Anarholevičarji so me po petkovem zmagoslavju Robija Krajnca zasuli s
slikami njegove posvojenke, temnopolte deklice Pike in v iskreni naivnosti nekaj časa sploh nisem
vedel kaj mi hočejo povedati. Dokler nisem zasledil, da nekateri pod sliko
pripišejo še kako krepko o multikulturnosti in zmagi proti fašizmu ter rasizmu.
Zdaj mi je končno jasno. Ker sem v prejšnjih blogih politično
nekorektno, a argumentirano kritiziral islam in nekontrolirano poseljevanje
naše majhne krhke dežele z migranti, ki v veliki večini pripadajo tej veri, sem
seveda tudi sam označen za rasista, ki v ihti nacionalnega naboja sovraži tujce
in želi Slovenijo ohraniti rasno neoporečno.
Anarholevičarske aktiviste moram razočarati. Nisem
rasist in nikoli nisem trdil, da morajo v Sloveniji živeti le Slovenci. Še več
prepričan sem, da je sožitje kultur gospodarsko in socialno dobro za družbo.
Pika Krajnc ne bo kriva za degradacijo slovenske družbe; konec koncev jo bosta
starša vzgajala kot Slovenko, ji vcepljala vrednote, ki jih v Evropski Uniji
gojimo vsaj zadnja tri stoletja in poskrbela, da se bo vklopila v družbo, v
njej funkcionirala kot produktivni član in ob svojem času poskrbela za svoj
naraščaj, ki bo ne glede na njen genotip prav gotovo ravno tako slovenski, kot
je slovenski Robi Kranjec.
Tudi tujci, ki pridejo v Slovenijo z iskrenimi nameni
iskanja boljšega življenja so bili od nekdaj dobrodošli. Konec koncev smo kot
najuspešnejša izmed republik bivše Jugoslavije od nekdaj privabljali iskalce
sreče iz revnejših krajev južnoslovanskega sveta. Prav tako nikoli nismo
obrnili hrbta obema tradicionalnima narodnima manjšinama – italijanski in
madžarski, hkrati pa romski. Vse tri so ustavno zavarovane. Celo tako daleč
gremo v svoji politični korektnosti, da na programu nacionalne televizije
vrtimo dolgočasno oddajo namenjeno madžarski narodni skupnosti in da imamo na
državni proračun obešena dva poslanca narodnih manjšin. Ljudje so do manjšin
celo tako zelo prilagodljivi, da se – vsaj tisti na obali – rade volje naučijo
njihovega jezika, medtem, ko nikoli ne pričakujejo, da bodo ljudje na drugi
strani meje znali slovensko.
Edina manjšina s katero smo zares imeli konflikte je bila
romska. Seveda ne zato ker so Romi. Konec koncev noben ne pljuva po tleh za
evropeiziranimi Sinti oz. gorenjskimi Romi, ki hodijo v službo, gradijo hiše in
se na sploh obnašajo tako, kot se v civilizaciji znamo že stoletja. Slovenci so
vendarle za svojega vzeli Ota Pesnerja, ki je praktično simbol naroda. Ko se je
zgodila ambruška afera in je regresivna levica zaskrbljene vaščane označevala
za rasiste, razlog zanjo ni bil genetika romske družine Strojan. Proto-indijski
izvor njihove dvojne vijačnice DNA, je bil zadnja stvar na misli domačinov. Skrbelo
jih je razpuščeno nomadsko življenje družine in vse kar je to prinašalo –
kraje, ustrahovanja, nadlegovanje deklet, zloraba otrok skozi otroške poroke,
nikoli kaznovano divjanje z neregistriranimi vozili… Mediji so takrat
prebivalce Ambrusa pustila na cedilu. Namesto, da bi jih zaščitili, so jih
pribijali na svoj regresivno levičarski križ in jih prikazovali kot podivjano
drhal, ki se je spravila na nič hudega slutečo družino miroljubnih Romov, ki so
si le želeli živeti.
Nova zgodba z begunci je pravzaprav repriza istega manevra.
Zaskrbljeni ljudje, ki povsem legitimno, argumentirano, podkrepljeni z
empiričnimi dejstvi opozarjajo na problem sprejema beguncev v Slovenijo, ki jih
državna mašinerija v spregi z levimi mediji zmerja z nestrpnimi rasisti, celo
fašisti. V takem vzdušju se presliši utemeljene pomisleke, da si Slovenija v
tem trenutku enostavno ne more privoščiti 10 tisoč in več novih lačnih ust.
Ali, da je islam povsem nekompatibilen ne le z zahodnim načinom obstoja, ampak tudi s koncepti kot so osebna sreča, svoboda in demokracija. Vsak tak pomislek spremlja
rafal antifa armade črno-bele argumentacije regresivne levice: če nisi za
begunce si fašist. Če nisi za begunce si rasist. Če nisi za begunce si ne želiš
multikulture na Slovenskem.
Seveda to ni res. Sem eden izmed redkih v Sloveniji, ki si
upam povedati, da je islam največja grožnja miru v modernem svetu in da je radikaliziranih
vsaj odstotek tistih, ki hodijo sem navidezno v upanju na nemške sanje. Kljub
temu, pa si želim še več Pik Kranjec. Želim si diverzifikacije naše tako
homogene družbe. A le z ljudmi, ki dejansko verjamejo v ista načela kot mi. Muslimani iz Bližnjega vzhoda niso eni izmed
teh in ne bodo še vsaj nekaj stoletij. Njihovo dojemanje sveta je povsem
nekompatibilno z versko, spolno, politično in ekonomsko svobodo, ki jo gojimo
napredni narodi zahodne civilizacije. Zato je njihova integracija v slovensko
in na sploh evropsko družbo nemogoča. Konec koncev so empirično dokaz za to geto
področja nemških, nizozemskih, francoskih in angleških mest, kjer mestne četrti
patruljirajo šeriatske paradržavne milice, sestavljene iz ljudi, ki so se muslimanskim
staršem rodili v Evropski Uniji. Če bomo sprejemali takšne ljudi, potem še
dolgo ne bo sledu o multikulturnosti, ki si jo levičarji tako želijo. Ker
multikulturnost zahteva mešanico ljudi, ki si deli vsaj osnovne vrednote,
predvsem tisto prvinsko o svobodi in medsebojni toleranci. Tega pa v islamu ni.
A vem, da anarholevičarji tega miselnega preskoka nikoli ne bodo
razumeli. Zato naj rečem le... Dobrodošla med nami Slovenka Pika Krajnc!
Kapo dol.
ReplyDeleteLahko gledamo tudi takole. Zakonca Kranjec (Krajnc) nista po anarholevičarskih shodih tulila refugees/immigrants/etc. welcome in populistično blejala, kako je treba solidarizirati s prišleki. Namesto tega sta dobesedno storila, čemur Američani rečejo "put your money where your mouth is". Torej sta šla na ustrezno ustanovo, dala vlogo za posvojitev, prestala ponižujoča zaslišanja birokratov s CSD, Urada za družino itd., preden sta le smela posvojiti deklico in s tem nase prevzeti tudi stroške, ki spremljajo vzgojo otrok.
ReplyDelete<3
ReplyDeleteBrez besed, vsi si želimo svoje otroke, če jih pač ne moremo imeti, je to posvojitev, s katere države pa posjovimo otroka pa ni važno. Samo, da dobi topel domek.
Bravo Robi in Pika <3