GOSPOD 200 

Že v šoli je vedel, da je nekaj posebnega. Nekaj več od povprečja. Vedeli so tudi drugi. Ko je v osnovni šoli na športnem dnevu iz hladilne skrinje na skrivaj po dvojni ceni prodajal hladne pločevinke kokakole, medtem ko so žejni sošolci pritekli na cilj po 400-metrskem teku. Ko je v srednji šoli tržil čarobne kapsule, ki so zdravile vse od išiasa, inkontinence, impotence, prekomerne teže do kroničnega bronhitisa.

Po končanem faksu iz marketinga je končno začutil svoj klic usode in postal “finančni strokovnjak”. Tržil je vzajemne sklade. Bojda take, ki so bili preveliki-da bi-propadli, z vsaj 50% donosom na letni ravni v katere bi vložil tudi Warren Buffett, če bi lahko prišel zraven. On vam je zagotovil vstop v takšno finančno Meko za borih 500 evrov svetovalne provizije.Čeprav je bil posel na začetku počasen, je kmalu zbral dovolj vernikov v svoje čarobne finančne instrumente, da je na parkirišče pred star stanovanjski blok iz petdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je imel najeto garsoniero, pripeljal sijoč metalno črni BMW serije 3. Z vso turbo-dizelsko, skupno-vodno konjenico, ki jo premore zvezna dežela Bavarska in 19-palčnimi platišči; ob pogledu na notranjost pa se je videlo, da so za prestižne sedeže dale svojo kožo najmanj štiri živali.

Mišje sivega Hyundai Ponyja, katerega je podedoval od pokojnega dedka še v časih, ko mu posli niso cveteli, je še isti dan poslal v prešo in se zaobljubil, da nikoli več ne bo vozil avtomobilov, ki jih sestavljajo ljudje, ki za kosilo jedo pražene kužke z majonezo. Tisti, ki jim je uspelo kot njemu, si nikoli ne bi privoščili prevažanja v avtomobilih, ki niso povsem germanskega izvora, si je dejal pri sebi. Takšni kot on imajo najraje tiste z oznakami AMG ali M Sport, kjer se na motorni blok podpiše kak Ludwig ali Gerhard, tako, za pomiritev živcev, vedoč, da ojnic ni brusil Mohamad iz Istambula ali bog ne daj Zlatan iz Banja Luke.Trojka je bila materializacija njegovega uspeha. Hitra, bleščeča, prestižna. Kot njen lastnik. Sicer je znancem in strankam zamolčal, da v resnici ni povsem nova (ampak mu jo je iz Nemčije uvozil prijatelj) ter da ima že 200.000 prevoženih kilometrov ter jo preveva vonj po plemenitem znoju neznanega Germana. Prav tako je zamolčal, da je za polog zapravil večino prihrankov, zaradi obrokov, pa je bil že več mesecev na dieti, sestavljeni iz zimskih zalog doručka in Hoferjevega jogurta.

A ob vsem blišču tega ni bilo opaziti. Brezhibno spoliran BMW je brzel kot puščica, ko je drvel od sestanka do sestanka. Jezno je “blendal” počasnim neambicioznežem, ki so tovornjake prehitevali pri polžjih 140 kilometrih na uro in mu zapirali pot. “Ni čudno, da v Sloveniji nikomur nič ne uspe, če se ne znajo podvizati,” je bentil, medtem ko je sotrpinu med prehitevanjem prijazno pokazal iztegnjen sredinec, nato pa še stisnjeno pest, s katero je simuliral brutalni boksarski napad.

Zmeraj se mu je nekam mudilo. Čeprav je sam trdil, da pač zato, ker dela 24 ur na dan, je Sloveniko prevozil nekje nad 200 kilometrov na uro tudi takrat, ko se je ob petkih dobival s prijateljico iz Ukrajine, s katero sta v večerih utrjevala prijateljske vezi med dvema sorodnima slovanskima narodoma.

Nato so prišle debele krave. Borza je cvetela. Stranke so se gnetle in teple za njegove storitve, imperij je rasel in kaj kmalu je videl, da si kot uspešen finančnik dela sramoto, ko prometne predpise krši v najbolj plebejskem modelu z Bavarske. Ker je bilo leto uspešno, ni varčeval – v njegovi branži je imidž vendarle predispozicija uspeha. Zato je – tokrat naravnost iz salona – odpeljal biserno belo lepotico serije 7. Bleščečo, kot je bila bleščeča njegova prihodnost. S šestlitrskim bencinskim dvanajstvaljnikom. “Dizli spadajo samo v kombajne in lokomotive,” se je pridušil.Še bolj kot prej, je bil zdaj kralj ceste. Serijo sedem si je izbral zaradi grozečega nosu, ki je bil, v vzvratnem ogledalu počasnejših in manj zaposlenih od njega, videti kot morski pes, ki se približuje neplavalcu na razdalji 100 metrov od obale. Upal je, da se mu bodo ostali vozniki začeli umikati že kak kilometer preden se jim bo prilepil na zadek.Kljub temu so ga soudeleženci v prometu še vedno neprestano jezili. Ni razumel, zakaj so nekateri po magistralkah v 21. stoletju še zmeraj vozili manj od 100 kilometrov na uro, niti zakaj so se drugi zgražali, kadar je parkiral čez dve parkirni mesti, rezervirani za invalide. “Kdo pa je še videl invalida za volanom,” si je dejal. Neumnost. Jezilo ga je, ker nekateri na semaforju niso takoj speljali in je bil zato prisiljen uporabiti hupo ter izmenično pritiskati plin in zavoro, zraven pa uporabljati grde izraze, sposojene iz štokavskih južno-slovanskih dialektov, ki govorijo o starših ženskega spola in spolnih organih.

Njegova bela lepotica mu je velikokrat nagajala. Vsake toliko časa je odpovedal kak bolj ali manj pomemben senzor. Prijateljem in poslovnim partnerjem tega seveda ni priznal. Včasih se je avtomobil zaradi kakšne trivialne elektronske napake prestavil v varnostni način, tako da se je bil domov prisiljen pripeljati s hitrostjo 40 kilometrov na uro. Sosedom je tedaj povedal, da se vozi počasi, ker želi občudovati lepote soseske, v kateri živi. Na servis ga je vozil v večernih urah, z lasuljo na glavi in umetnimi brki, da ga slučajno kdo ne bi prepoznal. Ko so ga povprašali po avtomobilu, je zatrdil, da mu zaupa kot svojim naložbam – stoprocentno.Pa je prišla kriza. In kaj kmalu se je zavedal ironije svojih besed. Vzajemni skladi, ki jih je tržil, so strmoglavili, jezni investitorji so trkali na vrata, zahtevali povrnitev škode in vsaj kemično kastracijo, če že ne obrednega kamenjanja kot v Bibliji. Zaradi poneverbe listin, potvarjanja knjigovodskih izkazov in goljufije se je znašel na sodišču, kamor so ga odpeljali s čisto plebejskim Citroenovim kombijem. Kmalu so odpeljali tudi belo lepotico, kateri se je na poti na komisijsko prodajo pokvarila vžigalna tuljava. On je prisegel, da je to prvič. “Očitno ne znate z avtomobili,” je povedal na sodišču ter napovedal tožbo za poškodovanje osebne lastnine. Ko so bili čez nekaj let končani vsi sodni postopki, je ostal brez vsega.Ampak on je bil nekaj posebnega. To je vedel že v šoli. Drugačen od ostalih ljudi. Hiter in ambiciozen. Končal je pravzaprav tam, kjer je začel. Iz Indonezije je uvozil sirup, ki naj bi vseboval sledi zmletega tigrovega penisa in ga začel tržiti kot starodavni naravni nadomestek viagri. Bil je brez avta in denarja, a je vedel, da bo potreboval njegove posebnosti in izjemnosti vredno prevozno sredstvo, ki ga bo zanesljivo in predvsem hitro vozilo od enega doma za ostarele do drugega.

Od upokojenca iz Nemčije si je tako, s kompenzacijo za 10 stekleničk svojega erektilnega sirupa, kupil še tretjo bavarsko lepotico v svojem življenju. Četrt stoletja staro limuzino serije 5. Brezčasno črno klasiko z vrstnim šestvaljnim bencincem, predelanim na plin. Bleščeče jo je spoliral in s čopičem prebarval rjaste madeže. Zdaj je spet na cesti in drvi tam nekje 180 kilometrov na uro, kolikor opešani bavarski konji še lahko poženjo ostarelo germansko gospo po avtocesti.

A zopet so se vsi zarotili proti njemu in mu delajo gnečo na cestah. “Blendanje” odpade, ker so v petici dolge luči v okvari že od leta 2001. Tako mu ne preostane nič drugega, kot da hupa neambicioznim počasnetom, ki ga ovirajo na poti v Dom starejših občanov Krško, kjer ga že čakajo obupani, a akcije željni starčki. Ste ga kdaj srečali na poti v službo?