Izpovedi iz slovenskih uredništev

Ta sestavek sem se odločil napisat potem, ko sem opazil, da so nekateri izrazili presenečenje, ko si je časnik, za katerega sicer velja, da je pod vplivom struktur Foruma 21 drznil pisat o predstavniku slovenske leve tranzicije -  enemu od arhetipskih nečakov iz ozadja. Opisal bom svoje izkušnje z dvema medijema, ki sem ju imel priložnost bolj intimno spoznati, brez da bi omenjal kakšna imena, saj moj namen ni nikogar užaliti ali razkrivati modus operandi njihovega delovanja. 

Vidim, da so ljudje prepričani, da se vsa uredniška politika dobesedno snuje nekje v murgeljskem bunkerju, kjer se poleg Kučana, Zemljariča, Šešoka, Toša, Jankovića in izbranih profesorjev iz Fakulete za družbene vede sredi okrogle mize bohoti oltar Moše Pijadi, Josipu Brozu, Edvardu Kardelju in Karlu Marksu. Tudi sam v svoji tviteraški retoriki velikokrat omenim, da so mediji pod murgeljskih vplivom. Seveda s tem ne mislim, da Milan Kučan s policijo zvestih rdečih džihadistov obiskuje uredništva in izprašuje novinarje o čem bodo pisali v jutrišnjem dnevnem časopisu. Tega mu niti ni treba. Levičarstvo slovenskih medijev je dejstvo. A ne zmeraj institucionalizirano ali prisilno. Velikokrat je prostovoljno. Zakaj je temu tako v nadaljevanju. 

Kot rečeno, sem imel priložnost spoznati dve uredništvi dveh povsem različnih tiskanih publikacij. Eno sem spoznal bolj podrobno, drugo bolj površinsko. Čeprav povsem različna časopisa, sem izluščil pomenljiv skupni imenovalec: v vsakem uredništvu delujejo ljudje različnih pogledov, ki pišejo različne članke. Ja, časopisi so ljudje. V obeh deluje nekaj fanatičnih anarholevičarjev, kateri so pripravljeni prirejat, pozabljat, lagat, podtikat in izumljat. Povsem normalno v državi, kateri se je zgodila zgodovinska nesreča komunistične revolucije. Še bolj v taki dvomilijonski, kjer pisočo elito že po inerciji sestavljajo bivši zvesti partijci in njihovi otroci. Na drugi strani pa je še več takih, ki so povsem sredinski in sovražijo oba politična spektra, a se vendarle morda bolj nagibajo k svetemu gralu slovenske levičarske misli v temah kot so brezplačno šolstvo, študentska prehrana, zdravstvo, veliki javni projekti ipd. V enaki manjšini kot anarholevičarji so tisti, ki so povsem po Friedmanu usmerjeni desno in si ne želijo državnega vmešavanja v zasebno življenje državljanov.

Glede na to, da se je politika zelo polarizirala pri vprašanju beguncev, je bilo  izredno preprosto ugotoviti kateri izmed članov uredništva je bil zvest kateri opciji, v tistem manj strokovnem, a bolj uspešnem od obeh časnikov, ki sem ju spoznal – tam, kjer pišejo največ o tem kateri možak je pijan zabodel soseda z razbito steklenico viljamovke.  Nekdo mi je ukazal naj pišem o tem kako so begunci razgrajali v Calaisu. Drug je želel, da pišem o zborovanju Pegide v Dresdnu, kjer so pretepli dva migranta. Razlika v subtilnih željah je bila pomenljiva. A konec koncev je skoraj zmeraj vsako posredno uredniško politiko, premagala želja po klikih. Sirec vlomil v slaščičarno? To bodo kliki, objavimo! Slovenska policija tepe migrante? Kliki! LaToya si jo je obrila? Še več klikov! In tako je prav - vsaj v tem časopisu, ki je hkrati isti, ki je objavil stričevsko zgodbo iz uvoda tega sestavka, je delovala prostotržna logika, brez da bi jih nadlegovali "lastniki", ki pa na drugi strani sicer povsem očitno obvladujejo matični dnevni časopis iste medijske hiše.. 

Dejansko v divjem vzdušju vedno svežih novic prevlada biznis in trženje oglaševalskega prostora pred politiko. In priznam, da v mojem kratkem bivanju tam ni nikoli prišel kdo iz neo-socialističnega časnika nadstropje višje kateri si nas je lastil in mi ukazal, da česa ne smem objaviti. Tudi kaviar socialisti najbrž živijo v resničnem svetu prostotržne ekonomije in zlate gosi, kot je bil časnik za katerega sem pisal pač nočejo zaklati. Za širjenje svoje ideologije imajo najbrž dovolj svoj trdo delovni dnevni časopis, ki je veliko bolj politično pozicioniran. Čeprav ne izključujem dejstva, da bi me kdo pocukal za rokav, če bi pisal kaj preveč spornega za katerega od vodilnih, a osebno tega ne verjamem.

Bolj sem bil razočaran pri prvem – tistem bolj strokovnem - časniku, katerega sem imel kar nekaj časa nazaj priložnost spoznati od znotraj. Ja seveda so ljudje, ki strastno sovražijo Janšo, pa taki, ki ne prenesejo Bratuškove. Eni, ki imajo skoraj osebno zamero proti Bavčarju ali Jankoviću in drugi, ki bi dali vse, da bi videli pogrom Cerarja. Dovolj je anarholevičarskih političnih aktivistov, ki sovražijo zahod, neoliberalizem in slovensko desnico ( tisti, ki so paradoksalno zaljubljeni v citiranje putinovega trobila Russia Today – citiranje le tega je nekakšen lakmusov papir slovenskega levičarstva). A to me ni pretirano motilo. Bolj sem bil presenečn da - glede na to da so strokovno usmerjen časnik - tako obupno hlastajo za senzacionalizmom na svojih dnevnih sestankih, ki izgledajo nekako tako kot ritual izganjanja hudiča. 

Pričakoval sem več svobode in manj siljenja v brezvezne kalupe zaradi katerih njihovi novinarji pišejo tako, kot da bi cel časopis napisal en sam novinar. Sovražil sem njihov kretenski priročnik, ki je dajal kretenske napotke o tem kako naj se pišejo članki, ki jih bodo bojda bolj brani, če se kretenskim napotkom sledi (tistemu priročniku sem dal ime: »Kako biti dolgočasni Slovenec in umirati na obroke.«) Čeprav znotraj uredništva ni politične konsistentnosti, je vsekakor konsistentnost kar se tiče vsiljevanja načina pisanja. Povsem po socialistični uravnilovki. Seveda se med takimi najde tudi nekaj zelo dobrih novinarjev in piscev na splošno, tako da vse tudi ni tako katastrofalno slabo. Za tiste mi je žal, ker so v pohabljeni sferi slovenskih medijev prisiljeni pisat za pol-normalne časnike, čeprav vedo, da še zmeraj ne ustrezajo svetovnim standardom kakovosti.

Silili so me le v to, da pišem članke, ki bodo dosegli raven njihove uniformirane dolgočasnosti (kar s sabo prinese vse že zdavnaj prežvečene teme, predvidljivo terminologijo, mehanični način sestavljanja brezveznih naslovov podkrepljenih z še bolj brezveznimi fotošopi). Teme, ki sem jih izbral in potem z veliko gledanostjo objavil v drugih publikacijah, jih niso zanimale, zato, ker bojda njih berejo mesarji in vodovodarji, ki rabijo praktične nasvete. Sam sem bil bolj mnenja, da si mesarji in vodovodarji lahko davčne osnove ali abecedo depozitnega varčevanja raje preberejo na FURSU in depoziti.com. 

A moram priznati, da tudi pri drugem strokovnejšem časniku nikoli nisem bil siljen v pisanje politično pristranskih člankov. Morda bi bil slej kot prej v kaj prisiljen če bi ostal dlje (mislim, da predvsem kar se tiče določenih cestno-upravljalskih tem). Zamerim jim torej predvsem tipično slovensko rodost, ki hkrati z naravnim gonom po senzacionalizmu skupaj skuhata zame nevzdržen kompot idej, ki glede na statistike branosti ni nevzdržen le meni. Ja tudi tu je bilo, kot sem že omenil nekaj ultra-levičarskih F571 aktivistov, ki niso marali, če sem kdaj napisal, da je h kitajskemu razvoju, ki je iz revščine potegnil 500 milijonov ljudi odločno pomagal zahodni kapitalizem (raje so hoteli izpostavljati izkoriščanje, nemogoče pogoje dela in vse druge semoličizme našega časa). Vseeno pa znotraj časnika nisem videl, da bi kdo koga silil v neko specifično politično držo. Levičarji so pisali svoje članke, desničarji svoje. Večina na zmerni sredini z rahlim odnašanjem giroskopa na levo, je pač pisalo nevtralno. Povsem enako kot v drugem – bolj zabavnem uredništvu.   

Takrat sem spoznal, da je medijski prostor veliko bolj subtilen kot ga slikajo nekateri. Čeprav je brez dvoma na splošno nemarno levičarsko usmerjen, ga kot takega naredijo ljudje, ki ga ustvarjajo.  Stvar na katero ljudje pogosto pozabijo je ta , da časopis ni samostojna entiteta, s skupno fronto nazorov. Časopisi so ljudje in ljudje smo kot mavrica. Vsak s svojim čisto posebnim pogledom na svet, vsak že po naravi predispozicioniran k nagibu določenim ideologijam. Sreča, ki jo imajo slovenski levičarji je ta, da vsaka družba, katero doleti tragedija socializma rabi dve do tri generacije, da se ideološko prečisti, kot je v raziskavi socialističnih avtokracij pokazala ameriška študija. 

Kar je logično. Rdeča revolucija je klala drugače misleče intelektualce, podjetnike, meščansko filozofsko avantgardo, sposobne bogate kmete… vse tiste dele družbe iz katerih zahodna civilizacija črpa svoj vir volivcev sredinske desnice. Tisti, ki so ostali, so bili podvrženi dobrim štirim desetletjem sistematičnega pranja možganov, ki ni bilo nič manj skrajno kot tisto v Severni Koreji, kateremu se danes smejimo. Ljudje, ki danes delujejo v medijih so bili še Titovi pionirji (tisti mlajši pa imajo še očete in babice, ki jim z nostalgijo pravijo o teh zlatih časih zlagane blaginje). Prostotržni kapitalizem je njihov sovražnik, pot do blaginje pa vodi skozi vijugasto pot visoke javne porabe, javnih služb in davkoplačevalskega sponzoriranja socialnega miru. Ko jim potem še jugonostalgični profesorji na družboslovnih faksih dodatno podkrepijo zaupanje v debelo državo in popolno državno regulacijo trgov, potem nadzora stricev iz ozadja sploh ne potrebujejo več. Vsak časnik bo imel že po inerciji svoj delež skrajno levičarskih piscev.

Nikar me ne razumite narobe – prepričan sem, da politično usmerjena uredniška politika obstaja. Vsakemu otroku je jasno, da so glavni trije dnevni časopisi v državi smešno pristranski do levice. Gotovo je del zgodbe tudi refleksija kadrovske politike (nekoga, ki se ne strinja o tem, da bo moral pisat hvalospeve II. tiru pač ne vzamejo v službo), drugi del pa se vrši za vrati lastnika medija (uredniki so pri tem le posredniki). Seveda ne vem zagotovo – nobenega od treh nisem videl od znotraj, sem pa se jih včasih v trenutkih mazohizma prisil prelistat. Kdor ne vidi očitne politične pripadnosti je slep ali pa se spreneveda. A ti trije najpomembnejši so pač pod strogim nadzorom lastnikov, ki so vsi tako ali drugače povezani s tranzicijsko levico in njenimi kapitalskimi mrežami. Poleg teh treh obstaja le še eden tednik, s skrajno levičarsko pripadnostjo, katerega pa kljub imenu berejo bolj starejši kot pa mlajši. Drugi so nekje vmes. Nekje med zdravorazumskimi ljudmi na sredini, katerim pač ni mar do politike, pa do obvezne kvote levičarjev.

Potem je tukaj še internet, ki je povsem spremenil pravila igre. Danes lahko že vsak bankrotiran kolumnist reče abrakadabra ter pričara svoj spletni portal. Že tako komplicirana mavrica mnenj tako postane še bolj konfuzna, ko se ti manjši eksoti na že tako dokaj eksotičnem dvo-milijonskem trgu borijo biti slišani.

Ali torej obstajajo strici iz ozadja, ki nadzorujejo medije? Gotovo. A so se očitno zadovoljili s tremi dominantnimi vsakodnevniki, največjo komercialno in še nacionalno televizijo – pa še v teh so svetle izjeme novinarjev, ki odstopajo iz povprečja. Večinske medije so pridobili na dobri stari način, ki ga je izumil Goebbels:  s tem, da so preko tranzicijskih gospodarskih omrežij pokupili ali podkupili družbe lastnice medijskih hiš.

A v vsej sivini drugih medijev, ki dejansko niso defacto politično obremenjeni imajo prav tako svoje predstavnike. Pomaga jim inercija komunistične tradicije na slovenskem, ki je pohabila tri generacije Slovencev. Ta deluje v njihovo korist tudi v medijih, ki niso stavili na nobenega konja na dirki političnih strank. Preden se bodo končno rodile generacije, ki bodo dovolj oddaljene od jugoslovanske tragedije, bodo izvirni strici že zdavnaj spali zaslužen večni pokoj pravičnih. Trenutne generacije neodvisne Slovenije še niso tiste, ki bi orale ledino svežih misli. Zato obstaja neka iluzija, da pravzaprav celotno medijsko pokrajino vodijo kar strici sami. Ni jim treba. V njihovo prid še zmeraj deluje izdaja slovenskega naroda stara 71 let.