ČESA SE BOJI MITJA BLAŽIČ?

Pred časom, dolgo preden se je zgodila tragedija v homoseksualnem klubu v Orlandu, sem gejevsko-levičarskega aktivista Mitjo Blažiča pozval, naj se – skupaj z mano –  sreča z begunci nastanjeni v slovenskem azilantskem domu. Skupaj bi jima odnesla piškote v znak solidarnosti. Zraven pa sem Mitja izzval, naj si  olajša dušo s tem, da jim pove to kar tako rad razlaga Slovencem: da je ponosen homoseksualec.

Mitja ni bil za akcijo. Začel se je izgovarjat, da manipuliram z njim in  priznam – morda sem res. Vedel sem, da si Mitja ne bo upal miroljubnim beguncem, v podporo katerih se je udeleževal anarholevičarskih antifa shodov, povedati o svoji usmerjenosti. Želel sem le socialni eksperiment, ki bi pokazal, kako bo Mitja upravičil svoj – povsem upravičen – strah do takšnega dejanja. Ni me razočaral. Dejal je, da se bo z begunci dobil potem, ko bom jaz »zrihtal« sestanek še z Green Dragonsi,  Violami, društvom Harvardi ipd. Češ – na ne preveč subtilen način je hotel preskočiti moje namigovanje na islamsko homofobijo na tak način, da bi izpostavil slovensko homofobno margino. Seveda so homofobi tudi v Sloveniji. A dokaj pomenljivo, da je zmerne muslimane, katere sem predlagal, da jih obiščeva, primerjal z nogometnimi navijači in nacionalisti. Freudov zdrs?

Mitja je namreč na pravi poti.  V sklopu tega teksta bom namreč poskusil prikazati, da je med zmernimi muslimani potencial za  homofobijo takšen, da ga ne prekosi skupaj zbrana množica nacional-socialistov in nogometnih huliganov. Pokazal bi rad, da se Mitja upravičeno boji.

Prav zdaj, ko se trupla mladih homoseksualcev v ameriškem gejevskem klubu še niso dobro ohladila, je čas da si nalijemo čistega vina o odnosu islama do homoseksualnih nagnjenj. Ameriški regresivno levičarski mediji so se na vso moč trudili, da bi celotno stvar obrnili na neko povsem nerelevantno debato –tisto o pravici Američanov, da se oborožijo s profesionalnim vojaškim orožjem. Čeprav so se vsi zavedali, da za pokolom tiči izredno neprijetna resnica, ki si je nihče ne upa na glas priznati, v strahu, da ga ne bi proglasili za islamofoba – namreč, da napadalec ni bil le nek povprečen zlonameren homofob, ampak da je izrazil podporo več terorističnim organizacijam in da je njegov oče, ki je zdaj tako presenečen nad pokolom, aktivno podpiral afganistanske talibane. Vsaka povezava med islamom in homofobijo je v zahodnem svetu skoraj tabu tema, medtem, ko se je v večini islamskega sveta sploh ne sramujejo. Še več  –  ponosno jo razglašajo, če le želi kdo poslušati njihovo sovražno sporočilo.

Islamska kultura homoseksualnost vidi kot greh, kateri se kaznuje s kamenjanjem.

Kot veleva Koran v surah 7:80-7:84:

In Lota, ko je rekel svojemu narodu: "Mar počnete razvrat, kakršnega pred tem prav nihče ni počel? Resnično strastno pristopate k moškim namesto k ženskam. Vsekakor, vi ste narod, ki pretirava." In odgovor njegovega naroda ni bil nič drugega, kot da so rekli: "Preženite jih iz svojega mesta. Resnično so to ljudje, ki se čistijo. Pa smo rešili njega in njegovo družino, razen njegove žene, ki je bila med tistimi, ki so ostali. Zasuli smo jih z dežjem kamnov, zato poglej, kako so končali zločinci. "

Bližnjevzhodne kulture v modernih časih so homoseksualna nagnjenja v skladu s tem prepričanjem še dodatno označile kot enega izmed nevarnih življenskih stilov zahodne civilizacije. Jordanija, Irak in Libanon so edine bližnjevzhodne države, kjer istospolna razmerja niso prepovedana. V Siriji, Alžiriji, Somaliji, Katarju, Maleziji in na Maldivih so prepovedani. V Jemnu, Afganistanu, Iranu, Mavretaniji, Sudanu, Nigeriji, Savdski Arabiji, Združenih Arabskih Emiratih (vključno z modernimi na videz civiliziranima emiratskima oazama Dubaj in Abu Dabi) pa sledijo nagovorom iz Korana dosledno – tam se homoseksualne aktivnosti kaznujejo tudi s smrtjo. Sploh v Iranu in Savdski Arabiji so javne usmeritve gejev vsakodnevna realnost. 

Savdska Arabija je še zaostrila kazensko zakonodajo potem, ko so oblasti začele sumiti, da širitev socialnih omrežij proizvaja nove homoseksualce. Kot je nakazal islamski klerik Šejk Muhamed Salih al-Munadžid, se teološke debate ne vrtijo okrog tega ali bi bilo treba homoseksualce usmrtiti, temveč le okrog načina usmrtitve, ki bi Alaha najbolj zadovoljila: nekateri preroki iz davnine so se navduševali nad zažigom pri živem telesu, drugi bi homoseksualce raje kamenjali, spet tretji bi jih metali iz visokih zgradb (ti so očitno najbolj prepričali ISIS). Vsekakor pa noben prerok iz Korana ni dvomil, da osebo, ki se preda homoseksualnim aktom doleti takšno zlo, da ni nobenega upanja po očiščenju, zato jo je treba uničiti.

Te resničnosti se zavedamo vsi in jo pač jemljejo za lokalno posebnost ultra-konzervativne družbe. Malce manj ljudi se zaveda, da se na takšnih usmrtitvah zberejo cele množice zmernih muslimanov, profesorjev, doktorjev, odvetnikov, gospodinj, študentov in majhnih otrok, ki z navdušenimi vzkliki o tem kako je alah velik in kako ob pravici zadoščeno vzpodbujajo rablja, medtem ko obeša nesrečnika na vislice.

Agresivno homofobne oblasti so le ogledalo družbe kot take, družba pa je sestavljena iz posameznikov. Po raziskavah Pew Research Center prebivalci  islamskih držav izrazito ne odobravajo homoseksualnosti, s skoraj vse-nacionalnim konsenzom. V Nigeriji le 1 odstotek, v Palestini 4 odstotki, v Turčiji 9-odstotkov, v Egiptu in Jordaniji 3, v Tuniziji, Pakistanu in Indoneziji 2-odstotka ljudi podpira homoseksualnost. Za primerjavo: v stereotipno homofobnih državah evropske krščanske tradicije kot sta Poljska in Grčija je podpora 53 in 42 odstotna, medtem ko je v ZDA 60 odstotna, v Nemčiji pa kar 87 odstotna. Tudi v pretežno katoliški Latinski Ameriki je podpora homoseksualcem pretežno več kot 50 odstotna. Seveda podatki za zahodne države veljajo le na splošni ravni. Pogled na muslimanske manjšine zopet pokažejo pomembe deviacije: medtem, ko je Nemčija na svetovni ravni skoraj na vrhu po odstotku ljudi, ki imajo pozitiven pogled na homoseksualnost, pa na drugi strani 51 odstotkov v Nemčiji rojenih in vzgojenih Turkov misli, da je homoseksualnost bolezen. V drugače gejevsko prijazni Veliki Britaniji je 61 odstotkov muslimanov in 71 odstotkov mladih muslimanov mnenja, da bi morala biti homoseksualna nagnjenja preganjana.

Raziskava ponudi grozljiv vpogled v miselnost ljudi, v deželah kjer verjamejo, da je alah resnični bog abrahamske tradicije. Korelacija je preveč očitna in trans-nacionalna, da bi bila posledica etničnih ali kulturnih razlik. V Aziji so daleč najbolj homofobne države tiste, kjer je islam državna religija. Dvakrat več - sicer militantno homofobnih Kitajcev - sprejema homoseksualnost, kot v  Indonezijcev, Malezijcev in Pakistancev. Edina država na Bližnjem vzhodu, kjer je podpora homoseksualnosti na ravni držav EU je ravno tista, ki ni muslimanska – Izrael.

Strelec iz Orlanda Omar Mateen je bil le otrok kulture v kateri je odraščal. Bil je  zagrizen homofob. A najprej je bil musliman. In ker je bil musliman je bil skoraj nujno tudi homofob. Zvestobo je prisegel Islamski državi, a lahko bi jo tudi Savdski Arabiji, Iranu ali Afganistanu. Prebivalci tamkajšnjih dežel bi se enako radostno razveselili njegove morije nedolžnih, kot so se ga teroristi ISIS. Pokol ljudi, ki z izprijenimi dejanji zaničujejo alahovo ime je po njihovi tradiciji in zakonodaji vendar zveličavno početje. Nekateri bi radi morijo videli kot dejanje homoseksualca, ki je tako zelo sovražil samega sebe, da je moral pobiti sebi enake. Kot dokaz za to vidijo profil, ki ga je ustvaril na gejevski strani in redno zahajanje ter popivanje v gejevskem lokalu Pulse, kjer je na koncu storil svoj zločin. »Kateri pravoverni musliman pa bi pil alkohol in zahajal v nočne klube?!« porečejo. Oh, marsikateri. Recimo tisti, ki so krivi za napad 11.septembra 2001 v New Yorku, Pensilvaniji in Pentagonu. Tudi oni so si obrili brade, zahajali v klube in pili alkohol, da bi bili videti čim bolj prepričljivi in zliti z okolico – da le ne bi kdo posumil, da v ozadju snujejo peklenski načrt. Tudi Omar Mateen je lahko svojo domnevno homoseksualno dvojno življenje izkoriščal za učinkovito krinko, s katero se je lahko povsem neopazno približal svojim žrtvam in jih na koncu odrešil življenja.

Za konec bi se vrnil k Mitji Blažiču in njegovemu upravičenemu strahu do beguncev, katerih pravice je tako strastno branil na ulicah Ljubljane. Njegovi bratje v anarholevičarstvu so imeli na protestu v podporo beguncem razvit plakat, kjer je pisalo, da si želijo svet mnogoterih svetov. Jaz si ga prav tako. Svet poln Kitajcev, Novozelandcev, Perujcev, Inuitov – morda celo Hrvatov in Srbov!

A tak svet ni svet, kot si ga želijo verni muslimani. Verni muslimani si želijo svet, ki bi se podjarmil njim. Svet v katerem bodo v muslimanskih getih zahodnih mest veljala pravila šeriatskega prava. Kot je rekel Hasan al-Bana idejni oče Muslimanske bratovščine katero si hočejo levičarsko usmerjene vlade na zahodu tako strastno legitimizirati kot regularno politično opcijo:»V naravi islama je, da dominira, ne da je dominiran. Da svoje zakone vsili drugim narodom in svojo moč razširi po vsem planetu.« V takšnem svetu, ni prostora za svet mnogoterih svetov. V takšnem svetu tudi ni prostora za homoseksualce. Tistim je prostor na vislicah in v peklu. Tja pa jih ne pošiljajo le ISISovi ekstremisti, ampak tudi 7-letni dečki, ostarele branjevke, ulični prodajalci šavarme in drugi, ki v ekstazi pojejo »Alah akbar!« ko pokončajo še enega homoseksualca na javni usmrtitvi.

Zato aktivistu Mitji niti približno ne zamerim, da si ljudi iz tistih krajev ne želi spoznati, tako intimno, da bi jim povedal, kako je tudi sam na najbolj sprevržen način razžalil njihovo božanstvo. Tako Mitja kot jaz se namreč zavedava, da bi se v tistem trenutku končale sanje o svetu mnogoterih svetov in začela nočna mora o enem samem rasističnem, homofobnem, divjaškem svetu, kot ga pozna islam.