BURKA – ZADNJI SIMBOL REPRESIJE, KI GA LJUBIJO TUDI LIBERALCI IN FEMINISTKE

Na slovenski levici so vneti borci za človekove pravice. Enakopravnost je njihov življenjski moto. Enakopravnost za vse. Begunce. Ženske. Homoseksualce. Brezposelne. Upokojence. Njihova vnema po enakopravnosti je tako goreča, da jo včasih zamenjajo z željo po popolni enakosti, katero bi dosegli s pravičniško socialno prerazporeditvijo premoženja. Zato mi je bilo toliko bolj čudno, ko se ta skupina socialistov,  feministov in političnih aktivistov ni postavila na stran predloga zakona, po katerem bi prepovedali islamske burke. Saj bi le-ta konec koncev poskrbel za dokončno enakost med ženskami na področju naše dežele. Pa niso. In s tem so dokončno dokazali svojo lažno liberalnost in strateško podajanje rok vedno manj zmernim okusom islama, s katerim si delijo kar nekaj interesov.

KAJ PRAVI ALAH?

Verzi v koranu sicer dvoumno zapovedujejo, da se morajo verne ženske pokrivati, ne določajo pa nobenih tehničnih podrobnosti. Sveta knjiga pravi, da mora ženska pred moškim pogled upreti v tla in ne sme pred njim nikoli  pokazati svoje lepote, razen če je moški njen mož ali član njene družine. Abu-Davud v sunitskem hadisu razlaga, kako gospod ne bo slišal molitev žensk, ki so dosegle spolno zrelost, pa še vedno niso pokrite. Seveda spolna neenakost in zatiranje kar vreta iz teh verzov, ki so veliko bolj subverzivni od kasnejših klerikov, ki so v fatvah nošenje oblačila povsem nonšalantno zapovedovali na tak način, da se je vedelo, da gre pri vsej stvari za žensko ponižnost moškemu na eni strani in gašenje arabske moške spolne nevroze na drugi.

Zmerni avstralski imam Sheik Taj Din al-Hilali je v svoji mošeji vernikom pridigal, da bi žrtev posilstva, ki ni nosila burke, poslal v zapor do konca življenja, ker je z odkrivanjem mesa začarala napadalca, ki je ne bi posilil, če ga ona ne bi izzivala, podobno kot mačka ne bi ukradla zrezka, ki je bil nastavljen na kuhinjski polici, če bi bil pokrit. Burka tako po mnenju tega zmerneža predstavlja nekakšno obrambo pred posilstvom, kjer posilstvo postane legitimno takoj, ko ženska odvrže oblačila in posiljevalca preveč vzburi s svojimi rodovitnimi boki.

Odnos prebivalcev bližnjevzhodnih držav do »ženske neposlušnosti« pri izbiri oblačil je še bolj grozljiv. V Pakistanu in Afganistanu ženske, ki se nočejo zakriti, fundamentalisti napadajo s kislino, ki jim razžre obraz. Moški, ki jih dobijo, so potem na šeriatskih sodiščih po navadi oproščeni, ali pa dobijo mile kazni. V Iranu, ki je bil pred islamsko revolucijo napredna proevropska sekularna država, je vsako leto posiljenih in ubitih več žensk, ki si drznejo po mestu kazati svoj preveč lep obraz. Ko v zahodnih deželah zaslišujejo muslimanske posiljevalce, večkrat kot razlog za napad omenijo dejstvo, da žrtev ni bila zakrita z burko in si pač niso mogli pomagati. Tudi zahodne turistke v mondenih središčih, kot sta Dubaj in Abu Dhabi, zaradi spolne agresivnosti arabskih moških za lastno varnost nosijo vsaj nikab, če že ne povsem zakamuflirane burke. Iz podobnih primerov je razvidno, da burka simbolizira popolno razčlovečenje ženske. Predstavlja nekakšno toksično kombinacijo simbolike ponižnosti, manjvrednosti in družbene ranljivosti.

KAJ PRAVIJO MUSLIMANKE?

Muslimanska novinarka Mona Eltahawy pravi, da je zaprepadena, ko sliši, da evropske ženske branijo nošenje burk in nikabov. »Bizarna politična korektnost je zavezala jezike tistim, ki bi v vseh drugih situacijah branili pravice žensk.« Novinarka prav tako pravi, da so kakršni koli pogovori z islamskimi fundamentalisti, ki zahtevajo nošenje burk in nikabov, obsojeni na propad. »Ideologija, ki promovira zakrivanje žensk, že v osnovi ne verjame v koncept ženskih pravic.«

Liberalni kanadski imam Tarek Fatah, ustanovitelj Kanadskega islamskega kongresa celo trdi, da nikjer v koranu ni zapisano, da mora ženska nositi nikab, kaj šele burko, in da fundamentalisti znotraj muslimanske vere nad ženskami izvajajo spolni apartheid, ko jih silijo, da se zakrivajo. Malalai Joya, afganistanska parlamentarka, ki je sicer pobožna muslimanka, sovraži nošnjo nikaba. Pravi, da siljenje z zakrivanjem ni le represivno, ampak tudi fizično izčrpljujoče za ženske, saj je bod takšnim kosom oblačila neznansko vroče in zadušljivo, še posebej v vročini Bližnjega vzhoda.

Veliko mladih muslimank bo strastno zagovarjalo svojo »pravico« do nošnje hijaba in burke. To ni presenetljivo, glede na to, da so bile že od malih nog indoktrinirane v religijo, ki jim ne poklanja statusa človeka in jih namesto tega zakriva pred poželjivim moškimi pogledi. Medtem ko so zahodna dekleta odraščala v duhu sufražetk, starši pa so jih prepričevali, da lahko dosežejo karkoli si želijo in da so enakopravne fantom, so dekleta na Bližnjem vzhodu in v zahodnih muslimanskih skupnostih poslušala zgodbe o tem, kako nikoli ne bodo enake moškim – kako so lahko srečne z vlogo suženjstva pod moškimi nogami in kako si morajo zakrivati svojo lepoto, da jih kakšen pohoten mladec ne posili – ker če jih bo, si bodo kajpak same krive. 

Popolna indoktrinacija, ki fundamentalno spremeni ustroj osebnosti, se začne že v otroštvu in nadaljuje s sistematičnim pranjem možganov skozi celoten proces odraščanja. Pravijo, da je stvari, ki se jih ljudje naučijo v mladosti, najtežje opustiti. Postanejo del jedra posameznikove osebnosti. Tudi serijski morilci niso vsi klinični psihopati. Tako ni čudno, da se nekatera muslimanska dekleta počutijo, kot da jim z burkami in hijabi kradejo del njihove ne le kulturne, ampak tudi osebnostne identitete. Divjaki, ki so pisali verske tekste pred 14. stoletji, bi se ob čem takem veselo krohotali in dejali, da je njihov cilj dosežen.

Na drugi strani je tudi navdušenje nekaterih muslimank skrajno vprašljivo, glede na to, da tudi zmerni muslimani na Zahodu poudarjajo, da je treba žensko, ki se noče zakriti, tudi fizično kaznovati – kar je dolžnost očeta, starejšega brata, kasneje pa moža. V takšnih primerih ženske pač postanejo tipične žrtve nasilja v družini, ki lahko čez čas preraste v stockholmski sindrom.  Zanimivo za kakšne absurdne, pokvarjene stvari se borijo moderne anarholevičarske feministke, kajne?

RAZSTRELI ME NEŽNO

Burke so vsekakor tudi varnostno tveganje – samomorilka bi lahko eksplozivni pas brez težav shranila znotraj povsem zakrite postave. Na tak način se je poskušalo izvesti že kar nekaj palestinskih samomorilskih napadov v Tel Avivu, a so jih v protiterorističnih ukrepih izjemno izurjene izraelske varnostne sile na srečo pravi čas nevtralizirale. Enake sreče pa ni bilo deležnih 40 žensk in otrok, ki so skupaj čakali na humanitarne pakete s hrano v Pakistanu leta 2010. Skrajna islamistka je mimo varnostnih kontrol v burki pretihotapila peklenski stroj in jih vse popeljala v raj, zraven pa težko poškodovala še več deset ljudi. Varnostniki je namreč zaradi spoštovanja verskih običajev niso smeli pregledati pod burko. Včasih takšno darilo namernega varnostnega lapsusa izkoristijo tudi moški. Leta 2012 se je v afganistanski gorski verigi Kapisa razstrelil v burko odet samomorilski Taliban in ubil štiri vojake NATA. Le vprašanje časa je, kdaj se bodo izvirni, prebrisani teroristi poslužili te privlačne taktike.

Danes lahko premier in predsednik republike čebulita o tem, kako smo varni – in se pri tem zanašata na absolutno neprepoznavnost Slovenije v svetu – jutri pa se lahko vse spremeni, če se sredi Tromostovja razstreli oseba, ki pod ogromnim kosom na videz pobožnega oblačila skriva kilogram dinamita. Konec koncev nas je Islamska država pred kratkim uvrstila na seznam pripadnikov hudičeve koalicije, ki se skupaj z drugimi zavezniki bori proti njihovemu samooklicanemu kalifatu. Napad na prav vse evropske prestolnice hkrati bi bil logistično dokaj enostaven, če so prostovoljci takšne sorte, da ljubijo smrt bolj kot življenje.

Če hočemo biti resni s popolno emancipacijo žensk v slovenski družbi, bi morali takšne simbole represije ukiniti že leta nazaj, zdaj ko lahko takšna oblačila pomenijo še varnostno grožnjo, pa je skoraj absurd, da se tak zakon ne bi sprejel – v dobro varnosti državljanov, še bolj pa za emancipacijo muslimank.

RASIZEM AHARHOLEVIČARJEV

Da je prepoved takšnih običajev povsem legitimna civilizacijska reakcija na misogeno zasužnjevanje človeških bitij, sta dokazala Francija in Belgija, ki sta prepovedali vsaj burke. Nizozemska je prepovedala burke, ki prekrivajo ves obraz letos poleti: zagrožena kazen je 380 evrov. Podobne prepovedi so se zvrstile v posameznih predelih drugih evropskih držav (Italija, Švica, Španija) in v nekaterih predelih Rusije. Celo muslimanski Sirija in Turčija sta nekaj časa poznali prepoved, a sta tako Asad kot Erdogan popustila skrajnim verskim sektam znotraj svojega režima. Po revoluciji v Iranu, ko je skupina verskih blaznežev prevzela oblast, ki se je oklepa še danes, je med sekularnimi progresivci prišlo do velikega odpora do nošenja burk – zvrstila se je cela vrsta protestov, a ni pomagalo. Bronasta doba je premagala 20. stoletje in ženske v Iranu so še danes pokrite – razen tiste, ki imajo dovolj denarja, da podkupijo koruptivne verske milice, a to je že druga zgodba.

Zdaj, ko kaže, da bomo skoraj neizbežno v naši deželi za nedoločen čas gostili še neznano količino bližnjevzhodnih muslimanov, pa se našim dežurnim pravičnikom leve demagogije zdi, da bi se muslimanskim ženskam kršila pravica, če bi prepovedali nošenje burk in nikabov v javnosti.

 »Kaj pa slovenske ženice v rutah?« bodo porekli. »A zdaj bo država diktirala, kaj lahko nosimo in kaj ne? To je fašizem!« Ah, kakšno sprenevedanje. Povsem jasno je, kdaj je nikab versko motiviran – recimo tedaj, ko ga ženska nosi tudi v pripekajočem soncu na plaži, čeprav ji povzroča obilo neugodja. Takšnim žalostnim prizorom so vsako leto izpostavljeni slovenski turisti, ko gledajo žene »zmernih« muslimanov, kako se v Tuniziji in Egiptu pri 40 stopinjah kopajo v nikabih ali celo burkah. Nehumano, živalsko, kruto, barbarsko. Na tem mestu je treba poudariti, da tako nikab kot burka nista le običajni naglavni ruti, kakršne si na glavo nadenejo slovenske kmečke ženice, ko gredo okopavat njivo. Tradicionalna muslimanska oblačila zakrijejo celo žensko, od nog pa do glave, in sicer na tak način, da se ne morejo več videti anatomske posebnosti ženskega telesa, razen v primeru nikaba (vidni so obraz in noge), v primeru burke pa je mogoče videti le oči in noge. Takšen skafander predstavlja pravo muko v poletnih dneh.  

Anarholevičarjem se poleg tega zdi problematika trivialna in stvar muslimanskih običajev, v katere zlobni kolonialni Evropejci ne smemo posegati. Tako kot potemtakem ne smemo posegati v pretepanje žensk, rezanje klitorisov, kamenjanje neporočenih nosečnic, apostatov in  homoseksualcev, umore iz časti  in druge muslimanske »običaje«. Lep spin, priznam. Podoben tistemu strupenemu, ki centrom za socialno delo nalaga, da ne ukrepajo v primerih, ko se mlade Romkinje poročajo pri 12-ih letih, ker je to pač »del njihove kulture«.

Nekateri filozofi takemu relativiziranju pravijo rasizem nizkih pričakovanj – ko se liberalci odločijo, da bodo določeno etnično ali versko skupino obravnavali z nižjimi civilizacijskimi standardi kot preostanek človeštva. V smislu »je pač njihov običaj, da kdaj pa kdaj prebutajo ženo«. Tak rasizem je neznansko strupen – veliko bolj od smešnega, risankastega rasizma neonacistov in drugih skrajnežev. Zato, ker z njim po eni strani opravičujemo nehumanost in neciviliziranost določene skupine, po drugi strani pa resničnim liberalno-progresivnim delom te iste skupine onemogočamo, da bi bili glas racionalnosti in napredka. Muslimanski liberalci ne bodo slišani, dokler njihovim skrajnežem dajemo potuho ter jim dopuščamo barbarske obrede iz 7. stoletja.

»Ah pusti te Arabce, to je drugi svet…« 

Ne ni. Vsi smo ljudje. Konvencije mednarodnih organizacij o človekovih pravicah niso bile pisane posebej za bele Evropejce, nato še za subsaharske Afričane in nato še za muslimane. Smisel človekovih pravic je njihova univerzalnost. Rasizem nizkih pričakovanj pa to univerzalnost poruši, ljudi dehumanizira, njihove osnovne pravice pa relativizira v okvir njihove verske sekte. Na tak način ste, dragi anarholevičarski pravičniki, največji rasisti sodobnega časa. Sram vas bodi.