Thursday, 24 March 2016

Nous sommes des Européens




Matej Avbelj je bil edini na nacionalni televiziji, ki si je upal na glas povedati nekaj, kar si danes niti sredinska večina ne upa več:  Da ni nič narobe s tem, če nas napadi na Bruselj, Pariz, London, Madrid ali New York prizadenejo bolj kot pa tisti v Bagdadu, Bejrutu, Bamaku ali Tunisu.

Koliko anarholevičarskega ščiša je bilo razlitega zaradi tega, da so ljudje ob napadih na Charlie Hebdo hodili okrog z »Je Suis Charlie« majicami, ob lanskih pariških napadih obarvali svojo Facebook profilno sliko v francosko zastavo, ob bruseljskih napadih pa belgijsko skupaj s portretom Manneken Pis, ki lula na teroriste. 

»Kaj pa bombni napad v Bagdadu?! Kje so iraške zastave?« … ob vsakem novem grozodejstvu na evropskih tleh kričijo uporabni idioti na levi. 

Po sorodni anarholevičarski aktivistični logiki potekajo izmenjave, ko umre kakšen svetovno znan zvezdnik, ki se nas je dotaknil. Vsak »RIP David Bowie« je bil pospremljen z navidez pravičniškim (v resnici pa neumnim) klicem v smislu: »Zakaj žaluješ za temi bogatimi priviligiranci! Kaj pa ljudje, ki v Afriki umirajo zaradi lakote?« Kako prosim? Če žalujem za Bowijem, bo potem zmanjkalo sočutja za Afričane? Če se poistovetim s prebivalci Bruslja, kjer sem pred kratkim hodil in kjer leži center moje civilizacije, bom potem nesramen, če spotoma ne pomislim še na žrtve samomorilskega napada nekje na bližnjevzhodni tržnici? Nikakor! Sočutje ni dobrina, katera se iztroši, ko napišemo »RIP Bowie« ali »Je Suis Brussels«. Sočutje do lačnih afriških otrok ne bo nič manjše, če mi je žal za pevcem in poklon bruseljskim žrtvam ne bo pomenil, da se prav tako ne klanjam drugim žrtvam islamizma. 

Res pa je, da se nas žrtve sredi EU ali ZDA (za katero Avbelj pravilno ugotavlja, da je del naše zahodne civilizacije) bolj dotaknejo kot tiste v diskoteki na Baliju. Ampak problematiziranje takšega pojava je absurd. Pravzaprav je gnusno, da se moramo opravičevati za to, da smo bolj čustveno prizadeti, ko se nekaj zgodi v srcu naše lastne kulture. S tem ko intenzivneje žalujemo za stvarmi, ki dobesedno poškodujejo naš lasten občutek varnosti in rušijo civilizacijo v kateri živimo, ne pomeni, da smo zaradi tega neobzirni do žrtev terorizma na Bližnjem vzhodu. Bi bilo potemtakem primerno če vas vprašam kaj si mislite o afriških sirotah potem, ko ste izvedeli, da vam je umrl partner ali sorodnik? Takrat bi se prekleto dobro zavedali logike selektivnosti sočutja.  

Ko napadejo kraje, ki jih upravičeno beležimo za »svoje«, smo lahko brez skrbi bolj pretreseni, kot pa ob novici da je v podzemni železnici v  Chengduju islamski skrajnež zabodel dvanajst tajvanskih turistov.  Skrajneži dobro vedo kakšne tarče morajo izbrati. Kje najbolj boli tako na simbolni kot osebni čustveni ravni. 

Pariz ni le prestolnica Francije ampak rojstna domovina evro-atlantske družbe. Vsi, ki danes uživamo izobilje prostotržnega kapitalizma in spokojnost relativnega miru se zanju lahko zahvalimo vrednotam francoske revolucije. Ko napadejo Pariz napadejo naš način življenja. Pariz smo mi vsi. 

Bruselj ni le prestolnica Belgije ampak simbolni kraj, ki je poleg uradne funkcije prestolnice EU tudi srce povezave med narodi stare celine. Epicenter evropeizma, ki je našim zahodnim bratom zagotovil 70 let izobilja nam postkomunističnim posvojencem pa omogočil da se jim približamo. Ko napadejo Bruselj napadejo naš način življenja. Bruselj smo mi vsi. 

London ni le prestolnica Združenega Kraljestva ampak kraj, ki predstavlja most med staro-evropsko in novo-ameriško kulturo, dve sestri, ki skupaj predstavljata napredno zahodno civilizacijo  - nosilko demokratičnih vrednost in humanizma. Poleg tega je London kulturno središče nacije, ki nam je podarila lingua franca zahodne družbe. Ko napadejo London napadejo naš način življenja. London smo mi vsi. 

New York ni le svetovna finančna prestolnica, ampak kraj, ki nam zahodnjakom predstavlja zmago kapitalizma, proste trgovine in človeške kreativnosti nad mračnimi silami etatizma, povprečnosti in diktature. Kot je pel Sinatra: »If I can make it there I'll make it anywhere« - mesto predstavlja aspiracijo po uspehu, na podlagi meritornosti. Ta pa je leitmotiv modernega kapitalizma.  Ko napadejo New York napadejo naš način življenja. New York smo mi vsi. 

Seveda je povsem jasno kakšna mračna misel se skriva za na videz pravičniškimi izbruhi aktivistov, ki si želijo uravnilovko žalovanja. Najprej nas Slovence sploh ne vidijo kot del koherentne zahodne civilizacije, ampak nas raje tlačijo v družbo z državami zbranimi okrog defacto samodržca Putina in njegovega novodobnega carstva – Ruske Federacije. Ta pojav je dokaj novodoben. Pred finančno krizo leta 2007, ga pri nas ni bilo zaslediti. Ko smo se Slovenci leta 1991 osamosvojili, smo hrepeneli po vrnitvi tja kjer smo pred krvavo boljševiško ugrabitvjo že bili – v centru zahodnoevropske kulture. Komaj kučanizacija Slovenije je pripeljala do neo-rusofilnih sentimentov in zavračanja zahodne civilizacije, s tem pa tudi ciničnih odzivov na post-teroristična žalovanja.

Druga še veliko bolj pritlehno umazana misel, ki se skriva za teženjem po vsiljeni uravnoteženosti žalovanja pa je, da smo si zahodnjaki terorizem zaslužili, zaradi neprestanih intervencij na Bližnjem vzhodu. Ta miselnost je zelo priljubljena pri bralcih Mladine. Pustimo absurdnost takšnih neumnosti. Pač niso vredne intelektualne obravnave. Bolj je pomembno izpostaviti to, da so hladnokrvni masovni umori nedolžnih civilistov z umazanimi bombami takšno grozodejstvo, da si enostavno nihče ne more privoščiti apologetstva, niti racionalizacije le-tega. A to počno vedno znova. Kolikokrat smo že poslušali o izključevanju belgijskih in francoskih muslimanov iz družbe (kar je velik bulšit – izključujejo se kvečjemu sami; druge etnične in verske skupine nimajo nobenih težav pri vključevanju). Kolikokrat smo poslušali, da dobivamo nazaj to kar smo tja uvažali skozi vojaška posredovanja (ne glede na dejstvo, da je intervencija NATA preprečila enak kaos v Libiji kot smo mu zdaj priča v Siriji). Takšne misli so enako umazane kot bombe molebeških klavcev napolnjene z žeblji. Za teokratsko duševno bolezen ni opravičila, vsaka razlaga pa temelji na naivnih evro-centričnih miselnih vzorcih, ki ne poznajo resnične strahote stihov korana. 

Torej naslednjič, ko vas bo kdo obmetaval z lažno moralo o tem, kako bi morali vaše sočutje privarčevati še za nezahodne žrtve terorizma mu povejte da je tu vaš dom. Da ste otrok zahodne civilizacije in da vas napad na cilje svobodnega sveta upravičeno pretrese bolj kot pa tiste nekje drugje. Povejte mu, da ni nič narobe, če vas bolj pretrese smrt vaših civilizacijskih bratov in sester. Povejte mu še da so  tudi druge žrtve terorizma v vaših mislih, kljub temu, da na svoj profil ne kopirate zastav Malija, in Bangladeša.  Če se on ne počuti del zahodne civilzacije, je tudi prav, lahko ga pustite tavati v temi njegovih zablod. Vsaj dokler vam bo pustil v miru in s ponosom reči: »Nous sommes des Européens.«

No comments:

Post a Comment