SRBOHRVAŠČINA KOT SLOVENSKI STOCKHOLMSKI SINDROM BOLJŠEVIŠKE UGRABITVE

K pisanju tega sestavka me je pred meseci vzpodbudilo jamranje slovenskega glasbenika o tem, kako hrvaška glasbena skupina računa ogromno za vstopnico na njihov koncert, pa je ta razprodan, medtem ko slovenski glasbeniki nastopajo zastonj, a so njihovi koncerti včasih celo odpovedani zaradi premalega zanimanja. V redu, na tem mestu se bodo oglasili kvazipoznavalci, ki bodo v en glas trdili, da je srbohrvaščina* pač neskončno bolj melodična, poslušljiva, zabavna in pisanju poskočnih hitov prijazna kot slovenščina. V te neumne debate se ne bom vmešaval. Kot nepoznavalec bom predvsem poljudnoznanstveno rekel, da je povprečje slovenskega, srbohrvaškega in ostalega glasbenega ustvarjanja v južnoslovanskih dialektih enako brezvezno ter zahodnim trendom sledeče.

Boljše vprašanje je, od kod Slovencem manična obsesija  ne le s srbohrvaško glasbo ampak tudi kulturo na splošno. Zakaj se mladi mulci za hec pogovarjajo v kvazisrbohrvaščini na ulici (podobno kot zdolgočasena, privilegirana, belska ameriška mladina srednjega sloja, ki se pretvarja, da je iz geta, ker je to bojda kul)? Dejstvo je, da v Srbiji, na Hrvaškem ali v Bosni niti v sanjah ne bi sistematično in obsesivno (kot mi srbohrvaško) poslušali slovenske melodije (to, da smo nekdaj živeli v skupni tiraniji, jim dol visi in tako je prav). Očitno so to neke zelo globoke rane naroda, o katerih se nikoli in nikdar ne pogovarjamo, ker nas je strah, da bi izpadli rasisti.

Najprej je potrebno razmontirati neumno tezo, da je prilagajanje ostalim jugoslovanskim južnim Slovanom enako kot pogovor v nemščini z Nemcem in angleščini z Američanom. Pa ni. Niti približno. Američani in Nemci s še toliko truda ne bodo nikoli razumeli slovenščine. Njihova veja germanskega jezika nima nič skupnega s slovansko. Medtem, ko si naši južni bratje z nami ne delijo le jezikovne skupine in podskupine, ampak celo specifičnega oddelka lingvistične podskupine: slovenščina in derivati srhbohrvaščine namreč skupaj sodijo v družino zahodnih južno-slovanskih jezikov (v vzhodno skupino spadata makedonščina in bulgarščina). Ni torej prav nobenih ovir, da povprečen Srb in H rvat ne bi z nekaj truda vsaj iz konteksta razumela slovensko, v primeru, da bi se mi nekoč nehali igrati njihove hlapce in spregovoriti v našem jeziku. 

A če si res želimo naliti čistega vina (z vsem spoštovanjem do lingvističnih, glasbenih in ostalih kulturnih tradicij Srbov, Hrvatov, Bosancev in Črnogorcev), je srbohrvaščina naš stockholmski sindrom. V SFRJ je bila slovenščina de iure eden od uradnih jezikov v grehu rojene federacije, de facto pa potisnjena na rob ekonomskega in kulturnega ustvarjanja. Po stari formuli, ki se vsem Slovencem danes zdi tako samoumevna kot dihanje, ne da bi se sploh vprašali, zakaj je temu tako: namreč, da se pred Hrvati, Srbi in ostalimi, katere smo nekoč klicali »brača« (ne pa »bratje«, to je že preveč slovensko), brez izjem pogovarjamo srbohrvaško – če je le mogoče še ritolizniško v oponašanju dialekta, ki ga govorijo tam, od koder je srbohrvaški sogovornik. Tako je bilo 40 let nazaj in tako je danes. Seveda se kaj podobnega nikoli ne zgodi v obratni smeri. Noben Hrvat (katerih kajkavski dialekt srbohrvaščine je še najbližji slovenščini) ne bo niti pomislil, da bi se potrudil govoriti slovensko, še več, kar nekaj jih ne bo slovensko razumelo nič bolje kot rusko ali poljsko. Njihovo stališče razumem – pač nočejo se siliti z uporabo tujega jezika, katerega bi hočeš nočeš zmaličili.

Veliko bolj absurdno se mi zdi obnašanje Slovencev. Kot da so za status quo ante bellum sprejeli stanje. kakršno je bilo za časa iz Beograda vodene FLRJ in kasneje SFRJ. Zelo zanimivo bi bilo opraviti analizo kakšnega »Štajerskega Miša«, valetnih šolarjev, ki si sredi prestolnice razglašeno pojejo »bolje biti pijan nego star« in odurno pijanega Slovenca sredi ogabne beograjske beznice, ko zakruli: »Konobare još jednu rakiju!« Nekateri bodo dejali, da je to pač posledica priseljevanja iz republik bivše Juge, ter hkrati izpostavili dejstvo, da je velika večina predsamostojnih slovencev vojsko služila južno od Slovenije. Slednjo tezo se lahko hitro zavrže: srbohrvaški melos poslušajo tudi taki, ki so komaj shodili. Prvo pa s tem, da so se tudi Slovenci preseljevali na področje celotnega jugoslovanskega Balkana, a so se asimilirali tako zelo, da danes gotovo ni več niti trohice slovenskosti ali slovenskega jezika v njihovem vsakdanu.

Ko sem leta 2003 obiskal Beograd in se začel pogovarjat slovensko, sem najprej naletel na topo strmeče natakarje, taksiste in receptorje, ki pa so na koncu spoznali, da je Slovenščina vendarle bližja srbohrvaščini kot pa kakšnim germanskim dialektom. Še posebej, ko sem jim pomagal prevajati za drugega gosta iz Nemčije, ki ni znal nič drugega kot nemško, natakar pa po stari balkanski navadi nič drugega kot srbohrvaško. Počasi so se navajali na neko novo stvar, na katero niso naleteli še nikoli v življenju. Na Slovenca, ki govori slovensko. Na tem čudnem svetu, kjer je večina mladih govorcev srbohrvaščine najbrž prepričana, da v Sloveniji govorijo samo malce čudno verzijo njihovega jezika. Gotovo jih je tudi nekaj s tremi križi na hrbtu, ki ne vedo, da slovenščina sploh obstaja. In za to smo si povsem sami krivi. Obsojamo Bosance, ki živijo tukaj že od časa pred Kardeljevo ustavo, pa še zmeraj govorijo, kot da so se prejšnji teden preselili iz Sarajeva. Hkrati pa se z njimi skoraj izključno pogovarjamo srbohrvaško – se pravi sploh jim ne damo priložnosti, da bi se naučili našega jezika.

Od kod torej ta slovenska absolutna obsedenost ne samo s srbohrvaško glasbo, ampak tudi z njihovim jezikom? Kot rečeno, skoraj zagotovo je, da je del odgovora stockholmski sindrom. Zaljubili smo se v svoje posiljevalce, se z njimi poročili in imeli njihove otroke. Kot taki si še desetletja kasneje ne znamo priznati, da smo sploh bili ugrabljeni in pridržani v okolju brez svobode. Seveda je takšna psihosomatska razlaga samo del odgovora, kajti na pot ujetništva so nas pahnili tudi rojaki, saj je konec koncev bil tudi capo di tutti capi revolucionarne povojne mafije vsaj 50-odstotni genetski Slovenec, nekateri njegovi sostorilci pa so bili ravno toliko slovenski kot Lojze Slak.

Srbohrvaščina tako ne predstavlja neke dejansko tujerodne ugrabitve ljube nam podalpske dežele, ampak je simbol vsega, kar nas je mentalno pripeljalo v pozicijo večne ciklične stagnacije. Kot pijanec, ki si kronično bolezen jeter lajša še z enim požirkom burbona. Srbohrvaščina je manifestacija našega ultimativnega potona v mantro povprečne balkanske republike, ki se je zajedla v vsako poro naše biti in nas je začela definirati, tako gospodarsko, politično kot sociološko. Odtrgala nas je iz nedrja germanskega evropskega povprečja in nas najprej monarhično in nato psevdoboljševištično pahnila v nek drugi svet, kamor smo spadali le lingvistično in (delno) genetsko – čeprav so raziskave pokazale, da si Slovenci in severni Hrvati več genotipa delimo z zahodnimi Slovani (Poljaki, Slovaki, Čehi, Lužiškimi Srbi) kot pa z ostalimi južnoslovanskimi prebivalci Balkana. Kot žrtev posilstva tudi mi ne bomo nikoli več isti in si bomo noči še več stoletij lajšali z mislimi sovraštva in hkratne sprevržene ljubezni do našega posiljevalca.

Zato nisem bil nič presenečen – pač pa precej osramočen - dober teden dni nazaj, ko se je predsednik slovenske vlade s hrvaškim komikom, ki si ga je privoščil v polomljeni srbohrvaščini pogovarjal, kot pravi podložni sikopant ob prisotnosti velikega brata. Ne to ni normalno nikjer drugje kot v Republiki Sloveniji. Enako se nam je godilo ob sicer rojenem podložniku Borutu Pahorju, ki se je trudil s svojo vojaško srbščino, ko se je na uradnih srečanjih pogovarjal z Jadranko Kosor. Nobenemu slovenskemu voditelju ali politiku ni v 25. letih samostojnosti ni prišlo niti na pamet, da bi se pogovarjal v svojem jeziku.  

Zelo težko je napisat tak odstavek, ne da bi izpadel rasistično, ker je skoraj očitno, da ga bodo na prvo žogo vsi označili kot takšnega, kar pa sploh ni njegov namen. Res je, da je po mojem slovenski srbohrvaški fetiš posledica pan-srbskega boljševiškega posilstva. Še enkrat pa moram poudariti da nimam nič proti modernim Srbom in Hrvatom. Ti niso nič krivi za boljševistične grehe svojih dedov. Še več, tudi njim je skrajno bizarno, da smo Slovenci tako podložni in zaničevalni do svojega jezika, da si ga pred njimi sploh ne upamo uporabljati. Osredotočam se predvsem na Slovence. Srbi, Hrvati, Bosanci in Črnogorci govorijo svoje jezike, se osredotočajo na kulturo, v kateri živijo; bežno vedo, da tam nekje na severu obstaja nek jezik, ki ni srbohrvaščina, in živijo povsem iz povprečja neizstopajoče življenje povprečnega zemljana. Čudaki smo mi. Naša čudaškost pa je le odraz  psihopatološke preteklosti in sedanjosti. Specifični glasbeni okus in sikopantsko hlinjenje v srbohrvaščini sta samo dve manifestaciji psihopatologije.

*Srbohrvaščino bom označil kot en jezik, kljub uradni politično motivirani klasifikaciji, ki srbščini, hrvaščini, bosanščini in celo črnogorščini priznava status ločenih jezikov, in kljub  psihosomatskim lingvističnim nevrotikom na obeh straneh, ki manično iščejo nepomembne razlike med tema dvema južnoslovanskima dialektoma, katera sta si neskončno bolj podobna, kot so si podobni oddaljeni dialekti slovenščine.