danes medijske izpostave - celo občudovanja - vredni prispevki, k družbenem dialogu.

Priprave na velik dogodek se začno že z generalko – 27. aprilom, dnevom, ko »zmagovalci« obeležujejo srečno zgodovinsko dejstvo, da se jim zaradi preračunljivega Hitlerja, ki si ni želel Evrope deliti z Sovjeti – ni bilo treba boriti na strani nacifašistov, ampak so lahko nasilno komunistično revolucijo izpeljali v psevdo-legitimnem zavetju zaveznikov. Nato se stvar, kot v adventnem decembru stopnjuje do vrhunca, ko delavska srca bijejo v ritmu proletarske revolucije.

Po nekaterih domovih poleg slovenske plapola še jugoslovanska zastava – celo na nekaterih kresovanjih, ki jih sofinancirajo lokalne oblasti. Ljudje se srečujejo ob kozarcu kratkega in hrepeneče delijo spomine o tem kako jim je bilo lepo, ko so bili v Jugoslaviji vsi zaposleni in kako bi morala biti današnja mladina podobno proaktivna kot oni, ki so si svoje delavske pravice izborili sami skozi pravično socialistično revolucijo. Iz sosednje hiše slišim prešerno prepevanje udarnih partizanskih parol “Na Juriš!”, “Hej Brigade” in zimzelene severnokorejsko navdahnjene hvalnice “Druže Tito Mi Ti Se Kunemo.” Seveda je odveč poudariti, da se histerija ni ustvarila sama od sebe, ampak da je bila skrbno negovana s strani levih varuhov nacionalnega interesa. Ljudje so bili delno medijsko kondicionirani, delno pa sledili lastni inerciji, katera se lahko zgodi le narodu, ki je nekdaj že prakticiral prisilno socialistično uravnilovko in plansko gospodarstvo. Vsekakor mediji k histeriji odločilno prispevajo.

V Dnevnikovem Izboru, rubriki Dnevnika na  RTVSLO sta prvega maja kapitalizem s polnim košem demagoških zaključkov in hujskaških parol napadla sociolog in sindikalist Gorazd Kovačič ter sindikalistka Lidija Jerkič. Seveda ob popolni hujskaški podpori voditeljice, ki je na koncu oddaje celo severnokorejsko zahropela: »Živel prvi maj!«.  Lidijo je skrbelo pomanjkanje članov sindikata, a je pomirjena, da smo v primerjavi z Zahodno Evropo še zmeraj v »prednosti«. Niti kančka ironije ni začutila v svoji izjavi, da bi se vprašala zakaj je za pravice delavcev v Zahodni Evropi bolje poskrbljeno kot v Sloveniji, čeprav je manj sindikalnega združevanja. Nato je skočila skozi razpoko v časovno-prostorskem kontimuumu in iz leta 1945 sporočila, da se je treba »upreti kapitalu«. Prekarni delavci so bojda posledica slabega organiziranja. Voditeljica je v imenu delovnega ljudstva socialistične republike podrezala ali so sindikati preživeta oblika združevanja delavcev, ali pa jih tako opisuje le kapital, da bi jih uničil, zmanjšal moč in dosegel uresničevanje neoliberalnih idej. Kovačič, ki je že vso poklicno kariero na plečih davkoplačevalcev, je seveda hvaležno pograbil kost in dejal, da je resnica ta druga – da si kapital ne želi sindikatov in da bi bile plače, če ne bi bilo sindikalnega združevanja na ravni tistih iz tretjega sveta in navrže še da je bila Slovenija od prve janševe vlade naprej deležna »neoliberalnih« eksperimentov, ki so destabilizirali gospodarstvo, vzpodbudili kreditno histerijo, ki je vodila v krizo in oslabila socialne partnerje. Zanj je bil vzoren kolektivni zasebni plačni sistem iz devetdesetih, individualni vodi v izkoriščanje.

Tokrat sem bil prvič v življenju srečen, da sociologom ne zaupajo vodenja velikih ekonomskih kolektivov in hkrati nesrečen, da si upa nacionalna televizija, ki jo napaja kapital profit ustvarjajočih posameznikov v eter spustiti takšno anarholevičarsko hujskaško skropucalo. Predstavnikov kapitala, ki bi povedali drugo plat zgodbe o sindikalnem dialogu seveda ni bilo.

V nekem trenutku so bili na vrhu prav tako davkoplačevalsko sponzoriranega RTVjevega internetnega portala trije sorodni članki:

»Na predvečer 1.maja opozorila o vse slabšem položaju delavcev«

,

»Uroš Macerl: Pri kapitalu ni milosti za življenje ljudi in otrok ter za okolje«

»Rastko Močnik: Praznik dela ob aktualen dokler se ne odpravi izkoriščanje.«

Kot sveti trije kralji anarholevičarske apokalipse. A RTVSLO je bila le overtura.

Svoje je pristavil še župan prestolnice Janković, ki je ljudi na Rožniku ob prvomajski proslavi nagovoril z napovedjo, da bo kapitalizma kmalu konec in s svojo priljubljeno komunistično parolo »delu čast in oblast«. Ne verjamem, da se ne zaveda njenega resničnega pomena: generacije uničenih družin, pokradenih tovarn in nepremičnin ter da štiri besede  danes niso nič manj strupene kot »Arbeit Macht Frei«. Nasprotno, mislim da se tega prav dobro zaveda. In da prazniku nalašč daje neokomunistični pečat, saj si konec koncev revolucionarno želi »konec kapitalizma«. Najbrž tistega prostotržnega, saj je drugače z slovenskim načinom pajdaškega kapitalizma povsem na ti. Ta mu je omogočil megalomanske gradbene projekte brez kritja, neplačevanje podizvajalcev in zadolževanje Mestne občine, katerega bodo na koncu pokrili davkoplačevalci.  Jankovića danes marsikdo vidi kot nepomembnega strica, ki včasih pove kakšno krepko, da se lahko nasmejimo.

Nihče se več ne spomni, da mu je ljudstvo leta 2011 po gromozanskem medijskem potisku dominantnih medijev zaupalo mandat za sestavo vlade, katerega je le s svojo neverjetno politično nesposobnostjo na srečo zapravil. Zato njegov govor ob prvem maju predstavlja marsikatera usta slovenskega proletariata. Ne le ljubljanski sinovi srbskih oficirjev, kot se tolažijo(mo) na desni, ampak 314.273 ljudi je tam zunaj, ki so pripravljeni piti iz njegove prvomajske čaše poceni floskul o delavskih pravicah, socialni državi, podjetništvu… Razumete? 314.273 ljudi si želi prvi maj vsak dan v letu in Jankovića za mandatarja. Kaj vam to pove?

Jasno je, da v Sloveniji razedni boj ni nek koncept iz zgodovinskih knjig. Razredni boj poteka ves čas, 365 dni v letu. Med ljudmi v gostilni, v javnih medijih, v koalicijski politiki. Prežeti smo z njim. Zavidamo bogatim, nesrečni smo ker smo revni. Zavidamo konkurečnim, nesrečni smo ker se ne moremo več povsem skriti v kalup nekonkurečnega protekcionizma. Želimo si še več enakosti, čeprav smo ironično najbolj egalitarna družba v Evropi, ki je že sama po sebi preveč egalitarna za lastno dobro. A to očitno ni dovolj. End game enakopravnosti je popolna enakost, kjer bosta srčni kirurg in čistilka dobila plači, ki bosta le marginalno različni, kot na enem posebnem karibskem otoku, ki tako ali tako predstavlja socialni ideal marsikaterega Slovenca.  Takšna ekonomska drža ljudstva je idealen pašnik za ultra-leve ideje, ki so v zadnjih desetih letih bruhnile v mainstream.

Seveda ni nič narobe z bojem za pravice delavcev, dokler ti potekajo v okviru treh vej oblasti in ne na ulici z jugoslovanskimi zastavami in Chejevimi majicami. Tudi s sindikati ni načeloma nič narobe, iz vidika partnerjev v socialnem dialogu in varuhov korektnega institucionalnega izvrševanja delovnopravne zakonodaje. Sindikati obstajajo tudi v Nemčiji. Le da ti veliko bolje – predvsem bolj v skladu z ekonomskimi zakonitostmi - sodelujejo z industrijo. Nemške avtomobilske gigante konec fiskalnega leta noben sindikat ne sili v izplačilo več-tisoč evrskih dodatkov za uspešnost. Izplačajo jih sami. Iz dobička, ki so ga ustvarili, tudi zaradi razumnega socialnega dialoga in zadovoljnih delavcev, ki so jim pomagali preživeti na globalnem trgu. Sindikati v Veliki Britaniji so bili pod levimi vladami v sedemdesetih zelo podobni slovenskim, in komaj ko so se začeli potapljati paradni industrijski igralci kot so bili Rolls Royce, Rover ter BAe in ko je vajeti prevzela železna lady so se stvari spremenile. Takrat so se začeli zavedati, da je edini način preživetja delavski razred, ki se razvija v skladu z ekonomsko resničnostjo. Ne pa delavski razred, ki zahteva stvari, katere so mogoče le z večjo splošno revščino in redistribucijo dohodkov.

Tragedija našega naroda je, da smo veliko bolj podobni sindikalni Veliki Britaniji iz sedemdesetih, kot vitki, moderni državi EU, ki se zna prilagoditi globalni ekonomiji - kot so recimo nekateri Višjegrajci. Zato se socialističnim demagogom nihče več ne smeje v obraz, ko rešitve za obstoj nekonkurenčnega gospodarstva iščejo v ukrepih, ki bi nas še bolj odrezali od globalnega sveta v katerem živimo in nas naredile še bolj nekonkurenčne. Pred dvajsetimi leti so se jim še. In so zaradi tega bili bolj previdni, bolj zmerni, bolj vključujoči. Danes so postali mainstream in se jim ni več treba bati javnega posmeha. Gorazda Kovačiča in Lidijo Jerkič (ter njenega duhovnega očeta Semoliča) je tako težko poslušati ravno zaradi tega, ker napadajo edino stvar, ki bi nas lahko potegnila iz dolgoročne stagnacije in slabega položaja delavcev – kapital. Družba, ki kapital vidi kot dvodimenzionalno zlo, je družba, ki spada ob bok Kubi, Severni Koreji in Venezueli.

Če bi bili sindikalisti pošteni bi povedali, da brez kapitala, ki ustvarja dobiček ne bi bilo davkoplačevalcev, brez davkoplačevalcev pa ne bi bilo  javnih služb niti socialnega dialoga. Če bi bili še bolj pošteni bi si upali priznati, da težava slovenskega trga dela niso požrešni kapitalisti, ampak enormni stroški dela, nefleksibilna delavnopravna zakonodaja in prav izsiljevalski sindikati, ki z gverilskimi metodami dušijo socialni dialog, tako v zasebnem  kot javnem sektorju -  s tem, da so z vlado Mira Cerarja sindikati javnega sektorja dobili carte blanche za postavljanje od ekonomskih resničnosti oddaljenih zahtev na račun davkoplačevalcev. Nikoli ne bodo izpostavljali tajkunov –  tudi njim ljubega župana prestolnice. Skupaj s Semoličem v zasebni in Štrukljem v javni sferi so bili pomenljivo tiho, ko so se dogajali menedžerski prevzemi in kreditni tornado v bančnem sistemu. Saj niso imeli kaj za povedati – ta proces ni imel nič skupnega s kapitalizmom (oz.neoliberalizmom, kot ga všečno imenujejo), ampak je bil produkt njim ljubega paradržavnega ropa, pod krinko nacionalnega interesa. Nikoli ne bodo priznali, da je tudi prekarno delo rezultat prav kombinacije toge zakonodaje, protekcionizma, visokih davkov in tajkunskih prevzemov, ki so izsušili že tako plitev trg dela.

Veliko bolj priročno je za vse tegobe delavskega razreda kriviti tiste, ki vsem nosijo kruh na mizo – kapitaliste. Tiste, ki so prisiljeni delovati po načelih globalnega prostega trga, hkrati pa se boriti z mlini na veter slovenske zakonodaje, ki jih omejuje na vsakem koraku. Zato vsem delavcem ob prazniku dela želim čim več prostotržnega kapitalizma, za katerega jim dopovedujejo, da je njihov sovražnik, v resnici pa je njihov rešitelj. Želim jim, da jih skuša rešiti čim manj levih mandatarjev, sindikalnih poverjenikov in socialnih podjetnikov. Živel prvi maj. In živel drugi maj! Ter živel bruto domači proizvod , ki nam v teh dveh socialistično ugrabljenih dneh spolzi skozi nacionalne prste.

Mimogrede v ZDA, od koder praznik izvira so prva dva dneva tega meseca pridno delali. Tam ne jamrajo in niti ne iščejo rešitev. Rešitev so že našli: rešitev je tako delo, kot kapital, ki delo omogoča.