SLOVENSKA REGRESIVNA LEVICA KOT SOVRAŽNICA CIVILIZACIJE

Regresivna levica doma in po svetu

Maajid Nawaz angleški politik, aktivist in bivši (danes reformirani) član radikalne islamske skupine Hizb ut-Tahrir je skoval termin »regresivna levica« s katerim je označil predstavnike globalne progresivne levo-liberalne politične struje, ki želijo v svojem nevrotičnem hlastanju po enakosti (ne le enakopravnosti) določenim etničnim skupinam odpustiti nižje civilizacijske standarde in sisteme vrednot, le zato ker jih je strah, da jih ne bi kdo proglasil za rasiste. Zahodna civilizacija se vede tako v primeru muslimanske skupnosti, ki jim odpušča marsikaj, kar bi bilo sicer moralno, etično, zakonsko in ustavno prepovedano, le zato, ker bi jim rada povsem ustregla v svoji manični želji po sprejemanju multikulturne utopije.

Za tipičen primer takšnega kulturnega relativizma navaja primer londonskega okrožja Brent, ki je leta 1993 bilo tik pred sprejemom zakona, ki bi afriškim priseljencem dovoljeval obrezovanje spolnih organov mladih deklic, ker je to gnusno dejanje del njihove tradicije. Predlog za takšno sramotno zakonodajo je prišel s strani liberalcev, češ da le zagotavljajo spoštovanje običajev prišlekov.

Pri nas smo podobnega greha že desetletja krivi pri slovenskih Romih. Po eni strani liberalno priznamo, da so slovenski državljani z vsemi pravicami, ki spadajo zraven, po drugi strani  pogledamo stran, ko se vedejo povsem drugače, kot povprečnemu Slovencu nalaga zakonodaja in kultura dežele. Ne le na osebni ampak tudi na institucionalni ravni. 

Že leta se ve, da Centri za socialno delo v svoji praksi radi spregledajo, da romski starši poročajo Romkinje mlajše od 15 let, ker je »to pač del njihove kulture«, čeprav je spolno občevanje z mlajšimi od 15 let po slovenski zakonodaji prepovedano. Seveda institucije tega uradno nikoli ne bodo priznale in se raje sprenevedajo, da primerov otroških nevest sploh ne zaznavajo, ker naj bi se te poročale komaj med 15. in 18. letom, čeprav Dolenjci dobro vedo, da je realnost krepko drugačna. Kot kažejo uradne evidence velik delež Rominj opusti šolanje že po osnovni šoli, ali še preden jo dokonča, posledično pa mnoge zgodaj zasnujejo družino, a pristojne institucije raje obrnejo hrbet. 

Na tak način, škodimo ne le lastni družbi in razvoju pravne države, ampak tudi samim Romom, ko jim v prid njihove drugačnosti dopuščamo, da živijo v  razmerah bistveno nižjih civilizacijskih standardov ko mi. Medvedjo uslugo naredimo tistim znotraj Romske skupnosti, ki nimajo prave besede. Mladoletne deklice, ki si želijo študirati, mlade reformiste, ki bi morda radi naredili spremembo v družbi, tiste Rome, katerim je dovolj nepredvidljivega nomadskega življenja in si želijo zaživeti kot državljani Evropske Unije ne le v besedi ampak tudi v dejanju.

Isto tendenco smo pokazali pri aktualni razpravi o islamu. Burka je kar naenkrat postala simbol svobode in kulturne identifikacije, namesto  simbol zatiranja žensk in gašenja moškega spolnega nagona, ki je znotraj muslimanske vere tako groteskno iznakažen. Nikomur ni več mar kaj si misli ženska skrita pod burko. Bolj nam je pomembno kaj si misli njena kultura, ki jo je v burko na tak ali drugačen prisilila (če ne s fizično prisilo, pa vsaj s pranjem možganov skozi vzgojo).

Ob začetku begunske krize so poročila iz terena skoraj vsak dan vztrajno ponavljala, da gre pri masi pretežno mladih mož za miroljubne ljudi, ki bežijo pred vojno vihro, čeprav (kot se je pokazalo kasneje) nismo niti približno vedeli kdo ti ljudje so, kakšne so njihove vrednote in kaj jih žene naprej. Skoraj sramovali smo se ropov trgovin in požigov šotorov, pa nečloveškega metanja majhnih otrok pod noge policistov. Nihče ni hotel poročati o stvareh, ki bi prihajajočo množico na kakršenkoli način očrnile. 

Ravno te dni smo odvržene prašičje glave pred nastajajočo mošejo sredi Ljubljane začeli namesto kot sanitarni prekršek preiskovati tako resno kot kakšne verske milice v Savdski Arabiji in tistim, ki so si drznili tako razžaliti islam žugati s 6 letnimi zapornimi kaznimi.  Seveda ob popolni podpihovali podpori slovenske islamske skupnosti, ki je s svojimi izjavami pokazala, da muslimani fundamentalno ne razumejo konceptov svobode tiska, govora in izražanja idej na splošno.  

Pohujšanje v Kölnu in nesramen, a predvidljiv odziv slovenske regresivne levice

Najbolj nesramen obraz regresivne levice pa se je pokazal pri nedavnem – povsem predvidljivem – spolnem napadu na mlada dekleta v Kölnu. Zdaj je že jasno da je bila zadeva sistemska, dobro organizirana in rutinsko izvedena. Spolnih prestopnikov, ki so na silo rinili prste v nemške vagine je bilo preveč in delovali so preveč usklajeno, da bi stvar bila spontana. 

Podobni napadi so na območjih iz katerega izhaja večina migrantov modus operandi tamkajšnjih družb. Bližnji vzhod je kot časovni stroj, ki kaže divjo misoginistično preteklost človeške vrste. V tem delu sveta jo je pač še toliko težje izkoreniniti, ker jo šeriatsko pravo institucionalizira. Pravzaprav je medspolni odnos teh ljudstev svojevrstna reklama za moralno-civilizacijsko superiornost instituta ločitve cerkve (in drugih verskih organizacij) od države.

Območje je sicer res mavrica povsem različnih etničnih in kulturnih skupin, ki pa imajo skoraj uniformno enak, šeriatsko navdihnjen, odnos do žensk. Ker ženska v islamu de facto in de iure ni človeško bitje, se jo relativizira na status lastnine njenega očeta in moža. Zato tudi žrtev posilstva po šeriatskem pravu nemalokrat pristane za zapahi, zraven pa dobi še z bičem po riti, ker se je nekako znašla sama brez svojega skrbnika, kar je po svetem koranu greh in po šeriatskem

pravu kaznivo dejanje. 

Poleg tega je posilstvo za  žensko samo skoraj nemogoče dokazati, ker šeriatska pravila nalagajo, da morajo vsako dejanje potrditi štiri odrasle (moške) priče muslimanske veroizpovedi. Človekoljubne organizacije tako ocenjujejo, da skoraj 90-odstodkov posilstev v bližnjevzhodnih deželah ostane neprijavljenih. Civiliziran svet za njih izve komaj, ko se kaj takšnega zgodi kakšni zahodni turistki, ki nič hudega sluteč posilstvo prijavi lokalni policiji. Takšen primer se je zgodil v Dubaju, kjer je mlado Britanko na medenih tednih posilil hotelski uslužbenec. Namesto, da bi začeli preiskovati kaznivo dejanje, so mladoporočenca zaprli zaradi uživanja alkohola in nelegalnih spolnih odnosov, za kar jima grozi do 6 let zapora.

Köln se je tako moral zgoditi. Prav tako kot 13. November. Oba dogodka sta bila neizbežna potem ko je EU nespametno kapitulirala z začasno odpravo nadzora nad migracijami po dublinski pogodbi in še prej Grčiji odpustila, da je povsem izničila pomen Schengena.

Česar pa vsekakor nismo rabili pa je moralno relativiziranje slovenske regresivne levice. Seveda govorim o razvpitem Igorju Pribacu, akademiku, ki je smešno pristranski in antizahodnjaško nastrojen, pa se kljub temu – ali pa ravno zaradi tega – napaja iz javne akademske instutucije. Po navadi se le nasmejim njegovim izjavam v stilu slavnega anarholevičarskega trobila Noama Chomskega, kjer so za vsa gorja na svetu krive ZDA. Tokrat pa je res prestopil vse meje. »Si mlad moški in imaš naekrat na dosegu roke to kar si videl na TV in v sanjah. Kaj storiš v zavetju teme in gruče?« se mu je zapisalo na Twitterju. Le nekaj dni kasneje ga je kril Marko Radmilovič, ki je na straneh davkoplačevalsko-napajajočega se medija objavil zapis, kjer je Kölnski napad primerjal s otipavanjem natakaric v lokalnih beznicah in nasiljem v družini. Čeprav so nekateri stvar razumeli kot (nesmešno) satiro, je avtor povsem jasno dal vedeti, da s svojo ponesrečeno miselno telovadbo misli prekleto resno. 

Takšno relativiziranje migrantskih napadov ni le žaljivo in zavržno ampak nevarno dejanje. Ne le da skuša v meje normalnega obnašanja na silo vpreči sistemske ekscese določenih tujerodnih aspektov družbe, ampak jih na nek način opravičuje kot posledico normalne moške sle, ki jo mi nemoralni zahodnjaki lahko obsojamo le pri tujcih, ne pa pri lastnih ljudeh.

Dejstvo je, da do takih napadov NI prišlo za novo leto 2014, 2013 ... niti 1993. Posamezni pijanec, ki se najde v milijonskem mestu in nadleguje najbližjo natakarico preden ga odpeljejo na treznjenje se pač ne more enačiti, niti primerjati s sistemskim nasilnim pogromom nad nemškimi ženskami, ki se je zgodil na novo leto. Takšnega nesramnega, misoginističnega relativiziranja je sposoben le slovenski anarholevičar.  

Slovenska regresivna levica in njeno zlo 

Medtem ko sem prepričan, da je evropska in ameriška regresivna levica res del neke politično korektne histerije in v dobri veri živi v zablodi, da s ščitenjem barbarskih ekscesov prišlekov skrbi za enakopravnost vseh ljudi, pa se bojim da ima slovenska regresivna levica veliko bolj zle namene.

Slovenska regresivna levica namreč ni zrasla na plečih socialno zapostavljenih ljudi, ampak je otrok nasilne komunistične revolucije, katere elementi našo družbo subverzivno obvladujejo vse do današnjih dni. Ima natančno določen cilj in za njega uporablja natančno izbrana sredstva. Slovenska regresivna levica se – kot vsak otrok komunističnih revolucij -  hrani na nesreči zapostavljenih, revnih in obupanih. Nesposobni brezposelni družboslovci, ki sovražijo kapitalizem in ameriški način življenja so njeni prijatelji. Prav tako delavci, ki si v državi izropani industrijskega potenciala – takšni kot je naša – ne morejo zagotoviti dostojnega življenja. Njeni prijatelji so tudi ljudje na margini – izbrisani, homoseksualci, Romi in seveda… migranti.

Migranti in slovenska regresivna levica so idealna simbiotično-parazitska celota dveh skupin ljudi. Prvih, ki si želijo sociale in drugih, katerim je boj za socialo dober izgovor za anarholevičarski politični aktivizem, katerega končni cilji so znani: povečanje javne porabe, višanje davkov in stroškov dela, zapiranje  pred mednarodnimi trgi, protekcionistični ukrepi za zaščito lokalnih industrijskih in živilsko-predelovalnih hudodelskih združb...  Migranti so pri tem le kanonfuter njihovih resničnih ambicij. Kot vse druge skupine na margini.

Zaradi tega je slovenska regresivna levica še toliko bolj zlobna kot zahodna. Predstavlja fundamentalno civilizacijsko grožnjo ne le nam, ampak tudi morebitnim liberalnim elementom znotraj marginaliziranih skupin katerim naj bi dušebrižno stopili v bran. Begunce uporablja kot orodje. Ščiti jih le navidezno. Relativizira posilstvo. Upravičuje podjarmljanje žensk z naglavnimi nošami. Ne priznava fundamentalne nevarnosti islamske doktrine. S tem v resnici ščiti le najradikalnejše dele begunskih skupnosti. Ker se boji, da bi tudi te skupine ljudi vsebovale resnično progresivne ljudi, kateri so smrtni sovražnik vsakega imaginarnega razrednega boja, ki ga uprizarja skrajna levica. 

Zaradi tega pričakujte še več prispevkov slovenskih fahidiot-akademikov in novinarskih političnih aktivistov v stilu: »Kaj potem, če so jo kamenjali sredi Frankfurta, ker je prevarala moža, a se ne spomnite, da so v Evropi pred stoletji tudi kurili čarovnice?!«

Ljudje brez intelektualne integritete, splošnega smisla za moralo in sočutja do človeka si pač lahko drznejo napisati karkoli. Cilj opravičuje sredstvo. A nikar se ne slepimo. Cilj je zmeraj bil in zmeraj bo razredni boj. Pribac, Radmilovič, Štefančič, Valenčič, Vidmar in preostala četica »uporabnih idiotov« so prav tako kot migranti le orodje revolucije. Le da so za razliko od migrantov za svojo kvazi-intelektualno gnojnico dobro plačani.