ALMA MATER

Ko sem bil star okrog štiri leta, me je zanimalo praktično vse na svetu. Zakaj se ne da po cesti do Amerike? Zakaj so nekateri ljudje drugačne barve kot drugi? Zakaj je vesolje črno? Če prideš do konca vesolja, kaj se zgodi, ko narediš  še korak naprej? Prvič sem bil intelektualno izdan, ko sem starejše svojce povprašal, zakaj grmi, pa so mi odgovorili, da se »bogec krega, ker nisem bil priden«.  Vedel sem, da nakladajo. Takrat se mi še sanjalo ni, da tudi sami ne vedo. Da ne premorejo moje splošne radovednosti. Da me ne jemljejo resno.  Kot da nisem vreden odgovora.

Potem sem šel v šolo. Za razliko od večine otrok sem se je veselil. Vrtec mi je bil – podobno kot moji vrstniki – bedast in nezanimiv. Prvih par razredov sem preživel v dobi umirajočega socializma, ko so tovarišice še navdušeno razlagale o junaštvih samodržca Tita. Še zdaj se spomnim, kako smo še v skoraj-že-osamosvojeni Sloveniji stali, ko je po šolskem zvočniku na Titov rojstni dan začela doneti depresivna koračnica, tovarišica pa nam je ponosno povedala, da je to bila najljubša pesem našega maršala. V takšnem severnokorejskem vzdušju, kjer so bili pedagogi povečini zvesti aparatščiki in dolgoletni člani partije, se je seveda bilo težko kaj naučiti. Ne samo zaradi partijskega enoumja, ki so nam ga po tiho filali po majhnih obrokih pri slovenščini, ko smo v berilih brali o partizanih in »Jožetu iz Kumrovca«, ki se je v mladosti sankal po slovenskih strminah, in po velikih pri spoznavanju narave in družbe, kjer nam je tovarišica razrednega pouka leta 1988 povedala, da se zdaj v naši domovini dogaja nekaj čudnega, ampak bo bratstvo in edinstvo jugoslovanskih narodov zagotovo preživelo. 

V višjih razredih osnovne šole sem potem trpel skozi pouk nezainteresiranih gospa srednjih let s  pedagoško izobrazbo, kakršno lahko sproducira le v znanost nezainteresiran tiranski režim, in mladih smrklelj, ki so se za študij pedagogike očitno odločile zato, ker jim je bila medicina –  in drugi resni študiji – pretežka. Spomnim se, kako sem nekoč tovarišico za kemijo – pardon, takrat so postale že gospe učiteljice – pobaral,  kaj sploh je elektron, če se že o njih pogovarjamo, ne da bi jih sploh definirali. Nekako se mi je zdelo, da moja intuicija o elektronu kot črni krogli za bilijard z minusom čez horizont ni pravilna. »Nehaj motit pouk!« mi je zabičala. In sem ga nehal. Nepotešen. Hlepeč po znanju, ki mi ga nihče ni znal podat.

Sledila je gimnazija, ki pa se je izkazala za skrajnost v drugo smer. Ta sui generis svetovnega šolstva, kateri bi rad v glave študentov, ki so po večini že izoblikovali svoj glavni interes, površno vbil vso znanost tega sveta, od matematike, biologije, kemije, fizike, slovenščine, angleščine, nemščine, francoščine, sociologije, psihologije, sociologije do  umetnosti in najbrž sem še pozabil kak predmet, ki mora očitno biti vsiljen bodočemu slovenskemu intelektualcu. Seveda je prav po slovensko, da bodočega kemika ožemajo s Kettejem in Murnom, prav tako kot je absolutno nujno potrebno, da bodoči pravnik  zna (seveda na pamet) zdeklamirat fotosintezo na molekularni ravni. Seveda je preveč znanja nevarna stvar, v smislu, da se človeku priskuti vsaj v tistih delih, kjer ne čuti nobenega interesa, kaj šele življenskega klica. Ljudje smo pač takšni, da nas strokovno zanimajo le določene stvari, iz katerih si kasneje želimo ustvariti kariero.Leonardo DaVinci je bil samo eden, gimnazijski program pa bazira na presumpciji, da so takšni vsi.  

V mojem primeru so bili nekateri profesorji na tej zgrešeni instituciji vsaj strokovnjaki svojega področja,  a skoraj vsi po vrsti kriminalno netalentirani kot pedagogi.  Enostavno niso znali podajati stvari na taki ravni, da bi bila ljudem razumljiva. Tukaj se mi v misel prikrade profesorica matematike, ki je bila sicer izreden naravni talent v tem jeziku vesolja, a nam ga je hotela podati na tak način, kot da je na simpoziju sredi matematične olimpijade. Seveda rezultat ni mogel biti nič drugega kot praskanje po čelu s strani zaprepadene mladeži, ki je ni razumela nič bolj kot orangutan, kateremu bi hoteli preprosto razložiti vse štiri nemške sklanjatve.  Spet drugi so bili taki, ki so snov zdolgočaseno deklamirali iz knjig kot duhovniki zlobnega krščanskega kulta sredi evarhistične molitve. Nekateri, ker se jim ni dalo, drugi zato, ker dejansko niso imeli znanja, ki bi segalo izven učbenika. Škandalozno je, da je profesorica angleščine (ki velja za linguo franco sodobnega sveta) ta jezik govorila s takšnim naglasom kot naša polsposobna premierka. Spet tretji so bili prikriti sadisti, ki so uživali v znašanju nad inteligentno manj sposobnimi dijaki, jih zmeraj klicali pred tablo in si pomanjkanje libida podobno kot bralci Slovenskih Novic lajšali z zadovoljstvom ob ponižanju in trpljenju sočloveka. Spomnim se učiteljice slovenščine, ki so se je vsi bali ravno zaradi njenega zelo očitnega sadizma in uživancije ob mučenju tistih, ki si jih je postavila na piko. Njena priljubljena fraza »kar nezadostno Vam bom zapisala« še danes odmeva po ušesih dijakov s podobno grozo kot »Komm Frau« iz ust sovjetskega »osvoboditelja«, namenjena brhkim dekletom sredi kapituliranega povojnega Berlina.

Tako je bila tudi gimnazija mimostrel na moji trnovi poti do znanja.

Sledila je Univerza. Končno! Sem si rekel. Tukaj se bom naučil nekaj, kar me morda dejansko zanima. Učili pa me bodo tisti, ki veljajo za smetano slovenskega intelektualnega življenja. Že pri Uvodu v Pravoznanstvo sem bil prepričan, da vem že vse o pravu. V drugem letniku mi je postalo jasno, da ne vem nič, sredi tretjega pa sem začel sumit, da tudi po diplomi ne bom nič pametnejši. Imel sem prav. Krivico bi naredil nekaterim, če bi rekel, da so vsi profesorji na pravni fakulteti zdogločaseni kvazi-intelektualci. Krivico bi tako naredil vsaj odličnemu profesorju rimskega prava, Krajncu, in njegovemu asitentu, Kambiču. Pa morda entuziastičnemu profesorju stvarnega prava, Vrenčurju, profesorju gospodarskega statusnega prava, Šimetu Ivanjku, ali pa profesorju obligacijskega prava, Kocbeku (njegov politično-strokovni flirt z tedanjim vodjo organizirane hudodelske združbe z imenom LDS, Tonetom Ropom, mu odpustim).

 Za ostale pa drži vse, kar sem opazil že v gimnaziji. Pomanjkanje talenta za podajanje snovi, pomanjkanje interesa, intelektualni napuh in neznosna akademska vzvišenost, ki se je proporcionalno premosorazmerno stopnjevala z nesposobnostjo predavatelja. V štirih letih je bilo teh več kot pa svetlih izjem. Kup nesposobnih ignoramusov, ki so, sodeč po poklicni nekompetenci, svoj status doktorja vzdrževali le z objavljanjem strokovnih člankov, ukradenih iz seminarskih nalog svojih študentov – da, tudi to se je dogajalo. Ko sem videl, kakšni ljudje so dobili priložnost pedagoško in andragoško predavati ljudem, ki bodo nekoč steber vseh treh vej oblasti, sem izgubil vero v izobraževalni sistem Republike Slovenije. Na koncu faksa sem globoko zavzdihnil in spoznal, da ne vem nič, razen nekaj smešnih anekdot, latinskih pravnih izrazov in ogrodja tistega, kar sem se naučil pri uvodu v pravoznanstvo in kar smo potem dolgočasno, birokratsko, piflarsko, neizvirno in po slovensko moreče prežvekovali štiri leta.  Skozi vrata univerze sem vstopil lačen znanja, ven pa sem prišel zamorjen in trdno prepričan, da se s pravom nikoli nočem poklicno ukvarjat. Dejstvo, da je v Sloveniji pravna država disfunkcionalna, je samo še utrdilo to prepričanje.

Na koncu mojega neumornega iskanja in hlepenja po znanju, sem ugotovil, da mi ga rodna gruda ne bo ponudila. Tisto, kar sem iskal, sem našel komaj na internetu. Namreč odgovor na (skoraj vsa) vprašanja. Zastavilo pa se mi je par razmišljanj o smeri slovenske pedagogike in njenih splošnih implikacijah na družbo kot tako.

Recimo ta, ali je brezplačno javno šolstvo res tista prava pot, ki bo slovenski mladini razvestljevala potovanje v prihodnost kumulativnega človeškega znanja. Zveza komunistov Slovenije, pardon Socialni Demokrati pod vodstvom Igorja Lukšiča, so prepričani, da je odgovor pritrdilen. In kot primer navajajo ZDA, kjer  morajo starši že od rojstva otroka varčevati za njegovo višje izobraževanje (t. i. college fund) in kjer – tako bi nas radi nekateri populistično prepričali – lahko študirajo le »bogati«. Da so v ZDA študentje deležni veliko več štipendijskih priložnosti s strani raziskovalnih institucij kot pri nas, je jasno seveda vsem, čeprav se populisti o tem ne pogovarjajo. Zastonj šolstvo se seveda zelo fino sliši. Vse, kar je zastonj, je pač privzeto pozitivno, kot pravi tisti pregovor o konjskih zobeh. Morda, a se taka logika hitro podere, če je pedagogika, ki jo ponuja tak socialistični sistem, tako zanič, kot je bila na moji poti. Morda so  bile moje izkušnje izjema, kar ne izključujem, a takole iz pogovorov, anekdotalno se mi zdi, da v Sloveniji že kar de facto dojemamo šolstvo kot zalego nesposobnih pozerjev, ki so v akademiji našli zatočišče, v katerem lahko skrivajo svojo strokovno nepodkovanost, pedagoški antitalent ali najraje kar oboje. Je to naključje? Pravzaprav sta tudi nedelovanje državnega aparata in za pravno državo tako pomembnega sodstva dobri indikaciji o stanju splošne sposobnosti šolskega sistema, da ljudi pripravi na resnični svet. Ali bi bilo kaj drugače, če šolstvo, vsaj univerzitetno, ne bi bilo več javno? Morda bi lahko s šolninami fakultete začele najemati eminentne svetovne profesorje, ki bi univerzo dvignile na raven ugledne akademske in raziskovalne ustanove. Pri gratis zadevah so kompromisi neizbežni, izobraževanje pa je ravno tisti del človeškega udejstvovanja, ki bi moralo biti absolutno brezkompromisno.

Naslednja misel bo marsikomu najbrž preveč radikalna, glede na to, da radi malikujemo status quo, a jo bom kljub temu izrekel. Ali v Sloveniji prav zares potrebujemo družboslovne študije, ki so s svojo znanstveno neeksaktnostjo in sociološkim izvorom izvrstno pribežališče za bleferske profesorje? Kakšno naključje, da ravno družboslovni študiji bruhajo večino brezposelne inteligence. Danes v dobi informacij, ko je praktično vse na dosegu roke in se žejni informacij lahko vsak trenutek potešimo z neskončno banko podatkov s svetovnega spleta, se zdijo taki študiji – vsaj v žepni, nepomembni državi, kot je Slovenija – odvečni. Tehnični poklici so iz tega razmišljanja seveda izvzeti, čeprav marsikdaj slišim tarnanje tudi s strani študentov tehnične inženirike, češ da jih profesorji enostavno ne znajo naučiti vrlin, ki jim bodo koristile v resničnem življenju. Pri družboslovnih poklicih je potencial nestrokovnosti in možnosti skrivanja bleferjev s SFRJ-jevskimi diplomami, ki strašijo po družboslovnih fakultetah, neskončno večji. Zopet izhajam iz lastnih izkušenj, ko na univerzi pridobljeno znanje (ki ga je bilo sicer bore malo) ni povsem nič pomagalo pri opravljanju poklica, čeprav je ta bil nekaj časa povsem v istih vodah kot študij. Brez samoiniciativnosti, kreativnosti in (predvsem!) interneta bi bila štiri leta dolgočasnih dolgovezenj na fakulteti ravno tako učinkovita kot »šnelkus« tantrične joge. Čemu potem družboslovni študiji, če pa se lahko vsak angažiran posameznik večine stvari nauči samoiniciativno in s pomočjo prakse. Razen očitnih birokratskih razlogov, ki pa nikakor niso zadostno opravičilo – odgovora nimam na dlani.

Nazadnje sem razmišljal še, ali ni morda splošna nerazgledanost naše majcene etnične skupine ravno posledica jugoslovanskega modela podpovprečnega javnega šolstva. V enem izmed prejšnjih sestavkov sem z grozo ugotavljal, kako se ljudje pred mojimi očmi znova puščajo na suho nategniti botrom slovenske tranzicije in njihove socialistične pamflete nagradijo z večino na političnih barometrih. A to je le eden aspekt  naivnosti. Poleg tega ljudje marljivo kličejo vedeževalke in čistike telesnih čaker, kupujejo kristale, ki se ujemajo z njihovim horoskopom, jemljejo homeopatska zdravila, se zdravijo z bioresonanco in resno jemljejo dinozavrske psihologe, kot sta pokojni Janez Rugelj in njegov duhovni naslednik Roman Vodeb, ne meneč se za obupno zastarelost njunih smešnih Freudovskih idej. Poslanci razpravljajo o trojki, čeprav ne vedo kaj ta entiteta sploh pomeni – rešujejo se s populizmi, da je trojka nekaj česar si ne želimo – nekaj takega kot potres torej, čeprav brez prave definicije. Bivši poslanec LDS, direktor urada za verske skupnosti in dostojanstvenik slovenske politične scene, med drugim tudi profesor slovenščine Aleš Gulič lahko brez težav na facebook zid ameriškega veleposlanika objavi polomljeno angleški stavek: "As long is the talk the longer is emptyness of talking" (napake in nesmisli verbatim vključeni), pa se mu zaradi tega nihče na glas ne reži, kljub temu, da nas je vse javno osramotil in ožigosal kot funkcionalno nepismene.Veliko jih verjame, da Američani (ki so v Kučanovi Sloveniji tipični dežurni krivci za vse, kar se slabega zgodi pod Alpami) zastrupljajo ozračje s t. i. chemtraili. Korelacija med kvaliteto šolskega sistema in splošnim duhom znanja prebivalstva nedvomno obstaja. V ZDA, kjer imajo katastrofalno osnovnošolsko in srednješolsko raven, skoraj polovica prebivalcev ne verjame v evolucijo, medtem ko njihov intelektualni know-how skozi Silicijevo dolino vseeno žene svet naprej, in glej ga zlomka, njihove prestižne »ivy league« univerze so smetana mednarodnega akademskega udejstvovanja.

Morda pa bi vendarle bilo vse drugače, če bi v izobraževalnih ustanovah in že prej v družinskem okolju iz nas znali izbezati tisto, kar dela človeštvo tako izjemno – namreč, intrinzično željo po razumevanu vzorcev naše resničnosti. Kako? Na univerzitetni ravni najbrž ne bo nič drugače, dokler ne umre še zadnji profesorski aparatščik, ob postopni smiselni privatizaciji šolstva, kjer bodo univerze (namesto da bi se napajale na državnih jaslih) odvisne od mednarodnega ugleda svojega programa. Na srednješolski in osnovnošolski ravni se bodo potem stvari popravile same od sebe, ko bodo tudi pedagoške fakultete začele proizvajat prave učitelje, ki bodo vedeli, kako opravljati ta plemenit poklic.

A osnova socializacije je še zmeraj družina. Ko vas bo otrok naslednjič vprašal, zakaj se bliska in grmi, se ga ne poskušajte podcenjevalno znebiti z ponarejenimi bibličnimi zgodbicami, ampak mu raje po otroško preprosto razložite osnove elektromagnetizma na tak način, da bo hotel vedeti vsak dan več! Ne podcenjujte naslednjih rodov in ne zatirajte naravne otroške zvedavosti. Le-ta je tista, ki daje človeštu zagon, tista, ki je v preteklosti že in bo v prihodosti še večkrat rešila svet.