BRUSELJ 2016, LJUBLJANA 2030?

Eden prvih spominov, ki jih imam na TV poročila  so slike pobitih civilistov na letališču v Rimu in na Dunaju, ki ga je pod libijskim sponzorstvom leta 1985 izvedla teroristična organizacija Abuja Nidala. Tedaj sem se prvič kot otrok vprašal zakaj. Kasneje sem kot odrasel razumel, da je islam potentna plemensko-vojaška ideologija, ki na ljudi, ki so ji bili izpostavljeni od rojstva vpliva tako, da zblaznijo in svet doživljajo v neki alternativni resničnosti, podobno kot shizofreniki. Ko sem vedel zakaj, sem se začel spraševati kako so lahko varnostne službe na zahodu tako nesposobne, da takšnih visoko-poteznih napadov ne nevtralizirajo. Odgovor mi je dal Bruselj. Oziroma bolj natančno, njegovo okrožje Molenbeek.  

SPREHOD SKOZI MOLENBEEK

Na začetku Decembra 2015 sem bil na obisku pri evropski poslanki Romani Tomc v Bruslju, ravno v času po pariških terorističnih napadih, ko je bilo mesto sredi rdečega alarma. Ameriške in nemške varnostne službe so tedaj opozarjale, da je teroristični napad v evropski prestolnici le še vprašanje časa. Sam sem bil najprej zaskrbljen in pot celo hotel odpovedati, potem pa sem vseeno šel in se sprehajal po Bruslju brez skrbi, med komandosi in ostrostrelci na strehah. Vedel sem kakšen je modus operandi islamskih teroristov. Napadejo tedaj, ko družbo preplavi lažen občutek varnosti. Ko gredo otroci v šolo, starši v službo in iz pekarn zadiši po sveže pečenih dobrotah. Takrat je čas za bombe z žeblji in avtomobilskimi ležaji, ki bodo čimbolj učinkovito rešetali telesa nedolžnih žrtev. 

Ko sem se sprehajal po okrožju Molenbeek je bil neprijeten občutek neprestano prisoten. Najbrž tega dela mesta sploh ne bi obiskal, če ne bi prej ves mesec o njem bral v medijih kot o razvpitih džihadističnih nebesih od koder izhajajo vsi skrajneži terorističnega napada v Parizu. Kontrast v primerjavi s preostalimi deli Bruslja je bil očiten. Kot da bi prišel v najbolj domoroden predel Islamabada, a brez spremstva NATOvih sil. Stavbe so bile sicer evropske, a socialistično nevzdrževane. Ženske so bile večinoma odete v burke, sklonjenih glav in po navadi z roko v roki z moškimi, ki so jih vlačili za sabo kot pse na povodcu. Smejoča mladež olivne kože, se je na ulici zabavala z metanjem nožev v staro drevo. Trgovina z razbitim izložbenim oknom na katerem je z velikimi črkami v arabščini, francoščini in nizozemščini pisalo, da prodajajo le halal meso je bila sredi dneva zaprta. Ljudje so hodili po sredini ceste, brez da bi se umaknili avtomobilom (in celo tramvajem), ki so vozili za njimi. Nezaupljivi, jezni pogledi arabskih obrazov so me spremljali na vsakem koraku. Sredi evropske prestolnice sem se počutil kot edini belec na planetu. Občutek je bil moreč. Očitno si drugi belgijski prebivalci tja ne upajo prav pogosto. Povsem drug svet v primerjavi z veličastnim Grande Place, ali pa Kraljevo palačo. Oboje manj kot kilometer zračne linije od džihadističnih nebes.

V svetu poostrene varnosti po 11.septembru 2001, ko so ljudje končno spoznali resnične razsežnosti nasilja, ki jo je sposobna islamska indoktrinacija, je bilo večino napadov preprečenih. Seveda se napadov volkov samotarjev nikoli ne da povsem izkoreniniti. To, da lahko vsak trenutek postaneš žrtev umsko bolnega vernika je pač dejstvo s katerim bomo morali ljudje v 21.stoletju živeti. A vendarle smo se po velikih Al-Kajdinih zmagoslavjih, v prejšnjem desetletju, ko smo bili tako Američani kot Evropejci nepripravljeni, uspeli ubraniti velikih koordiniranih akcij, ki zahtevajo ogromno infrastrukturno podporo iz ozadja. Razen dvakrat. Obakrat v nedrju evropske civilizacije. Enkrat v Parizu. Drugič včeraj v Bruslju. Obema napadoma pa je skupna ena sama stvar – napadalci izvirajo iz Moolenbeeka. Kako je mogoče, ki ta predel srca Evrope postal valilnica vseh prominentnih evropskih džihadistov in glavni belgijski vir ISISovih pehotnih mučenikov? Poglejmo… 

SOCIALIZEM IN ISLAMIZEM  PO BELGIJSKO

Da bi razumeli džihadistična nebesa se je treba vrniti daleč nazaj. Danes večinsko muslimansko prebivalstvo se je v Molenbeek  preselilo po drugi svetovni vojni, ko so okrog mesta še kopali rudo. Ko so zaprli rudnike, so migranti z urejenim stalnim prebivališčem ostali v državi, večina brez izobrazbe, skoraj nobeden od njih ni več našel novega dela v mestu, ki se je spreminjalo v post-industrijski revoluciji. Preživljali so se z razkošnimi socialnimi podporami in imeli v povprečju dvakrat več otrok kot Belgijci. Nekoč delavsko okrožje se je hitro spremenilo v Bližnji vzhod v srcu Evrope. Že od sedemdesetih let naprej je Molenbeek znan kot leglo kriminala, cvetela sta predvsem prekupčevanje z orožjem in prostitucija. Kljub temu je policija vsaj za silo brzdala okrožje, ki se je hitro spreminjalo v muslimanski geto.

Leto 1992 pa je oblast nad okrožjem Molenbeek prevzel socialistični župan Phillipe Moureaux (posamezna okrožja Bruslja imajo vsak svojega župana). Hitro je uvidel, da so tradicionalni muslimanski uporniki proti zahodnemu načinu življenja, ki so predstavljali večino prebivalcev Molenbeeka hvaležni volilci socialistov. Kakopak – islamske skupnosti v Evropski Uniji so od nekdaj bile leglo revnih in na moderno civilizacijo neprilagojenih, te pa naravno privlačijo utopične sanje socialistične demagogije. Pod županom Moureauxom je bila islamska skupnost obdana s svetniškim sijem nedotakljivosti – policisti so zamižali na eno oko, ko so morali obravnavati prestopnike v tem predelu mesta. Kakršnokoli govorjenje o nevzdržni nasilnosti nad ženskami ali kriminalnih dejavnostih tamkajšnjih muslimanskih prebivalcev je bilo označeno za skrajno-desni rasizem. Prebivalstvo je v prvih 15. letih Moreauxovega županovanja zraslo za tretjino. Čeprav je župan pridigal o multikulturnosti in raznolikosti, so večino naravnega prirastka predstavljali arabski muslimani. Namesto zibke kulturne diverzifikacije je Molenbeek skozi devetdeseta in dvatisoča postajal vse bolj muslimanski, vse bolj genetsko in kulturno homogen in vse bolj nevaren. 

Moureaux se je vestno postavil na stran muslimanske manjšine, ki je hitro preraščala v večino. Tedaj, ko so nevladne organizacije in državne institucije opozarjale na alarmanten porast kriminala, nasilja nad ženskami in rasistične incidente – po navadi s strani muslimanov nad Belgijci in drugimi manjšinami – je bil Moureaux trdno regresivno levičarsko na strani islama. Vsaka kulturna in družbena transgresija, ki se je zgodila, je bila opravičena kot posledica drugačnega načina življenja tam živečih kultur, katere je župan strastno branil.  Dokler niso tudi policisti dobro vedeli, da je v njihovem najboljšem interesu, če se okrožja izogibajo in le formalno opravijo papirologijo,  ko se je tam zgodilo kaj nelegalnega. Prebivalci okrožja so tako dve desetletji -  do leta 2012, ko je Moureaux odslužil svoj zadnji mandat - imeli institucionalno kritje za paradržavni prevzem oblasti. Prebivalci Molenbeeka so bili nad županom presrečni – in seveda vestno volili zanj. Vsaka potrditev novega mandata je bila kvečjemu formalnost. On jim je dal kruha in iger oni njemu večno zvestobo. 

Na nek način so se lahko obnašali kot nekateri dolenjski Romi v Sloveniji. Nihče jih ni ustavljal, ko so z neregistriranimi avtomobili divjali po mestnih ulicah. Ko je prišlo do kakšnega med-uličnega boja z noži ali celo do umora iz časti, se nihče v vrstah organov pregona ni pretirano trudil, da bi primere razrešil. Za razliko od slovenskih Romov, ki so se zadovoljili s socialnimi privilegiji in policijsko imuniteto, pa se je druga generacija molenbeških muslimanov vpričo vere v katero so jih indoktrinirali njihovi priseljenski starši spremenila v nekaj veliko bolj strašljivega. V času Moureauxovega županovanja so kot gobe po dežju vzklile mošeje, ki jih je sponzoriral pretežno katarski in saudski naftni kapital. Seveda so bila pod socialistično oblastjo pridobivanja gradbenih dovoljenj mačjih kašelj. 

Tam so namesto domačih imamov predavali uvoženi bližnjevzhodni – Saudijci, Palestinci, Egipčani, Katarci… predavali so najbolj skrajno verzijo vahabitskega islama, izredno podobno tisti, kot se jo danes v Siriji in Iraku učijo vojščaki ISIS. Vahabitski islam, ki uči sovraštva do zahoda, nevernikov in demokracije so učili tudi v glavni mošeji sredi Bruslja, kamor so zahajali skoraj vsi prebivalci Molenbeeka. Ni čudno, da je poleg Francije, Belgija država z največ mladimi, ki so se šli v Sirijo borit na stran Islamske države – na bojišča jih je iz varnih zatočišč bruseljskih kavarn in butikov odšlo več kot 300. Seveda niso bili le kriminalci – Abdelhamid Abaaoud glavni organizator pariških pokolov je bil sin dobro stoječega podjetnika.  Mohamed Abdeslam, drugi pariški organizator in brat pred kratkim ujetega Salama Abdeslama je bil lastnik kavarne v središču Bruslja. 

Celotna četica islamskih herojev, ki je v Parizu pobijala nedolžne se je nekoč borila v Siriji, živela pa v  Molenbeeku, od koder so brez skrbi, da bi jih zalotila policija v miru snovali nove peklenske načrte. Očitno jih še snujejo,  glede na včerajšnje dogodke. V džihadističnih nebesih sredi Evrope, kjer jim nihče nič ni mogel. Ko so pred dnevi aretirali Salama Abdeslama, so po pričanju več očividcev na televiziji CNN prebivalci Moolenbeeka žalostno kričali: »Ujeli so našega brata Abdeslama!« Tako napeto je postalo, da je morala policija akcijo po aretaciji končati izredno hitro in se čimprej odpeljati iz muslimanskega geta »na varno«. Skrbelo jih je namreč, da jih bodo muslimani napadli. Policiste. Sredi njihovega lastnega mesta. Da, to so džihadistična nebesa. Načelnik policije se je na televiziji RTL pritožil, da je od domačinov v Molenbeeku izredno težko dobiti kakšno uporabno informacijo, saj vsi čutijo določeno mero solidarnosti s teroristi. Tako zelo da jih nekateri celo skrivajo v svojih hišah. Oblasti so pač sestavljene iz nevernikov, medtem ko so skrajneži njihovi bratje. 

To je torej Bruselj 2016. Ena izmed destinacij, kamor nas veleposlaništva opozarjajo, da ni pametno potovati. Poleg Islamabada, Tripolija, Damaska, Kabula in Bagdada. Le 20 let plodne simbioze med socialistično oblastjo in vahabitskim islamom je bilo potrebno, da se je predel duhovnega in političnega središča Evropske Unije spremenil v skrajno-muslimanski geto. 

SOCIALIZEM IN ISLAMIZEM PO SLOVENSKO

Letos bomo obhajali deseto obletnico večnega županovanja balkanskega šerifa Zorana Jankoviča, ki nikoli ni skrival afinitete do idej tiranskega socializma jugoslovanske federacije. Konec koncev je tudi njegov način vladanja v slogu »Naj se gradi pa tudi če brez denarja« povsem primerljiv s tistim pokojnega diktatorja Tita.  Kot velikemu navdušencu nad novogradnjami mu ni bilo težko sklepati kravjih kupčij z vahabitskimi katarskimi milijarderji, ki bodo tu pomagali graditi džamijo in druge poslovne objekte. V njej bodo poleg iz Bosne uvoženih muftijev slej kot prej predavali tudi verski voditelji  po izbiri kapitalskih sponzorjev.

Ti bodo isti kot tisti, ki so s sovraštvom prepojeno koncentrirano koransko retoriko strupili mlade muslimane v Molenbeeku in v njihove glave vcepljali nevarne misli o večvrednosti islama in Alahovi hvaležnosti za mučeništvo v sveti vojni. Džamija v islamu predstavlja več kot cerkev v krščanstvu. Cerkve so sakralni objekt, džamije pa so poleg tega center družbenega in političnega življenja muslimanske družbe. Ko po Evropi rastejo džamije ne rastejo le sakralni objekti – raste infrastruktura muslimanskega načina življenja. Pri nas podobno kot v Bruslju sponzorirana s strani vahabitskih šejkov, ki so prepričani, da si neverniki zaslužijo sabljo v vamp ali pa trajno suženjstvo. 

Te dni v Ljubljani potekajo »protirasistični« shodi, v podporo beguncem ki imajo bore malo opraviti z begunci ali rasizmom in vse z prikritim levim aktivizmom. Uporabni idioti, hodijo po Gregorčičevi s plakati kot so: »Niti meje nas ne bodo ustavile« in »Nihče ni ilegalen« in s tem kar odkrito hujskajo k politiki odprtih mej, kjer bi morala država sprejeti celotno reko beguncev in ekonomskih migrantov, ki se vali proti severu. Zanimivo je, da se je takih shodov udeleževal tudi Zoran Janković. 

Očitno so uporabne idiote aktivirale regresivno levičarske sile tranzicijske kontinuitete, ki so podobno kot dve desetletji prej Phillipe Moureaux ugotovile, da je muslimansko prebivalstvo potentna zaloga novih zahodnocivilizacijsko neprilagojenih revežev, kateri bodo skupaj s tu rojenimi potomci še generacije volili izključno socialiste. Zato si jih želijo tudi k nam.  V čim večjem številu in s čim močnejšimi verskimi prepričanji, katera bodo zagotovila, da se nikoli ne bodo mogli asimilirati v slovensko družbi. 

Bruslju je bil račun za županovanje Phillipa Moreauxa izdan 24 let po začetku njegovega prvega mandata. Res iskreno si želim, da podobna usoda ne bi doletela Ljubljane leta 2030. Eni nas pomirjajo, da je kaj takega nemogoče, saj nas ščiti relativna obskurnost in nepomembnost države. Drugi se zavedamo, da skrajni islamisti ne delujejo kot racionalna človeška bitja, ampak bolj kot pacienti, ki trpijo za shizofrenijo in blodnjami o tujih nezemeljskih svetovih. Takim bo vseeno, če bo doma narejeno umazano bombo iz žebljev razstrelil sredi popoldanskega tromostovja ali pa na postaji podzemne železnice v Bruslju. V vsakem primeru bo še tisočinko sekunde pred smrtjo prepričan, da bo kaj kmalu občeval z 72 devicami. 

Upam si trditi, da bodo do leta 2030 ob sedanji mlahavi politiki Evropske Unije do migrantske krize in sirske vojne napadi skrajnežev nekaj tako vsakdanjega kot so danes občasni ropi bank. In tedaj bo tudi Slovenija le ena izmed mnogih legitimnih tarč. Mi in naši otroci pa bomo plačevali za grehe naših socialističnih prednikov. 

POGUMNI NOVI SVET

Ta distopična nočna mora se na nek način že uresničuje. Molenbeek niti približno ni izjema. London, Amsterdam, Pariz in druge večje prestolnice imajo že vsaka svoja džihadistična nebesa, le da so v njih islamisti za enkrat bolj pod nadzorom organov kot v Molenbeeku. A psiha ljudi, ki tam živijo je že dovolj razčlovečena, da kot kolektiv predstavlja nevarnost demokraciji, miru in svobodi. Danes vse televizijske hiše hitijo kazat prizore solidarnosti z napadenim Brusljem – arhitekturne znamenitosti, ki so se odele v barvo belgijske zastave, ljudi, ki po tleh spontano polagajo sveče in rože, motive silhuet atomiuma in slavnega lulajočega fanta… 

Le malokdo pa si upa pokukat v muslimanske predele evropskih prestolnic. Morda, ker je resnica preveč strašljiva. Ker si nihče ne upa videt zmernih muslimanov, kako kurijo belgijske in ameriške zastave, rekoč: »Zaslužili ste si kolonizatorji!« ali evropskih muslimanskih malčkov tretje generacije, ki po ulicah praznujejo in hvalijo Alaha, da je mučenikom dovolil ubiti tako veliko nevernikov. Bi me proglasili za nestrpneža, če bi vam povedal, da četrtina ameriških, nemških, španskih, angleških in francoskih mladih muslimanov odobrava terorizem nad civilisti na zahodnih tleh? Kaj pa če bi vam povedal, da so to uradni podatki akademske raziskave? Bi se zgrozili? Bi verjeli, da je distopija že tu? Bi potem morda verjeli tudi, da ji do leta 2030 tudi Ljubljana ne bo ušla?

Tistega leta bodo morda v imenu davnega pakta med socializmom in islamizmom umrli mladi, ki so se danes komaj rodili, brez da bi sploh vedeli kdo je Zoran Janković. Tako kot so včeraj ugasnila življenja ljudi, ki se jim sanjalo ni kdo je Phillip Moreaux.